Danes je najbolj primeren dan za obisk banke.

Zadnjega smo.

Čisto jasno je, da sem vse opravil le na pol. Vrsta je bila čisto do vrat. Mi je kar slabo postalo...

Nekatere stvari se nikoli ne spreminjajo. Vrste v bankah so konec meseca popolnoma enake, kot so bile dvajset, trideset let nazaj.

Blazno napredujemo.

Pa kje - madona - sem pomislil na penzije... Zdaj bo pa striček google še nekaj časa obračal svoj - že porabljeni - denar, jaz bom pa bogve koliko časa po žepu vlačil ček, dokler ne bo razpadel. In potem ne bo več razloga za it v banko.

Mater je to dobra ideja, anede?

Dva kroga okrog Gradiškega. Wega, Stane in jest.

Super.

Tri kroge potem v gostilni.

Še bolj super.

Zdajle se mi pa nič več ne da. Pa ne vem, ali je to zaradi teka ali zaradi gostilne... Je*at ga.

8.080m, 57:07, 7:04/km, 782kCal, 169 obratov povprečja, 186 max, 250m gor pa še dol.

Drugi krog je bil celo malo boljši, za malenkost. Smo ga vsi trije skupaj tekli, pri prvem krogu se je Stane izgubil v daljavi.

So pa zanimivi grafi. Nikakor mi ne gredo skupaj. Morda zaradi treh krogov pr' Furman?

Prvi krog:

Drugi krog:

Skupno:

Pri vseh teh različnih skalah ne vidim prav veliko povezav. Morda je še zadnji - skupni, še najbolj razumljiv. Obrati so šli gor. Kaj pa 'čjo drugega...

Samo 8.080m... tole se na tekmovanju šteje za 8.400m! Kje so me oropali?

No, ja, kar ok. Evo, sem že pri osmih km. Še dvajset???

Da ne bom samo o luknjah, betonu in škarpah govoril... Tudi kaj drugega se nam dogaja, ne armiramo samo betona, čeprav na prvi pogled tako zgleda. Tisto, kar imaš direkt pred nosom/hišo, je le najlažje slikat. Pa še vsak dan nekaj drugega...

V nedeljo smo šli prvič letos na sneg. Na Soriško planino. Ufffa, super! Kakšen dan! Sonce, sonce, sonce. Napolnil baterije končno do konca. Le kako je lahko Helena zbolela, če pa je bil tak leeeeep sonček???

Smučarji in sankači so se seveda pritoževali, ker opoldne že nikamor ni šlo več, sneg je postal čisto voden in mehak. Mene pa ni nič motilo, samo, da je bil sonček.

Drugače pa vsi mokri. Kot zajci. Še posebej otroci. Do konca mokri, pa še malo naprej. Pa sitni zaradi tega tudi. Dokler se nisem razjezil, potem je bilo malo bolje, malo manj sitnobe.

No, ja, nasankali se nismo bogve kaj, nekaj pa je le bilo! Če je za letos konec snega, bomo lahko rekli, da smo bili vsaj enkrat!

Dve sta popolnoma uživali.

Se mi pa zdi, da smo uživali prav vsi Krti! Kar je čisto prav!

Če bi bil zidar, bi tole sam delal. Ampak nisem in nimam tudi nikakršnega namena to postat. Zdi se mi mnogo preveč zapleteno.

Ko pa gledaš mojstre, kako to lepo delajo, brez vsakršnih težav, se ti pa kar milo stori. Vse jim gre kot po maslu. Zašolajo mimogrede. Žico krivijo in režejo brez vsakršnega problema. In stvari so potem čisto naravnost. Kako jim to rata, bo meni še dolgo skrivnost. Še navadne dile ne znam postavit naravnost, pa se lahko trudim cel dan. Z vaservago ali brez...

Je pa res, da če bi poslušal zidarja, bi prej ali slej imel vse v škarpah. Škarpica tule, škarpica tamle, škarpice gor in doli. Včasih se mi zdi, da zidarji, kamorkoli pogledajo, vidijo le škarpe, takšne ali drugačne. Pred očmi jih imajo kar naprej. In vsi njihovi predlogi se sestojijo iz raznoraznih škarpic.

Hja, ko se znaš enkrat igrat z betonom, je to tako, kot z lego kockami. Vse bi iz tega zgradil...

Kakorkoli že, naša luknja se polni. S hruškami.

Plata bo super. Vsaj zdaj tako zgleda.

