Me prav zanima, kaj sploh bi, če ne bi imel take prve prestave:

Podaljšana prva, super-low, whatever...

Ne morem verjet, kako mi prav pride. Ampak bo pa to cel praznik, ko bom enkrat uspel prevozit kakšen klanec, ko mi je ne bo treba uporabit. Cel praznik.

1:03:20, 19.72km, avg. 18.7km/h, max. 35.7km/h, 869kCal, 162/181, 320m gor in dol.

Nič, prav vsak dan bom moral it, ni druge!

Nekaj življenjskih resnic je čisto osnovnih in se nam dogajajo vsak dan.

Včasih se te resnice izenačijo z Murphyjevimi zakoni, a zato so zame še toliko bolj osnovne. In toliko bolj življenjske.

Naprimer vrsta v trgovini. Sosednja vrsta, seveda. Ali pa... no, veliko jih, pa ne bi zdaj dregal v njih. Najraje jih kar na miru pustim.

Včasih pa se je teh osnovnih resnic dobro zavedati prej, in jih mogoče celo izkoristiti.

In danes mi je to uspelo. Ena mojih takih osnovih resnic je namreč: na pikniku je oglje najboljše v tistem trenutku, ko si že vse spekel.

Ker pa smo si danes zaželeli ribe na žaru, mi je v glavo šinila ideja, kako bi lahko tako življenjsko resnico obrnil sebi v prid.

In sem najprej spekel čevapčiče. Potem zelenjavo. In šele na koncu, ko je žar že mislil, da je vsega konec in se je končno ogrel, kot je treba, še ribe! Ha!

Tako so bile končno enkrat ribe spečene kot je treba. No, skoraj, ampak ne bi šel v detalje. Vsi so bili zadovoljni in tako naj ostane, kaj bi bili zdaj pikolovski... Dobre so bile in konec! In spečene, kot je treba! Ha!

Sem pa med žar-enjem razmišljal vse mogoče. Zakaj nisem povabil prijateljev? In čez čas, zakaj nisem povabil prijateljev iz vasi? In še malo kasneje, a čem povabit celo vas in vse prijatelje? Skratka, na koncu sem bil skoraj žalosten, ker nisem povabil celega sveta.

Šele po kosilu sem opazil, da sem nekam veliko zalival s pivom in da okrog leži cel kup piksen. Žar najbrž, anede?

Ma ja, kaj... vroče je bilo ko hudir! Jaz pa žejen in navdušen, kako sem prelisičil osnovno življenjsko resnico.

Pa je padla dokončna odločitev:

še en teden.

Mater, sem že zdajle žalosten, ker je *samo* še en teden. Kar verjeti ne morem, kako hitro je šel cel ta mesec. Mimo je švignil kot nor.

In jaz sem se navadil. Čisto navadil. Do konca navadil in pa še malo naprej. Kako naj se spravim po celem mesecu in še malo v službo? Kaj bom tam počel? Kako bom sploh živel???

Končno sem prebral tudi vseh tistih šest knjig. Sicer je trajalo še enkrat dlje, kot sem se namenil, a prve tri tedne nisem prav nič bral, tako sem bil navdušen nad tem, da sem doma. Zadnja dva tedna je pa šlo bolje, malo sem že prišel k sebi.

Na, zdaj pa samo še en teden.

Bom že. Nekako. Kaj pa vem.

Vse skupaj je ena velika priprava za nadaljnje korake in za ta podarjeni čas sem svoji mišici presneto hvaležen. Skoraj bi lahko verjel, da se je strgala namerno. Dvakrat.

Ja, zadeve gredo svojo pot in vse je tako, kot mora biti. Spremembe v življenju so pravzaprav dobrodošle in jaz jih vedno pričakam odprtih rok. Še toliko bolje, če ima človek pri vsem tem še čas zase in za ponotranjenje svojih misli in razmišljanj. Še toliko bolje...

Pixna bo namreč v tem tednu čisto pripravljena. Na koncu se je izšlo še bolje, kot če bi vse skupaj prej dolgo načrtoval.

Včeraj in danes sem se zatopil v takšne zanimive zadeve, kot je DefaultAppPool.

Jako zanimivo.

