Ravnokar je bilo novo leto, evo... zdaj pa že konec marca.

Pa od kje???

Povsem se potrjuje teorija, da se v drugi polovici leta spomniš le začetka leta, potem pa prvega maja. Kam pa gredo - hudiča - štirje meseci vmes?

Spet smo zasedeni. Pre-zasedeni. Ko stvari začenjajo postajati zaradi hitrosti motne. Ko se začnejo stvari počasi izgubljat. Ko postajata oblika in forma vsem zadevam tega sveta popolnoma enaka.

Ko ne narediš več tega, kar od tebe pričakujejo. Ko se začneš upirat. Na najbolj bedastih področjih. Ko preprosto ne gre več. Ko bi se ustavil, zaspal, prespal tri dni, teden, mesec. Pa saj si ga, cele tri mesece je šlo, le kam?

Ko začneš jamrat.

Takrat je mogoče čas, da kaj narediš, anede?

Ostaneta le še dve nepomembni vprašanji: kaj in kako.

S tem se bomo pa kdaj drugič ukvarjali. Zdajle nimamo časa.

Če se približuje monsun, je treba hitro stegnit v hribe.

Saj sem še enega palil in palil, pa nič. Se mu ne da zgodaj vstat, pa vedno ima nekaj... Pa nič.

Midva z Maretom pa sva zgodaj vstala, sem hotel biti do opoldne doma. Seveda mi je uspelo.

Mi pa včeraj nikamor ni šlo. Kot da bi bil preutrujen, kot da se mi ne bi nič dalo. Saj sem se trudil, a preprosto ni šlo. Počasi, prav počasi sem jo mahal v hrib. Tudi, če sem malo pritisnil, ni šlo nikamor. Sicer se pa nisem kaj dosti sekiral, kakor gre, tako pa gre.

Resnici na ljubo, tudi vreme ni prav nič pomagalo. Čisto na koncu sva morala nataknit še pelerine, ker je kar fino deževalo. No, saj dež še gre, ampak pelerina je pa resnično zoprna zadeva. Še posebej, če piha, potem vse plapola naokrog kot noro, nič ne vidiš, nič ne slišiš. Sicer pa tako ali tako nisva ne videla (megla), ne slišala (veter).

Gor grede je še kar toplo pihalo. Ali pa sva bila fino ogreta, skratka, zeblo naju ni prav nič. Povsem drugače ob odhodu s Planine! In zopet se je pokazala moja površnost, ko sem doma pustil rokavice, ah, saj bo dovolj toplo, saj bo ničla na 2200 in še dvigala se bo!

Ma ja! Skoraj so mi prsto pomrznili! Sreča je imel Marko še ene rokavice s seboj, da mi je rešil prstke, ki sem jih tako nespametno nastavljal vetru, ki kar naenkrat ni bil prav nič topel več. Presneto mrzel se mi je celo zdel!

Pa vse skupaj je bilo za deset minut, dokler se nisva skrila za rob, tam ni več pihalo, pa tudi topleje je takoj postalo. Ampak izkušnja je bila pa dobra, sem že čutil, kako se mi bo zanohtalo... Ah, napake, zdaj sploh rokavic ne dam več ven! Kakor bi bilo tudi pravilno!

Seveda sem jih dal ven, da bi šparal s prostorom, ker sem spet trogal s seboj superge. Ampak jih - spet - nisem rabil! Še dobro! Čevlji so se pokazali za super! Še čisto malo jih uhodim, pa me ne bo več strah, da bi me lahko ožulili. Dereze so pa seveda spet super prav prišle.

Kljukca sva bila nadvse zadovoljna z izletom. Bolj ko je pihalo in je bila megla, bolj sva bila navdušena. No, čez Peči nisva rinila, sva bila raje Modra, ampak gor v domu, ob pasulju in joti sva globoko razpravljala, kako je super in oh in sploh. Jah, tko je, če si mal usekan in so ti hribi všeč. Matraš se in matraš, na koncu ti je pa še všeč. Ah, sicer je pa tako povsod, anede?!

Tačas se je pa na Sv. Primožu bil pravi boj, ne boj, mesarsko klanje! Sobota je bila namreč dan za Gorski tek na Primoža! Do Primoža nazaj sva prišla tam nekje 10:40, ko so bili seveda že vsi gor, tako da nisva mogla za nobenega navijat.

So rekli, da jih je bilo 200. Ufffala.

Dol je bila prava gužva, rush hour.

14.97km, 4:14:12, 1120kCal, 153/176, 1262vm, 2:28:17 gor, 1:45:57 dol, oboje po Poti Modrega Moža. Do Primoža gor 46:39, dol 30:59. Od čisto spodaj.

Prav nikamor ni šlo, je že takoj  čas do Primoža pokazal, da nekaj ne štima. In na koncu sem bil na Jarškem že kar utrujen. Potem se je vse kar popravilo in je bilo dol priti kar veliko lažje.

Saj ni, da nič ne tečem, ne, ne!

Zgleda celo, da bom počasi povečeval tek, saj je v dežju vseeno težko rinit v hribe, za tek je pa skoraj vseeno. In dokler bo tale monsun okrog, bo treba najbrž več tečt.

Res je, da že dolgo nisem nič tekel, zadnjič sem se nekaj matral, zato sem vzel raje tek za prvo rekreacijo, ko sem spet začel po enem tednu Planice. Tako, da vidim, če sploh še gre.

No, saj je kar šlo. V temi in slabem vremenu, no, vsaj deževalo ni. Jasno je, da se mi ni dalo nikamor, a sem se po velikanski sitnobi le spokal ven. Kako naj ne bi bil človek siten, po celem tednu!

8.15km, 0:58:49, 7:13/km, 807kCal, 165/180. Ma ja, jasno je, da sem šel počasi. Mi je povsem vseeno, koliko sem hiter, veliko raje najdem en lušten tempo, ki me potem pelje naokrog, jaz pa tačas odklopim.

Ja, cela štala. Cela muka ježeva, tile novi gojzarji.

