Januar je najdaljši mesec.

Kot kakšen ponedeljek se vleče. Čeprav ga, nekje na koncu, sploh ne opaziš. Ko pogledaš leto nazaj, je vedno v stilu: ja nov let, pol pa... pol pa, ja, pru maj... itd. Januar? Kakšen januar?

Zato sva za zadnjega skočila kar na Murovico. Oba s Heleno. In čeprav se je nekaj važila, da me bo pustila zadaj, se je izteklo povsem drugače. In se kar ni mogla načudit, ker sem kar poplesaval okrog nje.

Saj pravim, objesten sem postal. Dokler mi ne bo kake mišice odtrgal ali pa spet kaj podobnega. Čuk.

Sicer sva pa kar šla, tako kot smo šli zadnjič. Pravzaprav zelo v redu, za raven najine kondicije, seveda.

10,48km, 2:06:22, 725kCal, 137/178 obratov, 448 višinskih m. 1:12:29 gor, 53:52 dol. Skoraj popolnoma enako, kot zadnjič, ko smo šli trije fantje.

Zanimivo pa je, ko začneš takole:

Končaš pa na vrhu nekako bolj v belem:

Jutri pa na Primoža. Popoldne imamo potem praznovanje, nimamo prav veliko časa, je treba kmalu domov prit. Pa tako ali tako je mnogo bolje zgodaj vstat!

Kakor so bili prejšnji teden dobri obeti, se ta konec tedna vse obrača na slabše.

Saj vem, včasih pač mora tako prit. Ampak vseeno je zoprno. Depresivno, žalostno, jamrajoče in duha ubijajoče. Včasih se ti zdi, da je vse delo preprosto zaman. Čemu neki se sploh trudimo?

Najbrž se je začelo že z bedasto napovedjo, da bo sonček, vse, kar smo dobili, je pa... ma, da sploh niti ne začnem jamrat!

Najraj bi šel na pivo, dva, tri, potem pa direkt v posteljo. Do takrat, ko bi šel lahko v hribe.

Če mi bo ta vikend sploh kaj uspelo...

Jada, jada, jada, jada.

Ko ljudje dolgo živijo skupaj, postajajo vedno bolj podobni eni drugim.

Pa to ne velja le za ljudi, ampak tudi za navezo človek - žival.

Ampak v temle primeru to ne velja. Le obe telesi se podobno razvratno izležavata pred toplo pečjo.

Včasih pridejo pa prav, taki dolgiiiii zimski večeri...

Gadget vseh Gadgetov. Gizmo vseh Gizmotov. Mama Gizmo. Mama Gadget.

Neverjetno, smejal sem se, ko sem jo prvič dobil v roke. A od takrat se jo rad dotikam, rad tipkam po njenih tipkah in včasih se zalotim, da jo - preprosto - gledam.

Posebna plastika, ki ni tista "tapoceni" in ni tista "tadraga", tam nekje vmes mora biti, prav nekaj posebnega.

Ne drsi v rokah, ne maže se pretirano, ni ne preveč trda, ne preveč mehka. Povsod je nekje vmes, ko je ne moreš nikakor nikamor uvrstiti.

Barve nekega čudnega obdobja, ki pa vseeno čez nekaj časa začnejo pridobivati svojo težo. In kar naenkrat se zaveš, da teh barv ne bi nikoli zamenjal.

V svoji polni lepoti, čeprav na ogled malce sramežljiva, pa postane nekaj povsem drugega, ko jo primeš v roko.

Na akumulatorje, seveda. S preglednimim in osvetljenim ekranom. Ne preveč težka, ravno lepo sede v roko. Malo večjo roko, resnici na ljubo.

Tudi termalni tiskalnik se najde v njenem drobovju. Za izpisat vse tiste lepe reči, ki bi jih lahko!

Izpis na več možnih papirjev. Naenkrat. Še zate, ne samo za druge.

In tudi ekran pokaže tudi drugim, enkrat s točnim časom, drugič z zneskom.

Priključkov je še polno, za vse možne vrste uporabe. Kaj vsega se ne da priklopit gor!

In to je le njena bolj "trda" oblika! Kaj pa šele vsa programska oprema v njej sami! Neverjetno, kaj vse znajo take naprave! Neverjetno, kaj vse lahko naštimaš, prirediš, prilagodiš, nastaviš...! Artikli, oddelki, davčne stopnje... same neznane stvari, pa vendar čisto drugačne, ko začneš enkrat tipkati po njenih nežnih tipkah!

Euro 500 Handy blagajna. Nikoli si nisem mislil, da bi bila lahko ena taka... taka... nezanimiva, dolgočasna zadeva, kot je blagajna... lahko tako presneto zanimiva.