Strežnik krtina.com se je začel nekam čudno obnašat. Pa pojma nimam zakaj, ker se je to začelo dogajati kar naenkrat, brez kakega vidnega vzroka in brez sprememb. Take težave mi gredo silno na živce.

Saj same težave sploh locirati ne moreš! Kako pa bi jo, ko pa kar naenkrat, kot strela z jasnega, nekaj začne zafrkavat? Pri tem se mi porajajo le vprašanja, nikakor pa ne rešitve. Zakaj, zakaj, zakaj?

In potem seveda sumim svojega ponudnika, čeprav ni najbrž prav nič kriv, ker tudi doma občasno dela strašansko počasi. Uff, misterija.

Najprej potrebuješ vsaj en teden, da vsaj približno veš, kam pes taco moli, vsaj v katero smer, no. Ampak nikjer nič očitnega, memorije je dovolj, procesor ni obremenjen, nič, le vse skupaj je strašansko počasno. Pa spet zleti, pa spet počasno. Kako naj te ujamem?

Na koncu ni bilo druge, kakor premetavanje Pool-ov sem in tja, da vsaj ne bodo vplivali en na drugega, razdrobljenje vsega, kar se da, na najmanjše skupne imenovalce in spet opazovanje. Recikliranje nastavljeno bolj optimalno in načrtno.

S čisto finimi nastavitvami se nisem ukvarjal, to pride na koncu, ko vsega zmanjka. Oz. če ne bo zdaj bolje, bo pa treba poseči še po tem. IIS je ena čudna zverina. Dokler dela, dela. Ko pa noče več lepo delat... oh, to pa zna biti problem!

Kakorkoli že, prebral sem milijon postov, tehničnih ekspertiz, detaljev, razmišljanj, tudi skoraj filozofskih, ampak nisem nič bolj pameten.

Večina dela sistemcev tako ali tako temelji na ultimativnem orodju in vseobsegajoči resnici: "hiljadu pokušaja".

Trenutno sem nekje na polovici. Upam, da mi druge polovice ne bo potrebno spoznavat.

In tu je tudi tista osnovna razlika med programsko opremo MS-ja in IBM-ja, ki sem jo imel čas spoznavati skozi ves čas:

• - MS dela takoj in dela "kar" ok. Čim pa začne delati slabo, ali pa želiš, da bi bolje delal, si v ri*i.
• - pri IBM-u si pa od začetka v ri*i, še preden začne delat. Ko pa enkrat začne, takrat pa dela dobro in ponavadi zdrži dolgo, dolgo brez težav.

Upam, da bo zdaj vse ok.

Heh, Kamniška Bistrica je lepa, kajne?

Tja do šestih, pol sedmih zjutraj že, potem je pa le še natlačena. Še vedno je lepa, res je, ampak prevladuje natlačenost, ne lepota.

Tale praznik sredi tedna je pa bil... Zjutraj sem srečal prvega kolesarja šele v Mekinjah, drugih še ni bilo nikjer.

Čisto druga pesem pa ob desetih, enajstih... Olala. Po mojem jih je bil en tamal milijon. Saj sem majčkeno računal z njiimi, da bom tudi bolj počasen, a me je količina vseeno kar dobro presenetila. Mater jih je bilo! Kot, da bi bil na kakšnem tekmovanju.

Če bi imel tudi jaz kolo, bi bilo najbrž čisto ok, ampak z avtom med njimi, je pa malce naporno. Po tistih ovinkih, ko vsi (kolesarji, ne jaz) drvijo ko nori. Pa noter, pa ven, pa prehitet, pa ne prehitet, ah...

Še ene tri znance sem srečal, pa so bili prehitri, jaz pa sem moral preveč pazit, hupat pa se sploh nisem upal, kdo ve, če bi se kdo ustrašil in skočil s kolesa.

Da pa ne bom delal krivice samo dolini, kot, da je bilo v hiribih kaj bolje. Helena je po sto metrih itak srečala sosedo, na vrhu pa sodelavca. Kaj bi šele bilo, če bi bil človek gor na Kamniškem cel dan? Najbrž bi srečal več znancev, kot v Ljubljani?!

Žalost je, da vstaneš ob pol petih, si ob pol šestih že na izhodišču,

potem pa...

ne moreš gor!

