Avta ne gre kar v Lescah pustit. Čeprav bi ga mogoče najraje.

Je pa tudi treba vse skupaj povedati bolj na široko, ker si nekatere stvari zaslužijo.

Ko je avto mrknil v Krnici, je mrknil sredi ceste. Jasno, ne? Sredi ozke cestice, med dvema ovinkoma, med bregom in potokom. Pač najboljši kraj, kjer je možno kaj takega. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da le ni bilo tako hudo, zraven je bil namreč mostiček čez potok in hiša.

So ljudje, ki gledajo skozi okna, ko se kaj dogaja. Gledajo in gledajo in nič drugega. So pa tudi ljudje, ki dejavno posegajo in pomagajo soljudem. In v tem je bila naša sreča v nesreči. Da so v hiši zraven pokvarjenega avta živeli ljudje, ki radi nesebično pomagajo.

Potem so se dogodki odvijali s svetlobno hitrostjo, vsaj meni se je tako zdelo, ker sem imel polno glavo skrbi in skoraj nisem vedel, kaj se dogaja. Najprej je bilo treba umaknit avto s ceste, na dvorišče, da se še kdo ne zaleti vanj, saj je zasedal kar dobršen del ceste.

In kaj potem naredijo moški? Odprejo pokrov motorja, jasno!

Čez pol ure sva bila oba do komolcev črna, naokoli je ležalo polno orodja, Leander se je zabaval z luštkano mlado, čisto belo, a gluho, muco, punce so klepetale in razmišljale kaj narest, fanta pa sva bila prepričana, da bova vse popravila.

Na koncu mi je skoraj uspelo, jermen sem prav lepo nastavil na vse tiste zobnike in zgledalo je čisto ok. Problem je bil le v tem, da je bilo jermena malce preveč, kak meter, in bi ga moral skrajšat. Ah.

Na koncu sva obupala, mehanika. Se je bilo treba spomnit kaj drugega, klicat njihove znance in vlečne službe. Celo toliko sta se potrudila, da je prišel mlad mehanik s servisa (v nedeljo!) pogledat, če bi se slučajno dalo kaj naredit. Pa se ni. Še povedal nama je, da moraš za jermen gor dat, sneti kolo, drugače ti nikakor ne uspe!

Sva bila oba - mehanika - takoj mnenja, da je bilo zelo dobro, ker tega nisva vedela. Če ne bi še kolo ležalo kje zraven...

Tako je bila vlečna služba edina rešitev. Ta prvi me je nakuril, da jermen zna pa vsaka teta gor dat in da v nedeljo že ne bo hodil naokrog. No, drugi ni bil tako nedeljsko razpoložen in je prišel v petnajstih minutah.

Vse je čisto drugače, če ti nekdo v takem primeru pomaga. Vse je mnogo lažje, če že ne sploh mogoče. Kje je servis, kje je mehanik, kje je vlečna služba, številke... neverjetno zapletenih reči, če jih ne poznaš. Zato smo bili našim "rešiteljem" neverjetno hvaležni!

In tisto pivo ob čakanju na vlečno službo je bilo vredno zlata!

Ker so nam stanovalci res veliko pomagali, sva morala hvaležnost tudi vsaj malo izkazati. Zato sva šla po avto in se ob istem času tudi vrnila na obisk v Krnico. Tokrat s popravljenim avtom!

Pa smo se malo zaklepetali, se malo spoznali, vsaj kakšno rekli, kar ni imelo veze z avtom. Morda pa se srečamo še kdaj, ohranimo stike, kdo bi vedel!

Polni lepih občutij smo se čez čas poslovili in krenili proti Bledu, če smo že tam, ni hudir, da ne prinesemo domov kakšne kremšnite!

Pa nismo vedeli, ali jih naj pojemo tam, ali jih vzamemo s seboj. Še sreča, da je bila vrsta dolga in preden smo prišli do konca, sva se le odločila, da jih odnesemo kar s seboj. 

In ko smo bili na koncu vsi zadovoljni, da se je dobro izšlo (čeprav me še danes boli 340 evrska luknja v denarnici), smo skoraj pozabili naš drugi avto v Lescah. JAOOOOO. Res, za las je manjkalo, pa bi se kar odpeljali domov, vitaro pa bi pustili tam. Eh, če je človek mojster, je pač mojster.

Je pa zanimiva včasih glavna cesta, ki zdaj, ob avtocesti, sameva. Že od nekdaj se je spomnim kot polne avtomobilov, mislim, da je nikoli nisem videl prazne, tako kot zdaj. Iz navdušenja sem potem vozil kar po sredini, po tisti dolgi ravni jari kači... Super občutek, priznam.

Nato nas je mavrica pripeljala domov in s tem zdaj končno lahko zaključim tale naš presneto dolg vikend!

Ja, seveda, nadaljevanje!

Mi se torej poslovimo od None, sedemo v avto in se po dolini Radovne spustimo proti Gorjam. Cesta je še vedno makadamska, kot pred tridesetimi leti. Sem in tja se vidi, da jo tu in tam malo obnovijo, nekje se bohotijo celo bankine in podobno. Drugače pa je še vedno vse isto.

Narava, narava, narava. Prekrasno.

Ne razumem le kolesarjev, ki tam požrejo na tone prahu. Tudi, če se trudiš in greš mimo kolesarja počasi, ni šans, da ne bi za seboj dvignil kilometerskega oblaka prahu, ki ga nesrečni kolesar načeloma poje. Oziroma podiha. Meni se vsekakor zdi, da je bolje kadit, kot pa kaj takega počet...

Pa jih ni bilo malo! Ne kolesarjev, ne avtov! Jaz sem bil še priden, sem vozil direktno za kolono, da nisem svojega oblaka delal, ampak vseeno se je tistega belega prahu nabralo za podret celo četico kolesarjev. Pojma nimam, kako zdržijo. Ampak kolesarji so žilavi.

Naš avto pa ni bil. Žilav.

Je tudi njemu šel na živce prah? Ali pa samo makadam? Ali pa samo utrujenost od vikenda? Kdo bi vedel... Utrujenost slabo narejenega materiala je povzročila, da se je nekaj zlomilo in spet je padel mikrojermen dol. Mikrojermen! Ima pa vsaj dva metra in pol v dolžino! Me prav zanima, kakšen je potem šele jermen...

Skratka, klin*eva renojeva kišta se je spet spomnila, da se bo treba spet zabavat z jermeni in podobnimi neumnosti, zato se je sredi Krnice ustavila. Kar tako. Brez opozorila. Dlenkkkkkk! In potem je vse trdo ratalo, da tudi volana ne moreš več obračat. In smo se ustavili, ne?

Tukaj moram opozorit, da je v vsaki nesreči tudi kanček sreče, a o tej sreči bom povedal v naslednjem prispevku. V nesreči namreč spoznaš prijatelje.

No, po različnih peripetijah, razmišljanjih, popravljanjih in odločitvah se je vsa stvar končala takole:

Če dobro pogledaš, vidiš v ozadju nekoga, ki se drži za glavo. Tokrat je imel reno spet srečo, da ga nisem pustil kar kje ob cesti, v jarku...

Peljat avto domov in zapravit goro denarja za prevoz ali peljat avto k najbljižjemu servisu in spet zapravit goro denarja za prevoz???

Do Lesc je bila vseeno manjša gora denarja... Ki ga pljuneš, ne da bi trenil z očesom, le srce ti kriči! Ko se spomniš, da kričiš na otroke: "Pa ne nutele! Tisto ta bolj poceni vzem!" Pa je šlo tukajle za nekaj več nutel. Samo za bloody prevoz. Ah.

