Saj ne vem, ali sem bolj siten ali bolj len.

Obojega enako, najbrž.

Nič mi ne gre, le dnevi letijo, jaz pa brez idej, brez volje do dela, brez volje do teka, brez volje na splošno. Peti dan praznikov se šteje, jaz pa sem jih sprčkal, kot da... Presneto velika škoda.

Čisto nič ne (z)morem, le s stola na stol in kavč se premikam cel dan. Še filmov se mi ne da gledat. Nič. Niiiiiič.

Bedno. Bi bilo bolje, če bi bil v službi, škoda dopusta za take bedne dni. Eh.

Le apetit me ni zapustil, kvečjemu je še večji postal. Pojedel bi cel hladilnik. No, saj tudi ga, vsak dan ene petkrat.

Ah... mi gredo na živce te doline bioritma.

Tokrat nas je šlo preverit kar malo več, Krti. Kakor je že Helena opisala.

Malo gledam slike od meseca nazaj, ko smo šli pot preizkusit in preverit prvič... ej, kako je ta pomlad zelena in kako hitro se vse spremeni! V enem mesecu in tednu dni, pa taka razlika! Huh.

Začeli smo v Mihovem, z lepo kolono:

ki pa se je hitro natrgala, kajti ta prvi so potegnili v klanec kot da bi bili na tekmovanju.

Pa smo se hitro unesli in se spet povezali. Hoja v skupini je pač malce nerodna zadeva, vsi se moramo prilagajati in včasih je težko. A nam kar uspeva.

Prva malica šele po dveh urah, ko smo gor na glavnem grebenu Gorjancev, tam, kjer imajo gozdarji že vse lepo pripravljeno:

Še ena gasilska, nikoli ne veš, kdaj jih še nabereš skupaj!

Potem še okrogla urica do vrha, stolpa, cerkve, vojašnice, razgleda. Prva temna pika spredaj sem jaz. Nekaj sem se trgal z verige in sem kar nenadzorovano tekal naprej... Bogve, kaj me je prijelo.

Dvojnosti vrha smo se malo čudili, a tako pač pri ljudeh je...

Na vrhu, pri cerkvah, ima podjeten hrvat mizo, kjer prodaja pijačo, dobiš seveda tudi pivo. Za 2€. Če bi bil na naši strani, bi bilo sigurno 4€... Res pa, da je Karlovačko. Pa sem ga raje spustil, čeprav me je mikalo.

Potem me je spet nekaj pičilo in sem do Gospodične dol tekel. Ne me prašat zakaj... najbrž sem ko kak kuža, ki se mora na izletu pač zmatrati... Ali pa se mi je le po pivu milo tožilo! Ampak papica je bila spet super, postrežba dobra, še najbolj pa je lepo videti mlade lastnike, ki se trudijo in so vedno dobre volje in gre vse brez najmanjšega problema.

Dol smo bili en, dva, tri. Ali se mi je pa samo tako zdelo, ko sem bil pa še tako lepo nažrt od kosila...

In ker smo imeli celo kake pol ure naskoka po urniku (dol smo bili kar hitri), smo šli pogledat še v okolico Pleterja. Bogve, kdaj bomo spet v tistih krajih... Presneto zanimivo je videti udomačeno kuno belico!

Lep dan je bil. Topel, a ne preveč. Škoda le (spet) zaradi razgleda, za dobrega bo treba kdaj pozimi gor zlest... Sicer pa so taki pohodi res nekaj izrednega. Težko reči kaj drugega, kot super in kdaj gremo spet?

14.47km, 4:31:22, 1082kCal, 137/184, 930 vm. 2:51 gor, 0:27 do Gospodične, 0:51 do avtobusa v Gabrjih pri cerkvi. Super izlet, ni kaj.

Slika in album Krtov pa tukaj.

V petek smo leteli torej na praznovanje.

Ja, super smo se imeli. Midva s Heleno sva celo plesala! Ne moreš verjet! Pa nisem veliko spil...

Pa jedli smo. Jedli kot nori. Je pač taka navada. Tole je bil prvi krog. Za drugega sem mislil, da se hecajo. Pa se niso, okrog 23h je prispel. Pa še polno sladkarij. Pa torta. Pa... Huh, držal sem se!!!

Vse nas je pričakalo že prav lepo urejeno. Le še posedli smo.

Saj, plesati je bilo treba, drugače bi od hrane kar posedeli ali celo poležali...

Jaz sem imel telovadbo v tem, da sem skakal naokrog in slikal. Slikal, slikal, slikal. Zakaj pa ne, če pa že imam veselje, anede?!

Sem in tja je celo kakšna slika uspela!

Do ognjemeta smo še počakali

potem smo se pa odpravili domov. Okrog dveh ponoči. Nihče še ni šel spat, so pa zato prav hitro mrknili v avtu.

Takole sredi noči ni prav nič prijetno peljat. Sploh ne s petka na soboto, ko se ti zdi, da so sami čudni ponočnjakarski tiči na cesti! Pa še svinjarija, ko hočeš it na kavo, pa ravno kavomat čistijo... Pa ravno ob treh ponoči?

Pa še kar nekaj megle je bilo, tako za začimbo, da ne bi bilo prelahko.

Ja, dolg dan je bil, čisto do pol štirih, ko smo se končno zavlekli pod odeje v lastne postelje...

In tako je bil danes dopoldan v naši hiši precejšen mir.

Zdajle gremo na petdeset-letnico.

V teh zadnjih trenutkih se skrivam pred puncami, ki panično letajo gor in dol. Bolje je ostati skrit, kot da si česa - mimogrede - kriv.

Žalostno sem zamišljen nad seboj. Obleke počasi postajajo premajhne. Jebela cesta, pa zakaj jest tečem? Še ene dve, tri xx-letnici dam skozi, pa se ne bom več stlačil v tele hlače... Groza.

Na, zdaj me je še lakota popadla. In to preden bomo šli tja, kjer bo hrana, hrana, hrana. Čudna so pota možganska.

Se pa tudi sprašujem, ali se za triinštirideset-letnico sploh kaj dela? Piknik? Eh, za 33, 40, 50 ajde, ne pa za 43! Kaj pa je to, triinštirideset?! Je kdo že videl kakšen mlaj za 43? Ni, ne! Saj bi, če bi znak za omejitev obstajal...

Eh, najbolje da vse to prestavim na jutri. Ali celo pojutrišnjem. Saj so prazniki pred nami!!!

Ker me še vedno boli stopalo, sem bil počasi že precej živčen. Kako naj pa zdaj vadim, treniram, tekam in rinem v hrib?

Je to konec sanj o Primožu?