Jebela cesta pa bolniška! Včasih mi gre na živce, čeprav mi takole - overall - pride kar prav, kaj bom tajil.

Zgleda bo tale sezona izpuščena. Na žalost.

Sem pa dosti drugega dela naredil, kar pa tudi šteje in bo enkrat še prav prišlo. Kakor sam verjamem, vsaka stvar pride še presneto prav in ponavadi je natanko tako, kot mora bit.

In ja, na punco sem presneto ponosen!

Včasih se zgodi, da nam tamauček kar naenkrat izgine. Ja, tak lump je, in kar odkolovrati, bogve kam.

In potem ga iščemo in iščemo in iščemo. Upamo samo, da ne bo kdaj odkolovratil skozi vrata ven.

No, čez nekaj časa smo ga tokrat le našli. Lepo zleknjenega v svoji postelji, ko je spal kot polh, ves zmatran. Kako in kdaj je tja prišel, ni bilo nikomur jasno.

Je pa bila Tadeja vesela, ker je na njem ležal tudi njen telefon, ki ga je kar nekaj časa besno iskala.

Nihče ni imel pojma, kako in zakaj, a je pogled v telefon razkril celotno rekonstrukcijo dogajanja!

"Najprej se zapodim po stopnicah navzgor.

Uuu, kako je daleč. Tadeja je lahko srečna, ker tako dobro držim telefon v rokah!

Pa temo se da tudi slikat! Uau!

Težko je slikati in se obenem izogibati oviram na tleh.

Še malo teme, ko pa je tako zanimiva!

Ah, končno, moja postelja. Pa igračke, pa... Olalala.

Še noge stegnem, poslikam vse svoje posterje...

Pa se malo umirim, da ne bo vse tako zabrisano in...

SPIM."

Zdajle bi se moral lepo voziti proti Veliki planini.

Pa se ne.

Doma sem ostal, kot kakšen zapečkar bom spal, počival in si tlačil led na nogo.

Nič ne bo z izletom... Pa tak lep dan se obeta! In kako enkratno bi bilo spet prehoditi vsa tista prostranstva Velike planine z vso njeno gorsko zeleno travo. Ahhhh.

Ampak od včeraj me tale moja uboga mišica, zaradi katere sem na bolniški, spet malo zafrkava. Pa prav včeraj je spet začelo boleti! Pa prav včeraj! Kot zanalašč, kaj?

In čeprav je takole ostati doma seveda najbolj pametno, me vseeno še bolj boli srce, ker ne morem tja gor. Mater, če bi vedno delali samo po pameti, kam pa pridemo? Me ima, da bi se kar usedel v avto in zletel za njimi, pa kar bo, pa bo!

Pa se ne bom.

Mogoče je pa res tako bolje. Kdo pa bi skrbel zame, če me začne fino bolet? Bi naredil še vsem ostalim samo še škodo. Kdo bi me pa nosil dol? Helikopter?

Ja, še tega bi se manjkalo...

Pa tako fino smo organizirali: Napad na Veliko planino! S treh koncev se podajajo na njo, s Stahovice, od Jurčka in s Kisovca. V planu sta bili še dve poti, a ni bilo dovolj zanimanja. No, tudi s treh poti, se bo dobro videlo, ko se bodo združili na koncu, čisto pri vrhu. Upam samo, da je timing pravi.

Torej, danes bo na Veliki planini vse oranžno in veselo. Če pa gre kdo slučajno danes gor - poiščite zastavo, tam nekje bodo.

Samo mene ne bo.

Bodo pa trije naši, iz družine. To pa tudi nekaj šteje, anede?

Po mojem so drugi veliko bolj poklicani, da obnovijo kaj se je vse danes dogajalo.

Jaz bom le pripomnil, da se še nikoli (nikoli!) nisem uspel prebiti čez toliko predavanj, kolikor sem jih videl ta dva dni. Nikoli mi še ni uspelo, sršeni v zadnji plati naredijo svoje in ponavadi ne zdržim. Ne morem, preprosto.

Morda zato, ker je bila z mano Helena, morda pa zato, ker je bilo zanimivo.

