Človek se čist vsega loti. Tudi takihle stvari.

Kom imaš orodje, ni težko. Pa ga itak ne potrebuješ prav veliko. Podloga je tudi čisto prava.

Pa tako lepo mi je uspelo! Novo, ko v trgovini! Ampak mnogo bolj poceni... pa še dolžina je po moji volji.

Ne vem pa, kako mi je ratalo s treh faz lepo spravit na eno. Ponavadi se kaj zabliska, no, tokrat se ni in je delalo iz prve.

Sicer pa ne vem, kaj se tukajle delam za enega norca??? Če dobro pobrskam po spominu, je tole pravzaprav moj poklic. Brrrr...

Je svet kriv za vse, ali smo si sami?

Jaz se še vedno prav dobro spominjam filma Falling Down, čeprav je od takrat že dobrih 15 let. In še vedno obstaja neverjetno veliko podobnih stvari, zaradi katerih je Douglas takrat čisto skrenil...

Pravzaprav danes ni prav nič drugače. Morda je celo hujše, le mi smo se navadili, pa še vse nam mnogo lepše zapakirajo.

Če ostanemo pri prej omenjenem filmu, se mnogokrat spomnim prav scene iz hitre prehrane ter razlike med reklamo in tistim, kar je potem bilo res. Človek bi res kar ponorel. 

Ampak sem tudi sam zadnjič to našel! Le poglejmo razliko med pitama - ena je bila na reklami, druga pa na krožniku.

Po pravici povedano, jabolčna pita meni sploh ni bila slaba. Pa tudi razlika med reklamo in dobljenim me ni motila. Ker me v večini primerov ne moti. Iz enega preprostega razloga - reklami že v njenem bistvu NE zaupam. In zato nimam težav. A to na drugi strani pomeni, da samega pojma reklamiranja ne razumem najbolje.

Sem se pa seveda takoj spomnil na film in na to, kako bi William reagiral. In sem kar malo obračal glavo, kdaj se bo kdo začel razburjat. Pa se ni prav nihče, čeprav je razlika med reklamirano in dobljeno jabolčno filo res precejšnja.

Pa da ne bi kritiki avstrijskih trgovin preveč skočili! Tudi drugod ni prav nič drugače! Ne v tem sosedu, ne v onem. Lažnivi oz. olepševalni marketing je nadnacionalen in brez meja, vsi se ga poslužujejo, kolikor le morejo! Na reklamici bi prav lepo pasal tudi napis mercator ali pa leclerc ali pa 24ur ali pa delo ali pa krka ali pa ljubljanske mlekarne ali pa nestle ali pa nokia ali pa apple ali pa garmin ali pa... v malo prenesenem smislu, seveda.

Mene predvsem zanima, zakaj se pustimo? Kako to, da se sploh pustimo? Strašansko čudno mi je, ker se mi zdi, da v tem celo uživamo! Da prav iščemo, kdo nas bo bolj nategnil?! Da podpiramo le tiste, ki so najbolj brezobzirni?!

Ker to, da vsak dan gledamo en ogromen kup bebastih reklam za pralne praške in druga po/u-mivalna sredstva, je pa že prav preveč! Take reklame bi morale biti prepovedane vsaj s kakšno mednarodno konvencijo, saj žalijo človeka in njegovo dostojanstvo v celi črti... Ampak nič! NIČ! Prav nihče ne naredi nič, zdolgočaseno se pustimo še naprej nategovat. Vsi vemo, da so reklame nategunske, vsi vemo, da skoraj nikoli niso resnične, vsi vemo vse to... a "realnih" reklam sploh ne bi hoteli gledat! Prav hočemo gledat retuširane in dodelane stvari, ljudi, objekte! Pojma nimam, zakaj.

Ne, res. O marketingu nimam prav nič dobrega mnenja.

Super svet smo si zgradili, še boljšega si gradimo.

Za kakšen mesec pa bo že?!

Domač. Dober. Slasten. Alkoholennnnnnn.

A glede na to, da se zima počasi končuje in da zato potreba po takihle stvareh počasi jenjuje, se bo treba še kaj drugega spomnit. Kakšne borovničke. Jagodke. Brusničke. Maline. Smrekovi vršički pa ne pridejo (še) v poštev? Ali pač, če še malo počakamo?!

Pa makar zmrznjene. V šnopsu se itak ne pozna.

Ja, ja, nekaj bo, ne se bat.

Saj ne morem reči, da ni bilo fino.

Ampak toliko fino pa spet ni bilo. Na žalost ne vidim prav nobenega smisla v čimhitrejšem letenju s hriba navzdol. Nobenega.

Evo, sem probal. Po dvajset+ letih sem ponovno stal na smučkah in poskušal znova. Morda pa me zagrabi? Morda mi bo všeč? Morda bo kako drugače?

(Mater, nisem vedel, da ima tamauček toliko odriva!!!)

No, pa ni bilo. Tudi tokrat ni nič potegnilo. Prvič je bilo še najbolje, petič pa že popoln dolgčas, po petnajstih vožnjah pa sem raje zavil za šank. Tam je bilo mnogo bolj veselo. In še s časom je veselje naraščalo...

Pa carving gor in dol in vsi samo še letijo k norci. Meni je bilo že davno nazaj prehitro in mi je tudi danes še vedno prehitro. Otroške proge so zame, tam bi morda celo užival. Če ne bi bilo treba stodvanajstkrat gor in dol... Na začetku sem se sicer malo bal, ker sem carving spustil v teh dvajsetih letih nesmučanja, ampak sem si oddahnil, ko sem videl, da gre tudi po starem načinu. Malo oddrsavanja, ampak drugače gre pa čist lepo. Kot da bi imel sulice.