Pa sem se spomnil na kolo. Po urah in urah tuhtanja... Ej, ej, tale kolo mi vedno rešuje zadnjo plat, kaj? Za stopalo pa vseeno upam, da se bo pocajtalo čez praznike. Da bi me pa to oviralo, oziroma mi celo preprečilo... ojej, to bi pa norel. In požrl tista dva. Ja, ja, saj že vesta, kdo sta! Tista dva: "ah, ne, ob enih pa ne moreš domov, dej gremo še enga!".

Seveda sem se kolesa lotil v velikem stilu! Kaj bi delal pet, deset, petnajst kilometrov! Brezveze! Grem jaz raje v največji klanec daleč naokrog! Če sem zadnjič lahko po njem tekel, ni hudir, da ne bom zmogel s kolesom!

Jasno sem pozabil na par stvari. Da sem zadnjič mnogo prej končal in zavil dol po klancu. Da sem tole šel na kolo prvič v sezoni. Da tudi v prejšnjih sezonah nisem prav veliko kolesaril. Da kolo ni ravno moja najboljša točka. Da je kolo celo moja bolj slaba točka. Itn.

Sem pa seveda trmasto dete, ki se klancu ni dalo. Zato pa na koncu vse postane tako težko. Klanec je prehud zame, ampak bognedaj, da bi stopil dol! Bi si lahko kar tam jamo skopal... In potem rineš in rineš in rineš in sopihaš in kolneš in sopihaš in rineš... dokler pač ne pririneš. Saj sem pumpo navil "le" do 184.

No, ja, ko je bilo dihanje malce bolj normalno, so tudi kletvice počasi potihnile, razgled (ker sem bil pač na vrhu) pa se je počasi odprl.

In je vse odtehtalo.

Pa še potem je šlo kar dolgo dol. Nekje pri Moravčah sem na klanec že čist pozabil. Kratkoročni spomin tudi ni moja najboljša stvar, ampak... se mi zdi, da pomaga v nekaterih primerih, anede?!

Čuden krog sem naredil in bogve od kje mi sploh ideja za takim krogom, ampak... Uro sem seveda prižgal šele direkt pod klancem. Najbrž sem mislil, da dela enako kot števec na kolesu - ko začneš. Eh, vedno mora kaj manjkati.

1:46:26, 26.71km, avg 15.1km/h, max 53.7, 368vm, 1254kCal, 151/184. Vem, da so tile podatki patetični, ampak so pa moji. Trudim se, to pa tudi nekaj šteje.

Sem se pa potem, ko sem prišel domov, takole trudil:

Jejžeš, kak lep - povsem poletni - dan!

Malo so se mi tresle noge. In še kaj drugega...

Ampak na koncu sem se le poslovil od ene četrtine moje modrosti. Spuljena je bila prav brez vsake ceremonije.

"Ah, to bo pa lahko", je rekel kirurg.

Še sreča, da je, preden sem šel noter, prišel en ven: "oh, tole je bilo pa tako... sploh nisem nič čutil...".

Čeprav je uporabljal vesoljske klešče in polno nekega orodja, za katerega nočem niti vedeti, sem bil tudi jaz tak, ko sem prišel ven: "kaj... kje... a da sem že???"

Ja, danes je to malo drugače. Hvala bogu. Ali pa samo injekcije bolje in hitreje primejo. Vseeno, briga me.

Ampak zdaj sem pa malo siten. Boli me stopalo (še vedno), v glavi pa imam eno veliko luknjo, ki sicer ne boli eksplicitno, je pa občutek praznine v čeljusti zoprno boleč.

Najbrž bo jutri bolje. S čeljustjo in stopalom.

Stopalo me bolj skrbi.

Aja, dobim pa dva dni bolniške! Ej!

Ja, golaž je bil bolj moker. Na žalost je padal dež. Ampak podarjenemu golažu se ne gleda v kruh, zato sva s tamaučkom vseeno šla.

Ne čisto od zgoraj, bi bilo po soboti vseeno preveč, a nekaj hoje v hrib je pa vseeno bilo. Začela sva prešerno v dobri volji. Tamauček si je omislil celo svoj nahrbtnik, pravzaprav sva šla čist v hribe!

Par znancev kasneje in po - pojma nimam, koliko časa sva hodila - sva prisopihala na vrh. Deževalo je že kar sitno.

A tudi dež nam ne vzame volje, na golaž sva vseeno planila! In kakor sva kar naprej govorila o tem golažu, pri tamaučku ni bilo niti najmanjšega odpora. Še celo vse meso v njem je pojedel. Jaz ga seveda raje nisem prav nič spraševal, zakaj bi pa dregal v osje gnezdo. Bogve, zakaj doma golaža niti ne pogleda... No, saj ni dobil cele porcije, vseeno pa je kar veliko pojedel. In to medtem, ko naju je pralo, psi pa so lajali.

Lajali ko nori. Vsak privezan za svoje drevo so prav noreli. Pojma nimam, zakaj se je ljudem zdelo primerno jih vlačit gor in jih potem imet privezane, kjer so se trgali kot nori...

Na žalost je bil dež, najbrž zato tudi ljudi manj. Sicer sva pa tudi midva le golaž pojedla, potem pa hajdi dol, preden bova premočena do kože.

Sva se pa potem posušila kar pr Soklič, eni so se nalivali s čajem,

drugi pa so lepo izbrano pili

Moram priznat, da je bila ideja dobra. Noge me danes, v ponedeljek, prav nič ne bolijo! Po vsem tistem teku se počutim pravzaprav super! No... razen mojega stopala, ki me je pa že v nedeljo precej bolelo, danes pa je morda za odtenek bolje. Upam, da bom lahko čimprej spet tekel, do Primoža ni več daleč!!!

Mater, se mi kar čudno zdi. Odtečem 35km, boli me pa nič? Mogoče pa je res kak napredek?! (Ja, ja, danes je že vse bolje, kot je bilo včeraj in z včerajšnjim rezultatom sem že povsem zadovoljen!)

Kilometri in kilometri. Ogromno se jih je nabralo, vseh skupaj, seveda! Ekipe so jih delale nenormalno, po pravici povedano pa tudi posamezniki. Kilometri, ki si jih niti zamišljati ne morem in tudi ne verjamem, da si jih bom kdaj.

Pravzaprav danes nisem prav nič več zadovoljen. Prej razočaran. Kljub vsemu včeraj, ko sem (še) bil navdušen, pa se mi danes zdi, kot da nisem izpolnil ne cilja, ne pričakovanj. Lastnih pričakovanj, seveda.

In to je en tak zoprn občutek. Sem se ga nemara nalezel?

Podatki in vse ostalo, kažejo popolnoma drugačno podobo. Moral (MORAL!) bi biti več kot zadovoljen!

Po moji uri: 35.80km, 5:21:41, 3290kCal, 8:59/km, 156/177, 731 vm. Uradno, 18 krogov, 34.326, 4:35:52.

