Prvi vedno pride Simon. Malo je še skuštran, saj je ura zgodnja. Ampak njegov trebušček se že oglaša in treba je izkoristit dan. Malce je tudi sramežljive sorte, zato večkrat sklanja glavico in noče nikoli direktno pogledati v objektiv. 

Rastko je malo bolj obilen in zelo nerad vstaja zgodaj, vendar mu je hrana ljubša in tako mu ne preostane drugega, kot da je pokonci, še preden se dan dobro začne. Res pa je tudi, da mu kolegi radi nagajajo in to mu gre še posebej zjutraj na živce. Zato se raje spoka od doma. Kaj pa veš, kaj dobrega danes najde naokoli?

Filip je večni nezadovoljnež in mu gredo vse stvari preprosto na živce. Še iskanje hrane, pravzaprav mu gre to še najbolj na živce. Ne da se mu. Najraje bi sedel cele dneve v krošnji svoje smreke. Če bi se le dalo!

In potem še ta stari Peter! Kar naprej leta za njim... Filip se že sprašuje ali je morda Petrovo življenjsko poslanstvo, da mu kar naprej teži in ga skuša spraviti na pravo pot. Evo... že pristaja! Ma, kaj je stari nor... a me ne more pustit na miru že enkrat???

Marko je med najbolj samovšečnimi. Kar naprej se ogleduje v objektivu, vsako jutro, ko posije sonček, ga najdeš tu. Morda mu je danes zraslo kakšno novo perje? Mu je jutranji prepir z Robijem pokvaril frizuro? A ne, ne... bo kar v redu!

Franci in Barbara imata polne kremplje dela. Pripravljata namreč novi domek, pa gre tako presneto počasi! Še vejice niso več tisto, kar so včasih bile! Pa ko bi ta Franci že malo zmigal svojo ritko in mi kaj pomagal! A moram res vse sama???

Med fanti se vedno zadnji prikaže Bojan. Je suveren vladar svoje jate in si ne pusti, da bi kdorkoli drug pametoval, razen njega, seveda. Morda je res malo nasilen in nevaren, a v resnici je prava nežna duša. Vladarsko delo je naporno in polno odgovornosti. Jato vrabcev je težko držati skupaj, kar naprej se nekaj kregajo in prepirajo, pretepi se vrstijo en za drugim. Tu pomaga le močna moška roka!

Ah, kot vedno zadnja... Prava dama! Dama, ki ne vstaja zgodaj, perje pač potrebuje svoj čas. Sonce je že dolgo na nebu, ko naokoli prileti Jasna. Njena vitka linija in urejeno perje res izdajajo pravo damo. Vendar pa se pri nas bojimo, da je vitka linija prej pomanjkanje časa za nabiranje hrane, kot pa skrb za telo. Ker pa je Jasna tudi skrajno prijazne sorte, ji vsi radi pogledajo skozi krempeljčke.

Vendar pa to dnevno idilo rad zmoti vladar neba in zemlje, vladar živih in neživih, vladar vsega, kar obstaja: človek.

Tokrat v Leandrovi podobi, malce nagajiv in malce še otroški, a zato nič manj strahospoštljiv. V nekaterih primerih lahko celo še bolj nevaren, kot ostali primerki človeške vrste, saj še čisto nepredvidljiv.

Vendar pa se vrabci ne damo! Treba se je le preselit malce višje in na drugo stran hiše! Naj ti ljudje skrbijo zase, mi bomo pa zase! Edino tisti bazen bi lahko končno spet nazaj vkopali! Saj se že pol leta nismo pošteno okopali! Prosim?

Jah... sem že navajen, nič kaj dosti se ne morem več pritoževat.

Danes sem bil zunaj lepo po planu: 5:10. 5:14 sem že lepo tekel.

Srečal samo eno srno. Ampak ta me je čakala in se delala norca iz mene: "ej, stari, kaj pa tako počasi tečeš?". Tako sem že začel razmišljati, kaj pa bom naredil, če se mi ne umakne? Kaj pa veš, danes so še srne čudne... Najbrž bi se ustavil in bi se potem gledala tja do večnosti.

A je v varni razdalji tridesetih metrov samo zastrigla z nogami in je že ni bilo več.

6.320m, 42:05, 6:39/km, 646kCal, 164/179, 221m gor in dol.

Čist v redu. Danes sem bolj počasi začel, da ne bi spet kakšne nove mišice v stegnu odkril. Pojma nimam, kako in katero sem zadnjič odkril, ker je sploh nikoli ne potrebujem. Ne pri hoji, ne pri teku. Boli me samo, ko sedim in stol pritiska na stegno. Čudno.

