Letošnji prehod v drugo leto je bolj skromen.

Voščil je bilo malo. Želja in blablabla še manj. Najbolj pa sem ponosen na - SMS: 0!

Če bi vsaj za polovico vseh izrečenih želja resno mislili, bi bil ta svet lepši, kot je. Zato nima kakega velikega smisla preveč želeti.

Helena je poslala lepo čestitko, jaz pa želim le

SREČNO!

Tebi, meni, njemu in vsem bitjem tega vesolja.

Čisto dovolj bo, anede?

Čeprav je že Helena vse opisala, moram še jaz svoje pisanje pristavit.

Ker je bilo res lepo. Luštno. Enkratno. Malo smo zbezali otroke iz vseh nas. In se šli noret na sneg.

Takale je bila cesta od Raka. Tja nekam do križišča oz. še malo naprej proti Kisovcu, smo čisto lepo prišli s tavelkim avtom. Me je kar malo čudilo, da ni čisto nič spodrsavalo in je šlo povsem ok. Zgleda se poznajo nove gume, pa še -10 je bilo, da je kar malo pikalo. Ah, mene je bilo pa prej kar malo strah, do kam bomo prišli.

Takale je bila pa potem pot. Vsega skupaj pravzaprav nič, še za kakšno ogrevanje je bolj malo. Je pa za otroke ravno pravšnja, ker je ravno ne-jamrajoča.

Seveda smo se vmes ustavljali kar naprej. Pa lačni, pa žejni, pa lulat, pa kakat. Pa... Ahhhh. Ampak vseeno si hitro gor, pri razpotju.

Malce drugače, kot je to v maju, kaj? Dve... ne, ne, tri! leta nazaj.

Bil je mraz, nekje minus 10 je moralo bit, ampak ni bilo hudo zdržat. Vseeno pa smo hitro zavili v prvo kočo, ki se nam je prikazala na poti. In se malo pogreli. No, veliko smo se pogreli. Se napili in se najedli. In nas je stalo, da me je kar vznak vrglo, ampak tako je, če nas pa je kot kobilic.

Nato pa se je odprlo nebo. Oblake je odpihalo v stran, nad nami se je pokazal sonček. Nad glavo nebo, nad njim pa nebesa.

Šele takrat smo pravzaprav začeli uživat.

Kar se je hitro pokazalo v neumnostih. Najprej zbodljaj, dva, v zadnji plati. Potem malce skakanja. No, na koncu že letiš z glavo navzdol!

Toliko o resnosti starejših občanov in bla, bla, ne morem, bla, bla... Japajade. Če je sila, magari z glavo dol leti! In ker seveda zgledi vlečejo, se vse skupaj zelo hitro razpase!

Tamauček pa seveda išče najvišje točke!

Je pa tamauček neverjeten. Na snegu mu odpovejo vsi centri za utrujenost in bolečine! Povsem neverjeten postane. Teka gor in dol, se meče, pri tem pa se kar naprej krohota. In če bi mogel, bi se metal z dvajsetih metrov v sneg.

Le naša Tadeja se je nekaj nazaj držala. Hudič je, ko te pri osemnajstih otrok v tebi zapusti. A če bo dovolj sreče, se ta otrok še zna vrniti. Nekaterim od nas je to uspelo.

Priznati moram, da se prav nobenemu zjutraj ni nikamor dalo in s(m)o vsi malo jamrali. Še sreča, da je Helena točno vedela, kako to gre in nas je malo priganjala. Seveda smo ji na koncu vsi hvaležni za to!

Takega izleta nikakor ni dobro spustiti!

Ja, presneto lepo je bilo!

Čas za zadnjo nafto letos.

Da ne bi slučajno kaj zmrzovali, medtem ko se bova valjala po kavču s knjigo v roki in uživala!

Se že veselim. Tole pa bo mir in veselje, skoraj nikogar doma. Blaženo.