Ja, nekaj sem odnesel s teh predavanj. Čisto všeč so mi bila, tudi pri zadregah nekaterih. Vseeno.

Nekaj piva je tudi steklo, nekaj sem se celo pogovarjal, kar je precej nenavadno. Morda pa mi gre na bolje.

Bil pa je to tudi čas, ko sva se s Heleno lahko ustavila in se celotni sferi, ki se vrti okrog naju, tudi posebej posvetila. V tem je bil največji čar. Že tja od srednje šole nisem popisal toliko papirja, kot sva ga zdaj, ko sva zlivala ideje in predloge skupaj.

In kako sem v nočno ljubljano, okrog enih zjutraj, nakladal! Uhhh, to bi si moral zapisat!

Presenečen: obisk, ki bi bil lahko večji. Ne razumem najbolje, zakaj nas ni bilo več.

Začuden: zakaj so bili problemi le z Mac-i?

Če si sposodim stavek pri prijatelju dr.Wegi:

v bistvu je bilo doslej kar v redu.

Upam, da bo tako tudi danes, čeprav sem malo zmatran. Količina piva se na mojih letih pač pozna, to, da sem šel spat ob 2h pa tudi ne prinaša nobenih otipljivih koristi.

Zdajle sem prepričan, da bom žurko danes spustil. Ampak dan bo dolg in bogve, kaj se še vse zgodi.

Se še nisem čist zbudil.

Dvajset km je pa zame že kar nekaj.

Moje nogice so bolj iz putra in ne prenesejo kakšnih velikih obremenitev. Sploh na kolesu, ko se mi zdi, da nikamor ne gre.

In kot naročeno, sem se moral še zaplezat v mega-klanec, ki sploh ni imel izhoda. Ha! Sem moral kar lepo nazaj, potem, ko sem skoraj sapo izgubil na tistem klancu.

Ena uboga mimoza sem, ki kar naprej jamra. Ampak sem žilav in verjamem, da bo sčasoma bolje. Tudi na kolesu. Kako bo pa s tekom, bomo pa še videli. Zaenkrat se noga še kar dobro drži in je vedno manj v napoto. Kar je dobro in zato polagam velike upe, da mi bo julij bolj naklonjen in da bom zmogel tisto nočno desetko. Da bi se zdajle premislil, si še misliti ne morem, čeprav še nimam pojma, kako bo šlo.

Če bo šlo.

1:11:45, 21.28km, avg 17.8km/h, max 34.1km/h, 1033kCal, 156/183, 470m gor in dol.

Tisti konček, tam pri Češnjicah je tisti mega klanec. Upam, da se ne bom več nikoli zmotil. Se mi pa itak zdi, da so po celi poti sami klanci. Kako jih v avtu nikoli ne opazim, madona? Pri biciklu so pa kar naprej...

Ma ja, za kondicijo bo čisto ok, anede?

Pravzaprav sploh ni tako težko. Junija sploh ne.

Še posebej ne, če malo dežuje in če vreme ni najboljše.

Naprimer semle:

No, mi smo se tokrat semle. Čisto lahko pa bi šli tudi kam drugam. Skoraj sigurno bomo šli drugič kam drugam. Pa ne zato, ker ne bi bilo v redu, ampak zato, ker ne moreš biti večkrat na istem mestu. To nikakor ne gre, začne rit srbet. Morda po petih letih, ko vse pozabiš, pa je spet nekaj novega.

Hrvaška je pač blizu in kolikor je bolj grozen/socialističen/neurejen kamp, bolj nam je všeč. Tam namreč ni ljudi. Tako ali tako nimamo nobenih zahtev, samo po prostoru čimbolj na samem. Vsa iterakcija z ostalimi je naročanje sladoleda.

Pa še cena je, kakorkoli obrneš, še vedno manjša od Francije. Čeprav jih kar hitro lovijo in jih bodo prav kmalu ulovili.

Letos so nas v kampu, bogu za hrbtom, presenetili žetoni! Žetoni za toplo vodo! To pa je višek obiranja. In se mora potem človek založit z žetoni ter se - čisto po domače - jebat z njimi, ko mu med tuširanjem kar naenkrat zmanjka tople vode. Do kam gre še človeška neumnost?