Kako ga vedno zmanjka v najbolj nemogočih trenutkih?

Naprimer ob koncu kurilne sezone... Saj se ne morem odločit, da bi ga šel zdaj kupit tisoč litrov! Kaj naj ga grem zdaj kupovat? Na pomlad? Naj dam zdajle 700€, samo za vodo gret?

Japajade.

Na gorenjskem smo doma. Ni šans.

Čeprav z mrzlo vodo se pa tudi ne gre umivat, anede? Zato lepo sedem v avto, kantice s seboj in hopla na pumpo. Takele lepe kantice:

Prej še niso bile tako lepe, lepe so bile šele, ko so mi prodali ti dve nalepki za tri evre... In smo jih na licu mesta napopal gor, ampak šele potem, ko smo si ogledal ali so kante res prave in sploh in oh. Mater, pa pri njih sem jih kupil! Bi me pognalo v zrak, če bi se spomnil, da rabim kakšne druge za olje vozit.

Še dobro, da nimam treh kant, potem bi moral imet s sabo še gasilni aparat. Huh.

Največje veselje pa je olje spravit iz teh dveh kant v cisterno! Tokrat sem padel na foro, da bi mogoče pa vseeno probal mal s cevjo. Ah, TO je bila ideja! Na koncu sem probaval in probaval, pa vseeno potem kar pretočil, čeprav težko.

Še danes mi sem in tja kaj po nafti zadiši...

Mogoče bi pa vseeno dal tistih 700€, da mi jo pripeljejo, kaj? Po vseh peripetijah...

Nekaj se definitivno dogaja z mano.

Pa sam ne vem čisto natančno kaj.

Ok, vedno sem govoril (kako izrabljena fraza, še posebej pri meni, anede?), da v nedeljo zjutraj pa ne bom tekel.

Ne, ne, tudi nisem. Saj nisem nor.

Sem pa toliko nor, da sem šel tečt v ponedeljek zjutraj. PONEDELJEK ZJUTRAJ!!! Kar je še mnogo bolj noro, pravzaprav se mi zdi celo malo perverzno. Zato ne okol govort.

Ne, nimam pojma kdo sem in kaj počnem. Sigurno je to kriza srednjih let in me meče. Ampak namesto, da bi za mladimi kiklami letal, jaz letam ob petih zjutraj po polju. Ajejejjjj.

Ja, vstal sem deset čez pet (deset minut sem rabil, da sem sploh uro slišal), dvajset čez pet sem bil že na laufu. Brez kave, brez cigaret (no, eno samo, majčkeno, da sem se ogrel...).

6.310m, 41:25, 6:33/km, 641kCal, 162/177, 217m gor in dol.

Malo sem moral skrajšat, ker sem deset minut kasneje vstal. Še v službo je bilo treba prit. So me pa cel dopoldan vse mišice v nogah bolele, pa zdaj ne vem zakaj. Zaradi jutra ali zaradi tega, ker od četrtka nisem tekel?

In potem v službo, nato pa domov, direkt delat. Danes je bil balkon na vrsti. Jutri bo pa dež. Ampak smo naredili! Juhu!

Najhuje od vsega je pa to, da mi je bilo čisto všeč. V sredo ponovim??? Grrrrr.

Pravijo, da je bil vikend.

Super.

Ne vem čisto zagotovo, če pa je že bil, je moral biti precej kratek. Mimo-greden. Tak, ki zbeži, čim se ga zaveš. Ki ti spuhti, ko ga primeš. Ki se spremeni v nič, ko pomisliš nanj.

No, no, sploh ni bilo tako hudo. Samo dela je bilo veliko. Ne bi ravno rekel, da preveč, ampak veliko ga je pa res bilo. In ga je še ostalo, kakor je pač navada s tem delom. Nikoli ga ne zmanjka.

Ampak tokrat je šlo z veseljem. Urejevanje okolice prinaša določene prednosti in česarkoli se lotiš, se vsaj na koncu nekaj pozna. Pozna se, da izgine kup lesa, pozna se, da so klopi - končno! - pobarvane, pozna se, da so zadeve popravljene, pozna se da garaža napreduje, pozna se...

Tako imaš na koncu koncev kar dober občutek in ti porabljenega časa ter energije nikakor ni žal.

Včasih pomislim, kako bi bilo fino stanovati v enem stanovanju, kjer se ne bi zafrkaval z vsemi temi neumnostmi, ki pridejo skupaj s hišo... Koliko več časa bi imel, ejej! Kam vse bi lahko usmeril energijo, ojejej!

Japajade! Saj nisem nor!