Sulic seveda nisem nikjer dobil, sposodit sem si moral kar novejše smuče. In pancarje. Le palice sem imel kar svoje, pohodne, zložljive. Saj so se čisto dobro izkazale! Hvala prijateljem za posodo... drugače najbrž še dvajset let ne bi poskusil!

Pa tudi Helena je poskusila tokrat, da sva se lahko še parkrat spustila skupaj. A je skoraj prehitra zame... Je pa res, da mnogo bolje zgleda na smučah, kakor jaz. No, pa tudi brez smuč...

Otroci so se pa nasankali in namokrili do konca. Naša dva tamaučka nista dala niti pet minut miru, kepanje, metanje, kepanje, metanje... skupaj sta popolnoma podivjana. Se že pozna, da sta kar velika in jih že lahko malo bolj same puščava. No, sama... saj sta imela polno družbe Krtov!

Seveda pa smo na koncu koncev prav vsi uživali, tudi jaz! Prav luštno je bilo in čeprav ni bilo ravno takega sončka, kakor je bil lansko leto, pa je bilo vseeno prijetno. Sicer pa je s Krti to vedno!

Ja, noge so tudi kar fino bolele. Med samim smučanjem še najbolj, ko sem robil kot zmešan. Tam sem se moral kar pogosto ustavljati, ker nisem zdržal. Zanimivo pa je, da nisem imel naslednje dni prav nič musklfibra. Zvečer so noge sicer bile utrujene, a nič hujšega, nič bolečin. Zanimivo.

Tokrat sva šla po poti Modrega moža.

Mnogo bolj modro. Pa tudi toliko dlje ni. Mimogrede si čez hrib, razgledi pa so prav tako lepi, saj greš le malo nad pečmi. Le pred nevarnimi strminami imaš mir, ko je sneg.

Ker snega je še vedno dovolj. In ga še bo.

Ker me je Helena tokrat prehitela, ne bom še enkrat pogreval štorij o izgubljenih derezicah in jokal naokrog. Ne vem zakaj se mi dogajajo take neumnosti... Eh. Po drugi strani pa imam srečo, da nosim s seboj ravno dvoje...

Dan je bil spet prekrasen, topel, snežen, zadihan in vesel.

Prehodila sva podobno pot - LD, Primož, Jarški dom, Kisovec, Primož, LD.

Začenjamo z lovskega doma, bogve zakaj, tistih sto metrov nam pa res ne bi čisto nič škodilo. Zdaj pa ne morem rezultata štet za vzpon na Primoža. Eh, sama štala. Mogoče naslednjič začnem kar lepo od spodaj. Če grem hodit, pa res ni treba šparat in se čimvišje pripeljat, anede?

15,42km, 4:17:50, 1146kCal, 154/177, 1230 vm. 40:58 do Primoža, 27:55 dol. 1:41 od Primoža do Jarškega, 2:22:35 v celoti do Jarškega, kar je bolje, kot sva šla zadnjič s Stanetom. Pa še čez hrib sva šla, kar pomeni, da sva kar dobro hodila!

Gor je šlo kot pesmica, prav lepo je bilo, Helena je imela malce krize tam čez hrib, jaz pa sem šel potem zadnji vzpon res počasi. Je strmo in se potem skoraj povsem ustavim. Ni problem, če lahko lepo enakomerno hodim, tam pa je bilo strmo, cela pot razrita od podrsavanja navzdol, pa še vse zavito sem in tja. Potem pa enakomernost odpove.

Že za gor sva si nataknila derezice, so zelo pomagale! Mnogo bolje na nogi kot v nahrbtniku. Za dol pa so bile sploh obvezne. Spodnja pot čez Kisovec je bila zeeeelo zoprna in z mojimi drsečimi čevlji bi se najbrž plazil po vseh štirih, če ne bi imel derezic. Toliko zaupanja v čevlje...

Na Primožu pa, kot da ne bi bilo dovolj, je začela Helena letet dol kot sneta sekira! Po štirih urah se je končno ogrela in potem sva še kar lepo tekla do avta.

Super.

Kaj pa vem, enkrat se bom najbrž naveličal opisovat vedno ene in iste vzpone. Do takrat pa... bo treba potrpet.

Nič ni treba, da so počitnice, da imaš podaljšan vikend. Prav nič.

Že običajna dva dni se ti lahko zdita kot dolge počitnice. Če se prav organiziraš oziroma v vikend natlačiš čimveč.

Zaradi tega gre čas vedno mnogo prehitro! Če ti je dolgčas, gre namreč presneto počasi. In bi se starali mnogo bolj počasi, anede?

No, midva greva proti zrelim letom (če že nisva tam) presneto hitro. Ker nama preprosto ni dolgčas.

Začeli smo s petkom zvečer in telovadnico, po rekreaciji pa gremo še kam.

Nadaljevala v soboto zjutraj. Za soboto kar presneto zjutraj.

Popoldan je bilo treba kaj skuhat, pospravit in se zrihtat za večerni koncert.

Terrafolk v kulturnem domu Kamnik. Nisem slikal. Koncert odličen. Pravzaprav cel performans.

Spat smo šli jutri.

V nedeljo smo vstali še bolj presneto zgodaj. Prav nesramno presneto zgodaj. Zato, da sva lahko po 20-25 letih spet stala na smučah. Norca.

Je bilo naporno. Cel dan. Otroci, smučanje in šank.

Spat nismo šli tako pozno, sem pa zato kar glasno žagal. Kar počnem le takrat, ko sem fajn utrujen.

Ampak imam pa vsaj zdaj gradiva za napisat... cel teden lahko morim. Ha!

Spet smo nekaj naredili dobrega.