Pa podražite kamp za pet evrov, pa se noben ne bo sekiral, to, da je drago, se itak že kar naprej pritožujemo. Ne pa žetone za vodo, pa kdo je to še videl!

Ah, sem kar noter padel... Oziroma ven.

Malce več časa smo iskali prostor za naš mega šotor, a smo ga na koncu vseeno - jasno, ne? - našli. Seveda na samem, nekje med parimi praznimi prikolicami. O, junij je presneto lep!

Je pa zanimivo, da smo edini, kolikor toliko lep dan, porabili za pohajkovanje po Rovinju, da nam je bilo res kar vroče. Sem pa vsaj sina kaj naučil. Najbrž spet kakšno neumnost...

Mi jo je pa zato ta veliki zagodel, tako, kot on to zna. In ker zna to kar v redu, in ker pojma nimam, kako me ujame v takih pozah, moram fotko kar poknit gor:

Da se linija izravna, je vsaj naslednik bolj fotogeničen:

Vsi skupaj smo pa vedno isti. Ko se naštimamo.

Škoda le, ker Flori ni mogla z nami, kdo si pa spomni šolo v naravi konec junija?

No, ostale dni, ki niso bili tako sončni, smo se pa kopali. Oziroma: so se kopali. Jaz sem samo noge namočil, saj nisem nor. Dokler ne bo morje imelo 26 stopinj, ne grem noter!

So mi kar naprej govorili, da je v vodi topleje, kot zunaj! Kot, da mi to kaj pomaga? Enkrat je treba prilest ven, kaj pa takrat? Brrr.... Še zdaj me zazebe, samo, da pomislim, kako so čofotali.

Za tegale pa ne vem, kaj je počel, zgleda, kot da se je levil. In ni hotel nikamor, še šotora nisem mogel pospravit. Sem ga moral na koncu prav odnesti, gospoda! Ker nimam pojma, kaj je ta žuža, se mi še najbolj zdi, da bi bil lahko škržat. Ne me pa za besedo držat.

No, tako. Pobegnili smo in se tudi vrnili. Nekateri srečni, ker so spet doma, nekateri malo manj. Zame je vsekakor par dni mnogo premalo. Si bo treba še časa vzet.

Včasih bi se mi čudno zdelo, ampak prav nič ni treba, da je vroče!

Takole si jaz predstavljam življenje na Veneri.

Ščije od jutra do jutra.

Še malo, pa dobimo plavalno kožico...

Čisto tako, eno majčkeno, smo bili na morju.

Samo za pokušino.

In da boste vedeli: tam mnogo manj dežuje kakor tu. Čeprav tudi tam. Dežuje.

Ampak na morju je to čisto nekaj drugega.

Ko se sestavim (po najprej lepi pol-avtocesti, kjer ni žive duše in sončku, priletimo v nalive, v 15 stopinj in v kolonnnnnne tovornjakov) pa kaj več.

Zdajle grem gledat fuzbal. Ne moreš/m verjet. Ampak bolje ne morem vegetirat.

Spet me rešuje kolo.

Včeraj sem bil pri zdravniku, povedal, da poškodba ni več tako huda, da samo še malo šepam, da me motijo le klanci, a da lahko lepo vozim kolo, ker me tam čisto nič ne boli.

Pa me zdravnica gleda, gleda in še malo gleda. Na koncu pa reče: "Se vidiva konec meseca. Led in počitek!"

Nekaj sem začel jecljati, a sem bil na koncu raje lepo tiho. Bo že zdravnica vedela, ne pa jaz! Izustil sem le še "OK!" in se pobral, no, odšepal, kolikor so me nesle noge.

Sem upal, da bom dobil bolniško vsaj še za en dan, da mi ne bo treba kar sredi tedna v službo. Na kaj takega pa nikakor nisem bil pripravljen.

Pravzaprav se na bolniško prav lepo navadiš. In kupa knjig še vedno nisem prebral. Torej?

Sem pa zato potem skočil na kolo. Tokrat prvič z Garminom! Neverjetno, toliko časa je že preteklo, jaz pa ga še nisem sprobal na biciklu. Ojej.

Seveda sem bil mega počasen, ampak za trening bo super. Le malo večkrat se ga bom moral lotit, ne samo takole, sem in tja.