So pa trije dnevi zunaj, lepo vreme in lušte zaradi Soseda, bili glavni krivci, da smo končno odprli sezono.

Čevapčiči in pir. Končno. V soboto sicer pod marelo z malo dežja, zato pa v nedeljo toliko bolj sončno. Me tisti dež ni čisto nič motil. Čudno, anede?

Končno spet malo prekajen...

Pravzaprav je puščanje krvi le izgovor.

Tisto pivo potem, tisto je pomembno.

Torej Had naslednjič oglašuj pivo in čisto na koncu v malem tekstu dodaj, da gremo prej še malo krvi dajat! Najbrž bo prišlo več ljudi.

Saj bi kaj povedal o drugih udeležencih, a ne bom. Nikakor ne bi bilo fer in tudi ne vem, zakaj bi vam delal veselje, osnovano na naši krvi. Če nas hočete spoznati, je najbolje, da pridete tja kar sami. Če vas ni, vas bomo pač z veseljem opravljali in podobne reči, ki jih blogerji radi počnejo. In teh ni tako malo.

Všeč mi je, da pri blogerjih vedno prevladuje pozitiven odnos. Do vsega. Tudi takrat, ko se nad čim pritožujejo. In tudi včerajšnji dan ni bil nobena izjema. Spet sem se narežal za tri mesece vnaprej. Kri pa nadomestil izdatno. Pa še bi jo, če bi bil kje bližje doma in da mi ne bi bilo treba z avtom še do doma.

Hvala Zlobi, Salonitki, Katarini, Sosedu in SiR-u za res prijetno družbo.

P.S.
Ampak drugič se moram res pripravit na vprašanja: "kakšen blog pa ti pišeš?". Ker sam nimam pojma in ker sem vedno zatečen nepripravljen, potem vedno zelo taktno, prijazno in kaj jaz vem kako še, odgovorim: "Pejt brat".

Hm?!

No, težko je reči jutranji, če je bilo ob pol desetih dopoldan.

Ampak zame je bilo. Ker sem bolj pozno vstal. Danes dajem kri in sem bil končno tako pameten, da sem ostal doma. Ha!

Pa še premislit si ne morem, če bi si slučajno premislil in mi ne bi bilo it na puščanje...

Ja, prav luštno je bilo na tekcu. Morda bi bilo še bolj luštno, če bi šel ob 6-7h. Ampak, kaj čmo, tudi spat je treba. Sicer je spanje čista izguba časa, ampak eni ga potrebujemo več kot drugi. Še vedno čakam, kdaj pridejo leta, ko mi ne bo treba več toliko spat. Pa jih kar ni in ni...

Sem raje enega ravninskega potegnil, klancev imam vrh glave. Prav na živce mi že gredo.

7.350m, 47:09, 6:25/km, 746kCal, 163/177, 297m gor in dol.

A vidte? A vidte? 163 obratov! V povprečju! Madona, samo zjutraj bi moral tečt, samo zjutraj!

Vse skupaj je prav čudno. Zvečer samo da malo bolj stopim, sem že na 170. Zjutraj pa takole, okrog 150 se je vleklo, ko sem rekel, da tako počasi pa tudi ne gre. Pa sem šel malo hitreje. In na koncu: 6:25/km je zame enkratno, niti namatral se nisem. Hja, tale utrip je zanimiv, ne vem, zakaj sploh zvečer tečem, se bo treba res prisilit za jutranje teke. Takrat je tudi največ časa, saj ga drugače zabijem v svoji kleti, med cigareti, kavo in računalnikom. Čist brez veze.

Ker pa je tole obdobje naukov, imam danes še jaz enega - bolj zase, kot za druge:

če ostaneš doma, ne bit toliko nor, da prespiš jutro. Dan bo preveč kratek. Ob 7h da si mi najkasneje iz postelje!

Bogve, od kje se je znašel na avtocesti. Čisto zmeden je bil.

Še sreča, da ga je najprej opazil policaj. Da je vozil za njim s prižganimi lučmi. Nihče od voznikov za njim ne bi bil tako prijazen, skoraj sigurno bi ga povozili.

Tako pa ga je Policija varovala in mu sem in tja spustila tudi malo sirene, ko je bil prepočasen.

Si je pa izbral dolgo pot. Najprej je moral iti čez cel viadukt. Potem skozi cel dolg predor, na koncu se je pa že tako navadil, da se mu ni čisto nič mudilo dol s ceste. Policaj pa ni vedel, kaj naj naredi. Se je enkrat ustavil in izstopil, a mu je seveda takoj pobegnil naprej. Potem je le za njim vozil, saj ni mogel drugega.