Nekaj je v/na njej, pa še sam ne vem, kaj. Hecna oblika? Hecna, trd(n)a plastika? Kombinacija nemogočih barv? Robustnost? Prenosljivost? Zilijon možnosti? Nekaj je. Edino to je sigurno.

Če je ne bi imel, bi si jo kupil!

Veliko ponosa, pa malo žalosti.

Ponos zato, ker je bilo njegovo umetniško delo razstavljeno v knjižnici, žalost pa zato, ker je moral ravno tisti dan k zdravniku in ni imel časa, da bi do konca narisal.

In je Parkeljnu res ena noga manjkala.

Ampak nič hudega, se mi zdi, da je bila žalost hitro pozabljena, ponos je pa ostal.

Pa sem končno le začel!

Sicer ne s tekom, ampak s hojo! Zaenkrat bolj v hribčke, kot v hribe, ampak za začetek bo kar v redu.

Kakor smo šli zadnjič s Krti na Murovico - Cicelj - Miklavž - Moravče, kjer so bili podatki natanko takile:

14,75km, 3:50:56, 1029kCal, 133/172 obratov, 667 višincev.

Za prvi letošnji izlet kar v redu. Skupina dvajsetih gre malo bolj počasi, a toliko počasi spet ne. Tokrat nisem nič zaviral. Se mi zdi...

Naslednji trening je bil v soboto zjutraj, ko smo šli trije na Murovico. Pravzaprav nam je Murovica povsem blizu, do gor je dobra urica in kot taka je enkratna za trenirat in nabirat kondicijo.

Največja zmaga je seveda bila, da sem sploh vstal in da se mi je dalo. Saj zato pa sem še dva napalil, da potem nisem smel zamudit. Čimbolj zgodaj je treba it, da si potem prej doma.

10,55km, 2:09:55, 740kCal, 137/171 obratov, 440 višincev. 1:12 gor, 0:57 dol (tole bo postalo pomembno!).

Luštno, malce sem sicer zaviral, ker sta fanta hitra, a upam, da ne preveč. Sem se kar trudil in mislim, da smo jo kar fino šibali. Zgoraj je bilo malo ledeno, še dobro, da je ponoči padal sneg, ni tako hudo drselo.

Oblekel sem se popolnoma bedasto, kot, da bi šel res v hribe, ne pa trenirat. V bundi, hlačah, gamašah (kar je bila sicer pametna ideja) in podobno... Eh, prvič pač in me je vedno strah, da me bo zeblo...

Je bilo pa vreme prav čudovito, s prehajanjem meglic med dolinama.

Pa še za dokaz:

Je pa kar hitro začelo zebst in smo jo kar prec stisnili navzdol.

No, naslednji trening je pa bil... kdaj?... v nedeljo! Ja, zjutraj! Neverjetno, kaj? Kako mi je uspelo vstat, je še danes uganka, a z vsem srcem upam, da mi bo tole uspevalo tudi vnaprej - morda bi si želel le še kanček bolj zgodaj odriniti...

Smo ljudje čudna bitja, kaj? Sam sebe moram prinašat naokrog, da sem potem zadovoljen... Jej, kam smo prišli...

Tokrat sva jo mahnila na Primoža, da vidimo kje smo prvič in zaradi česa se sploh pripravljamo! Vreme je bilo bolj slabo:

dokaz sva pa vseeno naredila:

Ker sva začela s hojo okoli osmih, je bilo še bolj malo ljudi, večina avtov je bila od tistih, ki so nadaljevali na Veliko planino. Ampak za nazaj je bilo pa povsem drugače! Primož je obljuden kot strela... Stari, mladi, vseh starosti pravzaprav, eni hodijo, drugi tečejo, tretji šibajo ko norci, vsi nekaj trenirajo. In tja do desetih ni bilo najbrž nobenega, ki bi šel gor samo zaradi lepšega... Meni je v nedeljo kar malo prehudo. Bo treba kak drug dan izbrat.

Tokrat sem se oblekel povsem drugače! Kar pomeni pajkice, vetrovka ipd. Mnogo lažje in enostavnejše. Ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi spet nekaj pozabil! Tokrat sem doma pustil Garmina.... Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeoooooooooj!

45 minut gor. 25 minut dol. Sva kar veliko tekla. Sicer počasi, ampak vseeno tekla.

Sva malce razmišljala, da bi šla še enkrat gor in dol, ampak... Neverjetno, kako človek hitro pridobi nekaj kondicije. In kako se začne telo obnašati drugače, ko jo imaš. In kako si kar naenkrat vesel, ker lahko. Le zato, ker lahko. In kako si kar naenkrat preveč vesel, da lahko.

In kako kar naenkrat postaneš objesten, ker je cel svet tvoj in ker - enostavno - lahko.

