Čeprav je bil najprej podnaslov Plešivica vrača udarec, pa smo potem vseeno odtekli en klasični Borški krog. S čimer seveda ni prav nič narobe, klanci me itak vedno zdelajo. Bolje, da jih je manj, kot preveč. Vsekakor.

Tokrat smo spoznali še jesenski krog, poletnega in zimskega smo že dali skozi. Naslednjič je torej pomladni? Najbrž huje ne more biti, kot je tekati ravno med trgatvijo, anede?

Izkazalo se je, da smo postali tekači prav vsi... Hja, kdo bo pa slikal, a??? Zato nimam prav nobene slike. Ne, niti ene. Nič, niente, nada, ni, ni.

Mi je pa letos k srcu prirasel ta dolgi klanec. Pojma nimam zakaj, ampak gre ravno prav navkreber, da ni preveč, a vseeno je nekaj. Za počasi, jasno. Hm, čudno, ponavadi me klanci odbijajo, ampak ta mi je pa prav všeč postal! Še mu bom mero jemal!

Podatki pa seveda so:

10.850m, 1:18:10, 7:12/km, 1014kCal, 167/190. Ni bil ravno rekord proge, ampak vseeno! Dolžina je malo daljša, ker sem malo sem in tja tekel.

Vse čestitke vse udeleženim, še najbolj pa spominčici in Hani! Fantje smo šlo tale krog že tretjič, pa še nikoli hitreje... Jej, jej, kdo je pa bil len?

Na koncu pa še enkratna papica in poslavljanje od pivca. Le da je zgledalo, kot da se jaz poslavljam od pijače in da nikoli več ničesar ne dobim. Hm.

Heh, pa je res brez slik težko kaj povedat...

Sicer pa, saj se ve! Naši teki so enkratni in kakor sem se zadnjič matral pri štirih kmjih, tako sem to soboto pravzaprav užival. Kot vedno na Borštu. Zato se lahko vsem trem organizatorjem le iz srca zahvalim!

Eni so sigurni, da je Google vsemogočen in zato pišejo v tisto malo okence vsega boga.

Imel sem že čudna iskanja, ampak tole je pa eno boljših:

"petra se bo zdaj slekla in prinesla še eno pivo al kaj? ne? nekaj manjka? kaj, povej google, povej! (www.google.si)"

Pravzaprav je tale čist carska!

A na koncu ostane vseeno malo čuden občutek, kje hudiča tale striček mene najde pri takem iskanju!?

Uff, v nedeljo smo imeli praznovanje. Cela - moja - familija je bila na kupu.

Joj, kaj je to bilo enih priprav, enega pečenja, ene hrane, ene pijače in sploh in oh vsega. Ni čudno, da sem bil v ponedeljek - in še dolgo v teden - čisto na tleh.

Take stvari so precej naporne. Pa čeprav so na obisku pravzaprav le sorodniki.

Že zjutraj se je začelo na polno. Priprave. Vreme je kazalo na dobro, kar je še vse skupaj malo zakompliciralo, ker smo morali pripraviti zadeve tako zunaj, kot tudi znotraj.

Potem pa peka, peka, peka, peka.

Problem pri peki in zalivanju s pivom je le v tem, da na koncu nikoli ne veš, koliko si porabil za zalivanje in koliko je šlo dol po grlu. Se mi zdi, da sem tokrat malo manj zalival in malo več spravljal po grlu. Hm.

Tole pa je fotka, mimo katere ne more niti en fotograf na kakšnem žuru. Ni ga še bilo junaka, ki ne bi slikal mesa na ražnju. Zakaj? Pojma nimam...

Eni so nabijal biljard in druge igre

drugi so poležaval po napornem kosilu

Skratka, povsod jih je bilo polno. Neverjetno.

Pripravili smo celo igro, kjer je bilo potrebno celo igrati. Hvala bogu sem moral igrati samega sebe. To ponavadi ni prav težko, anede? Imeli pa smo en kup pripomočkov, rekvizitov.