Eni mali - ampak dolgi - škarpici se pa nismo mogli odpovedat. Nas je nagovoril. In mi smo podlegli. Kaj čmo, Miki je prepričljiv.

Ta nas čaka danes, ker so fantje pridni ko strela.

Maček včeraj cel dan ni smel ven. Še tega bi se manjkalo, da bi se šapice poznale...

Nad luknjami smo toliko navdušeni, da jih kopljemo kar naprej. Otroci pa tudi kar naprej sprašujejo, katera luknja bo pa za bazen?

Bazena pa še ne bo tako kmalu, čeprav smo že toliko zverzirani, da bi bila to mala malca.

Smo pa našli tudi kahlo med kopanjem. Super.

Super dobra zemlja... samo za kaj drugega nasut je, čisto za nič drugega. Same opeke, kahle, železo, neumnosti pač.

Smo pa skoraj prekopali najprej elektriko, potem vodo, na koncu pa še plin. Z malo sreče smo vse pustili nepoškodovano. Ufff.

Bager - naš prijatelj!

Upam, da ga zdaj dolgo ne bomo več videli...

Lahko bi napisal tudi: Spet en od jebenih začetkov.

Kar naprej začenjam s temle tekom. Potem je dva-do-trikrat mir, potem se pa spet vse ustavi. In nato spet začetek.

Jih imam že čez glavo, teh začetkov! Kar naprej se borit in it vedno od začetka. Brez kakršnegakoli napredka, samo stopicljam na mestu. Ko kreten. Klinc.

Ampak danes je bilo vseeno čisto ok, čeprav se pritožujem. Malo se moram, drugače bo zgledalo, kot da je vse ful kul super. Še surle mi ni bilo treba brisat, kar je prav nenavadno, saj še vedno teče ven, da porabim šteko robcev na dan. Med tekom pa nič. Hm, naslednjič grem zdravit prehlad s tekom, pa da vidimo teorijo!

6.840m, 48:58, 7:09/km, 692kCal, 167 obratov, max 181 obratov, 110 m klanca.

Čeprav se mi ni dalo, sem na koncu vsaj malo podaljšal, ker je pač šlo čisto v redu. Do tiste velike cifre je še daleč, bom moral podaljševat malo hitreje.

Počasi se življenje vrača vame. Počasi.

Pravzaprav nisem nič kaj boljši, kot sem bil prejšnji teden, ampak večno pa ne morem biti doma in nič delat. Še zdravnici sem lepo rekel: "če bi bilo to pet let prej, bi najbrž šel v službo in se delal, kot da nič ni, ampak zdajle... ne, preprosto povedano: ne da se mi več."

"Oh, potem pa ostanite do petka doma!", je rekla.

Pa sem. A ni fajn imet take dobre zdravnice? Res pa je, da me vidi samo takrat, ko je res kaj narobe. Drugače raje ne grem k njej, ker me kar naprej krega. Če ne zaradi cigaret pa zaradi pritiska. Jaz pa se počutim tam kot paglavec, ki ga babica zaloti, ko krade marmelado. Eh...

Pa teden sploh ni bil nič prazen. Veliko se je dogajalo, še posebej potem čez vikend, tako sem danes spet dodobra skurjen. Ampak treba se je pobrat, mogoče grem celo tečt danes. Bi bil (že spet!) skrajni čas. Počasi tudi kaj spišem tukajle gor. En kup slik sem nafotkal, bomo videli, kdaj jih spravim gor.

Pravzaprav pa sploh ni bilo tako slabo. Take - cele - počitnice, kot otroci, kaj?

Kot taka, naluknjana vreča sem. Iz povsod teče...

Jebela cesta, k ne maram bit bolan!

Vedno si tako želim, da bi bil bolan in bi potem lahko delal, kar bi hotel. Japajade. Na koncu še pred tv ne morem vegetirat, kaj šele, da bi kaj bral.

Čist zguba časa.

Kakšnih stvari sploh ni opazit. Jih opaziš šele čez dva tedna. Ali pa še kasneje.

Najprej smo obdolžili soseda, da se z vrtanjem vse toliko trese, da se je vse premaknilo. Pa se je izkazalo, da se je nekdo le zaletel. Samo, da nihče ne ve, kdo.

Ne zgleda veliko, malo strešnikov je odkrušenih na zidu, to je pa tudi vse.

Ampak na naši strani zgleda bolj strašno. Ko opaziš, seveda...

Kako bomo to nazaj spravili, pa ne vemo. Malce zgleda strašljivo, kot da bo zdaj zdaj vse skupaj padlo.