Dali smo kri. Po sicer kar dolge času, ampak vseeno. Saj vsi vemo, kako težko se je organizirat in dobit.

Huh, zdajle sem šel pogledat... Opa. Kar nekaj časa naaaaazaj je bilo zadnje. Bolj bi morali biti pridni. Pa še dobro, da smo bili, ker smo bili le štirje.

Ja, štirje. Eh. Sanja, Roni, Valentin in jaz.

Kategorija "ne imeti časa" v nobenem primeru ni ni absolutna kategorija. Obveščeno je bilo dovolj časa prej, vedeli so (skoraj) vsi. Zakaj na koncu le štirje?

Pa ne bom preveč razmišljal, saj vsak sam zase ve, anede?

Tokrat nas je zabaval Roni, ki je imel cel kažin s sestro, ki mu je jemala kri, mi smo pa zraven cepali od smeha! Tako, da na koncu sploh nismo opazili, da smo že fertik...

Takele slikice so najlepše. Je pa šit, ker mi je pa tokrat ostal en lep hematomček. Zgleda, da nisem dovolj pritiskal.

Sem pa v zavodu opazil kar nekaj sprememb!

Ni več zaščitnih plaščev, ni več rokavic, le še dve barvi povojev, še dobro, da je malica pa še vedno dobra!

Še pivce na koncu ob ljubljanici, ampak za kaj več s takih dogodkov pa se je najbolje zadeve sam udeležit. Ker jasno, da opravljamo vse tiste, ki jih ni poleg. In tokrat smo imeli res veliko dela!

Res, počasi mi že vse diši po pomladi.

Saj ne vem zakaj, a zgleda, da je že čas, da se tale zima poslovi. Oziroma, vsaj kar se mene tiče, se je že poslovila. Pa čeprav bo še kaj belega in čeprav bom še celo leto dereze s sabo nosil, ko je toliko snega v hribih...

Pa čeprav je bilo -7 danes zjutraj.

Ampak jaz se ne dam. Pomlad. Skoraj. Tu.

Tisti tam zadaj pa naj kar ima kapo. Kolikor časa če. Prav briga me.

A kdo ve, katera cerkvica je spredaj in kateri hrib zadaj? Hm, za cerkvico v sredini pa še sam ne vem. Bom moral pogledat.

Priznam, da res rad jamram.

Vseeno mislim, da ne jamram toliko, da grem vsem na živce. Imam tudi le občasne napade jamranja, ampak zato takrat nadoknadim in jamram po pol ure skupaj. Jamram.

A vse skupaj ima nek namen. Ne jamram zaradi samega jamranja ali zaradi tega, da bi mi bilo to fino, ne! Jamram pravzaprav za vzpodbudo! Vzpodbudo samemu sebi - toliko časa jamram, dokler ne grem sam sebi presneto na živce in moram kaj narediti, da ne bi več jamral. Kar ponavadi pomeni, da se vzamem tako ali drugače v roke in kaj naredim.

Torej ima jamranje neko določeno pozitivno vrednost.

Zdaj, ko sem opravičil vse, kar sem včeraj pojamral, pa lahko grem naprej! Kakor je tudi Maša čisto pravilno ugotovila...

V soboto grem spet kam, petek nikoli ni časa, četrtek dajemo kri, sreda... sreda je bedna, torej ostane le torek! In sem moral it v torek, čeprav se mi res ni nikamor dalo. A me je kar držalo, bogve zakaj, na koncu sem se pa še malo presenetil, in sem kar spokal in šel.

Takoj po službi. Sončka je še nekaj bilo, ravno je zahajal.

Na Murovico sem prišel ravno v trenutku, da se je še nekaj malega videlo. Torej do gor sploh nisem več svetilke rabil.

Bilo je celo tako svetlo, da sem se lahko še vpisal. Nekaj časa sem premišljeval in na koncu le sklenil, da bi se pa lahko vpisoval, če že hodim naokoli, anede? Čemu so potem knjige, če jih niti ne povoham? Sicer sem zdaj že nekajkrat bil, a škode res ni prav nobene!

Za dol pa sem svetilko že rabil. Brez nje bi bilo pa težko. No, težko je tudi z njo, ker itak nič ne vidim. Mrak je zame še mnoooogo slabši, kot tema. Upam si celo trditi, da v temi mnogo bolje vidim, kot ravno v mraku! Takrat se mi izgubi vsa globinska ostrina, vse se nekako zamegli in nič več ne vidim. No, če temu dodam še solzenje oči, ko tako šibam dol... je pravo čudo, da nisem vsaj parkrat dobro pogrnil! Pa nisem!

In zakaj danes tole pišem, zakaj danes toliko boljše volje kot včeraj?

Rezultat, rezultat! Ah, to pa je bilo povsem nekaj drugega! And now something completely different, bi rekel Monty. No, da ne bom spet segal po zvezdah - rezultat je zame dooooober, za ostale ne, ampak najbolj me briga zame, saj je to jasno, anede?

Gor sem namreč rabil manj, kot sem včasih rabil dol! Ha! A vidiš, dvomljivec?! Tudi tebi se to lahko zgodi? Da sam sebe postaviš naokoli! In dan je bil rešen...

Res pa je, da sem se kar potrudil! Nič lenarjenja, sem kar dobro izkoristil vsako ravnino. Nič zabušavanja in oddihovanja! Go, Go, Go!

10,39km, 1:33:15, 876kCal, 165/178, 440vm, 0:54:48 gor, 0:38:27 dol. Kar za pol ure izboljšan rezultat! Za 14 minut gor in za 16 minut dol boljši! Huh. Sem pa res tekel in tekel, kjer se je le dalo. Dol sploh, skoraj celo pot, le en košček - čez Trojico - je ostal nepretečen.