Najhuje jih je kupit. Kako naj vem, ali bodo ok ali ne? To ni čevelj kar tako, za katerega mi je vseeno. Gojzar bi moral testirat par dni, da bi lahko rekel, ali mi je prav ali ne. Ne pa takole, v trgovini se sprehodit pred ogledalom. Ah. Prav nič ne nuca in vse skupaj je le ena sama tombola.

Mogoče si zadel, mogoče pa tudi ne.

Ampak bilo je nujno, stari že razpadajo, počasi se lupijo ko čebula, še malo pa bo kar naenkrat vse razpadlo. Poleg tega je podplat že postal podoben podplatu superg, kar mi ni najbolj všeč v hribih.

Kaj pa vem, žulja mi niso nobenega naredil, tiščal pa so me ko hudir. Vsi ti čevlji mi hočejo naredit pravilno vzbočeno nogo, jaz se pa z obema dvema upiram. Dozdaj sem bil vedno jaz bolj žilav in prav vse čevlje sem že uhodil. Čeprav sem imel včasih tudi ogromno žuljev. Trma, kaj čmo. Enkrat se bodo že uhodili tudi tile. Čeprav so kar malo trdi, saj sem take pravzaprav hotel... Eh.

Zato pa sem jih šel probat. En mali trening hoje v hrib po dolgem času. Helena, Janez in jest smo jo mahnili kar na Limbarsko.

Počasi se bo začel pomladni monsun, je treba vsako priliko izkoristit.

12,32km, 2:10:00, 934kCal, 155/181, 630vm, 1:13:26 gor, 56:33 dol. Pravzaprav super. Sploh za nove čevlje. V takih trdih in čisto novih je prav zanimivo tečt. In naporno. Pa smo celo kar nekaj tekli. Vsaj navzdol, je bilo treba priti dol še preden se je povsem stemnilo!

Seveda sem s seboj trogal superge. Za vsak slučaj. Kaj pa naslednjič? Naj še vedno trogam rezervo? Ali je lahko slabše? Mater, zoprnih odločitev...

Jej, kako mi gre na živce kupovati gojzarje, same presnete težave!!! Ravno dobro se navadiš na stare, uhojene, na, pa grejo in začnejo razpadat. Grrrrr!!!

Je tako zgledalo, kot da so bili v Planici vsi naši helikopterji.

No, obadva, enega so si pa še sposodili.

Vojaški je letal naokrog in si ponavadi dolgo ogledoval skakalnico. Najbrž to pomeni kar precej ogledov, prej turističnih kot vojaških.

Policijski je bil uporabljan precej manj, ponavadi je letal tudi precej višje. Najbrž policija ni imela razpoložljivih sedišč in lepega razgleda.

Tale je bil pa povsem nor.

Najprej sem mislil, da je v težavah in da pravzaprav pada dol. Pa ni. Padel. Delal je pa take vragolije, lupingi so bili še najmanj, da sem pozabil zapreti usta. Saj sem ga celo posnel na telefon, a črna pika na nebu bi lahko pomenila tudi muho, ne pa helikopter, zato brezveze...

Resda, ni bil čisto povsem kot tale, je pa bil kar nekaj zelo podobnega, le da precej večjega.

Kolikor se jaz spomnim, so me učili, da helikopterji ne morejo naredit lupinga. Sicer se ne bi zanašal ne na moj spomin, ne na nauk, ampak vseeno je bilo zadevo prav fino videt. Za drugič bom pač vedel, da temu ni tako.

Šest dni prebitih v Planici, nama je pustilo res eno polno malho vtisov.

Kdo ve, kdaj jih bova v celoti predelala! Zadeva je večplastna in na več nivojih, vse pa se nekako združuje v nama, nekatere stvari bolj, druge manj, nekaterih je mnogo več, drugih mnogo manj, a tudi nekatere mnogo bolj pomembne kot druge.

Poslovni, osebni, prijateljski, športni, domači, družinski, tekmovalni, dogovorni, tehnični... in še mnogo nivojev, ki so bili prisotni v Planici v teh dneh. Od družine, ko so bili z nama naši fantje, pa prek novo pridobljenih prijateljskih vezi, do obiskov iz vasi, pa naprej prek samih tekmovalcev in vrhunskih športnikov, do komercialnega nivoja uporabe same Pixne. Pa tehnične napake in reševanja, pa izvedbe tega in onega, pa... Eh, še dolgo najbrž ne bom mogel niti identificirati vsega, kaj šele, da bi vse (s)poznal.

Pravzaprav bi lahko za vsak nivo napisal prav poseben post.

Če potegnem črto pod vse skupaj, je bilo super. Nadvse super. Pravzaprav je zadeva popolnoma uspela! V vse-zaobjemajočem smislu, seveda. To ne pomeni, da bomo pa jutri že tržili Pixno (čeprav bi bilo to zelo super!) ali kaj podobnega. Ne, zadeve so mnogo bolj kompleksne in vsak človek najdeva svoja zadovoljstva, eni tam, drugi drugje. Midva sva jih tokrat našla v taki meri, da nama je bilo preprosto super! Kar je pa najbolj važno, anede?

Govoriti o tem, da sva se ogromno naučila, je pa najbrž povsem brezpredmetno. Že samo tako učenje in vedenje bi bilo povsem dovolj!

Jaz ponavadi nisem tak, take stvari mi celo niso nič všeč, a biti del takega zanosnega dogodka, je res nekaj posebnega. Res, take množice in evforija me ponavadi odbijajo, a tokrat je bilo potrebno, da se prepustim. Saj hitro postaneš del celote, le majhen delček, skozi tebe pa se pretaka vsa ta energija, evforija, navdušenje in zanos. Je pa res, da moraš biti tam in se prepustiti.

Kreganja, nesoglasja in nesporazumi pridejo na vrsto šele kasneje, nikakor ne med samih dogodkom.

In v tem smislu in upanju sem tistemu tipu, ki je na koncu sunil še naše rožice z naše mize, to tudi pustil. Saj je le hotel vzeti s seboj del vzdušja, del zanosa, del dogodka. Ki ga sicer nosi že s seboj za vedno, a ljudje velikokrat potrebujemo materialno oprijemljive zadeve, da vsemu skupaj sploh verjamemo.