Kaj pa zdaj? Trojica z izleta, vse razmetano po avtu, sredi Lesc?!

Pa je padla odločitev:

Joj, koliko časa že nisem videl take ure! Točno se ve, kam paše, kajne? Pravzaprav meni edina blagovna znamka brez imena, ki je naredila tisto svoje, kar blagovna znamka naj bi naredila.

Pa še postaja je imela čisto na peronu tak fini bife, kjer sem lahko - brez obveznosti vožnje - planil po pivu. In smo čakali, da pride

vlak.

Ej, to pa je bilo luštno! Malo sem se sprijaznil, malo pa je pomagal tudi sam obisk bifeja. Vlak tak, kot vedno, kot pred tridesetimi leti. Samo JŽ je spremenjen v SŽ.

Tamauček je kar gledal: "Uuuu, Oči, kako pa ti znaš!!", ko sem znal iz prve vse premaknit, nastavit, naštelat.

Jasno! Presneto veliko kilometrov sem naredil s temi zverinami. Samo nekje daleč, skorajda v prejšnjem življenju.

Pa nam je bilo vsem prav všeč. Ko te peljejo domov. In to prav hitro! Skoraj sigurno smo prišli v Ljubljano mnogo prej, kot bi, če bi šli z avtom! Mašina je šibala, da je bilo prav hudo:

Tamauček je skakal naokrog in tudi trenutek ni bil pri miru. Navdušen do konca! Midva pa tudi, lepo zleknjena sva se lahko končno v miru pogovarjala.

Le še prijatelje je bilo treba klicat za prevoz do Krtine, pa smo prišli domov. Zmatrani od enega samega samcatega vikenda. Polnih glav vtisov in polni materiala.

Zaključek vikenda je bil torej precej zanimiv, nikakor ne dolgočasen. Smo pa enega člana pustili še pri mehaniku, zato se vse skupaj še ni povsem končalo.

Nekako je potrebno, da ga gremo še iskat, anede?

Če vas je mogoče kdaj strah po melišču.

Nikar!

To je ena lepših stvari na svetu. En, dva, tri si dol!

Seveda sem se šele malo pozno spomnil, da bi lahko enkrat tudi tole snemal... Drugače je melišče pod Kamniškim sedlom eno lepših in daljših. Jaz sem spomnim le še tistega pod Stolom in Mojstrovko.

Tole je le ena tretjina melišča, približno. Morda celo malo manj.

Eh, užitka.

Ja, še vedno se nadaljuje.

Že dolgo nisem imel toliko materiala, s katerim bi bil toliko v zaostanku. Kar preveč se dogaja, ne morem niti sproti podelati...

No, torej. Sobotna noč je bila bolj ocvirkanto zabeljena, z malo zgage in podobnimi težavami, malo so dodale še meeeehke tuje postelje, zato pa smo vsaj vstali kar dovolj zgodaj.

In smo spet šli. Na drugo stran Montaža. Pogledat, kako pa je kaj tam. Morda se s Krti odpravimo enkrat gor, šanse so in volje je dovolj. Pa je treba it pogledat, kako je kaj z avtobusnim dovozom, potmi in podobno. Da se potem ne lovimo in izpademo totalni cepci, ki ne vedo ne kod ne kam.

V izhodišču je bilo vreme prelepo, sonček in popolnoma brez oblačka! Pa vendar nismo imeli take sreče. Na Nevejskem sedlu je bilo natanko takole:

Oblaki, tema, bljak. Škoda, nobenega razgleda, ampak kaj čmo.

Na naslednjem ovinku, pri poti na planino Pecol nas preseneti znak Prepovedano za avtobuse! Ja, pišuka, kaj pa zdaj? Kako spraviti Krte gor? Res, da je znak že presneto star, ves zarjavel in morda je tu še od prejšnje vojne, saj so cesto že zdavnaj posodobili... Po ogledu ceste se nama nikakor ne zdi, da ne bi mogel tudi kakšen manjši avtobus priti gor. Morda res ne tisti, ta veliki, ampak tak za dvajset pa že, no!

Na planini Pecol polno parkiranih avtomobilov, zjutraj še kar par kamperjev je zajtrk, presneto jim zavidam. Razgled pa isti jajec, kot prej - Montaž si je spet privoščil kapo in mi spet me pusti pogleda nanj. Grrr.

Čeprav je vreme bolj kislo, pade odločitev, da malo se pa že moramo sprehoditi, anede? Jaz imam najprej v planu, da gremo malce do koče Brazza, kar se na koncu pokaže za premalo. Tamauček hodi odlično, važna je le motivacija. In takole, na gorskih planinah, jo je veliko. Sicer se pa nam nikamor ne mudi, tudi vreme nič ne kaže, da bo kaj poškropilo.

Koča od daleč sicer zgleda velika, na koncu je pa le ena majhna kočica spretno skrita za robom, da je od zgoraj sploh ne vidiš.

Seveda pa Italijani ne bi bili Italijani, če ne bi imeli kje v bližini še kake stare Comapgnole. Ne, ne, na sliki ni koča, koča je skrita tik pod robom, kaj prav večja pa tudi ni... No, eno majčkeno.

In ker ni bilo dovolj, smo jo mahnili še malo naokrog. Eno krožno pot bomo naredili! Je treba malo kondicije nabirat, tamauček ne kaže znamenj naveličanosti, še upirati se sploh ni začel. Torej kaže dobro - mahnimo jo naprej!

Na koncu smo se povzpeli kar do 1848m višine, razgled je bil pa še vedno za en bljak.

A kljub temu je planina preprosto lepa. Presneto velika, prostrana, obkrožena z visokimi hribi, meni seveda takoj pri srcu. Helena je uživala ob rožicah, neverjetno ogromno različnih smo našli. Tamauček pa je itak kar naprej skakal gor in dol. In potem...

največje presenečenje dneva: znašli smo se v Deželi aplskega svizca!

Najprej jih sploh ne opaziš, samo žvižganje slišiš, za katero pa misliš, da so ptiči. A smo se malo usedli, da nekaj prigriznemo in potem se je začelo... Minuto smo bili pri miru in kar naenkrat je bilo svizcev naokrog, kolikor si hotel. Svizec tu, svizec tam, svizec spredaj, svizec zadaj... Povsod! Sem se že ustrašil, da nas napadajo, toliko jih je bilo! Mater res, sami svizci! In to presneto dobro rejeni, z mladički in brez, v paru ali en sam, toliko jih je bilo, da se sploh niso več pretirano bali. Sem in tja je še kakšen zažvižgal, ampak to je bilo pa tudi vse.

Fotoaparat je seveda kar naprej škljocal, igral sem se z daljnogledom, tamauček pa je imel še dva lovska pohoda, ampak se nista ravno izšla. Toliko pogumni pa spet niso bili.

No, kakorkoli že, teh svizcev je bilo res toliko, da sploh ne moreš verjet. Pa sem bil že večkrat na tej planini, a nikoli nobenega videl. Zdaj je pa skoraj vse gomazelo pod nogami. Kdor hoče torej videti svizca, naj gre na planino Pecol. Zgleda, da letos ni nobene ujede tam naokoli.

Ampak niso bili pa samo svizci, bil je tudi en kup kozorogov in ostalih rogatih živali, le da so bile te precej višje in dlje. Opazil si jih samo po premikanju črnih pik na melišču.