Moram pazit, da ne pretiravam. Še posebno takrat, ko nimam ure! Počutje je sicer enkrat, a ravno zato. Pojma nimam, kje je moja meja, evforija zakrije vse in mimogrede lahko pride do neumnosti.

Ne gre vse z danes na jutri. Počasi fant, počasi. Pa bo. Že zdaj je mnoooogo bolje, kot je bilo. In še bolje bo.

V soboto, nekje daleč nad Tuhinjsko dolino, zelo blizu Črnivca.

Tam, kjer je lani ujma uničevala gozd in tam blizu, kjer se še danes in se še bodo kresale iskre, ali je bil tornado, ali ne.

Tam nekje smo se zbrali, ker za Srečanje pozimi pa potrebujemo sneg, saj to je povsem jasno! In ni nas razočaral, bilo ga je kar nekaj!

Najprej smo malo pojedli in se okrepčali, naloge za vnaprej so bile videti hude, pa še jaz sem izkoristil priliko in na hitro nekaj povedal. Mater, sem zgovoren, če je treba... sem se moral na koncu kar malce krotiti, saj bi kar govoril in govoril...

Takole pa se Zevsovci nastavljajo kameram:

Potem pa ven! Na zrak in na sneg! Saj ne moremo kar počivat, treba je nekaj počet!

Takole smo jo zapodili po hribu navzdol...

pa se je raztreščila prav hitro...

Na koncu pa so le vsi zmagovalci. Še naš tamauček, ki je povsod vtikal svoj nos in prav vsakega okepal. In se prav nič bal. Dokler ga ni Rok zakopal do kolen v sneg in je kar malo pojokcal. Ampak mu ni čisto nič pomagalo... še vedno je bil precejšnja brihtica. No, taka luštkana...

Mislim, da smo kar vsi uživali!

Eni še najbolj v snegu,

drugi pa za mizo...

Še nekaj zanimivih in smeha polnih večernih iger, potem je pa že za nas bil čas, da poberemo šila in kopita. Jih je pa še nekaj ostalo gor in so še naprej žurali, kar je popolnoma prav!

Ves čas je snežilo, kakor je tudi prav, če imajo vremenarji Srečanje! Če je zimsko srečanje, mora pač biti sneg, še bolje pa je, če tudi sneži! In tokrat se res nismo imeli kaj pritoževati.

Samega ZEVSa pa smo naredili skoraj iz ledu in ga zbili skupaj, zato pričakujemo, da bo gor vsaj do maja! Naj naš duh ostane še dolgo v tistih prelepih krajih!

Danes je petek in pred nami je vikend.

Obeti so torej dobri. Vsaj začeli so se precej dobro.

Danes s pivcem po službi. Oh, kako sem tole rabil.

Potem smo šli k Mgan po Šoblne. Oooooooh, že zgledajo za dol past... Zraven je pa naš župan o vodi razglabljal. Edina napaka je bila, da nismo pira naročil.

Zdajle pečemo krvavice. Mljaski, ne moreš falit.

Telovadnica, basket, gremo mal noret, da gremo lahko potem brez skrbi na pivce.

Jutri zjutraj - a se mi bo daaaaal? - se bom matral na Murovico. Ob 7h. Če preživim prvih petnajst minut, bom ves ostali čas užival!

Popoldan gremo do LD Sela, v bližino Črnivca, pedenat moje člane - VII. Srečanje ZEVS!

Če nas zasneži, nas ni dol, z 900m. Najbrž ne bomo kidal, se bomo samo kepal. In Užival.

V nedeljo zjutraj ponovim sobotno jutro. Mi bo uspelo??? Vsekakor je treba tole malo večkrat počet. Ne smemo biti leni!!!

V nedeljo popoldan spim in kaj dobrega jem. Sicer je pa vseeno, to je še tako presneto daaaaleč!

Dogaja se pa, moram priznat!

Ah. Kakšni prelepi spomini...

Pivo, čik, lepo in toplo vreme, klopca, prekrasen večer, posedanje.

Čist prava uživancija.

V nedeljo smo šli s Krti.

Lep izlet! Še posebej zato, ker že dolgo nisem nikamor šel. Ha.

Začeli smo kar v Zalogu, pri Sokliču. Na domačem dvorišču takorekoč. Kot vedno za začetek leta - gremo vedno peš v okolico.

Tako lepo, v gosjem redu po snegu.

Na Sv.Trojici smo ena, dva, tri. Malce šnopčka, da ne bo prehlada!

Predsednica pozvoni za srečo vsem Krtom v letošnjem letu - zvonček na vrhu Murovice:

zato se lahko vsi pomirjeni podamo naprej novim izkušnjam naproti!

Na Ciclju mora bit skupinska, ker je pač najvišji kucelj v našem hribovju. Jaz dobesedno upoštevam željo fotografinje: pridite bližje. Napopam se ji skoraj na nos.