Mogoče bo pa bager, ki bo pri nas naslednji teden, nazaj spravil. Mogoče. Če ne bo le vse počilo in razpadlo...

Sosed se je odločil, da najde nafto.

S tem nimam nobenega problema, če jo bo našel on, bo tudi pri nas.

Je pa mal hudič, ker se naša uboga stara hiša trese cel dan kot šiba na vodi. Vse nekaj šklopota, pleše, šipe žvenketajo, vse se trese in podobno. Za košček ometa, ki je odpadel v kleti pa ne vem. Ali je kdo preveč nasilno zaprl vrata ali pa...

Jaz sem že po petnajstih minutah postal čisto živčen. Hvala bogu, da sem šel tečt, potem jih pa ni bilo več. Huh... Ne vem, kako je Mitja zdržal cel dan doma.

Kolikor je videti delavce, je to sigurno eno bolj čistih del...

Mogoče bi bilo najbolje, da soseda kar vprašam kaj počne, anede? Drugače me bo pobral od firbca... Kaj vse sem si že izmislil!

Počasi podaljšujem. Ampak res počasi.

In tole, po službi, sploh ni tako slaba ideja. Sicer je težko začet in se spravit ven (kdaj pa ni?), a ko prideš domov... ojej. Kako je pa potem luštno! Ko veš, da je za tabo! Tralalala.

6.110m, 44:51, 7:20/km, 593kCal, 171 obratov, max 180 obratov, 110m klanca pravijo.

Ni kakšen dober rezultat, pravzaprav celo slab, ampak meni se zdi kar ok. Samo, da pretečem, pa sem že zadovoljen. V teh časih je že tako.

Ej, do začetka maja moram priti do 28.000. Kar nimam pojma, kako mi bo uspelo... Hm. Če bo šlo takole naprej, nikakor.

Iščem malo nove trase po Krtini. Z Garminom je super, nič mi ni treba več misliti in se trudit zapomnit, kje sem tekel. Tečeš in to je to. Rabim pa eno še malce daljšo. Zdaj imam tri kratke.

Tista lanska je sicer dobra, a je še vedno preveč blatna. Moram najti eno dobro, z dobrimi desetimi km, pa da mi ne bo treba v Domžale...

Ej, ej, saj mi kar gre. Sam ne obupat. Sam ne obupat. Sam ne obupat. Sam ne obupat...

Mislim, da sta to pomladna in poletna kolekcija.

Ampak ne me držat za besedo. Pojma tudi nimam, katera je katera...

Tole sta ena dva pobalina, ko sta skupaj... Ali sta čisto podivjana in samo skačeta, ali se pretepata, ali pa - sem in tja - popolno sodelujeta.

Če se ti razbije ta velika Nutella, je to velika škoda.

Ampak, če ti pa pri tem otroci ostanejo celi, pa take škode sploh ne opaziš. Še ena priložnost bi lahko rekli.

Nekateri ljudje se izkažejo v nesreči. Ohranijo trezno glavo in delujejo pomirjujoče, stvarno in efikasno. Znajo stvari vzeti v svoje roke in iz vsega potegniti največ.

Kaj vse se skriva v nas, kam nas vse vodi pot in kaj nam je vse namenjeno, kaj?

Včasih je najboljše se potuhnit, se nekomu zahvalit in it naprej. Čisto nič drugače ne bi bilo, če bi skakal, se sekiral in karkokoli norel.

Za drugič. Za poledico.

Ni mi uspelo, da bi se izmazal...

Uspelo pa mi je, da sem šel tečt.

No, kaj je zdaj uspeh ali neuspeh, ne bom tule razglabljal. Lahko le povem, da niti ni tako slabo it tečt takoj po službi. Morda je celo bolje, kot si predstavljam.

Tako sem za danes frej in me ne bo več slaba vest lovila. HA!

4.03km, 29:18, 7:16/km, 385kCal, 170 obratov, max 176 obratov.

Danes pa nisem nič hodil, čeprav sem 674-krat hotel. Ampak samo 4km... Jej, jej, saj to je celo manj od Mura Challenge... Kdaj bom spet na zeleni veji?

Ura je 15:10. Kmalu bom šel proti domu.

Danes sem si namreč rekel, da bom šel tečt takoj, ko pridem domov.

Zdaj me pa malo stiska...

Morda, morda pa... če se še kje zamudimo... mogoče bo pa že prej tema? Tema je vedno dober izgovor. Luč ni napolnjena, naprimer.