Še to se moram spomnit, kaj naredit s tamaučkom, da ga ne bo povsem razgnalo, ko bo pet dni doma, mat pa fotr se pa s kavča ne bosta pustila pregnat... Hm.

Kolikor je predbožična zgodba napeta, bo tale prav lepo umirjena. Kot je tudi prav.

Da v novo leto krenemo od začetka, z nule.

Povsem jasno, da smo šli na novoletni tek tudi letos!

Borških 10k v vsem svojem sijaju! Sneg, mraz, rekord proge in ogromno veselja!

Tokrat smo bili vsi trije v pajkicah. Končno tudi jaz. Prinesel Dedek Mraz.

Start je bil tak, kot vedno - čisto nič zadržan! In takoj se vidi, kdo ima največje ambicije in kdo želi biti prvi, premagati vse ostale ipd. ipd. ipd.

Tokrat sta tekla z nami tudi Jasna in Samo, a sta bila za nas prehitra. No, jaz sem bil za njiju prepočasen. Kar pomeni, da ti zmrzne rit.

Na koncu smo ugotovili, da smo se vmes kar veliko slikali, hecali, lulali, ne vem več, kaj vsega boga počeli...

Pa smo vseeno podrli REKORD! Uro in sedemnajst minut v takih nečloveških razmerah je prav za v časopise!

Za v dobrobit človeštva sem sam sebe dokumentiral, da bodo lahko prihodnji rodovi videli, kakšni so ljudje, ki preživijo takšne napore Borških 10000!

Prej - po kakšnem kilometru, dveh - sijaj še vedno v očeh, celo nasmešek je nekako še viden:

Kasneje - po devetih km, ko ustnice ne zmorejo več držati skupaj in se celoten obraz dviga in spušča skladno s tempom:

Tokrat vsaj nismo zaledeneli.

Tole so zadnji metri, prihod v cilj s tempom pod 5km/h! Špriiiiiint.

Preden padem(o) skupaj, še ena gasilska. Wego je najbrž zeblo, se cel čas ni niti ogrel, tako počasi smo šli. Vreme je pa prejšnji dan naredil več kot dvajset km in je bil danes bolj na izteku. Zato jaz zgledam tako slabo, če se slučajno kdo sprašuje.

Tekmovalni del smo torej obdelali in nato smo imeli popoln izgovor za vse nadaljnje dejavnosti. Ki so bile tokrat - tako ko vedno - enkratne.

Eni so se sankali:

drugi pa so sredi noči iskali plažo na Havajih. In jo tudi našli.

Zmrznil tudi tokrat ni noben. Smo pa proslavljali naš uspeh!

Dekleta in fantje, tudi tokrat je bilo enkratno in lahko sem vam le hvaležen! Dogodka na Borštu se pravzaprav ne da povsem opisat. Treba ga je videt, še bolje pa doživet.

Pravzaprav sem ponosen, da sem lahko del te skupnosti.

Smo rekli, da bo letos malo bolj skromno. Pa ravno ne vem, ali je bilo, ali ni bilo.

Daril se je nabralo pod smrekico kar nekaj. Res pa je, da je tudi nas kar nekaj, anede?!

Pri nas nosi Dedek Mraz. Na Božič. Za novo leto se vsi raztepejo, ponavadi le trije ostanemo doma. To pa ni skoraj nič. Zato je Božič prav primeren, ko lahko vse še nekako zadržimo doma. Tudi tiste ta starejše, čeprav jim ponavadi že marca začnem šepetat, da smo za Božič skupaj.

Pravzaprav danes nisem počel prav nič pametnega. Le debelil sem se. Hm, najbrž je bil še kdo tak. Se mi zdi, da ja!

Ker smo ljudje pač takšni, kakršni smo, še posebej fantje in še posebej jaz, si rad kaj zakompliciram.

Pa vedno skušam vzgajat otroke, da to pa že ne gre. Ampak pri meni pa potem vse odpove.