O, ja, še dolgo bomo govorili o tem!

Nekje vmes, med vsem tem polno zasedenim časom, smo šli ZEVSovci še na bowling.

Kar v tuš v Kranj. Kakorkoli že, razgled imajo fantastičen! Pa še prišel sem ravno ob času, ko se je vse svetilo ko zlato!

Planet je ogromen, no, vsaj meni se zdi. Bowling je ogromen, kar je najbrž res, ko je prazen, ko je pa poln, pa je že najbrž gneča. Na eni strani kino:

na drugi bowling:

Prava meka današnje zabave. Od posameznika je odvisno, kako se v takih pogojih znajde in počuti.

Samo kuglanje mi je šlo kar ok, prsti so me pa spet boleli. Sem kuglal z roza štirinajstico, za kar so me seveda vsi hecal. Ne zaradi številke, zaradi barve! Res je, da sem jo komaj držal, ampak je bila pa kot tank! Vse je podirala. Za ciljanje pa devetka, za kaj več moje rokice niso...

Vse žirafe smo pomolzli do konca.

Po AC prek predora sem petnajst minut hitreje doma, kot če grem čez Brnik, Mengeš itd. Ah..

Tole bo treba ponovit, mogoče postane mesečni zborček! Vsaj za tiste, ki so kolikor toliko v bližini!

Slikamo kot nori. Bog ve, kaj bomo naredili z vsemi slikami...

Zadnja runda odpovedana. Zdaj pa se začenja žur.

Res je, da je v Planici veliko alkohola, vendar pa pri nas spet radi pretiravamo. Najbolj pa je zanimivo, da sami sebi zelo radi pljuvamo v skledo. Je morda v Italiji kaj drugače? Na poljskem, avstriji? Je kakšna druga prireditev kaj drugačna? Temu težko rečeš folklora, edino, če rečeš, da je to kar evropska folklora.

Dobro so skakali fantje, vsaka jim čast!

Danes malo slikovnega kolaža. Zanimivo je slikat v množici. Se vse izgubi, a vse tudi najde.

Po pravici povedano imaš na koncu kar malce slabo vest. V množici namreč do konca izostruješ posamezna življenja. Ki v tistem trenutku, vsaj zate, izstopajo. Verjamem, da so novinarji na to navajeni.

Jaz nisem, zato se ne počutim najbolje, sem jih le par naredil, ostale pa naj drugi.

Tole so punce, ki vedno ostajajo na drugi strani ograje. A so povsod tam, kjer so vsi ti mladi skakalci. Preprosto potujejo z njimi in potem tukajle stojijo šest, sedem ur in slikajo. Slikajo, slikajo, slikajo. Grupiji.

Danes je vse veliko bolj resno, tudi mnogo več ljudi. Tekmovalci so resni, trenerji sitni. Smuče se lišpajo in mažejo tako, da nihče ne vidi, kako. In pa polno obiskovalcev, ki hočejo do njih...

Pa se še začelo ni!

Go Planica, Go!

Najprej sem mislil, da bom imel v Planici veliko časa. Bom lahko pisal, delal.

Japajade.

Nič časa ni. Vsi tukaj smo namreč kot ena velika srečna družina. Kreganja med izvedbo ni, vsi se trudijo in vsi se trudimo. Je povsod dovolj drugih, ki iščejo in iščejo, kaj bi bilo lahko narobe. Pa je povsem brezveze.

Ker, vsaj kakor jaz vidim, so ljudje predani in nikomur ni vseeno.

Skratka, zadeva je in bo naporna, a vseeno gre vsa zahvala najbolj samim tekmovalcem. Brez njih... Dobri so, pravi orli. Od prvega do zadnjega.

Včeraj je šlo vse ok, pripeljala sva Pixno, vse uredila. No, danes najvsezgodaj se je pa vse začelo precej zoprno. Nič ni namreč delalo.

Argggghhhh.

Pa smo - povsem jasno, anede? - vse zrihtal. So zrihtal in smo zrihtal. Evo, zdajle vsi mladi fantje stojijo pred Pixno in gledajo TV, kako drugi skačejo. Ko bi le vedeli, koliko živcev me je koštalo najti presneti lokalni program...

Ljudi je danes že kar nekaj. Taka super fina barvasta gmota so.

Uspelo nama je celo postavit svoj plakat in reklamo. Na žalost se je znašla prav med dvema velikanoma... Evo, drugič naredim 10 metrskega, pa bomo videli, kdo ima daljšega!!!

Jaz se imam prav fino. Če ne drugega, so ljudje presneto prijazni!

To je to, prvo poročilo iz Planice. Nekaj časa bom s tem težil, a to je zdaj za nas kar dogodek. Zame, za naju, za nas.

Pravzaprav dvojčici. Nikoli še čisto od blizu. Vsaj jaz ne. Nikoli ni bilo v bližini nobenega dvojčka. Hm, čudno.

Ni dvojno delo, ampak kar malo več. Je pa zanimivo, kako se človek hitro in pravzaprav enostavno prilagodi. Ni problema...

Naš tamauček je bil seveda sila ponosen. Še posebno pa mu je bil všeč voziček, čeprav je komaj čez videl. Fant, kaj čmo. Dirkat ni smel.

Jih bo prav zanimivo opazovat skozi odraščanje! Saj rastejo ko gobe.

Ja, lep izlet je bil. Škoda le za razglede, ampak vsega pa človek ne more imet.

Je bilo že to povsem dovolj.

Prvič sem šel hodit v tiste kraje, dolgo, dolgo nazaj sem se le vozil tam, od takrat mi je bilo pogorje vedno nekako skrivnostno. Zakaj, ne bi vedel.

Seveda je bil to spet preizkus poti za Krte. Evo, že drugi ta mesec! Tile Krti pa so od hudirja, kaj?

Dobili smo se na Otočcu, je bilo treba prepeljati avte, saj smo prečili kar lep del pogorja. Neradi hodimo gor in dol po isti poti! Na grad pa naju vežejo presneto lepi spomini zato je vedno lepo postopati okrog tistih krajev.

