Pojma nimam, kaj mi je bilo, da sem se tega udeležil. Moja pripravljenost in moje dosedanje športno udejstvovanje ni ravno na ravni takih preizkušenj. Ampak nekaj me je vleklo, najbrž norost, ker se nič bolj pametnega ne spomnim.
Začeli smo v petek, 9.5. spodaj, pri vratarnici Calcit-a. Okrog štirideset nas je bilo na začetku, vendar se jih je še skozi čas nabralo še nekaj, končna cifra vpisanih je bila 53.
Ja...
Pa prvič, pa drugič, pa tretjič, pa četrtič, pa petič... potem pa ni šlo več. Počutje sicer enkratno, nič zmatran, samo noge, noge... Te pa so odkazale poslušnost. Na vsej črti.
Prvi tri kroge sem začel mnogo preveč optimistično. Jasno, pri prvi taki preizkušnji, si nisem niti mislil, kako bo vse skupaj šlo. No, trikrat je šlo kar v redu, celo preveč v redu. Predvsem dol sem šel mnogo preveč hitro.
Drugi krog je šel celo najbolj v redu, 45min gor in 29min dol. Potem je šlo vse bolj počasi. V tretjem spustu me je tudi začelo boleti koleno. Super.
Četrti krog je bil že 53/42. V spustu pa je začela boleti še desna noga, nekje zadaj za kolenom, takšne in drugačne vezi.
V petem krogu pa je bilo že precej matranja, ponoči gre tudi malo težje - 1:01/55. Počasi...
In potem sem odnehal. Noge preprosto niso več držale in če bi že prišel gor, bi najbrž ne prišel več dol. Tako sem klical Heleno, jo zbudil sredi noči, ura je bila nekje pol treh in je prišla po svojega polomljenca.
Spanje ni čisto nič pomagalo, zbudil sem se še bolj polomljen. Preden sem se kolikor toliko ogrel, da sem sploh pomislil, da bi šel naprej hodit, je bila že debela ura mimo.
Ampak potem mi žilica ni dala miru, kar nervozen se postajal, vsaj enkrat, dvakrat mi mora še uspeti.
In sem šel v šesti krog nekje ob pol poldne. Upal sem na osem, vzel sem si ravno dovolj časa, da mi uspejo še trije vzponi in dva spusta, tudi, če grem silno počasi. Vendar nisem bil čisto nič prepričan ali mi bo uspelo, ali ne.
Šesti krog torej 47/50 - dobra taktika zame - dol bolj počasi, kot gor! Gor sem spet srečal Staneta, s katerim sva vseh pet krogov prehodila prejšnji dan. In sva šla naprej, kaj pa čva.
Glavna skrivnost je bila, koliko časa bom rabil za dol in kako bodo noge zdržale. Od tega je bilo za naprej vse odvisno. Pa so kar v redu zdržale, 50 minut za dol se je izkazalo za ravno prav - noge ne trpijo preveč.
Sedmi krog je bil potem super, 52/57, počutje enkratno, polomljenost sicer malo večja, a še nič hujšega, se je dalo še hodit.
Osmi vzpon je bila le še formalnost, za zadnjega smo si vzeli dovolj časa, kar uro in pol in ni hudir, da ne bi prilezel gor! 1:04 za gor kaže, da sem šel res počasi, a tokrat se ni nikamor mudilo!
Ej, osemkrat, OSEMKRAT!
Nase sem ponosen, kot že dolgo ne. Pa ne zaradi številke, ampak predvsem zato, ker sem se moral presneto potrudit in ker mi je uspelo zdržat kljub bolečinam, naveličanosti, utrujenosti, vsemu navkljub!
Seveda pa mi ni niti približno jasno, kako je lahko zmagovalec naredil 20, zmagovalka pa 18 ponovitev! In to oba s precejšnjo suverenostjo od začetka do konca! Vse čestitke obema!!! In jasno vse čestitke tudi vsem ostalim udeležencem! Prav vsak se je presneto trudil po svojih močeh in edino to šteje!
Je bilo prav luštno se kar naprej srečevati, tolikokrat, kolikor sem izrekel živijo v tem dnevu, najbrž še dolgo ne bom več! Ponoči si videl le lučke in si moral kar po glasu spoznavat, kdo je kdo. Kar nas je vse pohodnike, ki smo uživali in trpeli v pohodu, kar nekako povezalo.
Ja, enkratno je bilo! Naučil sem se - iz lastnih napak seveda - ogromno! Morda, če si jih bom le zapomnil, mi bodo v pomoč drugo leto. A kakorkoli že, za take preizkušnje je tek, vsaj tak, kot ga izvajam sam, mnogo premalo. Premalo kilometrov, premalo moči, premalo klancev. Tek in taka preizkušnja nikakor ne gresta prav nič skupaj. Sicer nekaj kondicije je, a po tridesetem kilometru se začnejo z nogami dogajat čisto druge stvari. Višinski metri, še posebno navzdol prinašajo svoje tegobe. V hribe bi bilo potrebno it, v hribe! Hodit pet, šest, sedem ur, to bi bilo že nekaj!
11ur, 55minut čiste hoje. 51,23km, 13:57/km, 3848kCal, 142/178 obratov, 6067m gor in 5640m dol.
Izmerjena pot je bila približno 3,5km, od 3 pa do 3,8, odvisno po kateri poti greš in koliko bližnjic usekaš. Lahko torej rečemo 3.5km v eno smer, kar da 7km na krog. Spodaj je približno 450m, Primož pa je na 850m, torej 400m višinske. Zame enkratno!!!
Danes podiram druge rekorde: za 15 stopnic potrebujem natanko 4:27... Jebela cesta bom še trpel par dni...
- iz grafa se lepo vidi, kako je zelena (elevation) vedno bolj razmaknjena. Temu se reče: bolečina!