Pes pa tudi. Kam pa je lahko zavil... najprej viadukt, sam beton, nato pa še predor, še več betona.

Jaz samo upam, da ni potem več na cesto zavil, revež. In kako bo prišel domov??? Po viaduktih in predorih je bil precej daleč od doma... Samo upam, da ni šel po isti cesti nazaj!

Je bil tako hiter, da ga je bilo težko slikat...

V začetku je bolje kazalo Prejšnjemu, ampak samo 10-20m. Potem se je Zdajšnji začel prebijati v ospredje. Nekako na sredini mu je začelo zmanjkovati moči, dokler ni v glavni klanec skoraj čisto pogorel.

Nekaj je bilo potrebno narediti. Zadnji atomi moči so bili porabljeni, da je Zdajšnji sto metrov pred zaključkom le ujel Prejšnjega. In uspel je zadržati prednost skoraj vse do cilja. Vendar je bil zadnji klanček preveč za vso matranje, tako sta skupaj pritekla v cilj.

Cilj prvega kroga. Šele.

Nato je Zdajšnji začel pospeševati, oziroma Prejšnji je zadnjič malo nazadoval, ker se mu ni dalo več in je bil malo len. Tako je Zdajšnji suvereno obdržal prednost in jo malenkostno celo povečeval. Tudi skozi klance se mu ni bilo potrebno preveč matrati, saj je bil Prejšnji poražen že v svojih koreninah.

In tako je Zdajšnji pritekel prvi skozi cilj z naskokom 188-ih metrov.

Sucker!

8.070m, 55:37, 6:53/km, 812kCal, 174/186, 820m gor in dol.

Tale višinska je neverjetna. Vedno več jo je. Še malo pa bom delal desetine kilometrov višinske. Super.

Virtualni partner je lahko tudi zabava. Kadar te ne izmuči do konca.

Pa še danes sem vzel tistega Gradiško-2kroga-normal. Ne Gradiško-2kroga-hitro... Ampak kaj... nažgal sem pa ga!

Tokrat drugič. Prvič v jeseni, na predhodnico, zdaj pa s Krti.

Slap Ubijavnik:

Koča na Bohorju, kjer se ne morejo zmenit, koliko je visoka. Tole je samo ena od treh napisanih višin. Po GPSju še najbolj blizu.

Pa še - jasno - ena gasilska na bližnjem vrhu, Špic hribu:

Le do zadnjega slapa - Bojavnika, smo se zapeljali z avtobusom. Je le preveč umaknjen stran, da bi si ga ogledali med potjo. Je pa s ceste le tri minute spusta. Videli smo torej štiri slapove, eno bolnico in Ajdovske pečine. Tiskarno si je pa ogledal le en naš gams, ki se mu je dalo rinit direktno navzgor v hrib.

Tokrat sem se s Forerunnerjem skušal potruditi in ga pripraviti tudi na malo bolj resno kartiranje. Pa ne vem, če mi je ravno uspelo...

Med prvim in drugim slapom, sem namreč štoparico ugasnil. Skušal sem vzeti ven vse naše postanke, vendar sem hitro opazil, da to ne bo šlo. Ker uro že ugasnem, ampak prižgem je pa nato ne več. Grrr. Sem si pa shranil točke poti (waypoints), to pa mi je šlo kar v redu. Pravzaprav se FR čisto lepo obnaša, kot kakšen prenosen GPS, le da nima podrobne karte.

Tako imam zdaj lepo spravljene vse waypointe slapov, koče in pečin. Če kdo potrebuje... Lahko pa seveda dobiš še celoten track.

Željo sem imel, da bi se šel tudi malo geocachinga, celo spravil sem si en cache, ki je na vrhu Bohorja, ampak potem nekako ni bilo časa, da bi ga šel iskat. Ali pa sem bil samo len... Saj sem bil le 500m oddaljen od njega. Ah.

Kakorkoli že, za prvič kar v redu. Začeli na parkirišču v Jablancah.

Profil prehojene poti - kar veliko gre gor in dol:

Namatral sem se pa takole:

5:04 ur za 12,6km. Počasi smo šli, počasi. Se mi zdi, da smo se kar naprej ustavljali in malicali.

Ampak to ni bilo nič proti vsemu tistemu potem! Ko se kar nismo hoteli spokat. Pa še sem pa tja pa sem pa tja. Domov prišli šele ob pol osmih.

Sicer pa ni čudno, ko pa je bil dan tako presneto lep! Nobenemu se ni mudilo domov.

Petek, kakor pač vsak petek, je dan za tabornike.