Na pot smo krenili za vasjo Mihovo. Kar lepo v gozd, pravzaprav po kolovozu, a nič markiranem. Laška pot, ji pravijo v tistih krajih.

Pot se vije po nekakšni sredinski rami, kjer hodiš malo gor, majčkeno pa tudi dol. A nič hujšega. Sem in tja te sreča kakšna sfinga ali vsaj kaj zelo podobnega:

Dopoldne je bilo še vse s soncem obsijano in v listju zakopano:

Prej bi pomislili na jesen, a je bilo zvončkov, laških zvončkov, trobentic in teloha na tone! Teloh je že skoraj odcvetel, a ga takih količin na kupu še nisem videl!

Prvo malico smo si privoščili šele, ko smo prisopihali na greben, torej po slabih dveh urah. Smo uporabili kar vse pripomočke, ki so jih za sabo pustili gozdarji. Si znajo kar fino urihtat "jedilni kot"!

Aja, jedli smo čisto ob meji. No, če bi se seveda zmenili, kje je meja. Tale meja je zanimiva stvar. Si jo moraš ogledat, par stvari namreč ni popolnoma jasnih...

Čez eno urico, ko že parkrat preidemo mejo, zagledamo končno vrh.

Vrh je sicer tak mali kuceljček z veliko betonsko zadevo, za katero pa nisem našel uporabne vrednosti.

Če že nismo zmenjeni za mejo, potem ne moremo biti niti za ime. Me pa čudi, da je vrh za obe strani enako visok.

Cel vrh, ki je pravzaprav kar nekakšna planota, je torej poln objektov: vojašnica, zaprta okrepčevalnica, betonski steber - vrh številka ena, oddajnik (ogromen), podrta cerkev na slovenski strani, obnovljena cerkev na hrvaški strani, radioamaterski kontejner in antene in zemljevid z razgledom - vrh številka dva.

Potem se pa znajdi. Najbolje, da obiščeš vse, si vse pogledaš in greš potem dol. Včasih so pota človekova preveč zamotana, da bi se trudil karkoli razumet.

Evo radioamaterjev:

Seveda na stebru ne manjka niti ws2300. Hm, a imam tole na geoStiku?

Čakala nas je le še pot navzdol, proti Gospodični! Do vrha smo porabili slabe tri ure, res pa je, da se nismo ravno trudili s hitro hojo!

V slabi uri smo bili spet pri gostilni, tokrat pa že malo lačni!

Izgled nam sprva ni bil prav nič všeč, vendar pa se je izkazalo, da je postrežba odlična, hrana pa še mnogo bolj! Kakor smo bili v začetku skeptični, smo bili na koncu več kot zadovoljni! Lepo je videti gostilničarje, ki se trudijo s ponudbo! Enkratno! Ni čudno, da je bilo vse polno...

Še pogled proti našim hribom:

Kako vpliva studenec Gospodična na pomlajevanje pa ne vem. Si nisem upal poskusit. Kam bi pa prišli, da bi kar naenkrat postal mlajši!

Še tričetrt ure in smo dol. V Gabrju, kjer nas je čakal avto, ki smo ga prej pustili tu. Pravzaprav je bila kar dolga!

A smo le uspeli, pa še fino smo se imeli!

12,57km, 4:39:48, 993kCal, 125/168, 1020 vm. 2:58:28 gor, 1:41:00 dol, približno. Trdinov vrh - Gospodična 56minut, do Gabrja navzdol pa še 45 minut.

Res smo šli počasi, a izlet ni bil namenjen treningu in tekanju po hribih. Malo pa lahko tudi uživamo!

Je pa res, da me, kljub vsej počasnosti, danes vseeno bolijo meča. Kako je pa TO možno???

Danes sem si hudo zgodaj navil budilko. Ob 5h.

Da bi čimpreje švignil v hrib in bil tudi čimprej nazaj.

Pa mi ni ratalo. Nikakor. Do pol sedmih sem se še valjal po postelji in nisem in nisem hotel vstat. Se mi ni šlo ven v nobenem primeru.

A na koncu sem popustil in sem jo odhlačal na Murovico. Že tako je bila zgodnja ura, kaj bi šele bilo ob 5:30! Je pa res, da me je eden celo prehitel, je šel že dol, ko sem jo jaz drobil navzgor. Nazaj grede pa sem srečal že tri, štiri.

Malo mi je žal, da je nisem mahnil na Jarškega, ampak potem bi res moral vstati ob petih, pa še precej dlje bi se zadržal. Za kaj takega pa tale sobota ni bila primerna. Je bilo treba biti kmalu doma.

10,43km, 1:32:36, 919kCal, 159/173, 435vm, 55:20 gor, 37:15 dol. Kar veliko teka, sploh dol, oziroma povsod tam, kjer se da tečt (ravno ali navzdol).

Cel čas je tokrat rekord za tričetrt minute, vendar na račun poti navzdol. Za gor sem bil za pol minute prepočasen.

Hm, zdaj že sam sebe preganjam za minuto, pol. Brez veze. Res pa je, da tako zdaj dobro vem, kje sem, kaj zmorem in kje so moje zmožnosti, zato pa primerjam, štejem, izračunavam in pregledujem. Da se v prihodnje ne prenaglim, da se spoznavam in spoznam.

Trma je ena velika stvar.

In tudi ena veliko je*ena stvar.

Ah.

Spet sem se spravil tečt. Jasno, počasi bi bil že čas, drugače bo vse skupaj bolj ubogo, stave bodo izgubljene, obljube prelomljene. To pa ne gre tako preprosto.

Zato sem se spokal ven. Na srečo nisem vedel, kaj me čaka in sem začel lepo počasi. Je kar šlo. Prvih petsto metrov.

Prvič sem zdržal kilometer in pol. Potem so mi goleni skoraj odstopile. Pa sem malo hodil, malo tekel, veliko tulil in se drl. Še dobro, da tečem tam za krajem, le jaz in avtocesta, kdo me bo pa slišal! Ampak nisem odnehal. Ne, ni šans. Naj grejo noge v tri krasne, briga me! Naj vse skupaj razpade, naj mišice odpovejo, plazil se bom naprej, če bo potrebno!