Eh, potem je pa tu že Sv. Miklavž. Tri urce hoda pa smo že tam!

Še obvezni krofi s Trojan, čajček in super šnopček iz jagod pri Mežnarjevih! Če ste lačni, žejni ali pa tudi če ne - pejte tja jest. Se vam bo splačal, se mi zdi. Če ne drugega, arcnij imajo kolikor hočeš, pravzaprav prav toliko kot prijaznosti!

Ko pa smo bili že toliko pridni, smo jo mahnili pa še kar peš do Moravč. Kaj se pa zamudimo, 50 minut! Potem pa smo imeli dost in nas je pobral avtobus.

Povsem jasno sem bil navdušen nad izletom, še najbolj pa nad tem, da nisem bil prav nič zmatran! Kakšna razlika od pred treh let, ko sem komaj prisopihal na Murovico... No, vsaj nekaj napredka!

Saj bom dal GPS track poti, a ga še od sobote nisem naredil. Lenoba lena! Pride, ne obupat.

Cel galerija pa tukajle.

barcampa sva se seveda udeležila. Imela sva nekaj pomislekov, pa sva vendar zbrala dovolj poguma, da sva tudi midva predstavila svoje zadeve.

Pomisleki so bili predvsem v smeri - ali so najine predstavitve le brezsramna reklama ali ne? Kar nekaj časa sem - vsaj jaz - o tem premleval, a sem na koncu ugotovil, da temu ni tako. Konec koncev je potem čisto vse brezsramna reklama in potem nikamor ne pridemo. Pa še milijon drugih pomislekov je bilo - od tega, ali bo sploh koga zanimalo, pa do tega, ali se bodo noge preveč tresle... Ah.

Saj sva le predstavila tisto, kar delava, Pixno in geoStik. Brez kakšnih olepšav, le navdušena, da imava nekaj za pokazat, tako kot drugi.

Čeprav v veliki meri organizirano ljubiteljsko, so Miha, Jure in Bufo poskrbeli, da je vse teklo kot namazano. Res ni bila tisočglava množica, a tudi za 100+ ljudi je treba kar naprej skrbeti, skakati gor in dol in misliti na tisoč stvari. In to so počeli enkratno, vsaka jim čast! Prav ničesar ni manjkalo, nobenih zamud, nobenih... Skratka, bolje kot velika večina manjših konferenc, na katerih sem bil.

Včasih se sprašujem, kaj počnem med vsemi temi novimi generacijami in ali mi/nama je res mesto med njimi? Prvi slovenski barcamp mi je namreč dal tudi nekaj odgovorov na vprašanja, katera si že dalj časa zastavljam.

Že dolgo časa, slabih dvajset let se ukvarjam s ti. "corporate", "enterprise" računalništvom. To je računalništvo v velikih, bogatih in skrajno (predvsem organizacijsko) zapletenih ustanovah. Stvari se v takih ustanovah odvijajo popolnoma drugače, kot bi se kje drugje. Še posebej finančne ustanove se potem še dodatno razlikujejo. A v vsem tem času, čeprav včasih tudi uživam pri svojem delu (bolj pravilno bi bilo: sem užival), nekako nisem našel stika z večino ostalih računalničarjev. Z nekaterimi seveda da, vendar z večino ne. Kot, da ne bi spadal v ta svet. Pa ne samo zato, ker bi me ta svet zapiral ven, nikakor ne. Prej zaradi samega sebe. Prej zaradi umikanja, nestrinjanja.

Totalen razkorak se je pokazal pred letom/dvema, ko sem na tridnevni konferenci obiskal natanko eno predavanje! Pa sem vseeno lahko naredil popolno obnovo večine... Pa ni bilo to zaradi same obnove ali zaradi tega, da bi vse vedel, temveč iz povsem drugih razlogov. Enterprise zadevščine so posebnega tipa, temu pa se prilagajajo tudi podjetja, ki jim strežejo, ki z njimi služijo. Vsi skupaj pa se enim in drugim prilagajajo na način najmanjšega skupnega imenovalca. Kar daje posebne in neizmerno žalostne rezultate. Ne vedno, da se razumemo, velikokrat pa.

Tokrat je bilo vse povsem drugače.

Entuziazem, strast, volja in veselje se je zrcalilo v vsakem predavanju. Zadeve se počnejo zaradi sebe, ne (le) zaradi denarja. In to se kaže navzven v zelo navdušujoči obliki. Prav zato sva bila tudi sama zelo navdušena, celo vesela, da sva sodelovala. Tudi to, da sta bili najini predavanji precej slabo obiskani, nama ni ugasnilo veselja. V vsakem primeru je bil to za naju velik zalogaj, ki sva ga uspešno izpeljala.