Zadnji trenutek je zoprna zadeva. In potem skačeš naokrog kot v Last Adventure Hero. Zelo podobno.

In sem na vsak način moral skočiti v mesto. Parkiral pred maxijem in šel nekaj kupit. Mislim, da me ni bilo deset do petnajst minut. Nič kaj dlje ni trajalo.

Ampak me je pa stalo. O, ja!

Najprej je obvezen klošar, ki vedno stoji pred kišto za karte parkirišča. Ker sem v centru le parkrat letno, mu vedno dam kaj drobiža.

Potem me je ravno zadnji trenutek, preden sem se uspel skriti v avto, ujel še tisti, ki prodaja knjige. Pravzaprav mi je knjigo že kar v avto vrgel, da ja nisem mogel nič. Sem se ga hotel znebiti le z denarjem, pa ni šlo. Na vsak način mi je hotel prodat knjigo. Za deset evrov, madona!

Pa kaj sem jaz? Socialna služba?

Ampak na koncu sva scenkala na 6,24€, več drobiža pa res nisem imel. Dvajset mu pa tudi nisem hotel dat.

Ker je ravno... no, ta dan... ah, pa kaj. Bomo že preživel. Domov sem torej šel s knjigo pesmi. Super.

Samo še kakšen kralj ulice je manjkal.

Jebela cesta pa trg republike. A je to sploh še čemu podobno?

Ampak od vsega, od čist vsega, sta me še nabolj šokirala dva evra za parkirišče. Za petnajst minut. Dva evra.

Klošarjem dam rad, ljubljani pa čisto nič. A naj bo danes. Za praznike.

Vesele praznike vsem torej!

Tile solsticiji me vedno impresionirajo.

No, pravzaprav me impresionira le eden: zimski. Tega imam mnogo raje, kot tistega drugega, letnega.

Danes je namreč že daljši dan, kot je bil včeraj in obet, da bo vsak dan bolje, mi je dosti bolj pri srcu, kot pa obet, da bo vsak dan slabše.

Bolje, da je slabo in gre na bolje, kot da je dobro in bo le še slabše.

Zato sem ob temle datumu vedno vesel. Pomlad bo kmalu tu!

Ma, ne! Nimamo kolin! Tudi nikogar nisem...

In čeprav se mi srce trga, ker ga gre toliko mimo, se drugače preprosto ne da prelivat iz teh plastičnih kant. So pa dobre za prenašat.

Teranček je pa šel lepo v mali kovinski sod, tako kot je treba. Nekje do marca bo zdržal. Ubogih deset litrov.

A smo pivci, kaj?

Da ne povem, koliko sem moral drgnit! Tole je namreč še stara litoželezna banja. Teran se nanjo prime, kot da je noče zapustit. Ampak v plastično pa tega ne grem delat. Kaj, če se *tam* prime???

V roku.

Brez omembe velikih sredstev. Za "male pare" takorekoč.

Brez dvoma. Boljša kot vsi zidarji skupaj.

Ko sva se danes zjutraj s tamaučkom peljala od zdravnika, sem doživel videnje.

Krvavec, hribi nad Kamnikom in del Velike planine.

Oh.

Kar srček mi je poskočil.

Ne, hribov še niso podrli. Upanje, da svet ni le zmes umazano sive barve pod pokrovko, se je okrepilo.

Hvala Bogu.

Saj ne morem verjet!

Čeprav so mi malo živcev požrl pri vsem tem.

Najprej mi je nameril 20/5.8. Od kje neki je to pobral??? Potem sem poslal mail, da pač hočem paket 5/5, jasno, ker več ne gre.

Potem čakam dan in pol, da mi kdo odgovori na mail. Nič. Telefoniram.