Tokrat je bil spet cel živžav in rodova liga, kjer je nastopala ena naša punca, pod taktirko druge naše punce.

In so osvojile prvo mesto! Torej bo treba še na državno taborniško tekmovanje. Super!

Letos se je Flori odločila celo za tabor! Ufff, končno ji je postalo všeč, smo že skoraj malce obupali.

Uradni fotografi slikajo od spredaj, neuradni pa od zadaj. Hja.

Na koncu so bile pa še palačinke. In en milijon otrok, ki so jih seveda vsi hoteli! Prav tako naš tamauček. In smo čakali in čakali in čakali. In še malo čakali. Pa še eno majčkeno. Čisto na koncu jo je pa le dobil. Namazano z nutelo, kakor si je želel.

Ampak pojedel pa ni niti cele. Tam nekje pri tričetrt je rekel dost mam.

Hm, vsi smo se sekiral, samo on ne...

Vikend, ja...

je bil malo naporen.

In samo še tole malo napišem in padem spat. Dost mam.

V petek smo se preganjali s taborniki. Čakali na palačinke, ki je potem itak ni mogel cele pojesti. Joj, tamauček!!!

V soboto moji starši na obisku. To je kar precej naporna zadeva, ki - vsaj mene - izpije do konca. Tega, da zraven spijem še kar količino, niti ne štejem.

Nedelja, vstajanje ob 5h in Pohod na Bohor. Smo se privlekli domov šele ob pol osmih zvečer. Čisto nikomur se ni mudilo, v tem prelepem dnevu. Ampak jaz sem bil pa že malo živčen, preveč smo se vlekli.

Jah, naporen, ampak pravzaprav lep!

Ni čudno, da tale čas leti kot sneta s'kira. Saj nimaš časa, da bi ti bilo dolgčas.

Slike za vse še sledijo. Se mi preprosto ne da. Ne. Konec. Šlus. Fertik.

Včeraj sem prvič uporabil virtualnega partnerja na FR 305. Sem se že pripravljal na to, ampak do zdaj preprosto nisem uspel.

Mater mu, virtualno! Sicer sem ga našibal za skoraj petsto metrov, ampak me je pa namatral ko zajca!

Ne moreš verjet, kako me je tekmovanje s tem virtualcem potegnilo noter. Sem si že prej rekel, da ga moram našibat, potem sem se pa resnično trudil, da bi tudi ga. Pa sem bil potem nekje 100m pred njim, se mi je takoj utrnila ideja, da bi ga pa lahko nažgal za 200m... In tako naprej.

Dokler nisem precej na škrge dihal.

Če tečeš sam, kot sem včeraj, potem mi je kar fino delal družbo, moram priznat! Ampak je pa naporen, kar naprej te priganja! In če si pred njim, ima še tak fini zamik, kar je jasno. Zdaj naprimer že tečem v klanec in upočasnjujem, virtualec pa teče še odzadaj - pred klancem. In kar naenkrat se začne razlika zmanjševat, jasno, ne? Jaz pa: panika! Ujel me bo! Ojej, kaj pa zdaj???

Preden mi je kapnilo, sem parkrat rintal v klanec ko budala.

Si pa lahko lepo narediš poti, ki bi jih rad primerjalno odtekel. In te poti si lahko uporabniki FRjev lepo delijo. Moram malo pogledati na spletu, če je kje kaj takega in če se da kakšne zanimive poti dol potegnit. Za Gradiško lahko dobite pri meni kakšen počasen tek, najhitrejši je 6:45/min.

Pravzaprav bi lahko tako čisto lepo tudi tekmovali. Odtečeš in pošlješ kolegu, pa naj tekmuje s tabo.

Je pa res, da sem pol poti buljil v ekran in se zraven še igral s tipkami. In čeprav ima velik ekran, imam tam nekje po štirih kmjih malo težav videt nanj. Pogled se mi od hitrosti počasi zamegljuje... Pa se še bolj igram, stegujem roke, da bi kaj videl in podobno.

In tako je virtualec poskrbel, da sem naredil svoj NOČ (najboljši osebni čas) na dva kroga okrog Gradiškega. Jah... hvala, no.

Čisto na koncu pa se še počutiš kot Ion Tihi, ko ti Četrtek tekmuješ s ti Torkom.

In tako pridem spet od Sebe Nazaj: sinergija narave, človeka in tehnike! V enem samem teku!

Aleš K., 41,95 let, sistemski programer:

odkar se strižem v "Frizerstvo Hitri", se je moje življenje korenito spremenilo. Z novo frizuro, posebej prirejeno in imenovano "Za Hitre", se mi je odprlo nešteto novih možnosti.