Zdaj sem lahko pomirjen. Rezultata pa tudi ne bom napadal, ker sigurno nekaj časa ne bo imelo smisla. Preden bom od tegale hitrejši... huh, bo še minilo nekaj časa. Dober dan je bil torek, so doma kar gledali, ko sem stopil skozi vrata. So vsi mislili, da sem jo stegnil na pivo, Murovico pa pustil vnemar!

Japajade!

Ah, vedno več se nas zbere. Kar je dobro. Zelo dobro.

Tokrat so šli tudi otroci, zato so nekateri šli bolj počasi. Eni pa smo malo pošibali.

Ker je bil lep dan, nič ni pihalo, zgodnji pa smo še vedno bili, smo šli pa še malce naokrog. Kaj pa otroci vedo, kaj je utrujenost!

8,68km, 2:09:32, 623kCal, 138/181, 540vm, 0:40:44 gor na Primoža, 0:48:27 pa dol. Ostalo pa gor in dol, levo in desno. Trije (pravzaprav štirje) fantje smo kar pohiteli gor. Seveda nihče ni hotel rečt: dejmo jt bl počas. Pa smo šli kar hitro gor. Dol pa z otroci, bolj počasi, čeprav sva s tamaučkom na koncu letela čez korenine, da se je kar kadilo! Florenca fiorentinis je pa itak kar naprej po bližnjicah sekala...

Sem se pa danes malo zamislil.

Sem šel nekaj iskat. Pa sem seveda tudi našel. Naprimer, koliko rabijo ljudje do Primoža. Pa sem šel še naprej, pa videl koliko ljudje hodijo. Pa kje hodijo. Pa kam, kje, kako, koliko hodijo...

... in sem povsem zafrustriran...

Saj ne, da ne bi vedel, da se tega ne bi zavedal. Ampak... ena taka veeeeelika luknja je. Ogromna. Pre-ogromna, da bi jo lahko čisto enostavno požrl. Ker, tudi če nočem, začnem premišljevat: dol s Primoža tečem (t.e.č.e.m.!) deset (10) minut dlje, kot rabijo dobri tekači gor (GOR).

Kaj sploh, hudirja, delam?

Ma, naj danes ostane le pri vprašanju! Nisem ravno razpoložen, da bi sam sebe matral še bolj, kot se že. Saj človek ve, da je slab, le tista dokončnost in tisti presneto velik razkorak je prevelik, da bi sploh lahko doumel lastne okvirje te "slabosti". Hudič je tudi v tem, ker prav nič ne kaže, da bom kdaj sploh prestopil ta prag "slabosti"...

Ma ja, ena cela jeba.

Ne se prehitro veselit, še vedno je zima.

Morda bo celo še čas, da postavljamo kaj takega?

Kdo ve? No, že tega je pobralo kar takoj naslednji dan. Pa tamauček ni bil prav nič žalosten. Že ve, kako gre... Snežaki pridejo, pa grejo.

Ne smeš reč, da si šel na Veliko planino, če greš samo na Malo.

Do Jarškega. Ali do Domžalskega. Da se ve, kje si bil!

Najprej se je Stane vpisal na Primožu, potem sva jo pa mahnila zares.

No, ne še čisto zares, križa na vrhu še nisem nikoli videl, pa me je peljal še čez vrh, čeprav nama ne bi bilo treba.

Potem pa sva se začela malo bolje vzdigovat in prečiti pobočja. Kar naprej so nama pot zapirale plazovine, kaj je moralo to dol letet prejšnje dni! Toliko plazovin pa res še nikoli nisem videl! Vsake deset metrov. Kar začneš malo pogledovat naokrog, pa čeprav skrit med drevesi, v gozdu.

Seveda sva šla čez Pasje pečine, najbrž pa bi bilo bolj pametno, če bi jo mahnila čez vrh. Pa še derezic si nisem gor nataknil in me je bilo potem kar - povsem brezveze - strah. Ker zadeva ni niti tako nedolžna, kakor bi se morda lahko zdela. Sneg je sneg in mimogrede ti lahko spodrsne.

Seveda tam nisem slikal. Sem se tresel za lastno rit.

Sem pa potem slikal planoto nad Kisovcem, ko sva bila že skoraj pod robom Male Planine.

In, hop, pa sva gor!

Snega še vedno v izobilju, kakor se pač za Veliko/Malo planino spodobi!

Sonček in vse, kar v lepem dnevu paše zraven! Topel čaj, en rumček, slika, potem pa nazaj dol!

Dol sva zavila čez Kisovec, malo zato, ker jaz tam še nisem bil, malo pa zato, ker je brezveze hodit po isti poti, anede?

Tukajle mora biti tudi poleti prav prijetno! Velik dom, veliko prostora in zgleda tudi prijetno za otroke. Enkrat sredi poletja, ko ubežiš vročini doline? Hmmm.

Še eno dolgo prečenje naju je čakalo, spet prihod do Primoža in potem skoraj tek do doline. Ja, kar hitro sva jo mahala. Na žalost pa sem nekje sredi poti navzdol ugasnil svojega Garmina. Bogve zakaj... Grrr.

Zato pa so podatki le približni, ampak kaj čmo. Bo drugič bolje! Pa saj ne hodimo v hribe zaradi številk, anede?

16,40km, 4:30, 874kCal, 151/173, 1180vm, 2:31:16 gor, dol pa nihče ne ve, ene dve uri sigurno.