Plan je bil, da odtečem mali maraton, upal sem na do dve uri in pol. Pa so potem klanci hitro vse pokvarili. Nobenih šans. Plan smo sicer spravili pod streho, upanje pa je padlo v vodo. Torej sem šel tečt naprej. Do kam naj tečem, do maratona? Prav nič pametno ne bi bilo, čeprav bi bilo super.

Na koncu sem se zedinil da pretečem več, kot sem na Sladkih6. Evo, to mi je sicer uspelo, a še vedno sem nezadovoljen! Govoril sem tudi o tem, da ne bi rad po teku povsem razpadel in si napletel kake poškodbe, govoril sem si, da bi šel rad domov lepo po dveh, ne preveč polomljen.

No, tudi to je le delno uspelo. Včeraj sem sicer bil kar fino trd, a je danes zjutraj večinoma vse ponehalo. Sklepi ok, vezi ok, mišice sploh ok... le... ja, vedno ostane le en ampak - stopalo me boli ko hudir. Kaj in kako z njim, morda celo zakaj, pa ne bi vedel. Včeraj ni bilo še nič z njim narobe, tudi zvečer se še ni pojavljala kaka bolečina. Danes zjutraj pa kot iz topa, tresk, bum!

Na, pa mam.

Ma, ja, počasen sem in nevzdržljiv, v teh letih bi se tega res lahko že navadil. Človek vedno hoče vse zvezde zagrabit z neba, a ne gre in ne gre z danes na jutri. Napredek je in to očiten, to bi mi moralo biti povsem dovolj.

Nekaj napake gre tudi temu, da sem se na tole prijavil (pre)pozno, nič poštimal tam, kjer šteje (glavi) in se zagnal brez pravega (s samim sabo usklajenega) plana. Malo za trening, sem si rekel. Ja, ja... to ne gre tako, preprosto ne gre, tekma je tekma. S samim sabo še najbolj in to je najhuje/najboljše, ker ni konec, ko pretečeš cilj, cilja namreč ni.

Drugače pa vsa zahvala mojima sotrpinoma, Wegi in Vremenu! Z njima sem zdržal štiri ure in pol smeha in neumnosti, potem sem jima pa pobegnil. In naša tekaška ekipa je razpadla, vsak se je šel borit s svojimi demoni naprej sam.

Po pravici povedano, sem jih imel dost, ker sta mi kar naprej obljubljala pivo ("dej, gremo še en krog, zdej gremo pa v cekinu res na pir! Lej, sej mam kartico s sabo!"), a od tega ni bilo nič. Le "a gremo še enega?" namesto "a bi še enega?" AH. Pa sem šel sam!

Ampak sem šel potem še en krog. Za vsak slučaj, ko sem že slišal za zmedo med 2.100 in 1.900 metri. Da se ne bi slučajno zgodilo, da bi jih manj naredil. Potem bi se pa najbrž res požrl.

Jada, jada, jada. Ni časa za jamrat, ker je treba it naprej. Vsekakor je bil tale tek dober pokazatelj forme za Primoža. Kakor vidim, bom razpadel. Tako kot lansko leto... Ehhh.

Če hočem it desetkrat, bo treba naredit skoraj še enkrat več km kot danes. Res da ne bo treba tečt in da bom šel počasi, a bo hkrati tudi mnogo več višincev. Telo bo že zdržalo, mišice tudi, za dihanje se ne bojim, hranjenje sem kolikor toliko naštudiral in vem, kaj in kako vzet. Energija torej ni problem. Problem so vezi in sklepi ter mišice za katere sploh ne vem, da jih imam... (Ena takih se je včeraj oglasila.) Kako njih čimbolj zaščitit, da mi bo uspelo, kaj? To pa bo podvig!

Fanta sta me tudi tako gnala (jaz sem bil tako počasen, da za drugo ni bilo časa), da ni bilo časa niti slikat. Le Radota sem uspel potelefonat.

Pa, sebe, jasno! Ljudje imamo v sebi neko neustavljivo željo po fotografiranju lastne face v najbolj neumnih trenutkih, anede?!

Tole je bilo šele po dveh urah in sem še čisto kul zgledal. Da ne bi kdo mislil...

Morda pa bom, enkrat v prihodnosti, čist zadovoljen s tem dosežkom!

Ne smemo pa pozabit na Heleno, ki se sicer ni udeležila tekaškega maratona, ampak malo drugačnega! O njenih kilometrih raje ne bi razpravljal, da ne bom ostal daleč, daleč zadaj! Tole moje je bolj igračkanje, pa še to le za lastno rit.

Namen je bil preteči 10 krogov.

Upal sem na 10 krogov v dveh urah in pol.

Pa se je vse sifžilo.

Kaki dve uri in pol! Tri ure sem rabil za tistih deset krogov.

Potem sem jih zanalašč odtekel še 8.

Se bodo norca delal iz mene...

Na koncu sem malo razočaran, da jih nisem odtekel 21.

Pa smo spet tam - v enem teku imaš na kupu plan, željo, razočaranje, napredek, veselje, evforijo, streznitev. Zanimivo, anede?!

Rado in Rajko, hvala!

Pa naj si bodi mercator, spar, lidl, tuš, eurospin... itd., saj niti ne poznam vseh.

Nad velikimi trgovinskimi verigami nikakor nisem navdušen in vedno se mi zdi, da me prinašajo naokrog. Eni s postavitvijo blaga, drugi s ceno, tretji z odnosom, četrti s kvaliteto, peti pa s čim drugim. V realnem svetu je tako, da ste itak postavljeni na vsaka dva metra in mimo vas človek sploh ne more, tudi če ne bi hotel. Po drugi strani bi bilo to povsem butasto, ker tudi male, pristne in domače trgovine niso prav nič od muh. Ko pri njih vidiš enak izdelek za 30% dražji, te pač vse mine...

Naš kos denarja je prav lepo razpršen. Skoraj vsak, ki je kolikor toliko okrog poti, ki se nam križajo, dobi svoj delež. Eni pač prisegajo na nekaj, drugi na kaj drugega, vsi pa, gledano v celoti, so skoraj isti.

Ko sem v službi, hodim zadnje čase jest v spar. Poceni, dobro, brez pripomb ni kaj. Dobimo pa tudi tole:

Ha, sem si rekel prvič, mogoče pa res, mogoče pa res. Ko so mi dali listek že stotretjič, sem ga - kljub pomislekom - vseeno izpolnil. In oddal v lično skrinjico.

Čez kakšen mesec sem postopek ponovil. Sem se zbal, da sem narobe napisal svoj email, čeprav bi bilo to skoraj neverjetno. In listek spet spustil v lično skrinjico.

Danes sem pa spet dobil listek.