Mater, pa sem moral Heleni povedat! Saj vem, zanalašč sem ji povedal, ravno zaradi tega, ker sem vedel, kako bo deset čez tri.

Mogoče se mi pa uspe izmuznit.

Pravzaprav Sončni podaljšan vikend.

Čeprav sem imel eno nerodno stvar v soboto, se mi je zdel tale podaljšan vikend dolgggggggggg. Kar je samo super! Končno enkrat, da ne pade vse mimo, še preden se dobro obrneš.

Je pa res, da bi lahko bili malo več zunaj. Imam sicer nekaj izgovorov, ampak vseeno bi bili lahko več zunaj. Končno namreč sonček. Se človek čisto drugače počuti!

Nekaj malega pa smo le izkoristili. Sicer je kar pihalo in je bilo na vetru mraz, v zavetrju pa fino toplo. Sem si kar dobro napolnil baterije. Celo toliko, da danes razmišljam, da bi šel tečt takoj po službi. Pojma nimam ali mi bo uspelo, zaenkrat me še drži, kako pa bo, ko pridemo domov... Ves lačen se mi sigurno ne bo nikamor dalo... potem bo pa že tema... Ah... grrr, tečt pejt!

Smo šli kar na Krtinski hrib, ga imamo čisto pred nosom.

Najprej smo čakali in čakali miške, a nekako ni bilo dovolj vztrajnosti, le jaz sem eno ujel s kotičkom očesa.

Nabiranje regrata je zraven seveda obvezno! Tam nekje, v daljavi...

In čisto vseeno je, ali je blatno ali ne, ali je mokro ali ne, ali je... Kotalit se je treba! Brez tega ni nobenega užitka v sprehodu.

Počasi pa bo pomlad, anede?

Smo kot na kakšni konferenci iz leta 1956.

Družba super, hrana odlična! Pri Bevcu v Lukovici imajo enkratne koline!

Zmenili smo se kar nekaj, čeprav nas je bilo premalo. Je pa lepo videt, da nekaterim ni vseeno.

3.23km, 26:42, 8:16/km, 293kCal, 154 obratov, max 173 obratov.

Zdržal sem najprej 1.48km, potem sem hodil 136m, potem tekel 560m, potem spet hodil 86m, potem tekel 480m, pa hodil 85m, pa tekel 403m.

PATETIKA.

Noge odpadle, še zadihat se nisem mogel dobro.

Za pozabit.

Ampak začel sem pa le. He, he, he.

Z bankovci imam kar nekaj težav.

Večjih od 50€ namreč še nisem imel. No, v rokah sem jih že držal, ampak moji niso pa še nikoli bili. Še celo z bankovci za 50€ bi bilo isto, če jih ne bi zadnjič našli pri pospravljanju.

Kar naprej sem omejen na tiste desetake in dvajsetake, ki jih pljuvajo bankomati. Vse tako zgleda, da odkar imamo evro, nisem niti enkrat še dvignil denarja kje drugje, kot na bankomatu.

Še nafto plačam z dvajsetaki.

Sicer pa mi je načeloma vseeno, moja denarnica je večino časa takšnale:

Računov se kar tare, o kakšnih bankovcih pa ni ne duha ne sluha.

Denarnica je pri meni nekako spremenila svoj namen oz. pomen. Prej je le shranjevalka računov, ne pa denarja. Račun-nica? Računčica? Oziroma, še najbolj primerno bi bilo: dokumentnica.

Po denarju tudi diši ne. Šmrk...

Saj ne da bi hotel kakšno verigo delat, ampak ne morem si pomagat... čisto tako... iz firbca...: kakšna je pa tvoja?

Pa mu je le uspelo!

Ko sva prišla ponj v vrtec, je bil oblečen. Sam je povedal, da ga ni bilo prav dolgo strah in da se je hitro pokazal kot maškara.

No, še dobro!

Sta pa bila samo v njegovi skupini dva spidermana, po ostalih skupinah pa še ene par. Opazil sem tudi vsaj dva supermana in batmana. Skratka, herojev se je tokrat kar trlo.

Se je pa potem doma oblačil in slačil in hotel it naokrog, ampak na to bo moral še malo počakat. Saj ne more z mamo/očetom hodit in žicat naokrog: "a mate kej za pusta hrusta?".

Ena sovrtičkarka mu je rekla, da ma joške. Se mi zdi, da je bil kar užaljen, s takimi mišicami obdarjen superjunak, tamala mu gre pa nekaj takega rečt! Ojej!