Tale rekvizit je bil eden večjih, izpod Tadejine roke, jasno:

Pa še torta, dve za slavljenko:

Ta desna je moja. Ampak vsi tamali so pa na levo torto padali zaradi smartijev. Krivica! Lumpi! Ampak kakorkoli, ostalo ni prav nič. Šmrc.

Na koncu pa še vsem v opomin:

če ti kaj takšnega - dragi bralec - uspe, potem je skrajni čas, da se zamisliš:

Nekaj, nekaj bo treba ukrenit, ker tako ne gre več naprej!

No, hvala bogu, da sem že ukrenil, ampak se bo še malo zavleklo. Nekaj žurov me še čaka, potem pa upam, da bo kamlu prišel čas, ko take fotografije ne bodo več nikakor možne.

Ja, žuri so naporna zadeva. Presneto naporna.

V Krtini se je volilo natanko takole:

Precej zanimivo, bi rekel. No... ali pa tudi ne, saj smo - konec koncev - na vasi. Ampak upokojencev pa ni veliko...

Ja, toliko, da se ve in da imamo spravljeno.

Tokrat v Gradišču, v organizaciji Gradiščanov.

Enkratno!

Najprej predavanje, kot se pač spodobi

potem pa kar nekaj športnih aktivnosti - najprej podiranje koze

Pri tejle kozi nisem bil najbolj uspešen. Pravzaprav sem bil predzadnji, od 12-ih metov sem le enkrat zadel. Hm.

Nogomet smo igrali z veeeliko žogo. Zanimiva zadeva.

Potem smo šli pa jest. Pa potem spet malo igrat, da nismo ravno zaspali kar tam počez.

Koliko nas je bilo... a, 22! Za naše malo društvo kar v redu!

Lepo je videti, da so ljudje še navdušeni in da se jim še kaj da! Zato se vsem, predvsem pa organizatorjema, najlepše zahvaljujem!

Pa še darilca so nas čakala, ej!

Kje bo torej VII. Srečanje? Kdo bo zbral pogum?

Norimo. Iz dneva v dan.

Kot da je ostalo le še malo, do tistega neizpodbitnega konca. Kot da zmanjkuje.

Časa. Prostora. Vesolja.

.

Petek priprave, sobota ZEVS piknik, nedelja piknik celotne družine.

Ja, pet - šest kil bo šlo gor.

Couldn't Care Less.

Na ADSL 2+ dosegajo naši kabli 13Mb skupne hitrosti.

Torej imam lahko največjo hitrost okrog 6Mb - 7Mb odpade na TV. Ampak tega paketa ni, torej lahko kar lepo obtičim tam, kjer sem že: 4/0,5.

Če pa vzamem VDSL... koliko bom imel tam največjo hitrost? Bi TO znal kdo izračunat?

Skratka, vprašanje je takšno: pri določeni oddaljenosti od centrale, ki je seveda neznana, dosega linija 13Mb pri adsl2+ tehnologiji. Koliko Mb dosega linija, če uporabimo vdsl tehnologijo?

Če kdo ve, s kakšnim faktorjem pada hitrost pri adsl in vdsl, smo na konju!

Pomeriti se ne da. Bi moral NAJPREJ vzet vdsl in šele potem pomerit. Kar pa je lahko tudi napačna odločitev, kajne?

Še bolj lepo pa bi bilo, če bi mi kdo potegnil optiko v bajto! Povsod same reklame, optika gor, optika gor, optika je najboljša, optika je... JA, VEM! Samo dajte mi jo!!! Nestrpno čakam.

Namesto, da bi jaz samo izrazil željo: hočem optiko! in bi vsi skakali okoli mene... Ah, tudi to je žalostno.

Pol jeze me je že minilo, ampak vseeno ostaja polno vprašanj, na katera najbrž ne bo nihče nikoli odgovoril.

V glavnem, takole je bilo: povezava v svet je crknila 16.9.2008 ob 14:19, ob 16:35 je bilo javljeno na Tehnično pomoč Siola. Potem je bilo še nekaj bing bong-a z elektronskimi sporočili, sem in tja kakšen.