Čisto jasno je, da sem se spet igral, čeprav ne vem zakaj, ker kakšne uporabne vrednosti vse skupaj ni imelo. Ko daš daljnogled in fotoaparat na najvišji zoom, rabiš približno 9 minut, da najdeš tisto, kar iščeš. In ker je moja roka tresoča, lahko le v preletu male črne pike stisneš sprožilec. Če si seveda dovolj hiter. Ali pa, če imaš samo presneto srečo.

Zgleda, da sem jo enkrat imel. Malo pa vseeno rabiš domišljije. Tole je namreč zelo podobno kozorogu, ki prežvekuje in se nastavlja lovcem s fotoaparati v rokah. Edina nerodnost je, da je malce daleč. Hja. Se vidi, da smo imeli časa dovolj in da smo uživali, anede?!

Na koncu smo hodili kar dobre tri ure, brez kakšnega jamranja in sitnobe. Priznam, da me je kar malo presenetilo! Kar pomeni, da se odpira cel nov svet, kjer bomo lahko še veliko večkrat kam šli skupaj! Super.

Ob potoku rdečih skal (interno ime) smo morali seveda narediti še tisto obvezno, pohodniško - namočiti noge!

Jej, jej, je bila mrzla! Tamauček sicer skoraj tulil, ampak to ga ni prav nič motilo, da ne bi kar naprej čofotal po tisti ledenici. Sva ga morala na koncu skoraj zvleči ven... še preden bi se cel namočil.

Potem pa smo pomislili na Bled... in na kolono, ki se ob nedeljah vije proti Ljubljani... Oh. Ah. Gremo mi malo prej domov, ko še ne bo gneče! Še poslovimo se od None, jaz se nabašem še z zvrhano skledo kislega mleka...

in gremo proti domu.

Ne, ne... kje pa! Našega vikenda sploh še ni konec! Ha! Nikakor.

Se bo moralo torej nadaljevati.

Ura je 4:14. Malo že gledam. Čisto malo. Sem pa opazil, da lažje tipkam, kot gledam.

Hja.

Gremo v hribe.

Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da ne bom spal ravno za vsakim vogalom.

Tale dva dni bo strašanska gneča v Kamniških...

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...

Se nadaljuje od tule.

Čeprav smo imeli še poln avto mesa od mojega prčkanja po hladilni skrinji, nas je Nona čisto zmedla s Krapi. Kakšni Krapi, madona?

In to je bilo treba probat. In to na Kmetiji Psnak. Zakaj? Ker se tam okrog potikamo že trideset let, jedli pa nismo prav velikokrat. Pa smo zato tokrat le šli, ker Krapi so se že slišali dobro. Mene je pa itak še kislo mleko precej vleklo, če lahko priznam.

Evo jih, Krape. In kislo mleko.

Kaj pa vem, meni so bili strašansko dobri. Na Gorenjskem, med hribi, nekje daleč od vrveža in s prazno glavo, vse zgleda popolnoma drugače. Kar malo se vračaš v otroštvo, nekam v bolj naravne okvirje. V čase, ko so konji vlekli robo na Kredarico (do 96-ega!), v čase, ko si električne pastirje prijemal brez strahu, v čase, ko si bil eno z naravo.

Pravzaprav v čase, ko sem bil majhen in ko si sveta še nisem zakompliciral.

Sicer pa ni tako hudo, le večkrat bo treba pobegnit kam daleč, v naravo. Vesel sem, ker tamauček uživa in mu je to blizu. Vendar pa je vprašanje, koliko časa bo še tako, računalniki so tudi pri njemu na pohodu.

Da ne bom preveč sentimentalen, bistvo je v Krapih, anede?

Ocvirki so bili tako presneto slastni, da sem z veseljem pohamsal svoje in Helenine. Seveda pa je to pustilo nekaj posledic, še posebej zbujanja sredi noči. A za dobre stvari je potrebno včasih tudi kaj potrpet.

In to je bilo za soboto čisto dovolj. Jaz sem imel polno kapo vtisov, poln trebuh in sem se samo še zavalil v posteljo. Dost mam sem rekel in mrknil v (pre)mehko posteljo.

Bomo šli jutri naprej.

Če ne veste za kaj gre, je tule prejšnji post, s temle pa kar nadaljujem.

Ja, na Višarjah pa je bil razgled! Huh!

Na eni strani sta se bohotila Mangrt in Jalovec, Mangrt sploh čisto blizu, na dosegu roke skoraj.

Na drugi strani pa Viš in Montaž, Montaž že s svojo običajno kapo, ko se sramežljivo skriva pred ostalimi. Še posebej pred mano, se mi zdi. Lump.

Poslikal sem enmiljon slik, saj je jasno... Kaj pa lahko človek stori drugega v takih razmerah? Vse kot na razglednici, saj bi bil cepec, če ne bi kar naprej pritiskal.

Romarska cerkvica na vrhu, drugače pa kar nekaj gostiln in prodajaln spominkov. Cerkveni turizem. Ampak luštno pa za znoret. Na 1789m višine.

Od daleč zgledajo Višarje takole:

Od blizu pa so malo večje:

Najbolje pa je pogledat takrat ko rabiš, v živo:

Malo sem edino počival, da sem sinu razložil, kje so kakšne gore in kaj vidi. Poslušal je že pridno, kaj si je pa zapomnil, je pa druga stvar. Edino tako se ga je uspelo prikovati na tla, za vsaj dve minuti. Ves ostali čas ga je bilo namreč dovolj po celih Višarjah. In medtem, ko sem se delal Očeta in predajal znanje, je lahko Helena škljocala...

In na koncu je bil kar naenkrat čas, da se spustimo s presnetimi steklenimi bučami nazaj v dolino. Taka je bila poslovilna fotka, kaj pa veš, če te te preklemane zadeve sploh pripeljejo do doline...

Pa so me. Še dobro.

Potem smo pa kidnili nazaj v Radovno, nihče ni hotel biti utrujen, ampak v avtu so pa vsi takoj spali. Hja, samo vozniki se moramo potem žrtvovat in biti kar naprej na preizkušnji.

Še prej pa smo šli na krape. Pa ne na ribe. Ne nekaj drugega.

Ampak o tem pa jutri, za danes je že dovolj slik.

Siteground sucks. In to na veliko.

Enkrat nas je kar prestavil na nov strežnik. Najmanj deset dni smo imeli zaradi tega težave (DNS), ki mu jih še nisem oprostil.

Tokrat pa se je spomnil, da naša glavna stran foruma ne dela dobro. Da ima preveč povezav in da porabimo preveč časa, prostora, bla, bla...

Kar naenkrat se je tega spomnil in seveda omejil vse, kar se je omejiti dalo. Ja, fino! Brez opozorila, brez najave, brez povpraševanja. Pa uporabljamo čisto navaden SMF forum, splošno znan in uporabljan. Brez dodatkov, nič posebnega, skratka. Pri 4000 uporabnikih na dan pa to res ne bi smelo predstavljati kakšnega velikega problema!

Jezen sem kot hudir.

Zato smo šli že v raziskovanje. Potrebujemo novega ponudnika, najbolje kar v Sloveniji, čeprav bo najbrž precej dražje, ampak z američani se ne bom več bodel. Za naše vremensko društvo ZEVS, seveda!

Kaj uporabljamo do zdaj:

• 20GB prenosa na mesec (raste),
• 2 domeni,
• 27 poddomen (raste),
• 20 ftp računov (raste),
• 5 sql baz (ne raste),
• 7 email naslovov (ne raste),
• 1.5GB prostora (raste počasi).

Ima kdo kakšno idejo?

Čeprav nekako ne verjamem, da bo kje kaj bolje, edino, če ne damo gore denarja. Ja, priznam, malo sem razočaran nad ponudniki, takimi in drugačnimi...