Pred "Frizerstvom Hitri" sem se vedno zbujal utrujen, čas do službe se je vlekel, med službo pa še bolj. Med delom so mi lasje padali na oči in kmalu nisem več videl monitorja. Zaradi tega sem začel obiskovati tudi zdravnike. Z rekreacijo sem se sicer redno ukvarjal, a rezultatov nikoli ni bilo nobenih. Počutil sem se osamljeno, saj so bili vsi hitrejši od mene in tako sem vedno ostajal sam. Za ženskami nisem mogel tekati, saj so me vedno pustile daleč za seboj.

Moje življenje je bilo resnično obžalovanja vredno in vsak večer sem se počutil grozno slabo. Razmišljal sem o drugem,  boljšem svetu na oni strani.

Vendar pa me je usoda uslišala in mi prinesla na pot "Frizerstvo Hitri"! Od tistega trenutka naprej sem postal čisto drug človek.

Kar verjeti ne morem, da je lahko tako majhna sprememba tako učinkovita! Vendar je vse to popolnoma resnično! Zdaj se zjutraj prebudim ves vesel in poskočen, službe skorajda ne opazim več, rekreacija pa... ah, rekreacija! Nihče mi ne more več slediti! Puščam jih daleč za seboj in to z užitkom! Še pred mesecem dni so se delali norca, a glejte zdaj! Ne morejo me več ujeti! Ni načina!

Kaj šele moje družabno življenje! Tako hiter sem postal, da mi nobena več ne ubeži!

Resnično, to morate poizkusiti! Samo v "Frizerstvu Hitri"! Popolnoma vam bo spremenilo življenje!

In če pridete v času veselih uric - od 5h do 6h - vam za nagrado podarijo še ličen in majhen glavnik, s katerim se lahko počešete prav pred vsakim hitrim nastopom! Ob svoji majhnosti paše v vsak, še tako majhen, žep! In če vam še to ni dovolj, vam prišepnem še skrbno varovano skrivnost: če pokličete med 13h in 14h uro in se naročite, dobite v zahvalo še prav posebno darilo!

"Frizerstvo Hitri"! Pravilna odločitev za vse, ki vam je življenje prehitro in ga ne zmorete več ujeti! S "Frizerstvom Hitri" boste prej kakor v mesecu dni kot prerojeni in življenje boste puščali daleč za seboj!

                       PREJ                                         POTEM

              zavaljeno zamaščenih                        srečno podkrepljenih
                    59:14 / 8.000m                                      23:47 / 8.000m

Samo v "FRIZERSTVO HITRI"!!!! Naročite se ZDAJ! Prvih pet naročnikov čakajo bogate nagrade!

Japajade.

Nič ni pomagalo. Tudi striženje pri najhitrejšem frizerju v mestu ne.

8.080m, 54:27, 6:44/km, 808kCal, 175/184, 750m gor in dol.

Saj ne vem ali bi se jokal ali smejal...

Kt bloody princ Valiant... Ene 27 let nazaj.

Tega tipa sploh ne poznam. Več.

P.S.

Rajko, preden padeš s stola od smeha, pa pokaži še ti tisto tvojo sliko, če upaš!

Res, če lepo tečem v pravilnih razmakih, je pa tek mnogo lažji. Ne pa, da vedno znova začenjam.

Danes sta šla dva krogca mimo kot bi mignil. Končno!

Zdaj moram samo še tempo treningov obdržat na vsake dva, ali vsaj tri dni. In to bo najtežje... Ah.

8.070m, 57:36, 7:08/km, 782kCal, 172/186, 604m gor in dol.

Prvi krog sem odtekel s približno 6:50/km, drugega sem pa bolj počival, da ne bi bilo preveč. Če se preveč namatram, nimam prav velikega veselja... Čudno, anede?

Po pravici povedano, sem pa še vedno počasen. Kot polž.

Saj se ne sekiram, eden pač mora biti zadnji!

Danes sem bil po dolgem času spet malo v Trstu.

Sicer od Trsta nisem nič videl, več ali manj le pisarno, kjer sem imel sestanek, ampak dol sem pa bil.

Ja, vreme imajo lepše, kot pri nas, toplejše tudi. In od pomladi do jeseni vsem primorcem malo zavidam. Da imajo fino toplo. Edinole zime jim ne zavidam, zimske burje sem imel dovolj.

Sem mislil, da bom imel kaj sentimentalnega občutka, ampak ga ni bilo čisto nič. Tako, kot ga nimam, ko pridem v stari del Ljubljane. Preprosto nič.