Napaka se je odpravljala do 18.9. do 13:55. Poudariti je potrebno, da se je napaka odpravila po posredovanju kolega, ki je našel nekje v drugi kleti pravo osebo, ki je napako odpravila v minuti, dveh, saj je bil dovolj le oddaljen poseg v centralo.

Nič hudega torej, nobene pokvarjene strojne opreme, nobene poškodovane centrale, nobenih prerezanih žic. Poseg za dve minuti. Mimogrede.

In tukaj meni kar naenkrat ni prav nič jasno.

Kakšna firma je Telekom Slovenije, da si kaj takega privošči? Sicer: saj vsi vemo, kakšen je, saj je popolnoma enako stanje že zadnjih deset, dvajset let. Čisto nič se ni spremenilo, ko kličeš na tehnično pomoč, še vedno čakaš kot bedak, kot bedak pa čakaš tudi tehnike. Nikoli jih ni dovolj, pa kakorkoli obrneš.

Zato je mogoče bolj na mestu vprašanje: zakaj Telekomu uporabniki tako gledamo skozi prste? Bolj kot se delajo norca iz nas, bolj skačemo in bolj smo veseli in bolj tulimo, kako je Telekom dobra firma!

Ja, če ni težav, ni nikakršnega problema. Vse lepo in prav, vsi smo srečni.

Ampak vsi vemo, da težave prej ali slej vedno so. Pridejo. Kar naenkrat skočijo izza vogala. Takrat pa pride do izraza "dobro" in "prijazno" podjetje! Nekdo, ki ti zna pomagat, nekdo, ki se trudi, nekdo, ki je nekaj naredil, da bo lahko take stvari reševal res aktivno.

Odgovor, ki sem ga dobil na poslani e-mail, je prišel čez dobrih 24 ur. Entuziazem! V njem so napisali, da se AKTIVNO ukvarjajo z odpravo napake.

AKTIVNO???

No... o tem govorim. O takšnem odnosu. Najprej čakaš na en samcat odgovor 24 ur. Potem te pa še žalijo kot zadnjega cepca na tem svetu: aktivno! Aktivno! Res, počutil sem se strašansko užaljenega, odgovor za bedake, za polnjenje prostora, za pomiritev živcev. Če bi tak email prišel po petih minutah, bi bilo najbrž vse drugače, tako pa...

Pravzaprav me je takih napak vedno najbolj strah. Takih, katerih odprava terja le minuto ali dve. Vendar padeš v kolesje, iz katerega ne moreš, ven ne splezaš nikakor. Ko pa si enkrat noter, ti preostane le še čakanje, čakanje... Dokler se te nekdo ne usmili, dokler ne prideš na vrsto, ki jo vsi drugi preskakujejo, dokler se ti ne zmeša. 

Poznati tehnično pomoč, direktno kakšnega sistemca za 3rd level support, le TO je tisto, kar šteje! Edino s tem lahko upaš, da boš sploh prišel kam.

Telekom Slovenije je torej tipična slovenska ustanova, ki deluje po dolgo uveljavljenih slovenskih principih. Kakšen kapitalizem neki! Kakšne nove ureditve? Še vedno smo v plemenski skupnosti, v skupnosti, kjer vsi poznajo vse, kjer edino s poznanstvi sploh prideš kam! Ne urejenost, kje pa! Vrste, listki in prijave, to je vse za luzerje, zgube in kretene. Brez veze, to je tam zaradi lepšega!

Priznam: v teh dneh sem o Telekomu razmišljal vse najslabše. Razmišljal sem celo take, da me je bilo kar malce strah. Celo Facebook grupo sem naredil, madona! Vendar tudi danes mislim, da sem imel s svojim razmišljanjem popolnoma prav.

Telekom Slovenije ne bo nikoli dobro podjetje. Je prestar. Je prevelik. Je prežet s svojo miselnostjo o superiornosti. Je prežet z minulim delom. Je prežet do zadnjega delavca z minulo slavo. Z minulo grandioznostjo. Z davno minulo pomembnostjo. In z zdajšnjim monopolom.

Bodite malo večje podjetje in povabite telekomovce na razgovor. V trenutku boste zaznali vse to in še več!