Zdaj pa prosim tistega, ki krade skrinjice z emaili, da naj prepiše tiste emaile, potem naj pa skrinjico vrne nazaj!

Lahko bi seveda prosil tudi spar, da bi kdaj pa kdaj spraznil skrinjico in vpisal te maile, kamor jih pač mora! Lahko bi, pa se mi dozdeva, da to ne bi imelo haska... Imam namreč čisto svojo teorijo, kako so se zadeve odvile!

Ker sam delam v precej veliki ustanovi, kjer vlada predvsem človeška neumnost in lenoba, bi predpostavljal naslednje: morda si je nekdo v marketingu lepo zamislil stvar (to je sicer malo verjetno, najbrž je tega nekoga spomnil na to en od njegovih znancev) in si rekel, HA! kaka dobra ideja. Dobil je celo denar za to, cel projekt, natiskanih milijon obrazcev, obveščena poslovna mreža za razdeljevanje, nabavljene lične škatlice za spravljanje obrazcev, vse. No, skoraj vse.

Na IT del pa je najbrž nekdo pozabil... Kot vedno, anede?!

Kdo bo pa zdaj vnašal te emaile? IT pravi: A STE NORI??? NIMAMO LJUDI! PREVEČ DELA! Marketing seveda noče niti slišat. Torej bo to najbrž predano hordi študentov. In ko bodo vse vpisali, še vedno ne bo nič, a korak bo le naprej. Potem se bo nekdo spomnil, da je treba spisat aplikacijo, ki bo pošiljala emaile, saj jih ne bo nihče ročno pošiljal!

No, ponudbo za kaj takega bi pa tudi jaz lahko dal! Če bi si dovolil pa še nekaj malega herezije, bi pa mogoče lahko kar vse skupaj naredili na spletu! Potem še študentov ne bi potrebovali. No, počasi... taki nasveti so pa že skoraj del ponudbe. Mene tudi nihče nič ne vpraša v trgovini, na koncu moram vedno plačat!

Tlačilke? Pumpe!

Še nikoli nisem izustil takele besede... tlačilka. Hja, hecno zveni, kaj čem. Navajen sem na pumpa.

Moja pumpa tko dobr pumpa k nobena druga pumpa tko dobr ne pumpa k moja pumpa pumpa.

Tako nekako je šlo včasih, anede?

Je pa cela štala s temi pumpami, kot je pač v navadi s takimi, čisto običajnimi, navadnimi, nezakompliciranimi zadevami. Vsi imamo kako pumpo doma. Ali pa celo več.

No, mi jih imamo celo več. Naprimer takale čuda 20/21-ega stoletja, vse na elektriko, da se človek ja ne bi matral:

No, s tem čudom napumpaš edino blazino za ležanje. Pa še za to nisem povsem siguren. Bognedaj, da bi se šel s tem matrat pumpat kolo!

Jajapade.

Ko čisto ponoriš in zmečeš ven vse možne pumpe, ki seveda ne pumpajo, najdeš v temnem kotu garaže pozabljeno:

Stara dvajset let. Brez tistega za držat z nogo. Razpadajoča vsakih pet minut.

A kako to pumpa! PUMPA! Pumpa prav neverjetno! Ma, ja, edina pumpa, ki sploh pumpa. PUMPA!

Malo se pomatraš, a na koncu je kolo vsaj napumpano. In vse ostalo, kar pač hočeš napumpat. Brez velike tehnike, brez zapletenosti, brez jajcanja in kreganja in metanja stvari čez celo dvorišče, ko ti zavre kri...

Kako, hudirja, ne znamo več sploh delat normalnih stvari?

Zadnjič sem pogruntal, da ne potrebujem avta, če hočem tukajle v bližini tečt.

Kar sovpada seveda s preklopom v miselnosti, da lahko pretečem tudi kaj več. Zato se mi je kar naenkrat odprl svet.

Širni svet.

Koliko je naenkrat možnih poti, stez, potk, cest, po katerih lahko tečem in hodim! Kakor otrok, ko obvlada najprej eno sobo in nato krene naprej... Kar naenkrat se odpirajo vse tiste poti, po katerih sem si prej upal le s kolesom... Pa del z avtom.

Naprimer: zakaj bi se na Gradiško peljal z avtom? En krog lahko prav tako lepo naredim od doma!

Zdaj moram tole filozofijo samo še ponotranjit in se ne čist ustrašit, pa bo! Zato sem včeraj že kar začel.

In če že tako rad hodim na Murovico, res ne vem, zakaj bi se moral do Sokliča peljat. A ni čudno? Tista dva, tri kilometre... kot, da je kaj drugače. Saj gre za trening, ne za to, da bi bil čimprej nazaj.

In sem skoraj krenil. Pa se je ulilo kot iz škafa.

Pa strele so švigale ko nore. Prva prava, dobra, stara nevihta. Aprila! Uau. Je preveč treskalo, da bi se upal ven. Zato sem še kako uro mencal, dokler se ni vse lepo spucalo. Kar se je pokazalo za pametno, saj se je precej shladilo, je pa zato postalo povsem znosno!

Najprej 3.3km polj do Zaloga, nato sem jo mahnil v hrib. Tekel sem tam, kjer je to mogoče in kjer klanci niso preveč hudi. Nisem se hotel preveč matrati. Dol pa sem potem celo - čisto celo! - pot tekel in se niti enkrat nisem ustavil! Nato sem malo pogledal k Sokliču, a sreča nikogar ni bilo, zato sem odtekel še tisih ubogih 2.7km. Pa še tukaj sem zafrknil in sem šel čez edini klanec daleč naokrog, čeprav mi nič ne bi bilo treba. Heh.

Danes priznam, da me malo bolijo nogice, a dvakrat, trikrat grem gor in dol po stopnicah pa sem dober! Enkraten trening, res pa mi požre debeli dve uri, kar je malo preveč. Težko bom to spravil v svoj urnik... A do 24 ur Primoža moram vztrajat in trenirat. Potem se pa lahko razpustim!

16.25km, 2:12:23, 1500kCal, 157/173, 466 vm. Gor na Murovico 0:52:39, 0:35:42 dol. Teka okrog 6km, ostalo je hrib(ček). Zame super. Ja, v supergah je lažje tečt!

Ko sem včeraj prisopihal gor, me je čakalo tole, direkt pod zvončkom:

Po sobotnem dolgem teku bo treba malo raztegnit mišice, če ne, bo boooolelo.

Pa za dober golaž se vedno splača kam it. Sploh, če so to domači kraji in sosednje športno društvo. Že tako, po službeni dolžnosti!

Ko sva v nedeljo krenila proti Jarškemu domu, nisva pričakovala, da nama bodo pogrnili preprogo pod nogami. Kam stopiti???

