Vsi tile so na vodik.

Iz tretjega nadstropja niti niso tako veliki zgledali, a ko si prišel bližje, si videl, da so same zverine.

Vsem našim bmwjevcem so se orosile oči, vsi so zamaknjeno stali in občudovali pločevino.

Na, jaz sem jih pa slikal. Clean Energy.

Vedno se mi je zdelo, da ga je preveč. Da ga imamo preveč in moramo delat kupe.

Kup tukaj, kup tam. Kup tam zadaj, kup tam spredaj.

Pesek, pesek, pesek.

Potem pa nekaj začneš delat in hop, glej ga... ga je kar naenkrat premalo. Še malo prej se ti je zdelo, da ga ne bo nikoli zmanjkalo in da boš večno gledal kupe, potem pa...

Tole so že misli v prihodnost. Srčno namreč upam, da ga ne bo zmanjkalo, ampak, da ga bo ravno prav.

Otroci ga bodo pa pogrešali, to je res.

Jaz pa prav nič.

Mater, v Sežani so čist napredni.

E-šola? Jaooooj, kaj bi jaz dal, da bi bile take šole v mojem času!

Mogoče bi bilo to super.

Mogoče bi mi bila šola bolj všeč.

Mogoče bi se celo učil.

Mogoče bi v šolo celo rad hodil.

Japajade...

Pa e- gor ali dol. Šola je šola.

Ma, ja. Srečo smo imeli takšno, da kar ni za verjet.

Z vremenom, jasno.

Nič snega, nič dežja, skoraj sonček. Le v Sežani je pihalo, vendar pa je bilo na trasi presenetljivo mirno. Lahko bi bil tudi manj oblečen.

Super je bilo! Sicer moj rezultat ni prav nič posebnega, nikamor nisem napredoval, ampak, če pogledam, da sem v letošnjem letu pretekel ubogih petdeset km, potem se ni za čudit.

8350m, 53:17, 6:22/km, 846kCal, 178/187 obratov, 323m gor in dol.

Kar dobro sem se namatral, klanci so me zdelovali, da je kaj. Tako kot vedno. In jih ni bilo tako malo, se mi zdi, da smo kar naprej nekam v hrib rintali. Na teh klancih bo treba delat, nekateri jih sploh ne opazijo, zame pa taka muka.

Drugače pa sem bil čisto neobremenjen, pravzaprav čisto lepo pripravljen na en dober trening. Edina skrb, ki sem jo imel, je bila, da bi zgrešil odcep za 8km in bi se znašel na progi za 21km... To pa me je malce skrbelo.

Sem se pa tudi igral z uro in si naštimal avtomatske kroge na kilometer. Pametna ideja. Malo manj pametna ideja je bila, da sem si šel štimat še prikaz na uri, tako sem večino časa buljil v navadno uro in datum. Ne-pametna ideja. Do drugič bi si lahko zapomnil, da takšnih stvari pač ne počneš pred tekmo.

Je pa imelo to eno dobro stran - obratov nisem prav dobro videl... In sem šel po občutku. Kar pomeni, kar lepo čez 180.

• 1.km - 6:08/km, 168/177
• 2.km - 6:15/km, 175/179
• 3.km - 6:30/km, 176/178
• 4.km - 6:42/km, 178/184
• 5.km - 6:26/km, 179/183
• 6.km - 6:41/km, 180/183
• 7.km - 6:12/km, 182/184
• 8.km - 6:10/km, 185/187
• 350m - 6:15/km, 183/185

Lepo se vidi, kako gredo obrati gor. In kje so klanci. Vidi se tudi, da sem zadnja dva km hotel pospeševati (no, malo mi je celo uspelo), ampak je bila težka, že klanec čez ac je lahko presneta ovira...

Zdaj si lahko edino predstavljal, kje so moji obrati, če bi šel tečt na 21km... Pri 200???

Vsem ostalim udeležencem pa vse čestitke! Še posebno Wegi za PB, Vremenu, da se je sploh odločil priti in tudi za njegov PB, ter našima dvema Krtoma, ki sta mi delala družbo, Borisu in Stanetu!

Seveda pa gre največja zahvala Heleni in tamaučku, ki sta mi delala še posebno fino družbo! In sta navijala. In sta čakala. In sta zmrzovala. Pa sta vseeno bila zadovoljna in vesela.

Super je bilo, nič drugega ne morem reč! Velika verjetnost je, da ponovimo to še naslednje leto!

