Vsako leto oktobra si privoščimo en mali izlet.
Natanko tako, kot smo to naredili lani novembra.
Letos smo bili pa precej neorganizirani. Še zjutraj sva vedela le približno smer - Zahod, Juhozahod - kaj več pa ne. Niti do kam, niti kje, niti... niti nič.
Pa smo vseeno šli. Ker oktobra je pač treba iti, da se nam ne zmeša.
Ker nas je mraz že malo dotolkel, smo sicer šli proti zahodu, ampak nas je vleklo vse bolj proti jugu. Tam je kazalo na sonček in na toploto.
Pa smo si prvo malico privoščili šele malo pred Chioggio, nekje v lagunah, ki so bile urejene, kot bi bili kje v avstriji, ne pa v italiji.
Od kdaj neki se Italijani sekirajo, kdo, kje in kdaj vozi? Tale vratca je bilo kar fino zadet... No, sreča, da sem jih zadel iz prve.
In potem smo vozili ob lagunah čisto do Ravenne, kjer smo se seveda morali ustaviti. Tako ali tako se lahko v vsakem italijanskem mestecu ustaviš in boš kaj videl. Z imeni piazza del'Italia ali pa del Popolo ali pa Unita vedno zadaneš. Znajti se pa - kljub pregovorni neorganiziranosti - ni čisto noben problem.
Ravenna je pravzaprav krasna, mi smo pa le skočili iz avta, parkirali pred parkiriščem (po balkansko jasno, kdo bo pa plačeval!), se sprehodili po mestu, spili kavo, se natekli in odbrzeli naprej. Škoda, ker bi si Ravenna sigurno zaslužila več, a nekdo ni naredil domače naloge in o Ravenni ni imel pojma! Kje, kaj in kako. Le to je vedel, da so nekje rimljani naokoli in da bi bilo treba videt mozaike. Hja, to pa ni ravno dovolj.
Je pa na koncu tudi res, da z otrokoma ne hodiva rada v muzeje, ni nekakšnega užitka. Ne za naju, ne zanju. Najraje imata kartice. Hja, morda čez dvajset let, ko bosta z nahrbtnikom na rami potovala kje naokoli...
Potem smo pa že prišli na plaže. Na tiste neskončne kilometre mivke..., nekje okrog Riminija, Cervia.
Prav super zgleda, a mene vseeno kar zmrazi, ko si zamišljam, koliko ljudi mora to brbotat po tej mivki sredi poletja! Ufffa, brrrr. Že količina hotelov, penzionov, sob in vsega tega, je prav neznanska. Ma ne vem, najbrž ne bom šel pogledat. Ne, raje ne!
Ampak odprt hotel je bilo pa težko najt. No, ne zelo težko, ampak malo težko pa vseeno. Še posebej, če si gorenc, ko je vse preveč. Tale je bil 105€ z zajtrkom za nas štiri. Priznam, da je bilo kar več, kolikor sem mislil, da bo. Me je Helena opozarjala, pa nisem verjel. Ah, kje, 50-60 evrov bomo dal, saj ni sezone... Japajade.
Ampak na potovanju se ne razburjaš. Raje greš zjutraj tečt po neskončnih plažah - Helena, ali pa spiš kot polh - Aleš. Hm, tole sem malo zafrknil, najbrž bi bilo bolje it tečt, anede?
Po vsej tisti količini školjk, rakov in vsega boga morskega... pa že ne grem tečt, no...
Naslednji postanek je bil seveda jasen - San Marino, saj je čisto blizu, na prvem gričku.
Za katerega se izkaže, da je poseljen skoraj do zadnjega metra.
Lahko bi kupila iPhone-a za 499€ - 17% pa ga nisva. Kaj ga pa rabiva! Ampak me je prodajalka lepo prepričevala, da je UMTS drag kot žefran in da je 499€ presneto drago za en čuknen telefon, pa apple gor al dol. Skratka njej se je zdelo drago kot pes. Nama pa na koncu tudi.
Zato smo raje tokrat plačali parking in se nismo šli balkancev. Ampak za gondolo pa tudi nismo dal.