Mi rečejo, da moram napisat dopis. DOPIS!!! Kot v stari dobri - a že davno rajnki - jugi. DOPIS!!! V dobi elektronike, komunikacij in skorajšnjega leta 2009, ti rečejo, da napiši DOPIS.

Je, jebemti, no.

In to firma, ki se ukvarja z vsem tem... Z omrežjem, povezavami, elektroniko, komunikacijami. DOPIS!!!!

Ok, napišem dopis. Ampak že vidim, kako to gre... Kuverta, znamka, pošta... ene tri dni bo trajalo preden bom sploh poslal. Potem bo trajalo tri dni, da pride, potem bo trajalo še tri dni, da bo kdo videl, da je prišlo in na koncu bo trajalo še dodatne tri dni, da bo kdo to naredil. Če ne bo vmes kaj narobe in bodo hoteli kaj od mene... Potem se bo vse še zavleklo, jasno.

In sem dobil enkratno idejo - šel sem kar na poslovalnico od t-2. Direkt.

Dva sta bila pred menoj, kar je rezultiralo v več kot pol ure čakanja. Enega je bilo strah ali se bo amino podal v stanovanje, ker ima tam samo dve barvi, druga pa je bila socialni problem. Čeprav je vmes trikrat telefonirala, pa imela doma računalnik, pa net, pa dve tv, pa... Hja, me kar strese s čim se morajo fantje tam ukvarjat.

Vse skupaj me je tako zmedlo, da sem se skoraj že naglas režal in hkrati skoraj pozabil, po kaj sem prišel. Aja!

Pa sem dal samo list in sem mislil, da bo to to. Ampak na koncu se je izkazalo, da je hitrost 30/15. Od kje njim to in zakaj jaz zdaj prosim samo za 5/5??? Pa sva hitro popravila - kar tam, direkt, takoj - na 10/10.

In sva s tamaučkom šla. Odplesala.

Zdaj me pa samo še zanima, kako ta 10/10 dela. In: a res dela???

Mogoče bo pa končno vse ok... Nekaj časa bo sigurno t-2 najlepša firma daleč naokrog, dokler ga kaj ne biksnejo.

Zgleda, da je uspelo!

Zdaj smo na T-2. Zaenkrat dela super.

Namerili so mi kar 20/5.8Mb, kar je še bolj super. In to na vdsl1, najbrž bi bilo še hitreje na vdsl2. Ampak to bom prišparal za drugič.

Vse tuje domene so že zdavnaj preklopile, z .si domenami pa bo še veselje. Se mi včasih zdi, da smo pri nas glede omrežnih zadev še vedno malo zadaj, pa ne morem pogruntat kdo ima prste vmes: tehnika ali komerciala? Ali je vse skupaj preprosto le nerazumevanje? Bogve.

Telefonska številka je druga, STB je drug. Tamauček že obvlada in nima nikakršnih težav. Risanke se rolajooooo!

Še formalnosti uredimo in bo.

Ostal pa mi je en tak lep STB Sagem IAD81, kateremu moram najti kako delo, ker naprava je super. Le pogruntat bo treba, kako se to sploh naredi... To bo pa malo večji zalogaj! Mater, imam dela zdaj!

Lahko pa se seveda še najde kak servis, ki ne dela ali pa sem mu pozabil popravit dns, za te pa se seveda opravičujem!

17.12.2008 13:30 - prehod vseh naših sajtov na T-2!

Skoraj sigurno nekaj časa ne bo nič delalo. Nič. Se samo bojim, koliko časa se bo dns unašal, če bom sploh v doglednem času dobil fiksni ip...

Oh, milijon težav vidim zdajle, pa se še začelo ni. Le upam lahko, da bo vse skupaj šlo kolikor toliko ok.

Dol bomo, torej. Zato brez panike! Koliko časa bo trajalo, pa ne vem...

www.krtina.com, www.simbiont.si, www.geostik.com, www.pixna.net, weather.krtina.com, automation.krtina.com, helium.krtina.com, www.kermauner.net. Vse to bo dol.