Po štirih kmjih sem imel že solze na očeh, goleni so pekle, mišice so dobesedno delale prsk, prsk, kot da bi se zapletle in bi se drgnile ena ob drugo. In to mišice, za katere nisem vedel, da jih imam! Peklo, bolelo, razjedalo...

Vse naenkrat.

Gor v hrib je šlo malo lažje, sicer nič manj ni bolelo, le še z dihanjem sem se moral matrati, pa sem malo pozabil na tegobe. Komaj, komaj sem prišel do polovice poti. Res komaj!

Na klopco sem se usedel, se sezul, se masiral in tarnal. In tam, na tisti klopci, sem sklenil pomembno zadevo:

nikoli več ne bom tekel. Briga me. Nič se mi ni treba matrat kot norcu, kot totalnemu cepcu! Zakaj? Čemu? Da bom fit? Da bom lažji? Da bom bolj zdrav? Ma, naj gre vse v tri krasne! Saj bom crknil od vsega hudega... NE! Reci NE matrariji!

Ves pomirjen in vesel, da sem zadevo rešil, sem se lepo počasi obul, fotografiral jezero:

in v lahnem drncu odtekel domov.

?

WTF?

?

Nič, prav nič narobe! Nič! Vse v najlepšem redu! Prav lepo sem odtekel. Še celo domov nisem hotel, ampak bi kar tekel! No, ko sem enkrat že zavil po daljšnici in ko sem hotel vse skupaj podaljšat še skozi Dolenjo Vas, se mi je pa zazdelo, da trma in evforija ne gresta ravno skupaj in sem jo raje mahnil direktno do doma.

In kaj je bilo zdaj vse to? Čemu vse te peripetije, ki se kar naenkrat čudežno izgubijo? Zakaj nekaj boli, potem pa kar neha? Boli le zaradi lepšega? Kaj, če bi se res poškodoval, ali pa to sploh ni možno? Sem le prehitro začel? Ah, milijone vprašanj se podi po moji glavi, a se mi niti ne da na njih odgovarjat. Prav fino je tečt, briga me.

Seveda sem svojo besedo, dano na klopci, požrl. Mimogrede. Toliko o načelnosti...

11,08km, 1:28:32, 7:59/km, 1014kCal, 154/181. Rezultat je porazen, jasno. Prvi km je bil 6:44, naslednji pa že 9:37! Zadnji kilometri pa so šli vedno bolje: 7:45, 7:13, 6:56, 4:39. Sem malo pohitel, ko pa sem prej hodil...

Dobra plat pa se najde tudi tu. Tega rezultata ne bo težko presežti, to je sigurno!

Tako, pa sva - končno - zmenjena!

Ker se dr. Wega že dolgo, dolgo ni oglasil z nobenim komentarjem in ker tega ne zdržim več, sem se odločil, da napišem prav poseben prispevek.

Prispevek, za katerega obljubim, da ne bo vseboval niti enega hriba, niti ene gore, niti enega griča, kaj šele kuclja! Sploh nič nad 10m višinske razlike! Tudi mosta čez avtocesto ne bo! Niti krtine! Obljubim!!!

S tem Wegi ne bom več delal slabe vesti in skoraj sigurno bo prispevek prebral! In potem tudi kaj komentiral.

Torej...

hm.

V teh časih je težko ne omenjat ......, sploh meni. Torej! Niti ...... ne smem omenit? Kaj pa sneg zadnjič na ......? Ne? Pa ........ res ni ne vem kakšen ....! Tudi ne? Huh!

Argh, potem pa nič! Najbolje, da prispevek ostane prazen, tako bo lahko povsem sam izbral temo komentarja! Nič sugeriranja, popolna svoboda komentatorju!

Če to ni inovativen pristop h komentiranju, pa tudi nič ne rečem.

Če se ne posreči, bom jezen in bom samo še o ...... pisal!

Pred-odprava povsem uspela.

Tiste izlete, ki jih ne poznamo najbolje, gremo vedno prej pogledat. Se pač radi pripravimo, ne moremo potem Krtov peljat kar tako nekam, v neznano. Je treba vedeti kje gor, kje dol, kje jest, koliko časa, zakaj, čemu, itd., itd., itd. Milijone vprašanj imajo ljudje.

In smo tokrat šli Dane, Stane in jest. Že kar zgodaj zjutraj. Toliko zgodaj, da še ni bilo sončka in - kar je mnogo bolj pomembno! - ni bilo še skoraj nobenega avta! Parkirali smo en ovinek pod Matizovcom, je bil še presneto leden, poleg tega pa so bili zgoraj že štirje avti.

Takoj se zazreš v višave, v sonce in v sneg, ki ga je letos res neverjetno veliko. Uau, tole bo nekaj lepega.

Na poti nas čaka celo nekaj ledu, sreča, da imamo s seboj dereze. Sicer se da tudi brez, a če jih že imaš...

Danes gremo počasi, smo bolj sprehajalci, a nič hudega. Pot je sicer od začetka strma, zato pa si gor en, dva, tri. Stran od poti ni niti za stopat. Takoj se ti zgodi, da potrebuješ pomoč. Iz tegale se sam res težko izvlečeš, ker toneš le še niže... Zgažena pot nič ne daje slutiti, da bi bilo naokrog dva metra snega...

Potem se ti pa že kaj kmalu razjasni pogled. In to neverjeten pogled! Cel greben Košute na eni strani, Kamniške od zadaj, Storžič od zadaj, Dobrča, bohinjske gore in Triglav kot na pladnju. Le Stola ni videti, ga skriva Begunjščica. Razgled res enkraten! A na žalost so pogoji, ki so prekrasni za oči, mnogo prehudi za telefonski fotoaparat... Kolikor se trudiš, lepot pogleda se ne da pričarat nikakor.

Se mi je tožilo, da nisem vzel Zverine, bi slikal ko nor!