41:26, 13.180m, avg 19,1km/h, max 49,8km/h, 561kCal, 167/183, 306m gor in dol. Vse skupaj nič, a za začetek bo že.

Garmin se je super izkazal, če pa bom večkrat to počel, si bom kmalu omislil nosilec. Ker na roko gledat mi ne gre najbolje.

Se je pa malo manj izkazala moja rit. Hja.

Morda pa mi vseeno rata tečt na Blejski desetki... Upanje še imam!

Očetu!

Veš, takega Očeta ni bilo prav lahko imeti. A sem ti za to presneto hvaležen.

Dolgo, dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil, dolgo, da sem spoznal in dolgo, da sem se osamosvojil in se nehal boriti proti tebi. Da sem lahko postal sin, ki ne izključuje Očeta, temveč ga vključuje in ga ima preprosto rad. Zaradi njega - Očeta - samega.

Tudi Ti bi rekel, da je to čisto naravna pot in da je pravzaprav dobro, da mi je sploh uspelo.

Nekaj lepih, mirnih in plodnih let sva imela v zadnjem času. Kar nekaj stvari sva naredila skupaj, še posebej sem ponosen - saj sem lahko, kajne? - na Naša Pisma. Ponosen sem na Veliko družino, ki sta jo ustvarila z Materjo, ponosen na to, da si bil zadnje čase zadovoljen z menoj in da sem te - celo! - presenečal. Saj veš, sinovi, vedno se trudimo ugajati Očetom, pa čeprav niti približno ne zgleda tako...

Tvoja zapuščina je velika, ogromna, tudi če se omejim samo na osebno, kaj šele na tvojo delovno zapuščino. Helena namreč ob pogledu na Leandra velikokrat vzklikne: lej ga, Fotrček! In tudi sam se velikokrat ustavim, ko me zapustijo besede, ki veliko bolj spominjajo nate, kot name. Vendar sem v zadnjih letih na to sila ponosen in tega prav nič ne skrivam, zatiram.

Tvoje plodnosti ne bom nikoli dosegel, pa tudi če bi jo lahko, sem mnogo prepozno začel. A obljubim, da se bom trudil, v svoji smeri seveda, a s podobno gorečnostjo. S svojim zgledom sta bila z Materjo najboljša vzgoja, kar jih je bilo lahko. To danes dobro vem in sem Vama obema hvaležen, kljub temu, da sem se prvih petindvajset let upiral na vse pretege.

Preveva me občutek, da si še veliko nisva povedala, da je ostalo še toliko neizrečenega, da bi bilo potrebno doreči še toliko stvari in težko se je strinjati z dejstvom, da je zmanjkalo časa. Pa vendar:

naučil si me, da verjamem in jaz Verjamem, da se bova še sreč(av)ala.

Dokler je živ Spomin.

Tole nima nič opraviti s tekom. Sem še vedno na bolniški in še vedno šantam...

Ne vem pa, kam se tem otrokom tako mudi. Kar naenkrat smo že pri desetki. Pa ravnokar je... Ah, pustimo to...

Res se po otrocih najbolj pozna, da gre tale čas precej hitreje, kot bi bilo lepo, da gre.

Še malo nazaj je bila taka mala žaba, zdaj ji pa kaj takega človek ne more več reči, anede?

Počasi bo potrebno popuščat prijem, še dobro, da me je Tadeja dobro preparirala.

Vse najboljše, Flori!

K mehaniku greš, da najde napako, potem jo greš pa domov sam popravit.

No, skoraj tako.

Malce drugače je, ampak na koncu tako zgleda. Ker...

Saj vsi vemo, kako je, ko prideš k mehaniku, kajne? Vsaj zame je to vedno stres. Tak majhen človeček, ki milo prosi, da se mu odpravijo težave, na milost in nemilost prepuščen malim bogovom.

Saj ne vem, morda bi se moral bolj postaviti zase, ampak na koncu - v vsakem primeru - potegneš ta kratko. Jaz pa še posebej, ker se mi ne da nikoli kregat. Kaj se bom kregal z mehanikom... kot, da bi kaj zaleglo. Za samo zadoščenje mi pa ni.