Življenjska obdobja, ki so za menoj, so definitivno in za vedno za menoj. In preteklost me nikoli ni odvračala od sedanjosti, kaj šele od prihodnosti.

Je pa zanimiv občutek, da greš na sestanek v Trst in si nazaj lepo ob 11h. Kot, da ne bi bilo to včasih pravo veliko potovanje...

Ravno toliko, za veselje.

Da je bil tamauček v Avstriji. Brez potnega lista tokrat.

Skočil na kopno in nazaj.

Z daljnogledom smo pa opazovali oddaljene bregove.

Je pa bilo meni zanimivo, kako se sam brod fino premika. Samo s krmilom dosežeš, da gre sem in tja. V ravni črti... Vedno sem mislil, da ga mora kabel kar fino držati, da ga ne odplavi navzdol po reki, a temu sploh ni tako. Kar gre. Sam. In to lepo počez.

Saj najbrž je za to čisto pametna fizikalna razlaga, ampak sem bil vseeno fasciniran. Hja.

Hvala pa sladkogorcem za par prijetnih uric in kosilo. Ko sva se že tako - čisto po krtinsko - mimogrede pojavila na obisku.

Malo smo pa le bili lažji kot 7 komadov težke živine!

A sem sploh kdaj tekel v nedeljo? Mislim, da še nisem. Če pa sem, pa zeeeelo redko.

Nedelja ni ravno tekaški dan, vsaj zame ne.

Ampak danes je tako prišlo, sladkogorci so me navdušili, ko so že zjutraj vse opravili...

Pravzaprav sem čisto preč, ker sem - po celem dnevu ko sem kolovratil naokoli -, šel kar tečt, ko pa bi se najraje zavalil na kavč ali posteljo in odremal tisto nedeljsko popoldne.

Res pa je, da sem si že zjutraj pripravil vzvod: Heleni sem rekel, naj me kar ven brcne, če ne bom hotel. In je pomagalo! Jasno, da sem motovilil in prosil in rotil in se zmišljeval... ampak ni popustila! Tečt, al pa boš zuni spal!

No, tole je malo dramatično napisano, zelo daleč od resnice pa tudi ni.

Čez vikend se nikakor ne gre na Gradiško (a ne Karmen?), razen, če nisi za 4000 z ovirami, zato sem si izbral spet svojo staro traso. Ki sem jo zdaj kar lep čas zanemarjal. Bogve kdaj sem nazadnje tam tekel. S Forerunnerjem sigurno še ne. Pa sem šel trasirat.

Končno ena ravninska. Ej!

7.320m, 49:23, 6:45/km, 752kCal, 171/181, 280m gor in dol.

Ma, ja, lahko bi bilo bolje, ampak danes ne bom jamral. Je bil poln dan. Pa še tečt sem šel. Bom jamral kdaj drugič. Pa še blata ni bilo nič. Skoraj nič. Ni omembe vredno. Kolikor ga je lahko...

Samo še tega se mi je manjkalo. Da bom ujel eno uro...

8.050m, 59:16, 7:21/km, 770kCal, 167/185 obratov, 674m gor in dol.

Dva krogca, počasi. Le en km sem uspel teči pod 7min/km. Pa še ta je bil 6:59. Eh, super, anede?

Jejžeš, počasnež. Ampak sem danes užival. Res.

Najprej sva bila dva, pa potem trije, potem pa spet dva. Mogoče sem preveč nakladal, kar naprej sem nekaj govoril, najbrž sem bil zato bolj počasen.

Ampak mi je čisto pasalo. Pravzaprav je bilo čisto luštno.

Čeprav, na koncu, ko sem ostal sam... mrak se je že dodobra spustil, jaz pa s cigaretom in pivom v roki... ah, najbrž preveč kriminalk berem...

To je že drugič ta teden, ej! Morda pa iz tega fanta kaj bo!

Zdaj je pa že res nekaj časa preteklo, odkar so začele tele naše - moje! - limone rasti pri nas doma.

Skoraj že preveč. Se mi zdi, da jih čakam že kakšno leto, dve.

Pa sva eno s tamaučkom zadnjič obrala, ko je bil ravno bolan.

Toliko sem mu govoril, da čaj z limono pomaga, da mu je na koncu še res pomagal. Najboljše pa je bilo, da je to povedal še zdravnici, ko je bil pri njej: da je pomagal čaj z očitovo limono.

Zdravnica je malo čukasto gledala, rekla pa ni nič.

Kaj pa če rečt, ni jih čez domače limone, anede?

Sicer je bila res malo manj polna, kot kupljene limone, tudi tako kisla ni bila. Ampak bila je čisto naša in zato slastna. 100% limona. Ne samo 30% limona, kot vse tiste s tržnice v BTCju.