Na Kofcah celo domujejo, zato te lahko pride žicat tudi takale gorska črna, neverjetno mehka in popolnoma prijazna zver, ki te kar preseneti, ko jo zagledaš sredi vseh kupov snega.

Na čajčka in košutnika (pozor - tega ne spiješ na eks!), potem pa kar v dolino! Je potrebno pogledat še ostale doline.

No, izkaže se, da bolj, kot si pozen, dlje moraš hodit! Toliko je že avtov, ko smo mi dol. Nedelje so pač pohodniško obarvane v tej deželi in avti se vlečejo vse do asfalta, kar pomeni vsaj še 30 minut več hoje.

Po poti navzdol vidimo še kekčevo deželo in same lesene stavbe. Tole moram prav pogledat, kaj je, saj je kot neka pravljična dežela, vse zgrajeno iz lesa, mostovži, prečnice, hiške... Ni, da ni.

Pogled moramo vržti še v Dovžanovo sotesko, predori prav dobro zgledajo!

Nekdo se je moral kar dobro namatrat. Še dobro, da je baron poskrbel za komunikacije in te stvari.

Vode je povsod veliko in kakor kaže, letos ne bi smelo biti pomanjkanja. Čeprav nikoli ne veš, kaj?

Ogledamo si vse doline, do kam bi nas lahko prišel iskat avtobus, vmes pridemo še do gradu Puterhof v Jelendolu. Grad je zanimiv, ampak vemo, kako in zakaj pri nas uporabljamo gradove, anede? Ponavadi jih kar na veliko zanemarjamo, ali pa so prepuščeni sebi in svojim najemnikom. Škoda.

Na koncu se prebijamo do Medvodja preko blatnih luž in kolesnic traktorjev in po mojem smo imeli kar precejšno srečo, da smo prišli sploh nazaj. Čisto lahko bi še danes čakali na kakšen presnet traktor, da nas potegne iz vsega tistega blata... Gozdarji so vse razrili, ravno se je sneg umaknil in je vse razmočeno!

Ogledamo si še letno rezidenco, ki je bil prehodni dom za begunce in zdaj sameva in propada, ogromno igrišče in bivšo kasarno. Polno nekih objektov, ki vsi propadajo. Propadajo. Propadajo. Tamle nekje naprej je vse skupaj skrito, v ozadju pa kraljuje Stegovnik, ki ga drugače sploh ni opaziti, s tele strani pa zgleda prav hud!

Potem se ustavimo še Pr'Krvin, kjer hočemo nekaj spit, pa potem kar planemo na telečje pečenke in kosilo. Polno zasedeno v nedeljo.

Pa se zapeljemo še čez Pristavo, pa na poti še na kavico in avto oprat, ker smo ga umazali do konca in še malo naprej, in čisto na koncu še na enega v domačo gostilno. Pogledat, kaj se je dogajalo čez dan, malo pa tudi poročat, kje smo bili mi.

In tako smo za dobri dve uri hoje porabili skupaj osem ur. Izkoristek sicer ni prav dober, je pa bilo luštno. Polno slik, podatkov in spominov nam je ostalo!

Te neverjetne količine snega, sonca in razgledov!

Evforija včasih pomaga.

Poudarek je na včasih.

Drugekrati pa lahko vse skupaj povsem zakomplicira.

Zadnjič sva šla po dolgem času tečt. Že po enem km in pol (1,5km!) naju je prijela neka evforija, ki je povzročila, da sva si obljubila, da greva letos na ljubljancu tečt na 21km.

Celo v roke sva si segla.

Na, pa mava...

Prejšnjo nedeljo sem se dvakrat spravil na Primoža. Sam.

Je bilo kar mal žalostno, takole samemu se pojat gor in dol. Sem srečeval še enega, ki je vadi, ampak je bil v povsem drugi kategoriji. V času, ko sem bil jaz dvakrat gor in dol, je on četrtič prišel gor.

Heh, pol se pa pejt.

En je šel na Kališče, drug na Malo planino, tretji na Primoža, mater, smo se dobro zmenili. Tako sem gor nekaj spil, ker sem bil žejen ko... in sem moral pol ure poslušat o avtomobilih. Eeeeee!

Seveda sem se spravil postavljat lasten rekord, kar mi je tudi uspelo. Uspelo mi je tudi, da sem se zmatral ko zverina. Pa vse skupaj nič ni bilo, doma sem se pa še celo nedeljo bolj vlekel. Takle mamo, če stari pretirava...

12,82km, 2:09:50, 1056kCal, 159/175, 850 vm. 38:41 gor, 22:20 dol, drugič pa: 43:40/24:58. Ta prvo sem res pohitel, a še vedno ne spravim gor/dol pod uro. 1:01:01, ah!

Po drugi strani pa čist ok. Zame je to vsekakor zelo dobro in tudi rezultati kažejo, da počasi napredujem in da prihaja pomlad.

Po kolikem času? Od zadnjih Borških 10k?

Uffff.

Od takrat nisem tekel. Tako, da bi šel le tečt. Nisem.

Nisem pa pika.

Saj sem tekel, vendar le kot dodatek med hojo v hrib, ponavadi torej dol. Kar je malo lažje, kot tečt po ravnem. No, lažje... niti ni toliko lažje... Je pa drugače. To pa sigurno.

Tokrat sva šla kar s Heleno skupaj. Čeprav je deževalo, naju ni prav nič motilo. Ona mi da poguma, da stopim ven, jaz jo pa potem med tekom polnim z energijo, ko pokam vice naokrog in se ne pustim utrujenosti.

Ugotovila sva, da vsakič, ko se tekač prepusti hoji, ena tekaška vila v vzporednem svetu spusti svojo dušo! Zato le glejmo, da se ne zdredčijo preveč...

Bistvo vsega je bilo, da tečeva počasi. Zelo počasi, da se nama slučajno ne bi tek priskutil po tolikem času. In mislim, da nama je kar uspelo. Kar naprej sem nazaj vlekel in tako je bil na koncu čas povsem porazen. Midva pa čisto zadovoljna. Zadovoljna zato, ker je bilo super, ker se nisva matrala brezveze in ker sva uspela pretečt sedem km.