Pa srečno. Samemu sebi.

Dolga leta me je jezilo in jezilo in jezilo.

Nikoli nisem imel ne trgovine, ne pumpe ob poti. Vedno je bilo potrebno nekam zavit, odvit z začrtane poti, se tja namenit pravzaprav čisto z namenom.

To mi gre strašansko na živce. Rad imam stvari, ki se najdejo ob poti, ki so tam, kjer jih potrebuješ, na dohvatu ruke, smo včasih rekli. Pa nisem ravno razvajen, nikakor ni treba, da je vse v krogu petih metrov, od zdravnika, prek trgovine pa tja do srednje šola. Za to mi je vseeno. Ampak če bi bile pa stvari le "ob poti", bi bilo pa res tako lepo...

Pa najprej dolga leta ni bilo nobene pumpe, ko sem živel na kureščku. Ah, vedno si se moral prav posebej zapeljat nekam, da si šel tankat. Takoj, ko sem se od tam odselil, so na igu naredili pumpo. Huh.

Tukajle naokrog je polno nekih pump, a glej ga zlomka, niti ena ni ob poti! In potem zjutraj ne moreš it po ustaljeni poti, ampak MORAŠ zavit vstran in se potem zafrkavat, da prideš na bedasto avtocesto. zaradi katere si itak šel tankat, ker nikoli ne veš, koliko časa boš tam gor tudi ostal...

Tudi s trgovinami je bilo popolnoma enako. Do zadnjič.

Ko so nam odprli hoferja. Uau! In to na pravi strani ceste, OB POTI torej!

Seveda sva šla s tamaučkom takoj pogledat kako in kaj. Od zdravnika sva se pripeljala, nekje sredi dneva, in ugledala trgovino "ob poti"! Povsem jasno, da sva zavila notri.

Prav nagravžno je deževalo, vse mokro. Vse zasedeno. Prvi dan. Otvoritev. Arghhhhh. Ni dobra ideja, ampak sva bila že tam, nič videla ne naprej, ne nazaj, zlivalo, avti, vsi živčni. Kaj pa čva, greva vsaj po napolitanke, da prideva k sebi.

A sem že povedal, da je deževalo? Ojej, pa kako! Deževalo, deževalo, deževalo. Ena sama beseda lahko opiše ta dež: nagravžno. Bljak.

Tako sva se le prebila do trgovine in vse ostalo je zgodovina.

Pravzaprav ni kaj veliko več napisat, lahko bi se le pritoževal in jamral in pritoževal in jamral. In tako naprej. Opoldne je bila trgovina polna. Polna! Največ je bilo notri upokojencev, ki so večinoma pasli firbec. Nihče ni prav veliko kupil, ampak čisto vsako stvar so vsaj petkrat obrnili okrog. Zakaj, ne vem.

Jaz nisem nobene pametne robe našel, itak sem šel po hrano. Po TV ne grem v hoferja, bog ne daj, pa čeprav je cenejši. Tako ali tako pa moraš biti predvsem točen, ko odpirajo, če hočeš dobiti kaj od tistega, kar piše v letakih.

Takih ljudi preprosto ne razumem. Da bi se šel zjutraj prerivat v trgovino, da bi s tem "prišparal" par fičnikov? Kakorkoli že, ljudem pač nič ni pod častjo. Tudi prav.

Ampak meni pravzaprav zdaj tale trgovina popolnoma nič ne koristi, čeprav je tako preklemano priročno Ob Poti.

Kaj zdaj naredit?

Danes imam zobarja.

Če se ne vrnem, vedite, da sem vas imel rad.

Tokrat je bil Dedek Mraz za otroke. Služben.

Kolikor vem, je bilo celo enkrat glasovanje ali naj pride Božiček ali Dedek Mraz. DM je zmagal.