Začelo se je čisto nedolžno. Gremo obiskat Nono na gorenjsko.

Mogoče celo tam prespimo, gremo malo (malo!) naokoli, saj Nona ne more ne vem koliko hodit in se matrat. Ja, pa še tamauček je z nama, saj bo kar naprej težil, nikamor ne bomo prišli...

Pa smo vzeli malo raztresene robe, vse nabasali v avto, in šli.

Medtem, ko smo pri Noni razmišljali, kam bi šli, sem jih seveda napalil, da gremo spet malo do Montaža. Nikoli mi ni preveč, še malo pa bom postal kot Kugy. Pa ne zato, da bi bil vklesan v kamen, da bi lahko še stoletja zrl v svoje hribe ampak zato, ker se sučem okrog Montaža ravno tako kot on.

Sicer pa fotka vse pove, še dobro da nisem slikan od spredaj - odprta usta, slina in steklen pogled, kadar sploh odmaknem daljnogled z oči.

Pa še cela dolina Zajzere (Zajezere) je neverjetno čudovita. Spreminjajoča iz leta v leto, vsakič je kaj novega. Tokrat so bili kupi peska, ki jih je nanosil hudournik, cel travnik je izginil, drevesa pa so bila vsa malce čudna. Šele potem sem opazil, da imajo spodnjo polovico v pesku.

Voda pa je skopala celoten pomanjšan kanjon, žuboreča in svetleča se vije med peskom, dokler... kar naenkrat ne izgine. Hop in je ni več. Ponikne.

Z Nono in tamaučkom se nismo ravno namatrali, prehodili pa smo kar celo dolino podolgem in počez. Pa nabirali borovnice in jagode. In tam nekje, med lapuhom, smo našli še celo pravo Planiko. Kaj je tam počela, mi ni jasno, nekako mi ne sodi med lapuh, v dno doline.

Tamauček je seveda pobiral vse, kar mu je prišlo pod roke, od kamnov, ki smo jih prinesli še domov, pa do lesa, katerega pa ni smel vzeti domov!

Jaz sem pa buljil skozi daljnogled, da še danes vidim vse okroglo. Ali pa sem slikal kot nor, čeprav to ne pomeni, da so slike dobre. Jih je pa veliko. Hja.

In na koncu smo imeli dovolj, komaj smo našli pot nazaj, ker smo preveč brezskrbno tavali po gozdu. Pa sem ga moral še enkrat pritisnit.

Že to je bilo neverjetno, da se mi ni skrival, kot se mi je še skoraj vedno!

Potem pa sem se še malo igral in tlačil daljnogled na fotoaparat, kar je precej zanimiva zadeva. Ni ne vem koliko uporabna, je bila pa zabavna. Pa tudi učinkovita ni, saj ima naš fotkič 7-kratni zum, daljnogled pa 8-kratni. Ni ne vem kakšne razlike. Če pa nastaviš oba zuma do konca, potem pa nič več ne najdeš, vsaj jaz ne, se mi preveč tresejo roke.

Slikal sem pa Višarje.

Kar se je izkazalo za napako. Punce so namreč dobile fantastično idejo: gremo na Višarje! Z gondolo!

Uff, sem se izmotaval, da pravi gorniki pa že ne gredo gor z gondolo, brez veze, kaj bi to, nima pomena, ni razgleda, ker je že oblačno, saj vidiš tisti oblak tam itd. itn.

Pa mi ni uspelo. Komaj sem se zavedel, sem že sedel v presnetem prozornem balonu in stiskal, kar se je stiskati dalo.

Ni hudir, da se je cela presneta gondola ustavila ravno tam, kjer je bilo najvišje in kjer sem samo molil, da bi šlo čimhitreje čez. Pa seveda ni šlo. Kar naenkrat se je vse ustavilo in se prav fino zaguncalo. Ma, mater jim... Še dobro, da sem zvedel, da jim je postaja pogorela šele, ko sem prišel že dol.

Pa presnete steklene buče!

Jasno je, da malo dramatiziram, ampak bilo me je kar strah. Kot me je vedno na višini. Nekaj časa, dokler se ne navadim in dokler s samim gledanjem dol, v globine, ne rešim sebe tega bedastega strahu. Ampak prvo nikoli ne vem, kdaj in koliko me bo zagrabilo. Vsekakor je mnogo bolje, da me v gondoli, kakor kje na poti v kakšnih hribih. Tam je lahko to nevarno, tukaj pa je bilo le zoprno. Meni zoprno, drugim pa smešno. Ah.

Sem pa preživel, jasno. In na vrhu je bil res enkraten razgled! Ampak za razgled bo pa treba počakat, da spet naberem slike. Do naslednjič, torej.

Tole pa je bil res vikend in pol!

Čisto nenadejano, brez kakšnih velikih planov, se nam je dogajalo toliko, da sem še danes čisto preč. Preden vse kolikor toliko smiselno uredim v glavi, bo kar nekaj časa trajalo. Pa gore slikovnega materiala! Pa dogodki, pa... Uff, saj ne vem, kje se me glava drži.

Ja, materiala bo kar za nekajkrat. Hribi so namreč prekrasni, v naravi pa se vedno najde tudi neverjetno veliko zanimivega.

• Izlet v Zajzero z Nono,
• Montaževa severna stena, ob kateri kar medlim,
• planike, ki rasejo tam, kjer ne bi smele,
• majčkeni kanjoni hudournikov in neverjetni nanosi peska,
• Višarje v stekleni buči,
• razgled za pojest,
• krapi in kislo mleko za sline cedit,
• planina Pecol,
• tri ure sprehoda s tamaučkom,
• Dežela Svizcev,
• potok rdečih kamnov in namakanje nog v ledeni vodi,
• žuljenje prahu skozi Radovno,
• jermen, ki se mu ne ljubi biti več gor,
• prijatelji v nesreči,
• črne roke mehanikov,
• avtovleka,
• vožnja z vlakom po celi večnosti,
• prijatelji in zavetje doma.

Ja, kar nekaj "malega" je pa bilo. Ni čudno, da sem zmatran kot pes. Ampak tudi navdušen. Sicer vem, da bom malo manj navdušen, ko bom šel po avto k mehaniku na Lesce, ampak, kaj čmo. Se bomo vsaj še dolgo spominjali vsega tega.

Tole je letošnja bera domačih breskev.

Žalostno.

Še posebej, če ena od ubogih treh pade prejšnji dan na tla in jo potem še pohodiš.

Pripis malce kasneje:

kakor je pravilno ugotovila Hana, so tole marelice, ne pa breskve. Ne mislit, da ne vem, da so tole marelice! Dobro vem, da so, ampak pojma pa nimam zakaj sem o njih govoril kot o breskvah.

Zadnje čase sem za luno, vsaj zadnjih trideset let.

Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice. Tole so marelice.

No, vsaj malo sem se spokoril...

Danes goduje Aleš.

To sem jaz.

Še dobro, da sem se spomnil, zdaj si lahko pivo odprem brez slabe vesti.

Čisto tako, iz ljubega miru. Zakaj pa ne?

Saj ni prav veliko dela. Le v parih potezah lahko prideš do dobrega rezultata.

Prva poteza - zakurit ogenj:

Vmesna poteza, ki ni čisto samostojna - pripraviti meso:

Tale je tudi vmesna, pa tudi najbolj luštna in prijetna:

Druga poteza - vrži gor in obračaj kakor se ti da. Ali pa čakaj, da se naredi samo - glej sliko 3. Zapečeš toliko, kolikor ti je všeč. Ali pa tudi malo manj, če si zelo lačen. Meni se ravno lepo izide - v času enega piva.