Okostenel mamut se bo moral prečistit od znotraj in zunaj, da bo kdaj prijazno, sijoče podjetje, podjetje, ki bi ga imeli lahko celo radi.

Podjetje, ki živi od novih tehnologij, bi se moralo zavedati te pomembnosti teh - lastnih - tehnologij. Kdo pa se jih bo, če ne ravno tisti, ki nam jih prodajajo?

Ampak NE! Tehniki zaključijo ob 16h. Tehniki ne delajo čez vikend. Bog ne daj, da ti kaj crkne v petek popoldan. Pa-pa vikend.

Pa madona... A internet čez vikend ne dela? Tehnologija deluje le čez delovni teden, čez vikend pa bi morale spletne strani in vse ostalo počivat???

Klicni center je enako pre-zaseden že zadnjih dvajset let, se mi zdi, deset pa sigurno. Še nikoli ni nikomur šinilo v glavo, da bi ta klicni center povečal? Ne? Meni je načeloma vseeno, tudi, če je notri 5000 zaposlenih. Najbrž gresta zanesljivost in uporabnost tehnologij z roko v roki s klicnim centrom. Čim bolj je sistem zanesljiv, tem manj je uporabljen klicni center. In obratno, vsaj meni se tako zdi.

Pri vsem tem dobičku, s katerim se hvalijo na vsa usta, bi bilo to najmanj, kar bi lahko storili.

Še vedno pa mislim, da smo pravzaprav uporabniki sami krivi, da tako podjetje sploh obstaja. Sami smo krivi, ker se mu klanjamo kot ovce. Sami smo krivi, ker se mu preprosto vdinjamo. Na osnovah stare in davno minule slave.

Meni pa je dovolj.

Na vseh področjih dela, tako doma, kot tudi v službi in sploh povsod, se bom poizkušal distancirati od Telekoma Slovenije. V celoti.

Zavedam se, da mi sicer do popolnosti ne bo nikoli uspelo, Telekom je pač prevelik, a svoj del bom opravil do mere, ki jo pač lahko.

Ne bo mi v veselje, nikakor! Vse skupaj me predvsem žalosti.

A nekaj samospoštovanja še imam. In ga mislim še obdržat.

Vsem se opravičujem za izostanek vseh naših spletnih mest z obličja tega sveta!

Dol smo bili od 16.9.2008 14:19 pa do 18.9.2008 13:55. Napako prijavil na Telekom 16.9. ob 16:35.

Izračunajte sami.

Zdajle sem preveč evforičen, da bi lahko pametno razmišljal, ta dva dneva sta me gnala v obup. Marsikdo tega ne bo razumel, a počasi bo čas, ko bomo pri nas tudi živeli od tega, od vseh teh novih storitev.

Vsak tak izpad pomeni izničenje mnogih mesecev truda in dela. In, kakor bomo videli na koncu, zaradi nepomembnega detalja. Neumnosti. Napakice.

In ko bom enkrat živel od tega, kaj bo pa takrat? Presneto nemarno zgleda vse skupaj...

Se opravičujem še enkrat vsem! Iz srca, verjemite mi.

http://www.krtina.com

http://krti.krtina.com

http://helium.krtina.com

http://www.simbiont.si

http://www.pixna.net

http://www.kermauner.net

http://automation.krtina.com

http://weather.krtina.com

Eh, čuden petek, da je bil???

Ko bi le prej vedel, kakšna bo sobota! Potem petek ne bi bil več čuden...

Soboto sem preždel in preživotaril veliko v postelji in veliko na stranišču. Puščal sem iz vseh odprtin.

Sreča, da je to trajalo le en dan, v nedeljo sem bil že malo boljši, toliko, da smo se lahko spokali na MOS.

Ampak, čeprav sem fizično kar v redu, pa me zdaj psiha daje in mi nič ne gre nikamor. Zgleda, da je bil petek točno tak - predbolezensko stanje, zdaj imam pa pobolezensko stanje.

Enkrat bo že bolje, anede?!

Tale petek je zares nekam čuden.