En presneto lep izlet in upam, da ga bom še ponovil. In to s Heleno. Kmalu. Kaj bo šele spomladi, to mora bit lepo! Mogoče kar razumem fante, ki to delajo skoraj vsak dan... In ne misliti, da ima Jarški dom malo dnevnih obiskovalcev! Kar precej gostov ima in to veliko stalnih. Ravno tako, kot vsaka gostilna, tukaj ni prav nič drugače, pa čeprav moraš do njega kar nekaj hoditi. Pravzaprav ne moreš verjet, koliko ljudi je gor vsak dan, ali pa vsaj trikrat na teden! Uff.

Ampak četrtek pa je bil tak dan. Dan za na kavč.

Zunaj pa prelepo sončno vreme. Jaz pa zabubljen pod deko na kavču, z bioritmom čisto v dolini... Kaj naredit?

Hodit bi moral, ampak sem se pripravljal na jutri, pa ni bilo ravno primerno. Zato sem se na koncu spokal vsaj na Limbarsko, pa še zverino sem vzel s seboj.

A mi fotke niso prav nič všeč! Če človek ne zna, pač ne zna, tudi zverine in dobri fotkiči ne pomagajo. Sem pa tudi sam butelj, sem kar mislil, da bo vse v najlepšem redu in se z nastavitvami sploh nisem igral. Samo slikal in slikal. Kot da bo pa potem vse ok. Ah.

Na koncu sva pa poslikala še morje fotk s kamniškega polja, tiste so bile malo boljše, čeprav še vedno nisem prav zadovoljen.

Snega je v hribih enormno! Neverjetno, po mojem bomo na Kamniškega prišli šele tam nekje julija!

Tudi Storžič ima kapo snega, ki mu je omehčala vse ostre robove. Spredaj ena mala pikica, Kališče. Hja, če veš, kje je...

Primoža sem seveda moral slikat in pot na Veliko, po kateri se bom vzpenjal "jutri".

Res je ogromno snega, hribi dobijo kar malce drugačne oblike.

Kakor jaz tisti dan nisem prav nič treniral, so pa drugi. Naprimer tale:

Pravi kasač, ki je moral malo raztegnit svoje dolge noge. In je bil kot kaka zvezda, na koncu se je prav nastavljal fotoaparatu! Voznik pa tudi ni imel prav nič proti.

Ko se ti nič ne da. Ko ne moreš prav nič. Ko najraje ne bi nikamor šel. Ko ne bi nikoli zapustil kavča.

Ko bi se le smilil samemu sebi. Ko bi jedel, spal, jedel, spal, jedel, jedel, spal. Ko bi prav NIČ.

No, danes NI bil tak dan!

Zato grem pa kar lepo spat, drugače me pobere.

Zadnjič sva bila s Heleno kar žilava.

Nič naju ni motilo. Kakšno grdo vreme! Kakšen dež, neki! Pfifff!

Zato sva bila dežju primerno oblečena - prvo planinka:

in drugo planinec z obvezno potohodniško opremo - marelo:

Saj ne vem, zakaj sva se kar nekaj sekirala in naju je bilo sram, tudi večina drugih je imela dežnike. Kot tak sprehod v dežju z dežniki smo imeli.

Ker ljudi ni bilo skoraj nič manj, kot prejšnjič, ko je bilo vreme še kar.

Dežja je bilo toliko, da je celo potoček postal slap, in to celo lep slap:

jaz sem pa do vrha tako zakuhal, da sem lahko slikal le še fotografije iz predprejšnjega stoletja.

Gor je bil kuhanček in topla peč (že ob pol devetih!), skupaj s svečko pa je vse skupaj dajalo pridih romantičnosti.

Ja, sva kar malo uživala, dokler nisva morala spet ven, na dež.

Bljaki.

7,35km, 1:18:59, 573kCal, 156/182, 425vm, 0:48:54 gor, 0:30:05 dol. Žmohtno in bljaki je najboljši opis. Dol sem polovico poti tekel. Tekel.

Ker sem pa te čase na dopustu, sem pa danes šel spet gor. Vreme je bilo neprimerno lepše!

in čisto lahko bi se že celo martinčkal ob cerkvi:

Pa se nisem. Ker so me bolele noge. Bolele! Bolele kot strela!

Že povsem v začetku -v prvem klancu - sem se (da bi me koklja...) zagnal, kot bi šlo za stavo. Po desetih minutah so me noge tako pekle, da skoraj nisem mogel nič več. Ampak sem bil seveda žilav, po domače trmast in se nisem dal. Sem gnal v klanec kot največji..., ma ja... kot največji kreten. Saj najbrž mi ni niti šlo, ker me je vse bolelo, ampak bog ne daj, da bi se ustavil! Ne, samo tega ne! Mi lahko kdo kaj ukrade ali pa se svet podre, kaj pa veš...

Skratka, trpljenja polno celo pot navzgor.

In prav tako navzdol. Zakaj pa bi bilo dol kaj lažje, kaj? Če so bile noge že navzgor čist preč, je težko pričakovati, da bodo pa potem za dol kot prerojene, anede?

Čeprav je bilo za en kanček - za en čink - boljše. Vsaj toliko boljše, da sem skoraj celo pot tekel. No, racal in koracal, a vseeno nekaj teku podobnega je bilo.

6,50km, 1:08:56, 528kCal, 161/177, 425vm, 0:42:14 gor, 0:26:40 dol. Bolečinaaaaaaaa, a vseeno zelo hitro dol! Nisem šel po cesti, se vidi, le 6,5km.

V nedeljo štartam dvakrat. Počasi bo treba podaljševat.

Strašansko jih imam rad, čeprav mi delajo en kup težav.

Ampak jih imam vseeno zelo, zelo, zelo rad.

Največji problem je, da sem in tja kakšno zimo preprosto spustim in pozabim na krvavice. Ne moreš verjet. In potem se spomladi tepem po glavi, kako nisem to zimo nobene krvavice pojedel... Hm.