Zadnja poteza je pa že na krožniku.

In to je to.

Čisto enostavno, kajne?

Edini problem je, da vse skupaj kar nekaj časa traja. Ampak ne sama peka in priprava! Tisto posedanje in pljuckanje naslednjih piv in pogovarjanje in uživanje na terasi in ... *tisto* traja pa kar nekaj časa dlje. Je bila ura sedem, preden sem se spokal kaj delat.

Ampak bilo je pa tako luštno, uživaško!

Ena taka... čist normalna sreda.

Naši fantje so prepričani, da je Tornado bil. In jaz jim čisto verjamem.

Zdaj bo to malo težje dokazat. Ker pri nas kar ne verjamemo, da je kaj takega mogoče. Ne! Pri nas se pa kaj takega že ne more zgodit!

Arso še ni podal uradne izjave, najbrž tudi ne bodo podprli ideje o Tornadu, pomanjkanje dokazov in dvom sta dovolj, da ne vznemirjaš javnosti. Ja, ravno še tornade potrebujemo...

Res je, da je konfiguracija terena v tej deželi precej neugodna za nastanek kakšnega dalj trajajočega tornada. Nimamo nobene take planote, kot so v ameriki, da bi se tornado lahko lepo razvil in se tudi dolgo kazal vsem na očeh.

Vendar pa neurja - in to tudi huda - obstajajo. Pa tornadi gor ali dol. In to že dolgo, dolgo časa. Ne pozabimo, da je danes samo Vreme lahko tudi velika novica in da so nesreče ljudi največkrat najbolj brane/gledane stvari na vsakovrstnih medijih. Nihče se s takim poročanjem ne strinja, a vsi berejo. Zato smo danes o vsakem neurju presneto dobro obveščeni, o vsem vse vemo, čez cel svet. Vsak ima tudi fotoaparat, še pomnite, koliko pijavic so taki fotoreporterji ujeli lansko leto?

Seveda se nam zdi, da se število neurij povečuje in da so vedno hujša. A to nikakor ne pomeni, da jih prej ni bilo.

Tole pa je posnel Robi Dolničar na Mengeškem polju. Možnosti torej obstajajo. Kdaj pa bo iz funnela tudi res kaj nastalo, pa... Tale se je hitro porazgubil, čeprav se je kar dobro trudil, da bi prešel v resno stvar.

Taka neurja je resno za jemat. Kolikor vidimo, naredijo lahko ogromno škode, vzamejo pa lahko tudi kakšno življenje. Zato jih ne jemljimo površno in s stavkom: pri nas pa to že ni mogoče. Tudi, če ni tornado, je lahko presneto nevarno, sile so neverjetno močne in kdor vidi v živo razdejanje po takem neurju, se bo med naslednjim veliko rajše skrival v kleti. Je mnogo bolj pametno.

Drugače pa veliko slik neurij in posledic tukaj, tukaj, tukaj,  tukaj in tukaj.

Včasih se zgodi, da tiste - stare - kartice na magnetni zapis ne potegnejo takoj. Jih je pač treba parkrat potegnit, malo spucat ali kaj podobnega.

Ne vem pa, zakaj prodajalke potegnejo in čakajo. In čakajo. In potem še malo čakajo.

Kot da se bo kaj zgodilo??? Samo od sebe?

Se mi dogaja kar naprej, v trgovinah, gostilnah in povsod, kjer mi kaj prodajajo. Sicer res, da vedno manj, odkar so računalniki malo bolj stabilni in preizkušeni, ampak vseeno se še kar dogaja.

Tisti pogled, ko mašina noče narediti nekaj, kar si prepričan, da bi morala. Pa noče. In prodajalec čaka. In ponovi. In čaka. In ponovi. In čaka. Ampak vmes ne naredi čisto nič takega, da bi lahko - vsaj poskus - spremenilo rezultat. Ki je potem seveda neizbežen. Spet ne dela. In spet malo počakat.

Kot, da bo mirno gledanje v aparat stvar kaj spremenilo...

Sem danes naletel na prodajalko, ki je pa bila malce bolj podjetna. Po samo dveh čakanjih je začela razmišljat, da bi bilo potrebno nekaj spremenit. In je vprašala stranko, ali je to tista "ta nova" kartica, s čipom? Seveda je stranka takoj zagotovila, da je! Jasno, saj ima samo najboljšo robo, najnovejšo! In potem sta tlačili kartico v odprtino za čip kartice. In čakali. In še malo čakali.

Dokler se nisem jaz razjezil in jima povedal, da kartica *NIMA* čipa (ker se to opazi vsaj s petih metrov) in da bo treba kaj drugega naredit.

Še sreča, da je potem magnetni zapis prijel, ker sem postajal že presneto nestrpen, pomanjkanje kave se je že močno poznalo.

Pravzaprav ne razumem te pasivnosti ob problemih, ki se najbrž dogajajo kar naprej. Če stojiš in čakaš, da se svet obrne, bo potem problem kar odletel? Ga bo odvilo v drugo smer?

Ampak najbrž je res težko narediti kak preskok.

Ena večjih misterij, ki mi jih še ni uspelo razrešit.

Pa sem si že stokrat rekel, da bom malo raziskal, enkrat sem celo že šel guglat, da bi se podučil, pa - bogve zakaj - nisem prišel do konca...

Skratka, tega še danes ne vem.

Zakaj se uporablja % znak na kalkulatorjih.

Pojma nimam, priznam. Niti zakaj je tam, niti, kako se ga uporablja. Vsi moji poskusi, rešiti zadevo na hitro s poskušanjem, so padli v vodo. Oz. so še poslabšali stvar - zdaj vem še manj, kot prej.

Ampak me pa malo žre. Ker tam ni najbrž brez veze. Ker najbrž ima neko uporabno vrednost. In ker ima % znak vsak najmanjši butasti kalkulator, mora že imeti kako veliko uporabno vrednost. Zato me žre.

Vendar ne dovolj, da bi šel naprej raziskovat. Raje bom rekel: ah, matematika...

Pa sem mislil, da je pri nas hudo.

Pa ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar je bilo drugod! Jaz sem samo dva škafa moral nastavit. Enega v klet in enega pod dimnik. Eh.

Tokrat je šlo počez,

v nekaterih krajih je bilo precej hudo.

Neverjetne slike škode in sile narave na kamniškem pa na našem forumu.

Ma ja, takole se tole dela!

Ni čudno, da smo še danes veseli!

In kake fine tekaške majice, kaj?!

Seveda sem bil tam.

Vendar le v organizatorski in podporni vlogi. Na žalost.

Mater, me je imelo, da bi se tudi sam zapodil za vsemi temi tekači... ej... pa noga ne pusti. Z železno voljo jo šparam za v hribe, kar je še dva tedna. Morda bo do takrat ok, če pa ne, sem pa res v riti. Sploh za tek letos...

Zanimivo je, da ko si na Bledu, se ne moreš izognit slikanju že milijonkrat prežvečenih motivov. Tudi jaz nisem nobena izjema, vendar pa to naredim na hitro, mimogrede. Jasno so tudi rezultati takšni.

Pa seveda postrani otoček. Nisem jaz slikal postrani, cerkev res postrani stoji! Matere mi!

Pa še nočna, po teku...

Ampak fotografije niso bistvo, bistvu včerajšnjega večera je bilo v teku! In to je v popolnosti uspelo!

Dekleta in fantje, vse čestitke! Prav vsem!

Seveda pa se moram dati kar kapo dol pred Heleno, ki jo je tako pogumno užgala čez celotno progo! Toliko težav, kot jih je imela, a vseeno ni obupala! Čestitam! Upam, da sem tudi sam kaj pripomogel k temu uspehu...