Presenečenje je bilo popolno, toliko rožic na kupu nisva (še) pričakovala. Jaz sem pravzaprav pričakoval še kar nekaj snega, saj ga je bilo zadnjič še veliko. Pa je oskrbnik rekel, da ga pobira približno 20cm/dan v tehle časih, ko je tako toplo. Seveda bolj na južni strani, na severni strani in v kotanjah se bo še kar dolgo zadrževal.

Čim pa je snega malo manj, se že skozenj prebija žafran! Prava življenjska borba za čisto vsak centimeter!

Krenila sva že kar zgodaj, ob šestih sva bila že spodaj, pri Calcitu. Pa mi je bilo še prepozno, bi rad začel kar v temi, da bi lahko začenjal dan skupaj s svetlobo. Ampak potem bi pa moral vstat že ob treh, kar pa je vseeno malo prezgodaj...

Na Primožu sem že zgledal, kot da hodim sedemnajst ur. Če bi se takrat videl, bi najbrž kar dvomil, da bom sploh še kam prisopihal.

Zdelo se nama je, da dobro hodiva, pa nisva. Vsaj do Primoža sva se vlekla in porabila toliko časa, kot že dolgo ne. Čudno in zanimivo, kako občutek vara.

Ker ni bilo snega, je bilo lažje hoditi, le čisto na vrhu je bilo nekaj gnilega snega, a se tako zgodaj še ni udiral. Kar je bilo zelo dobrodošlo, drugače je prava zoprnija. Tja grede sva jo mahnila čez Pasje Peči in na koncu nisva vedela, kje je bližje/dlje. Zato sva nazaj grede zavila po poti Modrega moža, čez hrib. No, edino, kar sva dosegla je, da še zdaj ne veva, kako in kaj, kje je bližje in kje hitreje. Bova enkrat res morala it vsak po svoji, pa da pomeriva v živo!

Pri Jarškem sva bila že ob pol devetih, a seveda nisva bila prva. Fantje so gor imeli že pravo velikonočno pojedino, s cvičkom, šunko in potico. Malce zgodaj za naju, a potici se pa nisva moga upret.

Dol sva jo mahnila proti Kisovcu, iskat pozimi izgubljeno derezo. Seveda brez uspeha, bi bilo pa res sreče, če bi jo našla! Je bilo pa luštno kar povprek leteti dol! Spet z malo objestnosti, ko pa gojzarji tako dobro primejo!

Nekje tam, na planini sva nabrala še čemaža, za v juhico in za začimbo. Potem je klical Stane, da je pri Primožu in naju čaka, zato sva jo morala kar pošteno podkurit. In letet dol.

Tam smo se potem kar malo zasedeli, v žeji spili pivo in se še malo zasedeli. Še za eno pivo. Pravzaprav se mi ni nič kaj šlo dol, čudno, ne? En drug svet, kjer dolina ne pride gor s svojimi težavami. Še posebej, če je tako prekrasen dan.

14.97km, 4:12:08, 1009kCal, 145/173, 1262 vm. 2:21:23 gor, 1:43:00 dol. Do Primoža 47:44 gor, 35:42 dol. Prvi del do Primoža počasen, potem kar hitreje, najbrž zato, ker ni snega.

V hišo je potrebno vlagat veliko dela in denarja. Tako pač je, kar naprej nekaj razpada in se kvari.

Pravzaprav bi moral to delati kar vsak dan.

Seveda pa smo ljudje lenobe, ki se nam ne da vsak dan ukvarjat s tem in onim, včasih bi samo radi mir. Zato nekatera opravila trajajo dlje časa. Nekatera zoprna opravila trajajo celo zelo dolgo časa.

Tole ni samo pobarvana zadeva. Omet se je začel krušit, zato je bilo potrebno na novo naredit cel spodnji del balkona. Kar je eno zelo zelo zelo zoprnih del. In je pač trajalo dlje časa. Saj niti ni bilo tako hudo, no... Je pa bilo treba najti nekoga, ki bi to naredil, nekoga, ki bi postavil grušt, nekoga... ki bi vse to naredil, jasno!

Potem pa najti še enako barvo... ej, to je šele naloga! Ampak se pri nas ne sekiramo, zakaj pa bi morale biti hiše povsem enake, uniformirane, take sive, kot v šestdesetih? Ah, dajmo no, natanko take so lahko, kakršne hočemo ali pa tudi ne!

Višinska dela in barvanje pri nas opravljajo ženske. Moški moramo tačas pospravljati klet. In če smo dovolj pridni, nas sem in tja tudi spustijo.

Sem se spomnil, kako sem šel prvič na kolo, tako, za trening. Kako sem naredil sedem kilometrov in mi je skoraj rit odpadla.

Pa še kaj drugega.

To ni bilo prav dolgo nazaj, leto... ne, dve! Dve leti, mene je bilo pa še vedno strah tistega klanca, ko sem rintal gor s kolesom.

Mah, sem rekel, peš bo sigurno lažje, pejmo pogledat. Pa sem odtekel do Francijeve hiške, pogledat, če slučajno kaj dela.

Na sredi klanca me je dohitel Mare na kolesu, tako sem se potem moral še pol klanca pogovarjat. Mater so neizprosni fantje! On je pri Franciju odbrzel naprej, jaz pa sem odtekel še v dolino.

Ja, nikakor ni več tako težko, kot je včasih bilo. Saj klanec je resda še bil, a sem ga čisto lepo pretekel. Jasno, da sem bil na koncu kar malo ponosen, je pa seveda še trajalo, preden sem se čez polja prebil domov.

10.8km, 1:18:05, 7:14/km, 1036kCal, 167/187. 7:14 tudi v klance? Kar malce prehitro!

Saj niti ne vem, kako se prav napiše. Takole nekako pravijo zadevi v naših krajih.

Takole pa zgleda.

Dobiš lahko tudi drugačne, v obliki klobas, a trenutno jih ne delajo. Upam, da pa jih spet začnejo, ker so bile super dobre.

Saj tile Šoblni so tudi super, a so veliki. Sicer pa to res ni problem, kot da bi kdaj kaj ostalo. Sploh takole okrog velike noči... Ja, seveda.

Ker so dimljeni tudi prekrasno dišijo... Ko jih kuhaš, celo hišo preplavi, pa ne preveč oster, ravno pravšenj mehak vonj.

Kakšnega okusa pa so, pa ne znam povedat. Najbolje, da se jih poskusi. Meni so super. Pa od danes naprej tudi tamaučku, ki jih kar ni mogel prehvaliti. Najbrž nima velikega pomena, če povem, da so bili prejšnjič bljaki in da jih ni hotel niti poskusit? Eh.

Pred koliko časa sem bil sam na maturantskem plesu? Oziroma, takrat ni bilo mature in je bil zato zaključni ples. Jaz se zaradi ne-mature nisem prav nič pritoževal.