Zato jih pa menjavam kot gate. Skoraj.

In zadnjič pridem ves poklapan, šipa ne gre več gor, otroci so se igrali, zunaj pa kaže na dež... Vijem roke in točim solze: kaj mi je storiti?

Mehanik pogleda... odpre vrata, iztakne konektor, ga sleče, in hopla... dve strgani žici... "Hmmm..." reče. (Tak dolg, pomenljiv Hmmm je to.) Meni seveda v trenutku pade kamen s srca. Ufff, ne bo petsto evrov! Juhej!

"Za tole morte pa k električarju!"

"OK, super, hvala! Sem že na poti!" in jo odkurim, koliko me nesejo noge. Malo sem bil sicer razočaran, ker sam ni tistih dveh bebastih žic skupaj staknil, ampak bo že... S tem se pač ukvarja električar, ne pa mehanik, kaj sem pa mislil???

In sem šel domov in sam zvezal tisti dve bebasti žici. In je vse skupaj delalo kot pesmica. Še tisti gumb za okna pri Tamaučku, ki ni delal že celo leto in za katerega okvaro smo ga že davno proglasili za krivca. Pa je bila razrešena še ena skrivnost.

Pa smo bili na koncu vsi zadovoljni. Mehanik - ki je dokazal svojo superiornost, električar - ki ni imel nikakršnega dela in jaz - ki sem se počutil koristnega in sposobnega.

Eh, ko bi bilo vedno tako.

Zakaj na bolniški človek nima nikoli časa???

To je cela svinjarija.

Pa sem se v bistvu kar veselil, ko sem se enkrat sprijaznil, da bom ostal doma kar nekaj časa. No, bolniško imam do konca naslednjega tedna, ugotovil sem pa tudi, da moram do konca junija porabit še pet dni dopusta. Kar mi nikakor ne gre v glavo, ampak če tako pravijo, jim ne bom oporekal. Kdo pa sem jaz, da ne bi hotel dopusta, anede?

Skratka...

Iz knjižnice sem si nabavil šest (6!) knjig, da jih bom zdaj, ko imam predpisan led in počitek, prebral.

Japajade. Do zdajle, pa je že sreda, sem prišel le do 72 strani prve knjige. Hm, težka bo.

Kaj pa vem, kaj počnem?! Nič. Zgleda že vsaj tako.

Se bo treba organizirat, drugače bo tale bolniška čist brezveze!

Tole je slovo od teka, slovo od hoje, slovo od planin, slovo od kamniškega in slovo od e-kipe Srčnih.

Pa ravno dobro sem začel. Šmrk, šmrk.

Ampak tri do šest tednov ne bo nič. Nič več.

Kakor je v navadi, se bo še kaj zakompliciralo, potem še zavleklo in podobne neumnosti. Potem bo treba počasi začet in spet od začetka. Se že veselim. Je*emti, če bom v jeseni dober, bo še ok.

Zgleda, da sem rojen za nove začetke. Kar naprej in naprej se mi dogajajo. A bom že preživel. Še bolj žilav, kot prej!

To je pa tako, ko stari jarci špilajo fuzbal. Problem nastane, ker NISO debeli in zamaščeni. Tam se nima kaj strgat. Če pa nekaj mišic imaš, pa včasih naredi:

PAAAAAK...

In si na berglah.

Prokleto sranje.

Natrgana leva mečna mišica. Do zdravnikov, fizioterapevtov in podobnih, grem jutri. Upam, da mi kdo kaj drugega reče, kot samo: "počitek in led".

Pa sploh nisem nič kaj takega počel. Samo za žogo sem zalaufal in to niti ne tako močno. Uff, kako me je usekalo...

Sicer se pa že počasi prebijam iz stadija samopomilovanja, počasi se prebijam v stanje še večje zagrizenosti in trme. Saj mi drugega tudi ne preostane. Edino, če postanem lep in debel. O tem bom pa še razmislil...

Verjamem pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. In čeprav temu morda ni tako, je pa res, da mora človek znat iz vsake situacije potegniti najboljše, kar se pač da. S tem situacijo obrneš sebi v prid in vse je natanko tako, kakor mora bit.

Zato lahko le ponovim arnijev stavek:

I'LL BE BACK.