Počasi bo treba gret.

Krplje imam, plavutk pa na žalost ne najdem. Wega bo vzel badminton loparje. Morda bo to tudi dobro.

Kaj bomo, norci, tam počel???

Aja. Tekli. Super!

Danes, nekje ob 7h zjutraj se je začela letošnja pomlad.

Nas pa, skupaj z njo, kar malo meče.

Ker je takole zgledalo:

Zdaj bo pa nekaj časa zgledalo takole:

Malo motimo pogled na cerkev, upam, da nam bodo oprostili. Ampak ne gre drugače. Smo pač direkt pod cerkvijo.

Je pa seveda Helena mnogo lepše ujela dogodek, kot pa so ga tele moje slikice naših testnih kamer.

Pomlad, Pixna in zadeve iz službe, ki so mi dale razmišljati skoraj preveč, so povzročile, da je bil današnji tek bolj ubog. Po enem krogu sem kar lepo Stanetu rekel, da imam dovolj. Sicer se ni čisto nič upiral, tako, da sva raje naredila dva kroga v bližnji gostilni. Nekako je bilo danes to bolj primerno.

4.010m, 27:21, 6:49/km, 399kCal, 170 avg/184 max obratov, 270m gor in dol.

No, ja, lahko bi bilo slabše.

Ampak, če v glavi ni miru, potem tudi tečt ne moreš. Preveč vznemirjenja in preveč vsega.

Končno si doma, Pixna! Srečno!

Zadnje dni sem kar nekam zmeden. Na tak, čuden način. Polno dela, pa vendar, kot da vse spolzi med prsti.

Dela imamo čez glavo, kar naprej se nekaj dogaja, skrbi, hitenje, po drugi strani pa nek mir in zadovoljstvo. Vse se odvija s svetlobno hitrostjo, lovimo dneve brez dežja, delamo, prčkamo in mečemo čas stran.

Vse od vsega. Zato pa najbrž tak občutek.

Stvari se bližajo začetku, mnogo malih podrobnosti je potrebno urediti, ki pa ne dajejo občutka, da si kaj naredil, čeprav se z nečim ukvarjaš kar naprej. Veliko hitimo in veliko čakamo. Zanimivo, anede?

Skrbi me, kaj bo z ZEVSom, nič ne zgleda, da se bo kaj premaknilo.

Skrbi me, a bo sneg v nedeljo. Bomo zmrzovali na Krasu? Kako se bomo vozili na dolenjsko, če bo toliko nametavalo, kakor pravijo?

Skrbi me, ker ne tečem dovolj. Osem km bom že zmogel, ampak čas bo porazen. Čeprav me ne briga, me pa vseeno skrbi. Ah, človek.

Skrbi me, ali bomo uspeli plato pobarvati do petka? Ali bo dež in nam bo vse spral?

Skrbi me še milijon stvari.

Čeprav, takole, po drugi strani... me pa čisto nič ne skrbi. Ker nisem človek, ki bi skrbel. Zato pravzaprav ne vem, zakaj sem zapisal, da me skrbi. Če me pa ne.

A zdaj razumeš, zakaj sem zmeden?

Nočna potepanja, pravzaprav.

V soboto sva prikolovratila domov ob dveh zjutraj.

Danes pa smo se vsi skupaj privlekli domov šele ob treh. Zjutraj, seveda.

Po vsem tem žuranju pa res ne ostane veliko. Še tak deževen dan, kakor je danes... in bi le in samo še spal.

Saj se človeku nič drugega ne da.

Lahko noč.

Zjutraj je bilo še takole:

Malo kasneje pa smo že opazovali našo "mojstrovino". Malarja sva bila kar sama.

Rumena bo, ja. Spomladi bo kar fino, ko bo vse zeleno. Vsaj zdi se mi...

Pa gremo spet tečt. Po dolgem času. Joj, kako sem jaz priden...

Se že vidi, da moja tekaška kariera ne bo ravno blesteča. No, ampak tečem pa le. Če sem eno leto nazaj tulil, da nikoli ne bom tekel, potem sem kar dober!

8.040m, 56:19, 7:00/km, 793kCal, 170/184max obratov, 425m gor in dol.

Ugotovitve so edino, da gre pulz počasi gor. Iz kroga v krog. Vedno si mislim, da drugi krog odtečem hitreje, pa ga ne. In sem vedno razočaran. Hm. Lahko bi se že navadil, anede? V drugem krogu se namreč neprimerno bolj trudim, a mi ne gre, kakor zgleda. Utrujenost kar strmo narašča.