Samo prehrana mu je delala malo težav, drugače je pa z masko na glavi kar dolgo zdržal.

Čeprav meni še vedno ni jasno, kje je pobral tega spidermana... Doma nimamo nič o njem, filma ni gledal, risank ni, stripov tudi nimamo... Samo iz vrtca?

Geni so hudir. Včasih pridejo prav, včasih pa niti ne.

Naš tamauček se je že dva tedna veselil pusta. V vrtcu se je s prijatelji že vse dogovoril, kaj bo, kako bo in zakaj bo.

Spiderman, seveda.

Toliko je o tem govoril in bil navdušen, da smo mu na koncu res nabavili spidermansko obleko. Cel dan jo je stiskal k sebi in jo kazal vsem, ki so ravno prišli mimo. Pa tudi tistim, ki niso prišli mimo.

Navdušenju ne konca ne kraja. Še včeraj zvečer je bil čisto navdušen, kako se bo prebudil kot spidermanski mulec.

Ampak, danes... Danes pa čisto drugače.

"Ne grem v vrtec!" je bilo prvo, kar je izustil. Potem je še veliko izustil, ampak se nismo dali. Na koncu je vzel oblekico s sabo v vrečki. Se ni hotel napravit. In ko je videl vse tiste maškare v vrtcu... Joj, toliko nesrečne facke pa že dolgo ne!

S pomočjo vzgojiteljice, prigovarjanja in še česa smo ga komaj spravili noter.

Ojej, cela svinjarija, toliko pričakovanja ti na koncu uniči presneta trema. Res, tile očitovi geni niso čisto nič vredni.

Tamauček, a nisi mogel kaj drugega pobrat?

Samo upam lahko, da je čez čas malo popustilo in da se je na koncu vsaj kaj zabaval! Hja, bomo videli...

Zadnje čase opažam nekaj novega. Kar se kaže tudi drugje, ne samo pri meni.

Jaz sem seveda len in vse skupaj pustim na miru, dokler pač ne bo bolje. Pojma nimam, kdaj bo to, ampak enkrat sigurno bo. Sem optimist.

V večini primerov je tako, da človeku po psihičnih naporih prav paše kakšen večji ali manjši fizični napor. S tem se sprostiš, malce umakneš, malo pospraviš v glavi. Vsak je že do tega prišel, komaj se je spravil ven, nekaj potem naredil, tekel, gonil kolo ali pa nabijal žogo. Komaj, komaj si se spravil ven, a na koncu si bil, sicer res zmatran, a kakor ves prerojen. Je tako?

Opažam pa, da gre to le do neke mere. Pa ne fizične, temveč psihične. Ko so enkrat psihične obremenitve prevelike, tudi vsaka fizična aktivnost pomeni le dodatno obremenitev. Ko je enkrat glava prepolna, je pač prepolna. Nič več ne gre noter, nič. Vse ostane zunaj, tako tudi prednosti fizične aktivnosti. In čeprav na prvi pogled zadeve ne zgledajo povezane, pa po vsej verjetnosti so.

Moj tek je porazen. Moja košarka je porazna. Moja hoja v hribe je porazna. In ne morem in ne morem se spraviti k sebi. Nikakor ne morem napredovati, ali pa vsaj priti na nivo, ki sem ga imel. Preprosto ne gre.

Res je, vse je v glavi. In če v betico ne gre nič več, če vedno samo tuhtaš in tuhtaš o tekočih problemih, ni nobene sprostitve več. Tudi fizično zadovoljstvo izostane. Na koncu vsake aktivnosti si samo še bolj zmatran, utrujen, nobenega užitka več, nobene lepote.

Malo bo treba počakat, omejit število psihično obremenilnih aktivnosti, še malo počakat, pospravit po glavi, potem pa, hop! Še dobro, da je zima in da dežuje in da je vse sivo in da ni sezone za tek.

Upam, da me tole vse čimprej mine, da bom spet lahko uporabljal moje naprave, zgubljal kile in morda, majčkeno morda, se pripravil na tistih xx km v začetku maja... Počasi bo zmanjkalo časa, jebela cesta, saj je že februar!

Poli je meni najboljša salama. Res. Dobra je ko hudir. Ampak to je problem.

Ker jo lahko pomlaskam v treh minutah.