Se mi pa malce dozdeva, da ne bi mogel hitreje tečt tudi, če bi se trudil. Torej je vse skupaj prišlo ravno prav.

7,07km, 54:11, 7:40/km, 643kCal,  155/172, ma, ja, prav super, čeprav super nad-počasi. Končno enkrat tako, kot je prav!

Če manj pišem o svojih kucljih, še ne pomeni, da se ne podim po njih. Le na vrsto še niso prišli.

Tokratni kucelj je bila Limbarska gora, družbo mi je delal Janez, gor pa sva jo mahnila kar iz Trnjave.

Malo previdno sem jo vzel, nikoli ne veš, kakšna je pot, Janez ima pa itak petkrat več kondicije od mene. Zato jaz ponavadi bremzam, da se slučajno ne zgodi, da bi kar naenkrat sredi vsega obstal in ne hotel/mogel naprej.

Ob petih je že bolj pozno, teme pa še ni. Sončni zahod dela svoje, obarvana (še zimska) polja pa dobijo neko svojo čarobnost.

In niso več tako žalostna kot prej, meni zgledajo, kot da bodo kar naenkrat vzklila. Kar seveda bodo, kar tudi pomeni, da so tudi občutki zelo odvisni od konteksta. Taki gozdovi bi bili nekje v jeseni lepi, a vseeno žalostni, ker bi bili ravno pred koncem, tokrat pa žarijo z nekim notranjim veseljem! Pa je slika skoraj popolnoma enaka, kot bi bila v jeseni.

12,24km, 2:02:20, 989kCal, 164/179, 628vm, 1:09:50 gor, 0:52:30 dol. Pot je zanimiva, mestoma strma ko hudir - še posebej na začetku! Parkrat greš kar fino dol in potem seveda spet gor. Z mosta v Trnjavi zgleda Limbarska tako daleč, se ti zdi, da boš hodil vsaj sedem ur. Pa je na koncu kar super! Dol sva kar večino tekla. Počasi, seveda. V temi mi ni šlo najbolje...

Sem se pa moral na vrhu slikat. Mar bi Janeza slikal, ne pa sebe... Eh. Spet ena taka, za v KdoSiUpa. Brez pačenja.

Skoraj sem jo pozabil, še sled poti do tja in nazaj.

Tale sploh ni težka.

Ker vemo, kje smo bili pred kratkim.

Ni pa nagradna uganka, ker nagradnih ne maram. Me imajo vedno za cepca. Še radio naj bi poslušal samo zaradi tega, ker so notri nagradne igre. Ah, radio poslušam zaradi dobre muzike, ne zato, da bom služil denar.

Zato ni na voljo niti čokolade. Naj bo tistemu, ki ve v veselje že samo to, da ve. In tistemu, ki ne ve, v opomin, da bi bilo morda dobro, da bi vedel. Ker prav nič ne škodi, le pripomore k splošnemu znanju. Anede?!

Tudi slik ni prav veliko - sedem. Rad bi le izvedel imena hribov, ki so na slikah. Če jih je več, potem tistih, ki so najbolj mogočni/pomembni/sredinski.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

Ah, jaz bi jih gledal kar naprej...

Nazadnje sem bil tam s starši, nekje sto let nazaj. Toliko časa nazaj, da se le medlo spominjam, da sem tam že bil.

Kar pa ne pomeni, da sem res bil. Moj spomin včasih vijuga povsem po svoje, čisto enostavno ponotranji tudi tiste zadeve, o katerih se le govori, a nikoli ne naredi.

Zato je bilo treba it gor še enkrat. Pa smo šli.

Že takoj se je vse zakompliciralo s cesto. V Ratečah imajo namreč še ogroooomno snega, kar se kaže v tem, da so gozdne ceste kot bob steze. Ko enkrat zapelješ nanjo, ni šanse, da bi obrnil.

In sem bil tako slabe volje, ker sem se pustil napopat, da sem avto na prvem primernem mestu pustil kar ob cesti. Kak mali avto se bo že zgužval mimo... Peljal NE bom več naprej!

Potem pa sanke v roke in gremo peš, saj smo tamaučku obljubili snega, snega in še snega. No, te obljube nisva prelomila. Do konca dneva je imel snega čez glavo, pravzaprav je bil na koncu moker za ožet!

Od začetka je bil še navdušen nad troganjem... Ampak le na začetku.

Nekje na sredi, malce nad Domom na Tromeji, nas preseneti razpotje. Daljša in krajša pot. Pa smo raje vzeli daljšo - za sanke.

Mislim, da bi moralo pisati "daaaaaaaaaaljša pot". Ker je daaaaljša, pravzaprav je dolga ko kakšen ponedeljek, nikoli konca. Še midva sva jamrala, no, jaz sem še vedno klel (še od avta naprej) in se kar nisem mogel pomiriti. Res ne vem, zakaj na kažipote nihče ne more napisat, koliko časa je potrebno. Je to pretežko? Da bi človek vsaj približno vedel, kaj pomeni krajše/daljše.

Ko na vrhu stopimo iz samotnega gozda, nam v obraz direktno skoči turizem. Dreilandereck. Gostje pred gostilno so že glasni. Mogoče bi bilo bolje, da bi šli sem na čaj. Po mojem bi bil celo cenejši...

Ampak čakata nas še dva hribčka, kar seveda izvemo na lastni koži. Tamauček sploh ne jamra toliko, kolikor bi lahko. Pravzaprav je ob količinah snega povsem zadovoljen.

Midva imava pa počasi že vsega dovolj. Tista tromeja se kar odmika, noben nima pojma kje je, sanke so vedno težje, jaz še vedno siten, itd. itd. itd. Potem pa se le konča.

Na vrhu smo! In kar naenkrat tudi moja sitnoba zgine!

Poseka, hišica na 1502m in oddajnik so edine stvari na naši strani. Oddajnik je že star, a se še kar dobro drži. Gor ima le par anten, pa še te so obrnjene v povsem drugo smer, kot bi človek pričakoval. Meni bolj zgleda kot zadeva, ki posluša...