Prvi krog sem imel namreč povprečje obratov na 166, pa sem ga hitreje pretekel, kot drugega, ko sem imel povprečje 174 obratov. Ej, ej.

Ravnokar sem nepreklicno odstopil s položaja predsednika ZEVS.

Dolgo se je to kuhalo in na koncu se je le skuhalo. Dolgo sem premleval, ni bilo ravno ena lažjih odločitev. Enako sem poskušal že na Občnem zboru, pa nas je bilo premalo in je načrt padel v vodo.

Če človek ne vidi več poti naprej, je res najbolje, da prepusti mesto drugemu. Upam, da bodo šli fantje naprej in ne bodo stopicljali na mestu, kot smo dozdaj.

Veliko tudi po moji krivdi, s katero sem se težko sprijaznil, a se zavedam svoje odgovornosti. V prvi vrsti sem posameznik, preprosto ne znam voditi drugih, ker jih tudi nočem. Vedno sem si želel, da bi sodelovali, da bi nekaj naredili. Pa je bilo tako samo na prvem srečanju. Potem je šlo vse precej navzdol. In ko enkrat pride do kregarije pri čisto vsaki stvari, pa naj bo še tako majhna, je mera polna.

Sem in tja je potrebno narediti kako spremembo, če se nič ne premakne. Evolucijski preskok.

Priznam, da sem malce žalosten, z nostalgijo zrem nazaj, v plane in našo zavzetost. Vendar verjamem, da bo tako bolje. V prvi vrsti bo bolje za samo društvo, seveda pa bo bolje tudi zame.

Nič ni narobe z delom, ni mi ga žal in rad počnem kaj za kakšno skupnost. A kregarija me zadane bolj, kot si sam predstavljam. Potem skačem naokoli in nič ni od mene, ker samo preigravam različne scenarije. In se zapletem do konca.

Vsem pač ne gre ugoditi. Tega se učim že vse življenje, vendar se najbrž ne bom nikoli res naučil. Moja kaotično-anarhistična duša pač tega ne more sprejeti. In nikoli - zavestno! - tudi ne bo. Pa pika.

Preveč težko in predsem skregano je z mojim pojmovanjem posameznika, da bi se odločal v imenu in namesto drugih. Verjamem, da je polno drugih, ki bi pa to počeli z veseljem!

Lepo obdobje je bilo, zato lahko rečem le:

SREČNO, ZEVS!

Po človeških še računalniški. Kot, da ne bi bilo že človeških več kot dovolj!

Cel dan se že borim. Malo se zmaga nasmiha njemu, malo meni. Drugače pa sva si zaenkrat enaka.

Tole zna bit katastrofa, le upam lahko, da ga prelisičim...

Zadnje čase me kar naprej spremljajo neke težave. Take ali drugačne. Sicer se kaj dosti ne sekiram, samo počasi bi imel dovolj. Že tako imam dela čez glavo, res ne rabim še dodatnih zapletov. Še posebno ne takih, ki terjajo celega človeka in to takoj! Potem se mi celi plani porušijo, ker vse pozabim, kaj sem imel za naprej.

Ampak jaz sem prepričan, da mi bo uspelo! Drugače sem v ri*i...

Čez vikend je v Bohinju potekalo skupno Srečanje vremenskih društev Crometeo in ZEVS.

Crometeovcev se je kar nabralo, čeprav so morali še dalmatinci skozi sneg in vsega boga nevšečnosti, preden so prispeli do nas. Nas, Zevsovcev, pa je bilo na žalost bolj malo. Res škoda.

Vse tako zgleda, da pri nas vseeno nismo še tako zagreti za te zadeve in da bo še kar trajalo preden pridejo take stvari v zavest članov. Težko je namreč verjeti, da si ni nobeden ni mogel vzeti vsaj dneva časa za takole skupno Srečanje, ki ga najbrž še dolgo ne bo.

Ampak, pustimo zdrahe ob strani. Bilo je namreč veselo, nekaj pa smo se tudi naučili. Vsaj jaz.

Več pa naj povedo slike.

Prvopristopniki: tisti, ki so bili prvi na sceni!

Pa potem večerja, jasno: Pri Hrvatu, v Srednji vasi. Dalmatinci prišli šele, ko so kuhinjo že zaprli...

Igre natančnosti nam niso šle najbolje od rok. Fotoaparatov pa je mrgolelo... Če ni narejenih milijon fotk...