Punce pri nas pa imajo raje, če je še kaj drugega notri, naprimer zelenjava. Zato sem in tja, ko se omehča moje škrto srce, kupimo tako "z vrtninami". Kot je tale na sliki:

Ok, saj mene nič ne moti, ampak vseeno me zanima, kje so zdaj te "vrtnine"?

Se mi zdi, da je nekdo oblekel salame v napačne oblekice... Najbrž celo serijo.

Mi se nič ne pritožujemo, vendar pa bo to voda na moj mlin, ko bo kdo spet hotel Poli: "ma ne... daj... kaj veš, kaj bo potem notri...".

Ja, všeč mi je Poli, samo, ko ne bi bila tako presneto draga. In potem se raje mučim s kako noname klobaso brez okusa, ki pa je trikrat cenejša.

Kaj češ, v veliki družini moraš sklepat veliko kompromisov...

Mogoče bi moral dati v naslovu v oklepaj črko r. Kaj pa vem.

Kakor že Hana piše, so tile časi res ena sama zabrisana sled. Glave so polne, mnogo prepolne. Dogaja se nam in prav malo manjka, da bi spet jamral.

Čeprav sem v teh časih jaz nekako v prednosti. Sem ravno na meji, ko me ne preplavi jamranje, ampak vse počnem z velikim zadovoljstvom in energijo, za katero ne vem, kje jo črpam. Ampak ponavadi je tako, s Heleno sva pač usklajena, ne moreva biti oba na tleh, to preprosto ne bi šlo. En drugega vlečeva naprej, danes jaz njo, jutri ona mene. Dokler se tele stvari ne umirijo vsaj malo.

Po drugi strani pa priznam, da sem nad takim stanjem navdušen. No, navdušen je morda malce neprimerna beseda, a nekaj takega. Zdi se mi, da živim, da nekaj naredim in zdi se mi, da moje življenje ni čisto za preč. Projektov je v glavi kolikor hočeš, dela preveč, časa premalo, ampak počasi gre vse naprej. Škoda le, da nisem multitasking za vse te stvari.

Moja razmišljanja so namreč prav posebna. Kar naprej se nekaj pretaka po glavi, a kakšnega konca ponavadi ne doseže. Večinoma ni nikoli časa, da bi se usedel, stvar premislil, jo zastavil in jo kot tako sploh definiral. Tako je vse sestavljeno iz nepreglednega števila posameznih koščkov, ki lebdijo v moji glavi in čakajo, da se usedejo na pravo mesto. Zato vse to le povečuje mojo zmedo, polni glavo, hkrati pa ne prinaša nikakršnih zaključkov.

Stvari si hočem seveda olajšati, delam si elektronske dokumente, imam beležnice, uporabljam listke, a vse je bolj klavrno. Že dolgo razmišljam, da bi uporabljal telefon kot diktafon in bi vanj govoril. A se mi ideje in razlage idej porajajo na vseh mogočih - in nemogočih - mestih. Ko nimam s sabo listka. Ko ni pri roki računalnika. Ko sedim na stranišču, tam pa res ne morem govorit v telefon. Ko... Ah, povsod. In včasih je zadeva mimo, še preden bi lahko potegnil telefon iz žepa. Hop, pa že pozabim, kaj sem si zamislil.

Možganski zapisovalnik bi potreboval, to je to!

Ampak vem, da to ni čisto to. To bi le prestavilo problem v druge sfere. Potem bi potreboval še dodatni čas, da bi vse to pregledal, preposlušal, prebral. In kdaj naj bi bilo to?

Zato ostaja pač tako, kot je. Zmedeno in razpršeno.

S čimer konec koncev ni prav nič narobe. Dokler se lahko borim z zmedenostjo in dokler ne vpliva na čisto funkcionalne stvari, je vse še čisto v redu.

Opažam, da mi pri tem najbolj pomaga dovolj spanja. Zvečer se raje odtrgam eno uro prej iz kleti, pa sem zjutraj kot nov. Koščki v sanjah padajo skupaj, se združujejo, nepotrebni pa odletijo proč.

In na koncu je točno to način, na katerega razmišljam: spanje. Saj veš: zvečer se uležeš v posteljo in si rečeš: "no, tole bom zdajle razmislil... no, da vidimo, tole bomo naredi... ". Cak, pa že spiš. Ampak najlepše je zjutraj, ker ti je vse jasno. Vse! Sicer ne vedno, včasih moraš zadevo večkrat prespat, ampak na koncu se vse vsede na pravo mesto! Ha!

Upam, da nas zasneži čez vikend. Bomo *morali* ostat doma.