Imela sva tudi precej dobrih razgovorov, dobila milijon idej, napotkov, usmeritev, spoznala zanimive ljudi, se kvalitetno pogovarjala, se imela pravzaprav povsem fino fajn.

Kaj pa bi si človek še želel drugega?

Skupnosti so zanimive stvari in svet je mnogo bolj prijazen skozi njihove oči. Mladi so danes polni idej, nek nov veter je zavel. Ali pa se samo meni tako zdi... Vendar je razlika očitna, očitna je želja po sodelovanju, ne po skrivanju in zafrkanciji, očitna je želja po deljenju in vzajemni rasti.

Ali pa sem samo naiven. Vendar ostajam romantik in se ne dam, v človeka verjamem. Upam pa le, da se ti, danes mladi, ne bodo spremenili v take, kot smo mi, ko bo prišel njihov čas. Ker tudi mi - starejši - smo nekoč bili drugačni. Mladi. Smo bili takšni kot so mladi danes ali ne? Tega na žalost ne znam (raz)ločit.

Slike pa tu.

Prav nihče ni rad zapuščen.

Ves sam, nikjer nikogar, le ti in cel svet, ki se vrti neobremenjeno naprej.

Morda pa tudi avtom ni vseeno.

Čeprav še čisto dobro zgleda, se mu je sredi parkirišča še plug ognil.

Jutri grem tudi jaz na barcamp Ljubljana 2009.

Pravzaprav greva kar oba, Helena in jaz. Helena naj bi predstavila Pixno, meni pa je ostal geoStik. Za predavat. Predstavit. Se pogovorit.

Ko se samo spomnim, kako sem zamrznil zadnjič na ARSO in koliko časa bom še moral prenašat zafrkancije na ta račun... ej, jej. Me kar malo prime, da ne bo kaj podobnega jutri! Ker nič ne pomaga, saj vem, vse vem, vendar pa se take stvari zgodijo, ko se zgodijo. Kar naenkrat. Ko jih najmanj pričakuješ. Najbolj se tega rešiš in obvaruješ, da veliko predavaš in nastopaš. Ampak tega jaz ne delam veliko. Vedno sem mislil, da bi najrajši delal v drugi kleti, kjer me nihče ne vidi ne sliši. In obratno.

Pa sem se vseeno opogumil in bom predstavil zadevo. Kakor sem v začetku tega tedna razmišljal - ah, saj bo časa zmanjkalo, pa se bom lahko izognil predavanju -, je zdaj malo drugače. Zdaj bi bil najbrž že kar malo razočaran, če mi ne bi uspelo geoStika predstavit. Zanimivo, kako se pogled na zadeve skozi čas spreminja!

V začetku se mi je zdela moja predstavitev popolnoma zgrešena. Danes je že tako, da mi je trenutno ful všeč. Bojim se le, da bo jutri spet popolnoma drugače in mi bo spet zgledala povsem mimo.

110+ ljudi.

Naj grem domov vadit pred špegu, al kaj?

Ponavadi je tako, da je lenoba gonilo napredka.

Ker se ti nekaj ne da, narediš kaj popolnoma drugače.

Kot naprimer tukaj:

Hm, ali pa je to umetniško delo? Težko vedeti.

Je pa res, da je povsem drugačen način uporabe.

Če ga slučajno kdo vidi, naj ga usmeri še v naše kraje!

Lahko je tak, lahko pa tudi malce drugačen, važno je, da kaj počne. Na žalost so se danes nekam porazgubili.

Če sem se že v službo vozil eno uro in pol, se pa ne bi rad tudi nazaj toliko časa. Zato bi prosil, da ga usmerite v krtinske konce. Če ga slučajno vidite, ok?

Ampak res, zjutraj sem dal celo dvakrat v drugo! Kaj je letel!!!

UPDATE 1:

Okoli 12h je po Šmartinski prihrumelo kar pet plugov! Ves vesel, ker gredo v pravo smer - proti Krtini, sem skoraj zaplesal. Pa so me razočarali, čez pet minut so pridrsali nazaj, proti centru. So bili zgleda kar ljubljanski.

UPDATE 2:

Ob 12:50 je prihrumelo po cesti kombinirano vozilo (en tak traktor, zamrežen in s plugom spredaj). Zgleda, da se je izgubil.

Ni ga še bilo nazaj.

Nova igračka.

Navdušenje je ogromno, nikoli še kaj takega pri nas. Zato nisem zdržal in sem moral slikat vsak korak. Sem skoraj naredil eno tako, unboxing zadevo. No, skoraj.

Seveda pa ne pričakovati, da je to kak profesionalen pregled. Je le zapis amaterja, navdušenega amaterja.

Pa pojdimo po vrsti. Najprej sem dal en kup denarja. Cel kup denarja, ampak skupaj s Heleno sva imela veliko željo že dolgo, število izgovorov pa se je počasi manjšalo, dokler se ni vse skupaj prevesilo v to, da sva nekega lepega popoldneva domov pritrogala kar dve škatli.