Letos je bilo vse drugače, kot druga leta. Pa še Flori je že prevelika, tako je bil tokrat upravičen le tamauček. Bogve, koliko časa še. Leto, dve? Ali pa bo kriza poskrbela, da ga že drugo leto ne bo več?

Letos smo šli v pravo gledališče, v Medvode, čeprav zaradi tega predstava ni bila prav nič boljša kot prej. Je pa zanimivo, koliko je teh skupin, grup, ki izvajajo takele predstave. Skoraj na stotine. Saj so kar v redu, me pa zanima, kje so vsi moški? Že zadnjič, ko sva bila s tamaučkom v Domžalah, je bila skupina sestavljena iz samih žensk in nič drugače ni bilo danes: same punce. Niti enega fanta!

Kje pa so fantje? (se) igrajo kako drugače?

Nagnetli so nas spet preveč v eno dvorano, spet je bila totalna gužva. Ampak tega smo že navajeni. Ne navadim pa se na starše, ki kar naprej klepetajo. Saj se vsak dan v službi srečajo, madona... potem pa klepetajo še med predstavo. Grrr. Pa not pa ven skozi vrata, in to celo predstavo. Čemu??? Kar naprej...

Ne moreš verjet. Pa se pritožujemo nad otroci, da ne dajo miru, pa kakšni so, pa... Ah, to ni pravzprav nič, starši s(m)o ta hudi, starši!

Kar naenkrat je izginila. Tukaj, čisto pred nami. Kar tako, mimogrede, najbrž za vedno.

Islandska krona, RIP.

Pa se noben ne sekira. Niti članka nobenega nikjer. Ali pa je tako skrit, da je popolnoma vseeno, da sploh je. Meni se zdi, no... tako, vsaj malce čudno, če ne drugega.

Res je, da delam v Banki, ampak z denarjem in valutami imam opravka toliko kot s frtajler kapo v avtu (a to sploh še obstaja?) in zato sem na to naletel povsem nenamerno, nehoteno. Mimogrede, pravzaprav.

Pojma nisem imel. Pa bi se mi to zdela, no, nekako ena taka zanimiva novica... Ampak mi je ni nihče povedal. Ali pa je ni povedal dovolj naglas, da bi jo slišal. Ali bi pa moral biti finančni svetovalec vsaj v 23. nadstropju. Ali pa bi moral biti broker. Ali pa... Ah.

Zgleda je bolj važna kajža, kdo je s kom in ostali kretenizmi, kot pa kaj takega.

A ni to super?

Koga pa briga ena kriza? Koga pa briga nek tuj denar? Ena tuja valuta? Pha.

Vidim, da bom moral pripreti pipico tudi ostalim medijem. Če jih zaprem povsem, se lahko bojim le tega, da pač ne bom vedel, kdo je koga ubil in kdo nosi kake čevlje. Pa smo spet pri frtajler kapi...

Čaka se približno petnajst let. Ampak potem... potem...

Ja, življenje je lepo!

Če slučajno kdo ne razume: na sliki jaz NE kidam. In najbrž dolgo NE bom več kidal. HA! Pa sem prišel do te starosti, ko so otroci končno uporabni. Tralalala.

Ja, življenje je lepo... pa lahko še tako govorimo o lepoti, romantičnosti, ipd. kidanja snega... ne, ne, to govorijo le tisti, ki morajo kar naprej kidat. Meni od zdaj naprej pravzaprav ne bo več treba!

Dokler se otroci ne bodo odselili. Ampak to bo pa še dooooolga.

Ko sem bil majhen, smo neko poletje odkrili podzemeljsko življenje.

Kar tako, naenkrat. Pa so bili kanali tam in prej in kasneje, a mi smo jih odkrivali le tisto poletje. Prej ni bilo zanimivo, kaj pa je bilo potem, pa niti ne vem. Po mojem smo zrasli in je bilo premikanje po njih že preveč težko.