Pa se je zgodilo, da je na vrsti že druga generacija, generacija naših otrok. Nekam hitro je tole minilo. Precej hitro.

Pred plesom sem imel veliko za pripomnit. Na organizacijo, na... ma, na vse skupaj.

Če dobro pomislim, me še najbolj jezi to, da nimaš popolnoma nobene izbire. To je to in toliko stane, dobiš pa to, to in to. Drugače sploh ne gre.

In kaj naj potem narediš, rečeš: "ne, ne gremo na maturanca"? Japajade.

Jasno je, da greš, plačaš pač 42€ za enega udeleženca, se gužvaš, trpiš in na koncu potrpiš. Saj tokrat niti ni tvoj dan. Pritoževanje pustiš doma, saj so maturanti dovolj živčni že brez tvojega prigovarjanja in teženja.

Z enim malo boljšim obveščanjem, organiziranostjo pred dogodkom in z malo posluha tudi za starše, bi lahko delali magijo in bi bili vsi zadovoljni. Pa se najbrž nikomur ne da, zato pač je, kakor je.

Ker nekaj je res, ko je konec, si vesel, zadovoljen in ponosen na svojega maturanta. Še najmanj misliš na organizacijo in vse ostalo!

Se mi zdi, da Poljane niso ravno največja šola, ampak GR postaja počasi premajhno za kaj takega. Smo bili natlačeni ko sardine, saj je bistvo v plesih, takih in drugačnih. Zato maturanti potrebujejo dovolj prostora za ples!

Hrana je bila v redu, kot pravi goren'c sem seveda govoril, da bom za 42€ šel petkrat iskat, ampak sem potem ostal le pri enkrat. Je bilo povsem dovolj.

Je bil pa kar naprej program. Kar naprej. Malo so zavlekli tu, malo tam. Mi pa s seboj tamaučka, jasno. Kar smo tudi planirali, zato je celo popoldne spal, da bi bil zvečer kolikor toliko pri močeh. No, tja do enih zjutraj je zdržal ok, potem pa ga je začelo že malo kriviti. Saj še svojega stola ni imel, revček. A se je vse dobro izteklo, četvorke, torte, plesi, vse smo dali skozi. In smo ob pol dveh krenili domov, maturanti pa na žur.

Seveda ob takem dogodku ne gre, da ne bi človek razmišljal o svojih mladih letih, o staranju, minevanju in vsem podobnem. Pa bi bil lahko kar malo žalosten, ampak ne bom.

Vesel bom, ker imamo še vsi mnogo priložnosti pred seboj! Strast in slast po življenju me prav nič ne mineva, zato prav velike razlike med mano in maturanti niti ne vidim!

Takole je to, če je žur pred koncem dela, zdaj se je treba "le" še za maturo pripravit.

Mi pa odštevamo dve leti do naslednjega...

Zadnjič smo šli samo za hec. Kar tako. V pregled pravzaprav. Da si ogledamo, naredimo načrt in vse, kar paše zraven. Da ne bomo potem motovilili skupaj s celo skupino.

Tokrat pa je šlo torej zares. Prejšnji teden smo zaradi dežja prestavili, tokrat pa se je napovedovalo sonce. Ki je sicer bilo, a tako lepega vremena, kot smo ga imeli zadnjič, nismo imeli. Poleg tega je ogromno snega že pobralo. Kakor je bilo zadnjič še vse zametano in brez kakršnihkoli ostrih robov, je bilo tokrat povsem drugače. A še vedno skrajno lepo!

Začeli smo z overbookingom. Tokrat prvič, ampak nujno smo potrebovali mali avtobus, že tako smo se kar bali, do kje neki bo sploh iz Podljubelja prišel. A zgleda nihče ni opazil, tamaučka smo pač držali v naročju...

Nismo bili ravno najbolj zgodnji, na začetku poti nas je že oplazil sonček. Sicer pa čisto vseeno, saj je bilo ponoči prav tako toplo. Avtobus je obrnil malce pred koncem asfalta, tako, da smo kar imeli še ene pol ure hoje do Matizovca. Ravno prav za ogret.

Snega spodaj je bilo malo, večinoma je bil trd, a ga je že toliko pobralo, da se je dalo hoditi po suhem. Malo višje pa je že bil problem.

Začelo se je namreč udirat. In to kar precej!

Če ti takole dela vsak drug korak, zna bit hoja zelo naporna! Jaz, naprimer, pa psihično ne zdržim. Ko se mi trikrat udre, sem jo pripravljen mahniti kar nazaj, dvigne mi pritisk in vse skupaj bi poslal v tri krasne. No, pa se mi tokrat ni udiralo, sem bil skrajno previden.

Celotna pot je na koncu pokazala, kako različno se ljudem udira in da je še najmanjši faktor teža. Imeli smo dve punci, ki se jima je udiralo na veliko! Ampak res na veliko! Skoraj vsak korak, ajde, vsak drugi pa res! Meni se je udrlo le na vsakih deset, petnajst korakov. Zelo malo, skratka. Način hoje daje torej največje rezultate. Kakšen način pa je to, pa ne bi vedel.

Edini, ki se mu ni nič udiralo, je bil tamauček. Pri njem pa je bila teža res edini faktor...

V uri in pol pa smo prišli do gor, lepo v skupini.

Eni so se malo opogumili in šli še malo naprej, a so kmalu odnehali. Možnost plazov in udiranje je bilo vseeno prevelik zalogaj.

Eno urico smo se sončili, pohajkovali, se pogovarjali, potem pa je bil že čas za kosilo. To nam je šlo zelo dobro in brez vsakršnih težav! Kaj češ, papice v gorskih krajih so praviloma zelo dobre. Jedi na žlico pač pašejo, v velikih loncih pa kuhe nikakor ne moreš pokvarit. Vsaj zdi se mi tako.

Še ena gasilska, potem pa smo jo mahnili proti dolini na drugo stran!

Mimo kapelice,

proti Kalu, kjer je odprto Zavetišče. Oh, kako je pasalo pivo... sem bil pa res že žejen na kvadrat.

Od zgoraj je bila najprej pot zoprna, ker se je res hudo udiralo, potem je bila položna, nekaj malega strma, a dokler snega ni pobralo, nič kaj prijetna. Gor po tej poti nikakor ne bi bilo prijetno it.

Pa še zasede se znajdejo na poti.

Od Kala navzdol je pa strmina kar huda, pa še vročina je začela pritiskat, ko smo šli vedno nižje. Do Lukca smo potrebovali kar precej, a je bilo prav super.

Ker potem - ko smo čakali ostale - nismo imeli kaj počet in nam je bilo počasi že dolgčas, smo jo mahnili kar po cesti naprej. Sem enkrat vsaj samega sebe lahko slikal.