Tako sva zdaj sklenila, da naveževa stike tukajle naokrog, po naših vaseh. Ko malo podrezaš, potem šele vidiš, da vsak ta drugi dela svoje krvavice. Da ne govorimo o gostilnah, pri vsaki imajo svoje. In nekatere so prav božanske!

Jaz imam to dobro navado, da se nikoli ne spomnim, katere so dobre in katere so slabe. Najbrž ne zato, ker se ne bi spomnil, ampak preprosto zato, ker so mi vedno dobre.  In pravzaprav mi je čisto vseeno s kje so, do zdaj nisem še nikoli slabih jedel.

A sem že povedal, da jih imam zelo, zelo, zelo rad? Nisem? No, zelo, zelo, zelo rad jih jem.

Tele so zmrznjene, svežih ni bilo, jaz pa lačen krvavic. Dobil jih pri Sokliču, direktno s treninga z Murovice sva prišla s krvavicami v roki domov.

A ni to super?

Včeraj sem šel iskat pozabljeno kapo, pa sem padel ravno na sredo ustanovitve nove republike.

Ravno toliko, da sem videl postavljanje Strička in predajanje ključa.

Zdaj bo treba s potnim listom v vrtec. So pa zakoni zato bolj fajni.

Škoda, ko je bil tak deževen, siv dan...

Danes ni bilo vreme prav nič prijetno.

Ampak to naju ne moti. Zase vem, da sem nadvse zadovoljen! Zjutraj lepo vstat in rintat gor v hrib. Pa čeprav dežuje, pa čeprav padajo prekle, pa čeprav je dež. Ja, nisem si mislil, da mi bo kaj takega všeč. Nikoli.

A tako je življenje, vedno nekaj novega, kaj? Bom počival, ko bom star...

Megla in dež spodaj. Na vrhu se je celo nekaj zjasnilo in enkrat se je pokazal celo obris sončka. Ah.

Vedno bolj šibava, kar je seveda za pričakovat! Lepo je videt, da napreduješ in vse, kar je več, kot prejšnjič, je skoraj že poraz. No, takega mišljenja se bom moral odvadit, v nedogled pač ne bo šlo bolje, anede?

Pozvonil pa sem. Za naju. Za nas. Za vse.

10,51km, 2:03:40, 771kCal, 143/171, 435 vm, 1:09:48 gor, 53:52 dol. Prav luštno, čeprav je malo za vrat teklo...

Voziček v trgovini je uporabna stvar.

Pravzaprav brez njega sploh nimam kaj početi v trgovini. Ker nas je veliko, je tudi artiklov vedno veliko. Bolj težko jih je potem nosit, jih je mnogo bolje peljat. Z vozičkom, seveda.

Vozički so čisto ok, če odmislimo, da so štorasti, težko vodljivi in da si jih kar naprej butam v noge. Pridejo prav in to še še kako prav, zato jim napake večinoma odpuščam.

Bolj zanimivo pa je, kako ljudje pospravljajo vozičke.

Na sliki je vidno, da si je zadnjih šest ljudi, ki je vrnilo vozičke, prišparalo v povprečju (prvi manj, zadnji že veliko več!) 5,34m hoje! Kakšna funkcionalnost in kakšna poza: "mene že nau noben jebu, da morm hodt 5 metrov dl"!

Pa saj najbrž vsi vemo, da se potem tak trend nadaljuje in da se vrsta, ki je že daljša, pač daljša, dokler gre. Do konca. Avti potem veselo vozijo naokoli, vozniki se jezijo, a na koncu naredijo povsem enako - voziček spravijo v ta dolgo vrsto.

Ta kratka vrsta pa ta čas sameva, kot da bi bila kužna. Pa sem šel preverit, ker sem sam voziček spravil v ta kratko! Čisto nič ni bilo narobe s tisto vrsto, nič pokvarjenega ali čudnega, da bi *morali* spravljat vozičke v ta-dolgo. Spravljali so jih tja zato, ker so jih že drugi prej spravljali tja. Dolžina vrste je pri tem najboljše merilo, anede?!

Ne vem, jaz se trudim z vozički ravnat dobro in lepo. Ne puščam jih tam, kjer mi od riti padejo, pa če imajo evro noter ali ne. Odpeljem jih s parkirišča, pa čeprav se moram zato malo sprehodit. In pri spravljanju uporabim en mali delček svojih možganov. Čisto tako, zaradi lepšega, če že ne zaradi česa drugega.

Saj za voziček je en mali delček povsem dovolj.

Tole kolesarko poznamo vsi v Krtini in bližnji okolici.

Vsaj tisti, ki se vozimo zjutraj v službe, vrtce in podobno.

Skoraj vsak od nas jo je že kdaj - skoraj - podrl. Ker ženska je žilava. Petek, svetek, kadarkoli. Ko padajo prekle, ko dežuje, lije kot iz škafa, ko sneži, ko... Vedno na biciklu. Na biciklu, z otroškim sedežem zadaj. V nasprotno smer, kot kakšen pešec. 

Do Želodnika še gre, ker je vsaj cesta razširjena in ima neke vrste "pločnik". A od Želodnika naprej ni ničesar več. Ne pešec, še manj pa kolesar, se nima kam umaknit. Nima, ni prostora. Pa še cesta je taka fina, ravna, domača, z omejitvijo 90. Ljudje letijo, tudi v dežju.

Pa brez kakšne luči. Lučke. Svetilke. Odbojnega stekla. Morda ga celo ima, a se prav nič ne vidi. In res, enkrat sem jo - v nalivu ko je lilo kot sodnega dne - skoraj zbil. Kar naenkrat se je pojavila ob cesti, njena postava se je kar naenkrat prebila iz teme. Hop, pa je bila tam!