Kolikor se spomnim, je bilo vse prepredeno, vsaj pri nas na Viču. In potem smo lahko šetkali od Gradaščice pa čisto do Tržaške. Po kanalizaciji!

Mater, je bilo zanimivo. Če je kaj smrdelo, pa nimam pojma. Vem samo, da smo bili oboroženi s svetilkami, kaj več pa nismo potrebovali. Rovi so bili kar veliki in prostorni, vse je pa teklo po nekakšnih "vodilih".

Se mi zdi, da je šlo za meteorno kanalizacijo, saj je ob deževju kanal ob Gradaščici bruhal ogromne količine vode!

Trideset let - ali še več - kasneje, se ukvarjam z drugačno kanalizacijo. Hvala bogu, da sem jo našel iz prve in da je še vedno tam, kjer sem tudi mislil, da je. Odkopat tegale pač ni bilo težko.

Ampak tokrat pa smrdi. In vse se sliši iz nje. Vse sosede, kako točijo vodo, kdaj potegnejo stranišče, kako perejo posodo... Zanimivo (če te kaj takega zanima, seveda).

Ah, kaj. Tele slike sem našel in jih moram pač deliti. Da ne bo kdo mislil, da so v življenju le rožice in ne-smrdeče stvari. Japajade.

Pa še blog pride prav, da bom naslednjič, ko se vse skupaj zamaši, točno vedel kje kopati. Toliko pa le potrpite, saj vas ne bo konec, spletnih strani, ki bi oddajale vonj pa tudi še niso izumili.

Če že hodite na pevske vaje, nikar ne pozabite:

če pa greste pri tem še slučajno mimo skladovnice, pa morate predvsem paziti!

Takile listki so meni zelo pri srcu. Pravzaprav ne pomenijo ničesar velikega, a se mi vedno zdi, da je v njih skrito življenje.

Pa je šla mimo še štafeta. Moj zadnji - tekmovalni - tek letos!

E-kipa Srčnih se je spet izkazala! Izpolnili smo vse zadane cilje, jih pravzaprav še presegli in med približno 156 tekmovalci zasedli 39 mesto med ekipami (copyright Wega). Enkratno.

Svoj čas smo izboljšali kar za tri minute, kar je tudi dosežek. Z 1:19:28 lansko leto, smo letos tekli 1:16:34.

Osebno sem rezultat izboljšal za pol minute. Heh, nisem ravno najbolj zadovoljen, sem se pa matral kot hudir in dal vse od sebe! Pač hitreje ne gre, klanci so prav hudičevi...

Vsaj enkrat, da stojimo gor, na stopničkah!

Tako pa so nekateri začeli. Kot, da bi šlo za gajbe pira!

Kakšna tekmovalnost!!! Ma, ja, se člani različnih ekip takole nastavljajo fotografom. Krti, E-kipa, Koornk.

Takole pa se mi veselimo našega uspeha!!!

Kremšnit smo se najedli ko norci, nekam veliko jih je bilo...

Čestitke prav vsem, tako naši Srčni e-kipi, kot tudi vsem ostalim! Še posebej pa Krtom za doseženo 22 mesto, ter ekipi koornka za 25 mesto!

Najprej sem vsaj pet minut iskal.

A sem nas na koncu le našel.

Tako je to, če se stvari spreminjajo in potem pristaneš čisto nekje drugje.

Moram pa priznat, da mi je to še bolj všeč, kot prej.

Ja, le človek sem in take stvari ti znajo včasih prav polepšati dan. Mogoče pa zna biti, da delaš kdaj tudi kaj uporabnega.

Ma, ja. Popustil sem.

Sicer mi je bilo pa čisto povšeči. Vzeli smo si dan dopusta, malo hodili po trgovinah, se sprehajali po Celovcu, šli na fino kosilo... ja, kaj mi je pa bilo hudega?

Pravzaprav bi se to lahko dogajalo večkrat.