Tja do Puterhofa smo še šli, kaka dva kilometra, za razteg po dolgi hoji. Tiste, ki se jim ni dalo, pa je pobral avtobus.

Ustavili smo se še v Dolžanovi soteski. Je bilo treba, nisi vsak dan tam. Škoda le, da je nismo prehodili, a se večini ni dalo. Pa tako fino frišno je bilo ob vsej tisti vodi!

Enega plezalca sem pa le opazil! Se je že abzajlal dol, na izhodišče.

Izlet je bil enkraten! Vsi skupaj smo se kar nahodili, še največ pa tamauček. Tokrat se je pa res izkazal! Prav neverjetno, koliko je norel, skakal, se drl, bil z vsakim, ki ga je vsaj malo šmirglal, se igral in plesal naokrog, da je bil joj! Tile Krti so res njegova razširjena familija in nadvse zadovoljen je, kadar gremo vsi skupaj nekam.

Midva pa sva se bala, ali bo zmogel ali ne! Mnogo bolje hodi, kot marsikdo od starejših. Štiri ure in pol za petletnika ni ravno mačji kašelj. Poleg tega, da naredi dvakrat daljšo pot, ker je kot kuža, ki skače sem in tja, gor in dol, levo in desno. Prav veliko se tudi ni bilo treba ukvarjat z njim, saj je imel polno prijateljev.

No, ravno zdajle gledam tele slike in ga kar malo pogrešam. Ja, kje pa je mulc? Je bil res kar naprej nekje drugje? Povečini spredaj, čisto na čelu, najrajši kolono vodil. Mater, kakšen mulc!

Le dvakrat sva ga morala preoblečt in ožet. Ker je bil spet - povsem jasno - do kosti moker. Letos pa res ne more reči, da je imel premalo snega!

10.41km, 4:21:31, 874kCal, 790m gor, 970m dol. Za gor smo potrebovali 1:36:48, za dol pa kar 2:44:42. S pivom in vsemi postanki vred.

Počasi imam tudi že jaz dovolj snega. Letos ga je bilo pa res veliko! In ne samo to, tudi hodila sva v tem, zimskem času, veliko. Še nikoli poprej čez zimo toliko. Kar je pravzaprav dobro, anede?!

Pa še milijon fotk.

Tečt sva res že šla, ampak to ne pomeni, da je to dovolj za en dan. Še posebej za tako prekrasen dan!

Vsekakor je treba še nekam it, se malo sprehodit, vsaj malo namatrat tamaučka, v bistvu pa le uživat končno en prelep sončen dan!

Dolgo sem tuhtal in na koncu stuhtal Krnico. Na Tromeji smo bili zadnjič, v Tamarju že milijonkrat, ne sme bit preveč, ne sme bit premalo, ne sme bit daleč, ne sme bit blizu... skratka en milijon zahtev. Krnica ima pa še kočo na koncu, ravno prav za nas!

Pa so prec takoj nastopile težave in s kočo ni bilo nič.

A se nismo dali motit, brez veze. Sonček je sijal, tamauček je bil v kombinezonu, toplo je bilo... koga pa briga ena koča! Saj je samo eno urco do tja.

Prav brezskrbno smo se podali na pot, sploh tamauček. V trenutku je začel polnit strugo Pišnice s kamni, ali pa je čimbolj skakal v sneg. Kot kakšen kuža je, gor in dol in gor in dol. Ko ti narediš 100m, jih on naredi 250. Saj ni čudno, da je zmatran. Ko sploh je zmatran.

Vode je bilo okrog nas polno, sami potočki, s te in z one strani. Žejni nismo bili.

Že na začetku je lovska hiška, kjer si lahko ogledaš pravo malo živalsko carstvo.

Hoja je bila kar naporna, saj je kar naprej drselo. In tako smo hodili in uživali, po eni uri pa - jasno - cilja še od nikoder. Smo morali narediti eno malo malico. Dilo smo našli ob Pišnici, to je pa tudi vse, kar človek potrebuje. Poleg hrane.

Ko pa smo videli kar tam nekje sredi ničesar sanke... vse v rostfreju... potem se nam pa ni več dalo naprej. Čudno, ljudje vse puščajo, kakor jim od riti pade. Pa tole ni ravno najbolj poceni. Težko mi je verjet, da jih je ravno tam nekdo parkiral.

Tako smo porabili uro in štirideset minut, da smo naredili približno dve tretjini poti za eno uro. Hm. Nismo ravno svetlobna hitrost, a se nismo prav nič sekirali. Saj je potem le še gozd, kjer ni sončka, koča pa je itak zaprta. Saj tam, na koncu, nimamo sploh kaj počet...

Tamauček je bil že takrat za ožet in počasi se je bilo treba obrnit nazaj. Jutri bo nov pohod, se je treba malo šparat. Še par skokov in dan bo skoraj popoln!

Snega, snega, snega, snega. Kolikor ga češ! Čisto spomladanski, moker in žmohten. Ampak midva sva si impregnirala gojzarje, zato nisva imela niti pikice mokrote nikjer! Ne moreš verjet, kako impregnacija - ki je sicer draga ko žafran - pomaga in odbija vodo! Tamauček je bil moker, ma ne moker, premočen! do kože, čevlje bi lahko kar ožel, midva pa čisto nič!

A kljub mokroti je ostalo še veliko dobre volje! Kako pa naj ne bi, ko pa je bil tako prekrasen dan... Ej.

Šele, ko je popoln kaos, smo v svojem bistvu popolnoma zadovoljni.

Eden je na obisku, ena se uči, trije se pa obmetavajo. Dva, ki se jih ne vidi, pa kričita.

Lepo je, ko je hiša polna. Čeprav je naporno ko hudir.

Spet nam je vikend nekdo ukradel. Ali pa smo ga založili.

Kdo bi vedel.

Spet se nam je toliko dogajalo, da sva v nedeljo zvečer ob devetih zvečer že povsem nezavedna padla v posteljo. Danes se zadeva nadaljuje v enakem tempu.

A še preden sva kamorkoli tekla, smo bili na Bledu. Je bilo treba poravnat stare račune.

Hrana je bila dobra, neka nova mehiška zadeva. Pravzaprav super. Vzdušje super.

Zadovoljna, skratka.

Še tamauček je bil zadovoljen. Najbolje pa je bilo, da smo mu spravili na pot nekaj malega tistega, kar je jedel. Ker - jasno - ne more jesti ob kosilu, ampak je takrat, ko je lačen... Eh. No, tisti kruhki so potem v avtu tako slastno dišali, da smo samo še sline cedili in se vsi grebli za njih. In to direktno po večerji, ko smo bili še vsi nažrti.

Sliki otoka s cerkvico se nisem mogel upreti. $&$/#&#()*.

Res se vidi, kot da siliva nazaj v Planico.