Čeprav sva šla najprej le po eno škatlo, pa potem tiste niso imeli in sva zato dodala še kupček cekinov. Sicer so bili cekini zabeljeni s popustom, ki je šel od 5 pa do 8%, v sorazmerju z dolžino najinega premišljevanja. Na koncu seveda nisva mogla reči ne. Ah.

Skratka, dve škatli. Takšni, pravzaprav enaki:

Najprej odprimo prvo škatlo, tisto, za katero sumimo, da ni glavna - glavne dobrote puščamo za konec:

Ah, torbica, zavita bolj, kot karkoli drugega. V take, zanimive, napihljive reči. Nikonova torbica.

Pa še nekaj pade ven - dvakrat po dva giga. Zakaj dve, mi ni ravno jasno, ampak ok, ne bo škodilo:

Prva škatla je tako prazna, prav veliko ni v njej, kajne? Je pa zato zastonj!

Druga škatla ni zastonj. Zato naj bo v njej malce več. Prosim?!

Ah, Babuške! Škatlici v škatli. Le koliko me jih še čaka? Ampak vsebina pa bo že bolj prava, čeprav le dve škatli!

Grem na ta večjo, prsti me srbijo, malce neučakanosti se kaže tukaj okrog.

Odprem ta večjo:

in ven padejo tokrat kar tri škatlice! Tri!

V prvi ni nobene škatlice več. Le polno robe - kabel za napajalnik, usb kabel, baterija, a/v kabel, napajalnik, pašček, pokrov za okular:

Opala, počasi bo šlo zares! Druga škatlica - vrečka (težko je reči torbica) za objektiv in tisto proti soncu (kako se sploh temu reče?):

In še gospodi objektiv, Nikon 18-105mm VR + polno drugih oznak. Moj prvi objektiv, ojej. Heh:

In kaj nam da tretja škatlica? Ja, seveda, tokrat je to glavna stvar! Končno, roke se že kar malo tresejo...

In še od zadaj, še z zaščitnim pokrovčkom, ki najbrž še dolgo ne bo šel dol. Da se ja ne bi kaj umazalo.

Na koncu ostane še ena - zlata - škatlica, za tisti ta-dolgi objektiv! Nikon 70-300mm VR. Verjamem, da tole fotografom ni nič posebnega, ampak jaz pa že gledam za orožnim listom...

Eh, zadeve so zdaj zunaj, radovednost je potešena, ročice se malo manj tresejo, bitje srca se umirja. Na mizi pa ostane razdejanje:

Najprej je seveda treba dat baterijo polnit. Grrrrr. Zato pa ostane nekaj časa, da si lahko bolj podrobno ogledamo tudi kaj manj zanimivega, naprimer papirje.

Cel kup njih, v roke pa vzamem ta najdebelejšo knjigico, mater, koliko navodil, toliko, da jih grem pomerit:

Debelina me kar malo impresionira, tisto, kar pa piše na prvi strani pa niti ne. Ejej, kaka neumnost, najbrž povsem po nepotrebnem! Kako tega ni nihče opazil, preden je šlo v tisk? Ali pa je le to množinska zadeva od Navodila, ker jih je pač toliko?

Dodatkom se tudi tokrat ni možno izogniti. Da kupu cekinov dodaš še eno majčkeno cekinov, ampak nikakor ni ne predstavljam, da s tako makineto nekam prideš, potem ti pa baterija crkne. Blamaže.

Saj sem bil goren'c pa sem kupil ponaredek. Najbrž ni najbolj pametna ideja, ampak cekini, cekini!

Dobro sem se držal skoraj do konca, le čisto na koncu me je zjezilo tole:

Pri vsem tem denarju? Trial verzija? Super ideja. Toliko super, da sem šel takoj na astalavisto. Grrr.

Malo sem bil že izmučen, ne fizično, psihično, od vsega novega! Možnosti in načini uporabe so se sprehajali po moji glavi, predvsem pa vprašanje: kdo, hudiča, bo ta cegu nesu gor u hribe???

Odgovor je seveda kot na dlani: jaz! In to z nasmeškom na obrazu! Za ta denar tudi po vseh štirih, če je treba.

Zdajle, po parih dneh uporabe, sva še vedno zadovoljna. Res pa je, da ga nisva še niti dobro uporabila, saj ne pomolimo nosu iz hiše. Brrrrr.

Saj se bo našel čas, ko ga pretestirava po dolgem in počez. Prepričan pa sem, da nama bo prišel še presneto prav, saj našega starega Sony-a počasi jemlje vrag. Zato tudi ne bo povsem veljal prvi stavek tega zapisa. Ne bo samo igračka.