Sicer pa ne razumem teh turističnih naprav. Ne bi rekel, ko spodaj ne bi bilo treba plačat za parking - bi najbrž bilo tudi uporabno. Tako se pa le voziš gor in dol za par evrov. Hja.
Vreme je bilo čudno, oblačno, pihalo je pa, kot da hoče celo trdnjavo odpihnit. A se nismo dal.
Je pa drugače cel stari del sila luštkan, prepreden s prehodi, potkami, stopnicami, podhodi, nadhodi in kaj jaz vem še s čim. Zanimivo in luštno.
Zadekani kot v sibiriji. Še dobro, da smo imeli bunde s sabo.
Je pa res, da je bilo tole potovanje v japonskem stilu - prideš nekam, vse poslikaš kot nor in doma potem gledaš, kje si bil in kaj pomeni kakšna zgradba. Hja, tudi to se zgodi, pa naj tisti brez ____ prvi vrže kamen.
Ko smo bili vsi prepihani podolgem in počez, sva nabutala otroke spat v avto, ker sva se odločila, da je treba it čez hribe. Proti jugu!
Kar je trajalo kar nekaj časa, ker je bila cesta ovinkaaaaaasta kot še nobena do zdaj. Je bilo pa nepreštevno število gradov povsod naokoli. Ene par sva jih obdelala kar iz avta, drugi pa so le slike v najinih glavah...
Na koncu do Perugie sploh ni bilo taaako daleč, vseeno pa se je večerilo, preden smo našli dostojen hotel. Za kar smo se seveda zapeljali vsaj petindvajsetkrat skozi center in bližnjo okolico. Vprašal sem najmanj v desetih hotelih, a so bili vsi nekam dragi, ali pa zasedeni. Nekam več ljudi je bilo, kot sem si predstavljal, da jih bo.
Hotel smo seveda našli in ker imamo tudi malo sreče, smo ga našli prav fino blizu centra, čeprav ni zgledalo. V delu Monteluce, sedem minut oddaljenega od Duomo-ta. Super.
Seveda smo takoj planili v mesto. Dokler se še kaj vidi. Tam pa se ni nič videlo, ker so bili na ulici popolnoma vsi mladi iz Perugie in vseh okoliških krajev. Pa še kaj so jih uvozili, se mi zdi. Joj, kaj je bilo živo, neverjetno. Žur!
Kaj veliko nismo mogli, kot si privoščit nekaj za jest, ker nas je že dajalo - in sploh ni bilo drago, čeprav sredi centra - in poslikat malo nočnih. Postrani fotk, ker lahko le postrani postaviš fotkiča na tla. Super ideja.
Zjutraj je bil zajtrk in seveda še enkrat izlet v mesto. Jaz, pametna buča sem kar naprej govoril, da pa v nedeljo že ne bo nikogar v mestu, saj bodo ja vsi spali. Kje pa italijani pogledajo izpod odeje ob 8h. No, ob 8h je bilo res bolj malo ljudi, ob 9h je bilo pa že vse polno. Sami turisti, mater!
Nisem vedel, da stopnice vplivajo blagodejno na otroke! Jih ne spraviš dol! So pa neverjetni, noben ni niti enkrat padel... ah, ne, lažem... tamauček se je enkrat zvrnil počez, ampak tudi glasu ni dal od sebe, čeprav ga je bolelo. Je bil preveč ponosen. Midva sva se pa tudi vzdržala slavnega: "a sem ti rekel!". Pa smo se le gledali in vsak jedli svoj cmok v grlu.
Je bil pa tak lep dan, povsod naokrog megla,
da smo šli še na kavico, v katakombe pod mesto, potem smo pa vzeli pot pod noge. Ura je bila že nekje 11, naslednji dan pa vrtec, šola, služba.
Še pljunek v Tibero, naj ga odnese vse do Rima! Le nekih 150km nas je še ločilo. Hja, enkrat ko bo več časa...
In piči proti domu.
Kar je tudi - čeprav žalosten - del potovanja, zaključek. Čas, ko urediš razmišljanja, premelješ vtise, obujaš spomine in podobno.
Ja. Vsako jesen je TREBA it nekam. Anede?
P.S.
Vse ta dobre fotke so pri Hani in v Galeriji!