Bi šel na pivo, pa ne grem. Bi se veselil, ker je petek, pa se ne. Pravijo, da bo dež, pa nič ne zgleda. Jutri je vikend, a me ne briga kaj dosti. Sem še v službi, pa ne grem še domov. Pa še IKE prihaja, sicer na drugi strani sveta, a vseeno.

Tak, zmeden petek in se počutim čisto... no... ja... zmedeno.

Kar pa ni v moji navadi, zato sem še bolj zmeden.

Ni druge, nekaj bo treba narest čez vikend!

Najprej sem vedno vesel. Oooooo! si mislim, zdajle bom pa počel vse tisto, kar normalno ne morem!

Ulala, gledal bom filme, šel bom v gostilne... bral knjige... kaj pa vem, se ne spomnim, skratka, užival bom do konca.

Ko mačke ni doma, tudi pri nas plešemo.

Do neke mere.

Na koncu je vedno isto... Ko sem sam, najraje berem knjige in spim. Nobenega filma, nobenih gostiln, nobenih pohajkovanj. Pravzaprav nič drugačno, kot če ne bi bil sam.

Tako sem tudi včeraj, moj zadnji frej dan, ko bi *res* lahko končno šel v gostilno, kakšno fejst moško rečt, naredil neumnost.

Poslal sem SMS vsem okoliškim tekačem, da se dobimo ob sedmih na Gradiškem. Da si malo pregledamo formo.

Jaooooj, pametne ideje! Norc. Debil. Cepec. Idiot.

In so kar po vrsti vsi odpovedovali, malce se mi je že nasmihalo, a na koncu niso vsi odpovedali. In sem moral it, kaj pa čem. Drugače me nikoli ne bo več nihče jemal resno, tega pa si ne bi rad privoščil.

In kdo je edini potem prišel? Ha! Wegaaaaaaaa! Jej, kako sem ga bil vesel! Hvala, prijatelj!

Potem sva res odtekla dva lepa krogca, mogoče za Wego malo počasna, zame malo hitra, a - saj sem že povedal, anede? - s člani E-kipe Srčnih je vedno veselje tečt.

Če na koncu še klanca nisem opazil, ker sva toliko klepetala...

8.080m, 58:16, 7:13/km, 777kCal, 172/191(! uff, pazi na klepetanje!), +150/-150m.

Ni bogve kaj, ampak hej!, se še uvajam.

Včeraj me je pričakalo doma presenečenje.

Dobil sem googlov ček. Spet.

Hm? A ni tole malo hitro, celo prehitro???

Namesto, da bi se veselil, sem bil skeptičen in nisem čisto nič verjel, da je znesek pravi. To pa zato, ker prvega čeka sploh še vnovčil nisem... Vsak dan ga nosim s sabo, a do banke ne pridem nikakor. No, enkrat sem celo prišel do banke, ampak smo bili prvega. Ojej. Takrat v banko nisem stopil.

Ma, nemogoče, da bi spet dobil toliko denarja! In sem seveda moral takoj gledat. Zaradi tega so otroci skoraj ostali brez kosila...

Ja, ja, seveda, jasno, kaj pa drugega! Ček je čisto lepo zapadel in Google je bil tako dober, da je prištel še vse tisto, kar se je nabralo od pošiljanja prvega, in mi poslal novega.

Lepo, dobra praksa, a jaz že ne bi kaj takega počel. Če človek ne more v toliko in toliko mesecih dvignit denarja, potem ga pa res ne potrebuje! Če pa je tako nemaren, pa naj malo plača!

Uvidel sem, da delam googlu le težave, zato sem danes spokal svojo r*t do banke. Do Mame Banke na TR2. Enkrat sem prebral, da tam ne delajo težav in da znajo take čeke čisto lepo uredit. Saj, če pri Mami ne bodo vedeli, kje pa bodo potem?!

Izkazalo se je, da so imele govorice prav. Le povedat sem moral, da to *NI* pokojnina. In se dekle sploh ni sekiralo, je bilo vajeno vsega hudega.