Pravzaprav je bila posredi le sreča, da je nisem zbil, saj nisem niti reagiral.

Evo, zadnjič, med hudim sneženjem, je bila seveda tam. Pa kaj, če je deset, petnajst cm snega ob cesti! Le da se tokrat ni peljala, temveč je kolo potiskala.

Nisem mogel drugega, kot da sem jo slikal...

Super. Saj verjamem, da je nuja, da ljudje v nekaterih primerih ne morejo drugače, a vsakodnevno nošenje glave na prodaj je pa vseeno preveč. Če nekaj iščeš, v veliko primerih to tudi najdeš.

Jaz je ne bi zavaroval v nobenem primeru.

Včasih pridejo dnevi, ko človek malce ponori. Ko narediš kaj norega, čeprav si ti sploh ne zdi, da bi bil nor. No, za nekatere tudi nisi (ker so bolj nori od tebe), ampak tako, eno majčkeno, bolj zase, pa si nor.

Saj sem samo hotel na trening. Prav nič takega. Pa še vesel sem bil - bom šel sam in bom lahko šibal in končno bom lahko videl, kaj zmorem in kako sem hiter!

Samo na sneg sem pozabil.

Na 30-40cm snega. Čist pozabil. Izpuhtel je, se stalil.

Kar je rezultiralo v tem, da nisem bil hiter! Kako le, če pa sem moral gazit kot nor. Kot ratrak, traktor sem enakomerno rinil v hrib, v noči, sam, samcat.

Le samotno gaz - prvo seveda! - sem delal. Do vrha sem moral zgazit, hudirja. In to sploh ni tako enostavno, kar sem spoznal po času in po tem, koliko sem bil zmatran, ko sem prišel domov.

Sredi poti - po križišču - so sicer bile stopinje in sem bil vesel, da mi ne bo treba kar naprej iskati. Mnogo lažje je v pol-mesečini le slediti, kot pa kar naprej iskati pot. Za gazit pa ni bilo nič drugače...

Dokler sledi niso - sicer res skoraj pod vrhom - skrenile nekam pošrek v gozd. WTF? Kaj pa je zdaj to? Je imel tisti pred mano dovolj vsega in se mu je zmešalo? Pa sem stopinje le malo bolj pogledal, hej, saj to sploh ni bil dvonogec! Heh, sledil sem bogve kakšnemu srnjaku, jelenu, nekaj velikega je moralo bit, ker je delalo prav čudne stopinje, ki v visokem snegu zgledajo popolnoma drugačne! Še dobro, da je žival dober del hodila po poti! Bogve kje bi lahko že zavila s pravi poti, jaz pa za njo...

Začel sem seveda pozno, po službi, pa potem preden se človek zrihta in hop, je bila ura že skoraj pol šestih. Takole nekako:

Tukaj se je še kar dobro videlo, sneg pa popolnoma bel in neomadeževan. Le veliko ga je bilo in vsi kupčki in dolince dobijo enako obliko zato zna bit včasih malo zoprno. Še posebno če gaziš.

Gor na vrhu sem pozvonil, malo za vse ostale, veliko pa zase. Priznam, da me je bilo kar malce strah in sem sem in tja kar malo okrog svetil. Kakor je gozd v drugih letnih časih tako živ in glasen, je bil tokrat popolnoma tih. Popolnoma tih! Le mene se je slišalo tisoče kilometrov daleč... Vsaj tako se mi je zdelo. Vsi ostali zvoki pa zadušeni v mehkem snegu. In ko rintaš v hrib, zadihan do konca, nič ne vidiš, se ti začnejo v glavi rojevati čudne misli. Pa si hitro mrzel in kmalu začneš pogledovati naokrog. Saj ne, da bi se medveda bal - najbrž bi se ob bolj mene, ampak dovolj bi bilo, da bi me kaj presenetilo, pa bi se najbrž kar usedel dol...

Pa je bila ura 18-19h, nič prav daleč od naselij, a kot da bi bil v popolnoma drugem svetu! Sveže zapadli sneg, malce megle, visoka oblačnost, luna v oblakih ter globoka tema, vse to je dajalo pridih neresničnosti. Nobenega glasu nikjer, nič iz doline, nič iz gozda. Še dežja, ki je padal, se ni slišalo! En popolnoma velik, ogromen nič. In jaz. Sam.

Gor sem prišel utrujen, kot že dolgo ne. In žejen! Mater, žejen! Okoli mene pa na tone vode, jaz pa mnogo bolj žejen, kot zadnjič, ko ni bilo nikjer nič snega, ne dežja! Oh, koliko snega sem pojedel, pravzaprav sem ga jedel kar celo pot do dol.

Dol ni bilo prav nič lažje kot gor. Tekel sem lahko le na spluženi cesti, pri gaženju pa tek tudi po strmih pobočjih ni šel. Ga je bilo preveč. Ali si moral dvigovati noge (pre)visoko, ali pa si jih moral vleči z veliko dodatne energije, da si odmetaval še sneg. In kmalu ni šlo več, so bile noge povsem utrujene.

A ko sem prišel domov, sem bil ponosen nase, kot že dolgo ne. Tako blizu, tako nekaj navadnega, običajnega, pa se lahko spremeni v prekrasno doživetje! Pred nosom. Nikamor daleč ni potrebno it.

Premočen kot pes, sem užival kot strela!

10,51km, 2:17:25, 795kCal, 169/186, 435 vm, 1:18:37 gor, 58:47 dol. Enkratno. Gaz, tema, tišina, samota.

Jaz radio v avtu trpim le, če predvaja glasbo. Čim začnejo govorit, grem na drugo postajo. Brez pardona, skoraj.