Jasno pa čestitke tudi Spominčici in Wegi, tako ponosno sem opazoval te naše majice E-kipe Srčnih! In se zraven malo smilil samemu sebi... no, majčkeno.

Ogledali smo si vse teke, zabeležili morje fotk,

se gužvali za dober prostor pri slikanju,

in na koncu obsedeli na plaži. Niti ne zmatrani, predvsem pa presneto zadovoljni!

Domov smo se priklatili šele ob pol tretji zjutraj. S tamaučkom vred, seveda. Lumpi.

Nekaj slik in rezultatov še na Krtih, katere sem organiziral. Pa rezultati pri Vitezih - moški, ženske.

Ja! Drugo leto grem tudi jaz!!!!! Moram!

Tole je pismo, ki sem ga Staršem pisal nekje v 2002, predvsem Očetu. Iz tega pisma je nastal Forum, ki smo ga poimenovali Naša pisma.

Naša pisma so pravzaprav resnična pisma, ki smo si jih člani družine izmenjevali med seboj. Na koncu je prišlo do štirinajstih pisem in nato še drugega dela Foruma.

V mojih pismih sem predvsem obdelal svoj odnos z Očetom. Če sodim po času, ki smo ga skupaj preživeli po teh pismih, lahko rečem, da uspešno. Ker je bil to najin zadnji "spopad" in točka od katere sva naprej lahko živela neobremenjeno - vsaj jaz - čutim, da ga moram objavit, čeprav so zame hudo osebno izpovedna. 

V in za Spomin. Njegov in moj.

[Aleš – Tarasu in Alenki, 12.12.2002]

Ljubljana

Enkrat je treba začeti, pravijo, čeprav je moj moto: prestavi na jutri, kar lahko storiš danes! (He, he...) S temle pismom sem se precej potrudil, zakaj, bo vidno na koncu. Je hudo osebno izpovedno, kar mi povzroča občutke ranljivosti. Tudi ta zakaj bo pojasnjen na koncu. V mislih sem imel serijo takih in podobnih pisem, če le bosta Vidva za to. Jaz sem pripravljen.

Moje življenje zaznamujeta in oblikujeta dve osnovni stvari: ljubezen in svoboda. Vsa ostala mnenja, načela in podobno so podrejena tema, prvima dvema. Iz prvega prehajam do romantike, iz drugega do anarhizma. Verjamem v popolno ljubezen in verjamem v popolno svobodo. Vse svoje sile in delovanje svojega življenja usmerjam v tej smeri. Preprosto verujem. Lahko bi ti dve besedi označil kot Boga, a jih raje ne. Vendar verujem.

Iz prejšnjega odstavka sledi nato vse ostalo.

Trudim se ostati zvest samemu sebi v prvi vrsti. Se ravnati po svojih mislih, po svoji glavi. Včasih trmasto, z glavo skozi zid, a v veri, da delujem prav. V veri, da se ne izneverjam samemu sebi. Osebno sem svoboden, sebi lasten, edina stvar, ki jo imam za vedno na tem svetu, so moje misli, moja svoboda. Tega mi nobeden ne more vzeti, tega nikomur ne dam. A nikakor ne mislim, da sem samozadosten, z velikim veseljem pobiram iz okolja, vse, kar mi to okolje skuša dati. Vsak nasvet upoštevam, vsako dobro idejo, vsako misel. Skušam rasti na vseh teh vplivih, se z njimi oplajati, jih vplesti v svojo lastno miselnost. Odločitve na tej podlagi pa so samo in čisto moja stvar. Jasno je, da včasih na svoji poti tudi koga ranim, koga poškodujem. Temu se na žalost ne morem ogniti. A odgovornost nosim vedno. V vseh primerih se jasno zavedam posledic svojega dejanja in jih tudi odgovorno sprejemam, se pred njimi ne skrivam. Včasih sem potisnjen v kot, iz katerega drugega izhoda ne vidim.

Tako, na drugi strani, tudi od ljudi pričakujem, da so svobodni, samostojni. Ne smem in nočem se odločati namesto njih, njihove odgovornosti ne smem in nočem nositi jaz. Ker s tem prepuščam delček osebne svobode drugemu, prepuščam svojo samostojnost in se odgovornostno navezujem na drugega. Čeprav je ta drugi sam sposoben tega. Nikoli nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, svojih misli. Rad povem, kaj in kako mislim, a tukaj se vsa stvar konča. Odločitve zase sprejemam jaz, kdo drug pa zase. Ljudi celo ne prepričujem v svoj prav, raje zasejem seme dvoma, raje pogledam na zadevo z druge plati. Delujem tako, ker se to obnese tudi pri meni samemu. Z direktnim napadom pri meni ne prideš daleč, že samo zato ne, ker je napad. Kakor ne dovolim, da drugi sprejemajo odločitve v mojem imenu, tudi jaz nočem sprejemati odločitev v drugem.

Svet, ljudi okrog sebe, ljudi, s katerimi komuniciram, skušam preprič(ev)ati s svojimi dejanji, s tistim, kar delam in kako delam. Sem kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam. Delam po svojih močeh tisto, kar (z)morem, tako kot zmorem. Seveda se lahko takoj vprašam: ali ni že ta mozaik največja oblika nesvobode? Sem zaradi svojih prvih dveh načel vedno znova omejen na samo določen izbor obnašanja, delovanja? Sem zaradi tega jaz še najbolj vpet v neke smernice? Navidezno svoboden, v resnici pa zasužnjen že od začetka? Pa vendar se mi zdi, da v pojem svoboda spada tudi pojem odgovornost, da svoboda ni samo tisto, da lahko počneš, kar te je volja. Je veliko več od tega. Med drugim tudi pravica nositi svojo lastno odgovornost. In v tem ni nesvobode. Na drugi strani pa je razkroj, nič, z njim pa nesvoboda.

Ne bežim pred dolžnostmi, pred izzivi življenja, ne bežim pred življenjskimi problemi. Nikoli ne pobegnem (razen iz kakšne dolge vrste...) pred njimi. Ne obrnem jim hrbta, vedno jih skušam rešiti, kolikor le je v moji moči. Vedno se odločim za takšno pot, kot se mi zdi prav. Za takšno, ki je v skladu z mojimi verovanji. Temu se ne morem odreči. Ponavadi je to dosti težja pot, kot se zdi na prvi pogled. Pa sem zadovoljen, sem zvest samemu sebi. Se pa le zgodi sem in tja, da sem stisnjen v kot, da imam problem, problem, ki je nerešljiv. Je nerešljiv v skladu z mojimi načeli. Moral bi postati nekdo drug, da bi ga rešil, moral bi spremeniti nekoga drugega. Kar pa ne gre.

V meni je ogromna življenjska s(i)la. Kaj bi vse še rad počel, kaj bi vse rad še doživel! Zanima me tisoč in ena stvar, rad bi se ukvarjal z najmanj stotimi naenkrat. Rad bi imel 127 otrok (no, ja...), rad bi zaznaval vsak njihov trenutek tega življenja. Življenje je nekaj najlepšega, vsak dan je nov dan, nov začetek, novo življenje. V tem se pojim, to mi daje energijo. Vsakega dneva sem zjutraj neskončno vesel. Ker je možnost. Je možnost za karkoli. Že samo to, da je samo možnost, je čisto dovolj. Lahko jo izkoristim, lahko je ne, lahko jo prepustim, lahko... karkoli mi pač pade na pamet. Seveda spet skupaj z odgovornostjo in zavedanjem tistega, kar delaš. Ni to nekaj velikega?