Še sreča, da sem bil zjutraj malo bolj zgoden in da me nista tale dva zbudila... Glasno za znoret!

Naslednji dan pa smo se stlačili v gondolo:

in juhej na Vogel. Skozi meglo, meglo, meglo.

A se je vsake toliko časa jezero le prikazalo.

Vremenska hišica na Voglu. Čisto po predpisih, anede?

Potem pa marš na sneg. Kepanja in metanja v sneg je bilo veliko... Nekaj pa smo se tudi naučili, hvala predavateljema, ki sta nas poučila do potankosti o snegu, o reševanju izpod plazov in podobne stvari.

Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi še vsega kartiral.

Kako do Bohinja:

In kako z Vogla:

Gondole me je bilo malo strah, priznam... Sem pač zajec.

Popoldan pa še nogometna tekma - ZEVS : Crometeo, na žalost se je nisem mogel udeležit, za kar mi bo še dolgo žal. Smo pa zmagali, neverjetno: 9:5! Bravo, fantje!

En lep in dolg vikend, torej. Se bo še treba udeležit kakšnih takih Srečanj, ni hudir!

Končno malo boljše slike iz Krtine. Dolgo časa sem čakal na to.

Njun namen bo predvsem varnost, zato se bodo lokacije še spreminjale, jaz pa se bom še nekaj časa igral s postavitvijo.

Zdaj vsaj normalno vidim, kakšno je vreme v Krtini. Res je, da se ponoči čudno vidi in to prav zato, ker sta obe kameri dnevno/nočni. Ampak, če diode svetijo *pred* oknom, ne moreš prav veliko naredit... Na to pa nisem pomislil, priznam!

Seveda tudi na HeliUm-u.

Hm, lepa škarpa, anede??? Huh, čakajte, da jo pobarvamo!

In to krompirjev Bonsai!

Kaj si ne spomnijo... Cela umetnost.

Najbolj mi je všeč napis: This Kit contains everything you need except the potato!

Res, samo še krompir potrebuješ, pa si na konju!

Za vse, ki ne morejo čakat. Piše, da je ZEN varianta...

Kaj smo ga danes čakali! Že zjutraj sploh nisem hotel v službo: "me bo zasnežilo!", sem govoril.

No, zdaj pa vidite kaj imamo.

NIČ.

Še tamauček je doma ostal, da bo delal snežake, se kepal in podobno. Pa bi lahko le čofotal po lužah, če bi mu mati pustili. Pa mu niso. Pametno.

Ej, ej, ej, tale Krtina. Brez vetra, brez snega.

Sicer mi pa čisto paše. Naj bo v hribih, tukaj doli samo zmedo dela.

Ma ja... Eni se trudijo z dnevno rekreacijo.

Drugi jo imamo pa pred nosom.

Mater sem en pisarniški molj. Pri temle sem se namatral, kot da bi moral skopat celo jamo za bazen...

Ampak rekreacija pa je bila. Za nedeljo čist dovolj.

Končno nova železnina! Čas za slavje!

Po tolikih letih trpljenja z mašinami, ki jih nihče noče, končno nekaj dobrega! Ni mi več potrebno čakati po pol ure na vsako akcijo, ki jo hočem izvest...

Po pravici povedano, je bil pravi čudež, da je dozdaj sploh kaj delalo. In to ni malo delalo, obiska je kar veliko, ubogo železje pa se je krivilo pod vso težo obiskovalcev.

Ne vem, če še kdo uporablja kaj takega: PIII, 933Mhz, 256Mb Ram, 18+80GB Hdd. No, zdaj ga tudi jaz ne bom več.

Od danes naprej laufamo na:

Asus P5K, Duo 2,66GHz, 4G Ram, 2x250GB Hdd. Življenje bo malce lažje.

Za naših 9 spletnih mest nekaj takega prav potrebujemo.

Če je morda kdo danes opazil, smo bili nekaj minut dol. Pa še to prej zaradi sesanja in pucanja. Vse ostalo sem prenesel, pa sploh ni bilo tako malo. Pravzaprav sem cel dan prčkal, da zdaj teče z vsem, kar mora.

Lahko bi se kaj zakompliciralo, pa se niti ni. Manjše težave, še posebej pri muzikalnih željah bodo pa še ostale. Še sanja se mi ne, kaj je narobe. No, sanja se mi, ampak pojma nimam, kako bi jih rešil... Pa drugič, anede?