Smo kar šli. Pojma nismo imeli, kje ta nova Ikea je, le nekje sem prebral, da je blizu Kika in še bližje Metro. No, le enkrat smo kiksnili in se zapeljali kilometer predaleč. V drugem šusu smo pa našli. Glede na to, da nisem bil v Celovcu že kakih 17 let, kar ok. Ampak tako mi načrtujemo vse naše poti - kar gremo. V celoti smo pripadniki reka, da se v tem svetu pač ne moreš izgubit. Mogoče le kdaj ne prideš tja, kamor si si želel, ampak tudi drugod je ponavadi čisto ok.

Na Ljubelju je še čista zimska pravljica. Sreča, da ni zmrzovalo. Še celo nekaj se je jasnine kazalo, a le za kratek čas. Kmalu smo se potopili nazaj v meglo.

V Ikei smo potem kar bili nekaj časa. Pravzaprav kar dolgo. Zadeva nas ni kaj prida impresionirala, tako, da ne vem, kaj ljudje vidijo v tem. Res pa je tudi, da nismo kakšni veliki nakupovalci pohištva in podobnih prčkarij, čeprav je z nami odšel poln voziček.

Ampak smo dosti bolje prišli skozi, kot sem pričakoval! Neverjetno.

Kakšne velike gneče ni bilo, hvala bogu, čeprav smo potem na koncu kar nekaj časa čakali na blagajni. Večina slovencev, jasno. Drugače pa... kaj pa jaz vem... meni so bile le zanimive nekatere rešitve, ki jih v tem koncu centralno/južno/vzhodne evrope ponavadi ne vidiš in jih zgleda bolj izvajajo severnjaki. A le zanimive, kaj posebno drugačnega pa ne.

Potem smo pa le zavili še v Celovec in ga malo prehodili, ko je že tako lepo okrašen.

Malo smo se čudili celovškemu grbu, ki je presneto podoben... čemu že??? Z zmajem, gradom, barvami. Hja. Tega pa nisem vedel...

Zavili še na obvezno kavico.

In slikali še šalice, ki so v belem svetu povsem drugačne, kot pa doma...

Za zaključek smo skočili še na ene slastne krvavice, repo, žgance, palačinke, divjačinski golaž in se najedli kot nakupovalci, ki so ravnokar prišli iz Ikee.

Na naši strani alp, jasno. Še vedno smo gorenjci, več kot za kavo ne pustimo v tistem belem, širnem svetu...

Je bil že večer in Miklavž je že čakal, ko smo prileteli domov.

Včeraj sem kupil še štiri gume. V tej jeseni torej že osem. Neverjetni porabniki gumenih izdelkov smo postali.

Kar nikakor ni dobro.

Še posebno ne za naš žep. Čeprav so Sava stale še enkrat manj, kot tiste za Vitaro. K vragu pa 4x4 (ko je treba kupovat). Super 4x4 (ko je treba vozit po snegu).

Ene so zdržale šest (6)! let, druge "le" dve. Sava zdrži le dve leti.

Vsekakor bi moral letos še dobiti kaj za božička od gumi industrije. Pričakujem.

Če ne drugega, se je vsaj avto nehal obnašat kakor vlak: tum, tum tum, tum, tum tum, tum...

Čisto lahko bi do potankosti ponovil lanskoletni zapis. Izpustil bi le zadnjo željo in niti ne bi kakšne nove dodal. Letos nimam kakšnih oprijemljivih, tuzemskih želja. Je pa dovolj drugih, tistih, ki nimajo oblike in realne vrednosti.

Me je pa stisnilo, kar naenkrat smo že okoli! Še en mesec in bo šlo še celo 2008. Ha!

Nekam hitro gre tole. Mnogo prehitro. Zdaj moram samo še pogruntat teorijo in formulo, kako je dolžina leta obratno sorazmerna s številom let.

Ker to je pa že svinjarija.