Vem, da je življenje zakomplicirano, polno težav, pasti, prepadov, vzponov, padcev a se jih ne bojim. Skušam ga po svoje obvladovati, se boriti z njim, ga srkati, ga preprosto živeti. Življenje ni moj sovražnik. Od njega pa ne pričakujem prav veliko. Najbrž se zato lahko veselim tudi majhnih stvari. Tudi o vzgoji bi lahko tukaj govoril, o vzgoji, ki mi je dala veliko tega, veliko preprostih stvari, za katere se splača potruditi, veliko preprostih stvari, za katere je vredno. In za vse te sem in bom hvaležen.

Zelo pogosto me moj romantični del opominja, da nisem ne na pravem mestu, ne v pravem času na tej zemlji. Tudi anarhistični del zelo rad pritegne k temu. In se večkrat sprašujem, kakšna je pravzaprav moja vloga. Sploh obstaja kakšna vloga? Tukaj, po pravici povedano, ne pridem daleč. Ustavim se nekje v sredini, sredi morja vprašanj, brez enega odgovora, a najbrž je tako tudi prav. Čudi pa me le, da s svojo naravo, ki res ne paše na ta svet, kolikor toliko uspešno delujem v tem družbeno socialnem okolju. Nisem (še) skregan z realnostjo, nisem odmaknjen nekam čisto na rob, nisem preziran ali kako drugače zavrže(va)n. Po eni strani sem romantik, ki si slika svet ravno obratno sorazmeren od tega, kar je v resnici, po drugi strani pa že dolgo ni bilo realne stvari, ob kateri bi bil hudo presenečen. Zavedam se, da je v tej realnosti prav vse mogoče, da ljudje so in bodo naredili še vse, kar je mogoče, in tudi tisto, kar je nemogoče.

Ja, v sebi opažam nekaj paradoksov, stvari, ki jih razumsko še ne morem rešiti. Delujem na več nivojih. Eno se včasih izključuje z drugim, včasih dopolnjuje. Spoznavam samega sebe, vrtam po sebi, se (včasih) tudi mučim, če je treba. Spoznanja so vedno zanimiva.

Helena vpliva name neznansko dobro. Spoznal sem, da mi daje mene samega nazaj. Vse, kar ji dam, se oplemeniteno z njeno ljubeznijo vrne. Ob njej imam občutek, da lahko rastem in da rastem. Da se razvijam in da ne stagniram in stopicljam na mestu. S svojim razumevanjem in svojo ljubeznijo me spodbuja, odkriva v meni še neslutene globine, me zna obrniti iz znotraj na ven. Daje mi energijo in moč, daje mi zaupanje v samega sebe, daje mi preprosto mene. In tako sem se po dolgih letih, tam nekje od sedemnajstih, ko sem se začel izgubljati, spet lahko našel. In me spet ima, da bi pisal. In pišem. Pišem o sebi, pišem o ljubezni, pišem o naju, pišem pa tudi o težavah.

Ena od takih težav so moji starši. Koliko stvari bi jim rad povedal, pa ne gre in ne gre. Koliko stvari razložil... Kako včasih čisto drugače deloval... A to je eden od nivojev, kjer delujem drugače. Kjer se ne spoprijemam s težavo, kjer vedno obračam hrbet, kjer vedno bežim. Kjer nosim odgovornost nekje v zadnjem žepu. Ne upam? Ne smem? Kakšne zavore imam v sebi? Kaj me vedno tako dotolče, da se nisem zmožen pogovarjati, da nisem zmožen sodelovati? Preprosto povedano: ne vem. Je to njuna intelektualna (pre)moč? Je to samo to, da sta starša, da sem in bom vedno otrok, ki mora poslušati? Pred vsakim človekom lahko nastopam kot samostojen človek, pred njima nikakor. Pred njima sem vedno njun otrok. Otrok, ki so ga zasačili, ko je kradel marmelado. Je vsa stvar v (pre)veliki hvaležnosti, ki jo imam do njiju za svoje življenje, za njuno vzgojo, pa si tega ne upam povedati, ne znam pokazati? Velikokrat se trudim, a vedno izzveni v prazno, se porazgubi.

In, seveda, na koncu, zakaj sem, hudiča, rabil skoraj 37 let, da sem Vama lahko kaj takega napisal?

Rad Vaju imam!

Aleš

Zakaj najmanj naredim v tistih časih, ko imam največ za narediti?

Kot zakleto se mi to kar naprej dogaja.

Pa razmišljam o tem že dolgo časa: zakaj? So to morda "le" stvari, ki mi "ne ležijo", so zoprne, sitne in kako drugače nerodne? Takih stvari se jasno največ nabere nekje na koncu kakšnega obdobja. Ko si vse ostalo, kar je bilo zanimivo, že podelal, sitnosti pa ostajajo. Pa ni to. Ni samo to, če se pravilno izrazim.

So tudi stvari, katerih bi se moral lotit z nasmeškom, z veseljem, da jih sploh lahko počnem! Pa kar stojijo in čakajo in čakajo. Se medijo.

Morda pa je ravno v tem vsa skrivnost! V medenju. Vsaka zadeva se mora prvo "zmedit" v glavi, se preuredit, povezat in ponotranjit. Sama izvedba je potem le nekaj trdega dela in bruhanje idej in kode/teksta/whatever. Ampak do tja prit! Do tja prit pa je težko.

Priznam, da to počnem na zelo neroden način, ki najbrž nikakor ni pravi. Če prav pomislim, včasih naredim kakšne stvari tudi presneto hitro, čeprav so mi zoprne. In potem se čudim sam sebi.

V svoj način dela in delovanja bi moral vnesti malce načrtovanja, vendar je to - vsaj meni - najtežje. Sem človek kaosa, ki se nekontrolirano razpase po moji glavi. Stvar je nared šele, ko vse kocke padejo skupaj.

Se je že zgodilo, da sem za kakšne stvari potreboval tudi pol leta "zlaganja kockic", potem pa vse skupaj vrgel na plano v dveh urah. Čemu, hudirja?

V tem trenutku čakam na vsaj pet zadev, da se sestavijo. To pa je malo veliko, se mi zdi, da bom na prvo še dolgo čakal.

Ali pa bom uvedel nekatere spremembe.

Včeraj še enkrat.

Tokrat nismo tako dobro prišli skozi.

Če ne drugega, nam je zalilo del kleti. Nekje 2cm vode je pribruhalo skozi jašek za odtekanje vode. Hm. Ampak to ni nobena škoda, se bo že posušilo. Bolj me moti, da je tudi čez dimnik zamakalo in je voda v igralnici naredila take lepe črte na steni pod dimnikom. Črne. Umazane črte. Grrr. Seveda, polno saj iz dimnika, se zadeve ne da niti normalno pobarvati in zgleda, da se bomo morali navaditi s tem živeti.

Veter je pa bil zanimiv, pri nas je namreč zelo lokalen, ker smo dobro skriti med hišami. Odpihnil je kapo z dimnika žara, kako mu je to uspelo, nimam pojma. Pospravil je vse stole na terasi na kup, odpihnil koš za smeti in metlo. Vse ostalo je ostalo tam, kjer je bilo.

Zlivalo je kot noro. Odkar smo v Krtini, še ne toliko. Tudi drugi pravijo tako, še sreča, da v okolici ni padlo nobeno drevo. Jih je pa zato padlo precej povsod drugod. In čisto nič ne zavidam gasilcem, ki so zgleda celo noč delali kot nori. V Zasavju jih je bilo zunaj kar 101!