Denar dobiš takoj, vendar pa moraš podpisat, da boš vse vrnil, če ček ne bo imel kritja. Zraven je še tricky zadeva, da moraš vrnit tudi stroške, ki bi jih imela banka z drugo banko... Huh, teh se pa lahko nabere... Ampak nimaš druge možnosti, podpišeš in upaš, google je pa ja Google, anede?

Bolj sem se - sam pri sebi, saj dekle za šalterjem ni nič krivo - jezil na 4,17€ provizije. Presnete banke... Kakšne cene storitev! In prav nič ne moreš naredit, ker so vse enake, le denar ti trgajo za različne stvari. Eni tu, drugi drugje. Grrr.

Kar naprej jamrajo, da ni in ni donosov, da morajo zategovat pas, da je treba to, da je treba ono, zmanjševanje stroškov, da... Jamr, jamr, jamr. Ko pa pridejo poslovni rezultati, smo pa vsi najboljši, najlepši in sploh in oh, kajne? Dobički segajo v višave, kljub vsemu prejšnjemu jamranju. Ma, je*emti.

Ne vem za ostale, ampak jaz že v samem planu, da je treba v naslednjem letu dvignit dobiček za 20-30%, vidim precejšnjo mero perverznosti.

Se kar razburim, nja...

Nekje so trgatev že imeli, nekje bo pa še.

Pri nas doma je bila kar včeraj. Brez opozorila in brez kakšnega velikega pompa. Nobenih nosačev brent, nobenega kuhanja dobrot, nobene pomoči, nobenega žura do zgodnjih jutranjih ur.

Nekako ni bilo potrebe po pomoči, čeprav je bilo grozdja za okroglo 400% več, kot ga je bilo lansko leto. Torej nekje pet grozdov, od tega je skoraj vse že pojedel tamauček.

Zadnji grozd pa sem pohamsal kar sam.

Mater, je bil dober! Domač.

Samo dva tavelika sta ta čas doma.

Kar pomeni, da je hiša takorekoč prazna, trije zanjo ne pomenijo prav nič.

Torej sem ostal popolnoma brez nadzora.

Ampak, edino, kar mi pade na pamet je, da bi se zavlekel spat, takoj, ko bi prišel domov.

Uau, kakšen lump, ej!

Kateri ponoven začetek je to? 243-ti?

Sicer pa je vseeno, jaz sem vesel! Spet sem začel!!!!

In ko se matram, ko se potim, ko trpim, ko me napor zdeluje, ko komaj diham... takrat sem neverjetno vesel. Čudno, ampak resnično. Če bi čisto tako, na površno, pomislil, bi lahko rekel, da je to celo sprevrženo.

Mi je pa popolnoma vseeno, meni, oziroma nama - sva šla danes kar skupaj s Heleno - je bilo super! Pa sem poplesoval in poskakoval in sploh bil malce razigran in razposajen.

Boljš tečt okrog Gradiškega, kot pa ribe lovit v njem. Vsekakor.

3.950m, 28:34, 7:13/km, 384kCal, 163/186 obratov.

Za ponoven začetek, po tolikem času, je to neverjetno super. Mišica še vedno zateguje, še posebej od začetka, in celo pot se ti zdi, da imaš eno nogo krajšo od druge, ker je pač ne stegneš toliko. Zanimiv občutek, a se počasi potem izgubi, ko se vse fino razgiba. Moram pa še iti počasi, pri prevelikem zaganjanju me še malo zašpika. A se že vidi, da bo šlo in da bo tek spet na sporedu!

Škoda le, ker bom moral spet čez tole sedmico in bom najbrž letoš še slabši na LJM, ampak po pravici povedano, mi je čist vseen. Briga me. Važno je, da jaz tečem. Ha!

P.S.

Da ne omenjam kajenja... Hej, je pa zdaj - pa čeprav po šele dveh tednih - mnogo lažje!

Uau, kaj bomo letel čez desetletje ali dva!!!

Seveda sine, kar vzemi.

Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak, Klik, Cak, Klik, Klik, Klik, Cak, Pak, Klik, Cak.

Takole lahko dela ure in ure. Ne vem, kako mu rata.

In potem rata tole - stvari, ki jih imam rad:

tole - stvar, ki so moje ali pa sem to celo jaz:

in tole - opisa te kategorije še nisem pogruntal, najbrž pa spada pod Razno:

A ni super?