Dobrodošla doma, zverina.

Prisežem, da sem jih vzel!

S police, tam, kjer so vedno! V voziček sem jih dal in jih potem še nekajkrat prekladal, da se ja ne bi pomečkali.

Oblati namreč. Vzel sem jih, res!

Ampak v nedeljo zjutraj jih ni bilo nikjer. Ne v špajzi, ne v kuhinji, ne v dnevni sobi, ne v kleti, ne v garderobi, ne v spalnici. Niti na računu jih ni bilo. Nikjer.

Ojej. TO pa je nerodno! Kako pa naj zdaj naredim torto?

Pa smo se znašli. Še sreča, da je slavljenka prizanesljiva in da je vedno za nove ideje... In da nas je bilo ravno prav, sedem.

Končno smo lahko jedli samo kremo, pa še vsak je dobil natanko enak delež. In čeprav smo se vsi pritoževali o nasitnosti in koliko je tega veliko, do večera ni ostalo prav nič. Nič.

Vse najboljše, ljubezen moja!

Sicer tale slika ni ravno primerna za ta letni čas, a vseeno.

Takole zgleda pravilno načrtovanje in arhitektura:

Za vsako sobo svoja. Da ne bo kdo slučajno prikrajšan.

Upam, da znajo zdaj - v teh mrzlih časih - tudi greti!

Pravzaprav tega nikakor nisem hotel počet. Sem hotel komu drugemu prepustit.

Sem kar na vodi čutil, da se bo vse skupaj zakompliciralo.

Pa je na koncu tako prišlo, da sem se moral jaz je*at. Grrrrrr.

Seveda nič ni šlo tako, kot bi moralo. Bebasta vinjeta ni in ni hotela dol. Ne z WD40 (od kje sploh ta ideja???), ne s tistim, ne z onim. Dokler nisem na koncu obupal, ko sem že cel avto nasmetil z malimi koščki, bebavi vinjeti se pa še nič ni poznalo.

Ko sem naslednji dan objokoval svojo usodo, sem potem v službi malo pogledal po parkirišču. Ojej, še dolgo nisem spravil nasmeška z obraza! Ma, kje so vse vinjete nalepljene, ej! Vsak ta drugi je imel težav in potem jih ima še dve tretjini nalepljeno še tazeleno! Ene so napol spraskane, druge cele, kakor pride. Ampak točno se vidi, kdo in kdaj je izgubil živce in potrpljenje z bebavo vinjeto. Ah, še danes se režimo...

Čez dva dni sem se oborožil z nasveti s spleta in šel še enkrat delat. Fen, WD40 (ja, spet?!), klinca in krpa so tokrat opravili svoje. Dve sta šli dol po kratkotrajni borbi. Nista zdržali, tokrat sem jih porazil na celotni črti.

Ampak imam pa en drug problem:

takole najbrž nič ne nucajo, če te ustavijo tisti možiclji, anede? Celo če imaš dve, ne?

Bogve koliko časa bo trajal, da jih zdaj nalepim!

Na koncu koncev pa kaj tako hudo bebavega, kot je vinjeta (morda še tista bebava nalepka za registracijo), že dolgo nisem videl! V vsej tej dobi komunikacij, elektronike, blablablabla razvoja in ne vem še česa, se mi jebemo z nalepkami! In to s takimi, pri katerih se je nekdo največ časa trudil ravno s tem, da jih ne bo mogoče ponaredit/dol vzet/prestavit.

Ma, a je ta svet res že čist za luno? A se res noben ne more spomnit nič bolj bebavega??? Saj je fino, da denar kroži, me nič ne moti, naj jih kdo natiska, naredi, ampak dajmo jih potem spravit nekam v trezor, v tretjo klet, mi pa raje uporabljajmo kaj manj bebavega!

Bi se to dalo?

Pa me res prav zanima, kaj počnejo tiste pol ure zjutraj?

Danes zjutraj, takoj, ko sem vstal.

99,2.

Jebemti. Še malo, pa bo stotka.

Zdaj gledam v nebo, vijem roke in tulim. Čakam, da prime HUI-SHI metoda. Pa še nič od nje.

Ma ja, nekaj bo treba narest, anede?!

Tudi, če je mraz ni nobenega problema, le da je sonček!

Če je šla Helena lahko tečt zjutraj, ko je bilo -12,7°C, potem gremo pa res lahko kam ven. Čeprav se mi ni nikakor dalo in čisto, čisto majčkeno je manjkalo, da bi vsi skupaj ostali doma in spustili tak prekrasen dan.

Pa je razum premagal leno rit in smo šli. Na Sv. Jakoba. Nekam, kamor lahko prileze tudi tamauček, sam od sebe.

Pa še le -8 je bilo, ko smo parkirali v Preddvoru. Kakšen mraz neki!