Aja, pa na spomenik ne smem pozabit! Kako si hitro iz Slo v Ita čez Avs! En, dva, tri. Pravzaprav je tam Slo velika le za dolžino roke. No, pa Ita tudi. Le Avs je malo bolj raztegnjena. Lahko pa si v treh minutah stokrat v eni ali drugi državi. Če čš. sem pa vedno mislil, da bo meja čisto na vrhu hriba. Eh, pa ni, se tudi s slike vidi. Kar tam, nekje vmes. Bogve, kdo je spet kataster risal... Čeprav je najbrž jasno, da je bila tale meja zelo natančno določena. Vzhod-zahod.

Je pa gor zanimiv spomenik Gora miru Šri Čimnoja. Razumem že, kaj pomeni, ne razumem pa najbolj, kaj dela tam hindujska zadeva. No, ja, res pa je, da je tale tromeja vsekakor zanimiva - slovani, germani in romani se stikajo tukaj. Kolikor si je kdo priboril in uspel prilastiti skozi stoletja bojev in vojn. Civilizacija, kaj?

Potem sem se usedel in slikal in slikal in slikal in slikal in slikal. Pa še malo slikal. Ja, veliko sem slikal. Zakaj pa sem Nikona gor vlekel?

Tudi zato, da sva potem s tamaučkom slikala in rekla, da bova doma pogledala, če je bil kdo gor v hribih! In kolikor sem mogoče tole tudi tamaučku malo naložil, se je potem doma pokazalo, da sva imela čisto prav! Mang(a)rt ni bil prav nič osamljen. Tole na daleč:

Na italijanski poti pa je nekdo bil - ah, kako smo ga ujeli, 300mm dela (skoraj) čudeže:

Upam, da je imel dereze in cepin. Pod njim je vsaj 700m stene, če ne še več... Upam tudi, da je šel že dol in ne gor. Malce pozabljamo na plazove v teh spomladanskih temperaturah, kaj?

Dol smo šli pa po ta kratki poti. Kar je bilo lažje reč, kot pa naredit. Pozni smo že bili, sonček nas je res lepo že grel, a ne le nas, tudi sneg:

Izven poti je bilo skoraj popolnoma nemogoče hodit brez krpelj. Le tamaučku je bilo žal, njega je pa držalo in mu je letelo. A ga nisva pustila, ker je prav tako pameten, da bi v enem šubu zletel do dol. No, nekaj časa smo pa le uživali in pozabljali noge za seboj, dokler ni postalo tako hudo, da sva se že komaj zvlekla ven. Potem smo šli raje na pot.

In pogledat še Dom na Tromeji. Kjer je luštno in prekrasen razgled! Ampak 1.8€ dat za en kozarec čaja... dajte no!

Dol je potem po cesti letelo! LETELO! Dva na sankah, tretji pa v dir. Malo jaz, malo Helena. A, če se hočete res dobro sankat, je treba it tja zjutraj! Takrat je še ledeno, zaprmej bo letel, čelada obvezna.

Na koncu je bilo le še avto nekak ven spravit. Iz takele ceste.

Izkazalo se je, da je popoldan vse povsem žmohtno. Nikamor sploh nisem več prišel in če bi bilo kje le malo, malo klančka, bi moral čakat na noč, ali pa na traktor.

Pa smo izkoristili ves ta žmoht. In glej ga, zlomka, obrniti mi je uspelo na šestih metrih. Ker je fino drselo in se obračalo pravzaprav na mestu. Malo sem moral le blatnik poravnat...

Moram priznat, da sem si oddahnil. Precej oddahnil. Povsem sem si pa oddahnil šele, ko smo prišli dol, nikol ne veš, kdaj bi nas lahko postavilo počez.

Takale je bila naša pot, slabih 13km in slabe štiri ure hoda. Bravo Leander! Sicer pa ni čudno, da je zdržal, saj je užival kot nor!

Ostala nam je le še hrana. Hraaaaaana. Cel dan brez vsega, pa smo zavili v prvo gostilno - Šurc. In čeprav nismo imeli rezervirano cel teden vnaprej(!), smo se utaborili zraven šanka in se nismo dali pregnat. Da smo lačni!!!

Pa smo dobili. Tole je pol piščanca. Za enega. Ker smo bili lačni, so bile oči velike.

Ampak na koncu smo vse pojedli. Vse! Mnenja o tem, ali je bilo dobro, ali ne, ne morem podat. Ker sem bil lačen kot volk, je bilo prav vse enkratno! Je pa res, da so bili vsi zelo prijazni in da sem po dolgem času (res dooolgem) pustil celo nekaj napitnine. Vohrnemu gorencu se to zgodi le v redkih gostilnah...

Tamauček je spal še preden sva midva pojedla.

Res je velika.

Tokrat je bilo prvič, da sem šel čisto do gor. Vedno sem jo gledal le od spodaj...

Tokrat pa smo jo na prijazno povabilo Grege mahnili kar na vrh. Seveda sem jaz zdaj v tem, ko povsod hodim peš in tako sem jo tudi tokrat moral mahnit peš. Helena in tamauček pa sta šla kar s sedežnico.

Ker povsod trogam Garmina s sabo, sem ga seveda tudi tokrat!

Samo tele štenge so ubijalske. Pa koliko jih je!!!

Ne končajo se nikakor.

Ta prvi postanek smo imeli na mizi... jej, zanimiva zadeva, kar hladilnike imajo spodaj.

Ko pa si na vrhu... ma, ja, to ni zame. To moraš bit pa res mal nor, no. Saj niti ne vidiš, kam boš odletel!

Preden pa smo prišli do tja, je bilo tam še ene par stopnic. Par. Štejem jih raje ne, da jih slučajno ne bi bilo premalo.

0,6km, 18:01, 177 vm, traku/modrčka nisem imel s sabo, smo šli na izlet, ne na trening. Super, ravno toliko, da se premočiš. Sploh v tem pomladanskem sončku!

Drugače pa vse vrvi od dela, vse se že pripravlja. In tudi midva se bova morala pripravljati, saj bova s Pixno aktivno sodelovala na skokih!