Včeraj pa je res treskalo.

Ampak spet ne v Krtini, nevihte nas ponavadi obidejo severno, tokrat pa je šla glavnina bolj južno. Bliskalo je kot za stavo, a kakšnega večjega grmenja ni bilo. Tja od Ljubljane se je nekaj slišalo, a vse skupaj nič.

Nimam čisto nič proti. Pihalo je tudi kar fino, sreča, da sem vse lepo pospravil že prej. Tokrat je še celo stole razmetavalo po terasi, kar se zgodi le zelo, zelo redko. Stisnjeni za hrib in med hiše, smreke, zidove in ostalo, smo dokaj dobro skriti pred vetrom.

Današnji pregled intervencij pa pokaže, da je bilo kar hudo drugod. Veliko dreves tokrat. In taka - skoraj ravna - črta čez celo Slo.

Na Helium-u, seveda.

Pravijo fantje, da bo danes še huje. Hm, upam, da se Krtini uspe izogniti. Upam.

Danes sem siten kot driska.

Bolje, da se me niti ne pogleda. Ugriznem takoj.

Ne, ni nizek pritisk. Jutri moram - po enem mesecu - spet v službo.

Juhuhuhuhu. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr.

Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da videa sploh ne bi bilo. Niti kamer, niti fotoaparatov, nič slikovno zapisljivega.

Včeraj sem namreč po nesreči gledal TV. Ravno med dnevnikom. Napaka.

In ko gledaš ljudi, zdaj so, zdaj jih ni več... Še zadnja, ultimativna zasebnost same smrti, jim je bila odvzeta. In stotisoči gledalcev v tistem trenutku ve nekaj več, kot vedo sami. Vedo vse tisto, česar se prikazovani niti najmanj ne zavedajo.

V interesu obveščanja so jim ukradli še tisti zadnji trenutek, da ga lahko gleda cel svet. In če bi se dalo, bi posneli še kaj več. Do konca.

Nisem mogel več, obrnil sem se in se zaklel, da bo spet preteklo mnogo časa, preden bom spet gledal kakšen dnevnik.

Ne uživam v trpljenju, ne v trpljenju drugih, ne v lastnem.

Zasebnosti že davno ni več. So samo še posamezni delčki celote, da ne pogruntamo, da nas je nekdo že zdavnaj povlekel za nos. V imenu Javnosti. Ali v imenu Varnosti. Ali v imenu Države. Ali v imenu Whatever.

Klinc, po mojem smo že čisto degenerirani. In čisto nič bolje ne bo, ne se bat.

Tako je bilo jutranje vprašanje...

Kakšna izbira pa je to? Če izberem kosilnico, potem kao ne grem na kolo, torej se odrečem tistemu, kar bi rad, če pa izberem kolo, pa je treba tako ali tako pokosit, anede?

Mah, izbira pa taka. Bolj pravilno bi torej bilo: "kolo IN kosilnica". S klicajem na koncu. In tako se je tudi zgodilo.

Kolo je bilo super, ampak sem spet preveč motovilil in se obiral, zato sem odšel kosit šele, ko je bil sonček že visoko na nebu. Kar je zelo povečalo uporabniško izkušnjo same košnje.

Sicer pa saj ni tako težko kosit, če ni klancev. Zato ga pa imamo, enega takega, majhnega, ampak čisto dovolj velikega, da se kar dobro zmatraš. In da ne pozabiš vseh grdih besed, ki jih imaš spravljene ravno za take in tej podobne priložnosti.

In medtem, ko sem z obema rokama balansiral kosilnico v hrib in srčno upal, da mi ne bo spodrsnilo na spolzki pokošeni travi, se mi je na prsi usedel tak lep, pri sosedu dobro rejen obad. Brencelj po domače.

Mislim, da me v zadnjih petintrideset let brencelj ni več pičil. Ko dobiš kot otrok tiste nekaj osnovne motorike, je mnogo prepočasen, da bi ti še kaj mogel. Se še spomnim, da smo jih kot otroci opazovali, kako izvlečejo cevko in jih počili šele, ko so bili že čisto pred tem, da te pičijo.

A kljub temu sem bil danes jaz še bolj počasen kot preklemani dobro rejeni brencelj.

V tistem trenutku so bili namreč moji možgani precej zasedeni, saj sem razmišljal ali ga naj takoj počim in si pri tem nevarno povečam možnosti, da si odkosim nogo, ali pa ga naj pustim na miru, ali pa... Ko tudi pihanje ni pomagalo, je bilo pa že prepozno. Preden sem se postavil v kolikor toliko normalen položaj, da sem lahko spustil kosilnico, me je že užgal in odletel še celo prej, preden sem ga uspel počiti.

Tako, da sem na koncu še počil le samega sebe.

In zdaj imam od kolesa in košnje samo to, da me je pičil brencelj.

No, pa pokošeno travo...

Nisem povedal, da sem zadnjič pri zdravnici dobil še ena zdravila, anede?

Sem hotel skrivat, ampak danes sem opazil nekaj neverjetnega in moram to zapisat v svoj ti. tekaški dnevnik. Da ne bo potem pomot in nesoglasij.

Zakaj mi je predpisala še ena zdravila, kot da že drugih nimam dovolj? Ker še vedno nimam tlaka na 60/40. No, ja, malo pretiravam.

Ampak jaz začnem šele živet pri 140/100, mater. Sem ji pa šel zadnjič priznat, da je moj največji problem sol. Ja, sol. Pojem, popijem jo, kolikor hočeš. Ker me spravi k sebi. Človek ne bi verjel, da lahko en šljukec Maggi omakice ali pa en mali košček jušne kocke pomaga mnogo bolj kot kava!!! Ma kaj, kava... po kavi me vedno spat. Po Maggiju pa letim! Letim!

Torej, dobil sem še ene tablete za odvajanje. Vode, odvajanje vode.

In danes končno gledam, kaj so to sploh za ene tablete in kaj bi mi bilo lahko, če se me ne primejo. In piše tole, dobesedno:

"Pri športnikih lahko jemanje tablet povzroči lažno pozitivne rezultate testov za jemanje nedovoljenih poživil."

O, mater... pa sem v ri*i.

Kaj pa zdaj?

Kaj, če me pregledajo na Gradiškem, pa na Barbari, na Nočni 10ki, na MKM? In na koncu si predstavljam največjo blamažo vseh blamaž, Mamo blamažo na Ljubljanskem Maratonu:

"Aleš K, 42, tekmovalec številka 4539, diskvalificiran z 3856-ega mesta zaradi jemanja nedovoljenih poživil"

Saj si ne bi nikoli več upal tečt.

Nekaj pametnega si moram spomnit, kako bom to prikril. Nekaj *zelo* pametnega!

V knjižnico gremo vsakih štirinajst dni. Kot urca smo.

No, ne vedno, ne smem pretiravat. Celo zamudnino plačujemo, ker smo leni in se nam ne da. Ali pa kaj podobnega. Ali pa se skušamo s telefonskim podaljševanjem temu izgonit. Kakor kdaj. Ampak večinoma smo pa kar redni.

Ko tamauček spravi skoz vse knjige, je pa vsekakor treba iti.

In takole težko torbo trogat s seboj:

Vedno je nabasana do konca in še kaj moraš v rokah nesti. In potem vsebino samo zamenjamo, za večinoma enako količino, kot prej.

Ampak ne, druge torbe si pa ne omislimo. TA torba je za v knjižnico in pika! Mogoče jo bomo upokojili, ko bo čisto razpadla. Po količini knjig, ki jih mora prenašati, bo to najbrž kmalu.