Prav kmalu smo si prebirali cel kup navodil. Ene par sem si jih zapomnil, nekaj jih vem že od prej, itak sem pa vse skupaj slikal, da ne pozabim.

Še par fotk za začetek in smo jo mahnili v hrib.

Nismo ravno med najhitrejšimi, vendar se nama zdi, da je mnogo bolje, da gremo počasi in da nekam tudi pridemo. Otroci so pač otroci, lezti na nek hrib ni prav nič zanimivo. Je pa zato zanimivih mnogo drugih reči, kar seveda s pridom uporabljava. Morda pa nama uspe in bo še dolgo rad lezel z nama!

Nekje na sredi hribov je bila celo dopoldne meglica,

kar je rezultiralo v prekrasnem ivju, ki ga ni bilo ne spodaj, ne zgoraj, le tam vmes:

Cerkvica Sv. Jakoba in planinski dom Iskra sta skupaj na prekrasni razgledni točki.

Malce nižje pa je še ena planinska koča, pri Franciju:

kjer je malo manjkalo, da bi ptičem sunil tiste slastne krvavice! Pa koliko so jih imeli, ej, ej!

Mater, res je bilo lepo! Res je bilo kar malo mraz, a smo se dobro oblekli in res, čim je sonček, vsak mraz povsem drugače zgleda! Na koncu smo bili seveda presrečni, da nismo riti pustili doma in da smo se spravili malo ven. Saj sta bila že prva dva metra hoje povsem dovolj, da smo vsi trije vedeli, da bomo še presneto uživali.

In kakor sta mene Oče in Mama nekoč navdušila nad hribi, tako midva zdaj prenašava znanje na mlajšo generacijo. Samo upam lahko, da se jih bo kaj prijelo.

Helena pa je naredila še album!

Ne, s statistiko ne težim preveč. Sem in tja moram, je medij tak, da je treba malce pregledovat številke.

Zaradi tega in zaradi onega. Včasih se mi zdi, da bi jih moral pregledovati večkrat. In kaj narediti glede tega. Ampak se mi potem na koncu ne da. No, ne čisto ne da, bolj tako... kako bi rekel... ni ravno v interesu. Ko nekaj kar nočeš in nočeš narediti, čeprav bi ti odneslo malo časa in truda. Pa ne narediš.

Ja, to so take stvari.

Lanskoletna želja se mi je povsem izpolnila, čeprav ni optike, je pa 10/10. Zdaj pa pojma nimam, kaj naj si zaželim do drugega leta? Več obiska? Hm...

Letos sem že kmalu opustil awstats, zadeva je postala preveč glomazna, na koncu so obdelave delale že po par ur. Brez veze. Tako, da vse skupaj zdaj temelji na Analyticsu. So pa zaradi tega primerjave povsem brez pomena, nikakor ne pašejo skupaj...

Sicer pa je tole bolj zaradi mene samega. Si potem primerjam leta. Sicer ne vem čisto dobro zakaj, ampak dobro je videti kakšen graf, ki gre navzgor, ne samo navzdol.

www.krtina.com

4.646.645 Visits
723.713 AUV
9.295.311 Pageviews
2.00 Average Pageviews
4:24 Time on Site
66.81%  Bounce Rate
14.77% New Visits

helium.krtina.com

48.371 Visits
17.470 AUV
69.330 Pageviews
1.43 Average Pageviews
1:20 Time on Site
82.96% Bounce Rate
34.54% New Visits

krti.krtina.com

6.215 Visits
2.107 AUV
8.792 Pageviews
1.41 Average Pageviews
1:04 Time on Site
76,96% Bounce Rate
32,07% New Visits

automation.krtina.com

1.172 Visits
1.040 AUV
1.638 Pageviews
1.40 Average pageviews
0:36 Time on Site
77,73% Bounce Rate
88,14% New Visits

weather.krtina.com

4.161 Visits
2.697 AUV
6.406 Pageviews
1.54 Average Pageviews
0:34 Time on Site
66,47% Bounce Rate
63,23% New Visits

www.kermauner.net

2.276 Visits
1.910 AUV
2.993 Pageviews
1.32 Average Pageviews
1:11 Time on Site
78,16% Bounce Rate
81,99% New Visits

www.pixna.net

948 Visits
681 AUV
1.474 Pageviews
1.55 Average Pageviews
1:19 Time on Site
80,91% Bounce Rate
71,84% New Visits

www.simbiont.si

2.028 Visits
1.272 AUV
5.640 Pageviews
2.78 Average Pageviews
2:20 Time on Site
53,75% Bounce Rate
62,72% New Visits

Takole gre torej to. Vedno več jih je, anede? Eni so namenjeni nečemu, drugi drugemu. Pravzaprav sem povsem zadovoljen.

Pa srečno do naslednjega leta!