Sem poskušal z vsem bogom, mp3-ji, cdji, izmenjevalci, a sem se vsega naveličal. Take naključnosti, kot je živ program radia, ne najdeš nikjer. Na žalost pa pašejo govorjenja potem zraven. S čimer se moraš potem borit kot nor.

A se ne da naredit radia, ki bo prepoznaval govor in reklame in premaknil sam na drugo postajo? To bi jaz takoj imel.

Čeprav je v teh časih to težko. Ker kar naprej nekaj govorijo. Vsi. Eden čez drugega. Nagradno bebave igre. Razdajanje denarja. Šale za jokat. Infantilizmi.

Eh, saj je bolje, da se sploh ne sekiram.

Eni najbolj norih so pa novičarji. Najprej so začenjali ob polni uri. Potem pet do. Potem deset do. Pa nekateri petnajst do. Pa ob pol.

ČEMU hudiča??? In kaj naj bi to sploh pomenilo?

Zakaj ne začnejo kar polno uro pred? Naprimer ob 7h bi imeli novice za ob 8h! Ta prvi bi bili, čisto in totalno prvi! Kako, da se ni še nihče tega spomnil?

Enkrat bom cel tist bedast radio ven iz avta šuknil. Si bom raj sam žvižgal. Bo boljš za živce.

Sagem, IAD81 HD.

Kaj naj z njim počnem? SiOL mi ga je pustil, jaz pa nimam kam z njim. Pa se mi zdi tako žalostno, da bi ga stran vrgel. Saj je ja ena fina naprava, no!

Saj nekaj zna, pravzaprav je tak dober predvajalnik, le nastavit bi ga moral znat. Da bi naprimer pobiral vsebine s kakšnega drugega naslova, kot jih zdaj. Ali pa kaj podobnega.

Kolikor si jaz predstavljam, bi moral biti čisto spodoben mrežni predvajalnik, anede? A ima kdo pojma, kako priti gor, kako kakšno stvar nastaviti? S katerimi strežniki deluje itd., itd., itd.?

A da bi ga prodal? A take stvari kdo kupi? A ga ne daje Siol (skoraj) zastonj?

Jah, meni ga je kar škoda. Že zdaj se je cel mesec valjal pred ogledalom, počasi bo skrajni čas, da gre nekam drugam, drugače mi ga vržejo v smeti.

Ja, ja. Eni se regenerirajo s tistim, s čimer jaz treniram.

Ah. Še dolgo ne bo iz mene kakšen športnik. Sploh nič temu podobnega.

Brezveze, da kdaj sploh komu zaupam svojo skrito željo. Saj tako ali tako ne bo nič iz tega. (Pa tudi tako ali tako ni prav nič posebnega...)

Ampak, da se pa nisem trudil, pa ne bo nihče rekel. E, to pa ne.

Čeprav se mi včasih - ne, ne, pravzaprav se mi kar vedno zdi, da mi prav nič ne pomaga, tudi, ko se trudim. No... tam nekje zadaj vem, da je malce bolje, kot je bilo leto, dve nazaj. Ampak a ne gre to tako počaaaaasiiii???

Ker sem veliki organizator, sem jih seveda danes zbral malo več. Kar šest. Sedmega ni bilo, ker je zaspane. Nazaj grede smo pa Krte moral štet. Čeprav prav nihče ne vadi (japajade), so šli vsi gor. Na koncu sva jih naštela štirinajst. Krtov. Pravzaprav je bilo malo sreče, da smo šli že dol, drugače se je zelo težko odtrgati od šanka... Pa saj to vemo, kako gre.

Danes sem si rekel, da bom šibal. In sem. Šibal kot nor. Z Maretom sva šibala. No, on je šibal, jaz sem pa sopihal. Ampak res, dal sem od sebe skoraj vse. Mišice sem gnal do zategnjenosti, da so me kar pekle, dihanje pa je itak komaj še šlo...

In rezultat? Ma, hudirjaaaaaa, a se je splačal za štiri minute hitreje??? Hudiča, kako samo štiri minute, pa toliko sem se namatral? Grrr.

Res ne vem, kako je to mogoče, da je taka velika razlika v matrariji, pa tako mala v času? Od čisto finega sprehoda, pa do matrarije me ločijo le štiri minute? Mater imam velik razpon, anede? A s tem moram živet, se bom že navadil... Kaj pa čem drugega?

Sicer pa je bilo prav fino, cel čas je naletaval sneg, nekaj malega se ga je celo prijelo, kar je bilo predvsem dobro, da ni drselo do popolnosti... Jasno je, da sem v petek nabavil dereze, tiste ta enostavne, ampak bognedaj, da bi jih s seboj vzel! Ne, ne, se je bilo veliko bolje drsat celo pot dol. A to ni pokvarilo vzdušja, dan je bil povsem zimski, s snegom in bleščečo belino, pa čeprav v megli in oblačnosti.

Jasno, da je vse ok, ko pa te na vrhu pričaka cela družina:

7,44km, 1:34:07, 523kCal, 154/184 obratov, 470 višinskih m., 40:56 gor, 41:33 dol. Zgleda, da bom moral za pol ure vadit kako desetletje. Dol je šlo pa slabo danes, ampak to predvsem zaradi drsenja... Ni prav nič enostavno. Vmes sem pa še 11:34 afne guncal (gor pa dol tekal), ko sva čakala na ostale.

Jah, toliko. Kolikor je v petek grozno zgledalo, se je kar dobro izteklo. Zdaj čakam, da bom začel z dvakrat gor in dol. Tja do maja moram priti na 5-krat. Tisto bo pa že nekaj. Da bom potem lahko preživel, vse samo zaradi tega!