In ko hočem jaz kaj poslikat, ko gre ravno kaj zanimivega mimo in bi bil pravi greh, da tega ne slikam za blog...

kaj se takrat zgodi?

A?

MEMORY FULL!

)#&#/&%$&%$%"#=???**#

Moj politični manifest je kratek.

Prepričan sem, da je človek svoboden in avtonomen in da sam v popolnosti odgovarja za vsa svoja dejanja. Odgovarja tako sebi, kot odgovarja tudi drugim.

Višjih ciljev ni. Zastopanja, prenosa in prevzema kakršnekoli odgovornosti ni. Je le posameznik, svoboden, avtonomen, živ. Najvišja vrednota.

S tega stališča bi bil nor, da bi pooblastil nekoga, da me zastopa v smislu nekih višjih ciljev. Ali pa v kakršnem koli drugem smislu. Sploh ne v takem, kjer je govora o tem, kako in na kakšen način naj živim.

Zato je vsakršna politika popolnoma skregana z mojimi prepričanji. Tudi tista, ki bi mi "godila", oz. bi mi bila prav, blizu.

Pa naj zmagajo beli, rdeči, zeleni, modri, pošteni, lopovi, diktatorji, lepotci, cepci, zverine, kurbe, mladci, gospodinje... Me ne gane, nihče nima pooblastil, da upravlja z mojim življenjem. No, vsaj jaz mu takega pooblastila pri polni zavesti ne bom dal.

Na sumu imam lastno mater, ki je položila besede v usta Jonasu, da je v mojih rosnih letih samo-zavedanja na odru MGLa glasno tulil: "Črni in Rdeči, vsi ste isti!"

Kot bi bilo včeraj.

Zato me ne spraševat, koga bom volil. Ker ne bom. In ne bom volil, dokler ne bo obvezno in še takrat bom volil neveljavno, dokler pač ne bo kdo volil namesto mene.

Kdo bo vodil namišljeno tvorbo (državo) je pač njegova/njihova odgovornost, v nobenem primeru ni moja.

Seveda sem dovolj realista in sem dovolj pragmatičen, da s takimi prepričanji v tem svetu preživim. Ker je pač treba nekaj v usta dat, ker je treba nekje živet, ker je treba otroke nahranit, ker je pač treba tudi včasih kako pivo spit. Z državo se ni prav nič pametno bost, zato se z njo ne bodem. Pa vendar skušam lasten svet prilagajati sebi, ne pa prilagajati svojih stališč in načel svetu.

Le trudim se, skušam, pravim. Iz dneva v dan.

Tamauček je včasih tudi lump. In takrat bi ga najraje iz kože slekel.

"Ušesa potrgal, pa v žepe dal", je govoril moj prijatelj. To vedno pomaga, čeprav tega še nisem nikoli naredil...

Zadnjič pa je bil tak nebogljenček, ves zmatran in zadet po narkozi, s podočnjaki in ves shujšan. No, saj vemo, kako ljudje zgledamo v bolnicah. Tudi, če si čisto zdrav, zgledaš bolan takoj, ko prestopiš prag take ustanove.

In te male rokice:

ves čas nekaj srbi in skomina in nagaja.

Ampak čaja pa ni pustil notri zliti... direkt v žilo...

Operacija je operacija, čeprav rutinska.

Če te uspavajo je vedno tricky.

Ali pa samo jaz ne zaupam. Skoraj nič. Veliki previdnež pač pravi, da ne drezaš tja, kjer se lahko kaj zalomi. Pa bilo rutinsko na kvadrat. Ne drezaš, pa pika!

Ampak včasih je treba sklepat kompromise. In popuščat. In ne poslušat le srca (ki te lahko prevara), temveč tudi razum.

In zaupat.

K sreči je šlo vse ok in je tamauček že skoraj čisto dober po operaciji žrelnice. Pfufff, kakšen velik kamen...

Ampak, čisto po pravici povedano - takega poguma, kot te dni pri tamaučku, pa že dolgo nisem videl!