Pa čisto do tja nisva prišla, sva se že prej ustavila v Ratečah, kjer se je tokrat zbral pretežen del naše družine. Potem smo ga pa malo žurali in se pogovarjali, a ne predolgo v noč, smo bili že vsi zmatrani od celega tedna.

Najina želja pa je bila, da greva enkrat tečt do Kranjske Gore. Kar tako, tečt. Kdaj pa še lahko rečeva, da sva tekla v Kranjsko Goro in nazaj? Težko, ni res?!

Ja, malo je bilo težko vstat, kakšno pivce je bilo vseeno preveč in tudi kaka minuta spanja premalo. Ampak se nisva dala, take priložnosti se ne pokažejo vsak dan. Lahko celo, da so Once In A Lifetime. Zato sva kar šla.

Pivo je po glavi težilo le nekje do tretjega kilometra. Potem o njem ni bilo ne duha ne sluha. Saj vem, tole z aktivnostjo je najbolje za preganjanje teh jutranjih težav, ampak, ko le ne bi bilo tako presneto naporno...

Sonček je sijal, bilo je skoraj vroče, mrzlo sploh ne. Stara trasa železnice je bila popolnoma osamljena, ob osmih zjutraj tudi na daleč še nikogar. Še po cesti so se slišali le trije avti na uro.

Edini sneg se je znašel zadaj za pumpo pred KG, a sva ga več ali manj elegantno kar pretekla. Kljub žmohtnosti.

Tole je slika, kjer sem hotel pokazati, da v teh časih - ko tule še od daleč ni nobenega snega - tečeva po snegu! Superge in sneg bi bilo povsem dovolj. No, pa sem dobil še eno sliko samega sebe v pajkicah... Eh, super.

Seveda sem fotografu takoj vrnil, no, ne takoj, takrat, ko sva prisopihala do Kranjske Gore. Da se vidi, kje sva bila in da ni nič ne goljufava!

Spila sva eno vodo in čaj, nisva mogla kar takoj obrnit in it nazaj. Vsaj malo sva posedela, da v naju pride občutek, kje sva.

Nazaj grede je bilo pa sploh super. Malce težje, ker sva malo pospešila in tudi zato, ker gre proti Ratečam seveda gor, a jaz se matram le prvih pet kilometrov. Potem gre na bolje.

V celotnem smislu pa je tek povsem uspel, oba sva bila nadvse zadovoljna, da sva šla in da se nama je dalo!

9.36km, 1:08:22, 7:18/km, 926kCal, 159/182. Počasna sva, to je res, ampak važno je, da nama je luštno, kdo bo drugače tekel!

Do četrtka sem moral čakat, da sem šel končno lahko tečt!

Čakat? Moral?

Kako lahko človek z besedami vse okrog obrne. Seveda mi ni bilo treba niti čakat, niti morati. Dejstvo, zakaj sem čakal do četrtka, je pravzaprav povsem enostavno: lenoba.

Ja, ni se mi dalo! In vsak dan sem našel kaj. S tem sploh nimam problemov - najti kaj. Vse najdem, če je le treba.

Ampak do četrtka sem bil pa že tako siten, da se je kar kadilo in prav resnično sem bil brcnjen iz hiše! Res: pokazali so mi vrata, me skozi pospremili in na koncu še zaloputnili za mano! Celo čakali so na vratih, da nisem več notri mogel... Če to ni krivica!

Zunaj pa mraz, dež, prekle, sneg, led, samota, matrarija... Ohhh.

Seveda je bilo fajn, čeprav sem bil ves premočen, koga pa briga, saj si moker tako ali tako. Edini problem so klanci navzdol, ko malo pozabiš in kar enako tečeš, kot gor. Ampak ne gre, se je treba kar malo pomatrat - drugače začne zebst!

No, ja, na koncu se je že vse lepilo name. Kar ni bil ravno najbolj prijetno.

Ene čudne kroge delam zadnje čase, tja do Gradiškega še gre po normalni poti, potem pa kar nočem domov. In si zmišljujem še sem in tja in nove poti. Jah, matram se prvo polovico, dokler ne pridem na delovno temperaturo. Potem je pa vse ok in bi kar še tekel.

Pa še zdaj je fino, ko se je dan podaljšal. Je malo drugače, mene je ponoči pač strah tečt po cestah in potem samo gledam, kje je kak avto, namesto, da bi se s tekom ukvarjal.

Ostaja pa problem četrtka, saj to pomeni, da prav veliko časa ne ostaja do konca tedna. Zdaj sem namreč na trikrat tedenski vadbi, ki se je držim (z izjemo Planice) od srede januarja. To je prav neverjetno, zato sem pa še bolj siten... ker bi se rad tega držal, al pa nej gre use u tri krasne! Zato je četrtek malo zoprn, bo treba potem vse narest čez vikend. No, na Kofce gremo v nedeljo, eden manj torej. V soboto pa? Da bi tekla Rateče-Kranjska gora??? Splačalo bi se poksusit, kaj?!

11.67km, 1:24:17, 1137kCal, 7:13/km, 168/183. Ja, ja, tavelik klanec prehodim, jasno. Res pa, da ga prehodim hitro. Po mojem hitreje, kot če bi tekel. Ga pa bom enkrat, prej ali slej, pretekel. Delam na tem, delam!

Pa to nisem bil jaz. Jaz sem ključe samo videl in slikal.

Ampak kaj naredit? Sploh, če ne veš, čigav je avto?

En krog bi moral narest. Ampak ni bil velik, ogromen, škatlast terenec in me zato ni zanimal. Aaaa, sem se spomnil, kaj bi moral narest: njega na cesto zapeljat, pa potem sam parkirat na njegovo mesto!

Hja. Upam, da se je vse srečno končalo.

Že to je dovolj hudo, da sploh imam zobarja.

Da pa ga imam na prvega aprila, to je pa sploh... da ne rečem kaj.

Najboljše, da me ni, kaj? Saj se lahko vedno zgovarjam, da sem mislil, da je vse skupaj nateg. A ker gre z mano tudi Mitja, ki mu bo kirurg delal mostiček, mi to prav nič ne pomaga. Tja moram it. Zdaj pa, ko sem že tam, se ne morem nikakor skrit! Da grem na WC in me ni ven? Hm... Čist totalen idiot tudi ne bi rad izpadel, no.

Nekako bi se rad dostojanstveno izmazal.

Nekaj idej sem sicer danes že dobil, a nobena ne paše. Mater, na prvi april, pa saj to ne more biti res...

Ura pa dela tik-tak, tik-tak, tik-tak... jaz pa... tik-tak, tik-tak... hm?

Potem bom pa prišel tja, pa mi bo zobarca rekla: Prvi April!!!

Takoj ji dam lupčka.

.

.

Japajade. Nisem jaz te sreče, neeeee...