Takole sem pred približno letom dni, ko sem začel tečt, zapisal:

------------------------------------------------

Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!

Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?

&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)

Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.

------------------------------------------------

No, danes, po celem letu, ni popolnoma nič drugače!

Sam ne vem več, a zdi se mi, da sem največji še živeči mazohist. Ki se kar naprej matra in matra, da bi nekam prišel, a brez vsakršnega haska. Kar naprej sami začetki, pričakovanja, da bo bolje, želje, da bi bilo bolje, a na koncu nič od tega.

Pa kar neka siljenja s kakšnimi teki, pa Lj maraton, pa Barbara, pa MKM, pa Boršti, Mure in Krtine. Resno se sprašujem zakaj sploh to počnem? Čemu?

Da se lahko potem jezim? - To je edini odgovor, ki mi pade na pamet in ki je mogoče še najbolj pravilen. Ker me daje jeza, da nikamor ne gre(m), da nikamor ne pride(m). In sem žilav in trmast in se ne dam.

Kl*nc. Najbrž samo premalo treniram, nič drugega. Če greš tečt na vsaka dva tedna, potem je res vedno nov začetek. Tega bi se moral nekako odvadit.

Ampak kdaj naj tečem? Zjutraj???

Kakorkoli že, Krtinci pa smo vedno številčnejši! Včeraj sem jih nabral kar lepo število, devet! To je pa kar zgledalo, ko smo zavzeli Gradiško v velikem stilu. Sicer meni ni število nič pomagalo, fantje bi si lahko privošili kosilo, preden se jaz primajem do konca...

Ampak priznam, da mi je v veselje, da jih toliko teče in da jih uspem spraviti skupaj. Nekje globoko v sebi gojim upanje, da sem vsaj malo zaslužen za vse to. In ta občutek je super in mi je v veselje. Pa naj mi gre tek še tako slabo. Imajo tekači vsaj nekoga, ki jim brani zaledje...

8.040m, 58:19, 7:15/km, 766kCal, 173/186 obratov, 650m gor in dol.

Po celem tednu doma, je današnji dan v službi...

...

...

...

prava MORA.

Upam, da si Tam, kjer je veliko stopnic in polno malih igračk.

Upam, da si Tam, kjer boš imela veliko ljubezni.

Upam, da si Tam, kjer ni cest in brezvestnih voznikov.

Pa kjerkoli že Tam je.

Radi te imamo!

In to že cel teden!

Zdaj sem bil jaz na vrsti za bolniško. Najprej je zakuhal tamauček, v torek zjutraj pa še Mitja. Oba obležala z angino.

No, obležala... dokler nista dobila antibiotikov. Takoj nato je bilo vse po starem, se pravi v redu.

Je biti zanimivo doma takole, pri angini. So otroci samo prvi dan bolni, potem so pa čisto ok. Le da v vrtec ne smeš in tako ostajamo doma. Tamauček pa energije za izvažat! Pa ga zadrži doma, še posebej če imaš sam ogromno dela.

Saj se še kar dobro rihtamo, nič nam ne manjka. Priznam pa, da malo popuščam, vse ostalo me vleče sem in tja. In potem sem jima pozabil dati zdravilo včeraj popoldan. Ojej. Pa niti ni problem v tem, da sem jima pozabil, ker tega preprosto ne vem. Glavo imam tako polno, da se preprosto zvečer nisem mogel spomniti, ali sem tamaučku dal zdravilo ali ne. Groza. Kaj torej storiti, če ne veš? Dati raje dvojno dozo ali eno spustiti, kaj? Pojma nimam. Še bolj nesrečno pri vsem tem pa je, da se zdajle ne morem spomnit, kaj smo pravzaprav nato naredili...

Jaz upam, da je to samo (pre)polna glava in da niso (že) leta. Da me že ne obiskuje kakšen gospod A ali gospa S. To bi bilo pa res malce prezgodaj.

In to na bolniški! Ko bi morala biti glava prazna, nič službe, nič skrbi, le poležavanje in lenarjenje.

Japajade.

Še tale blog sameva, še toliko časa nimam. Res pa je, da me zdaj bolj prevzemajo tehnične zadeve, ki jih opisujem na drugem blogu. In tisto tudi vzame nekaj časa. Tako ali tako pa sem bil tale čas čisto v kablih, kablih, kablih. Žičke gor, žičke dol, levo, desno, gor in dol. Še sanjal sem jih.

Ampak saj gre. Presneto hitro in naporno, ampak takle mamo, pravijo v naših krajih. Pa v kakšnih drugih tudi najbrž.