Cel teden je trajalo.

Da sem spokal lastno rit nekam ven.

Saj niti ne vem zakaj. Najbrž preprosto zaradi lenobe. Len sem ko fuks in čeprav zelo dobro vem, da mi bo tek le koristil, se ga ogibam na vse možne načine. In tudi na tiste ne-možne. Kakor pride.

Saj kar ne bi verjel, če se ne bi meni dogajalo. Ampak se mi. Sicer to ni prav nič čudnega, nekaj malega se pa že poznam, ampak počasi bi pa že lahko nekako razvil vsaj nekaj malega discipline. Star sem že dovolj.

Joj, kok se upiram!

Ta teden sem dvakrat vstajal zjutraj: zjutraj bom šel tečt! sem se hvalil. Zvečer, jasno. No, zjutraj sem samo še grizel, če je kdo kaj omenil... Popoldne nevihte, vsak božji dan, če pa jih mogoče ni, pa bi bile lahko. Saj človek ne ve, pa najbolje, da počaka... Ni, da bi med strelami tekal, še nisem tako hiter.

V sredo sem bil zato že slabe volje... v petek sem se pa že skoraj požrl. Seveda šele potem, ko sem najprej požrl vse druge. Storilnost je padla, idej je zmanjkalo, volja do življenja je vzela culico in odšla... Eh. Wega bi znal dobro reč: kér cepec!

Tako sem moral danes zjutraj na pot. Ni druge. Ali bi me vrgli ven, ali pa bi se počasi sam stopil, raztopil, razplinil...

Je bilo kar hladno, sem lahko spet oblekel pajkice... Sreča, da v soboto zjutraj še večina spi. Vremenarji so napovedovali dež, dež, dež, a nič ni prav kazalo. Pa pejmo!

Najprej sem hotel it z gojzarji, potem... nato... od tam naprej... Eeeeeee! Seveda, cel teden sem premišljeval, kaj in kako. Zamotovilil do konca in še malo naprej. Potem sem pa zjutraj naredil po svoje. Z avtom do Sokliča, potem pa čez Murovico na Cicelj. V supergah, ker ni bilo nič mokro. Čeprav ne razumem, zakaj sem se potem peljal do Sokliča, v supergah bi čisto lahko tekel. Lenoba!

Na Murovico sem postavil svoj rekord, kar mi je - povsem jasno - všeč. Sicer za malo, par minut, a, hej!, počasi se daleč pride! Na vrhu sta bili dve mladi punci, sem se jih pred sedmo kar malo ustrašil in seveda v stilu wannabe velikih tekačev kar pičil mimo, le nekaj sem zamrmral koliko da je zgodaj... Sta me še uspeli vprašati, koliko časa je še do Ciclja, pa sem rekel, da eno uro, tko piše... kar sta seveda lahko prebrali tudi onidve. Prav od velike pomoči sem bil!

Zdaj bi spet lahko ponovil tisto od malo višje - o cepcu, ampak ne bom, ker človek mora imet o sebi dobro mnenje. Drugič me mlade punce ne bodo več tako prestrašile, ne!

Na Ciclju - 836m - sem bil potem v slabe pol ure.

Prvi danes in prvi čez en mesec. Šele zdajle sem namreč - pri pregledu slike - opazil, da sem se vpisal pod 30.6. Ah, ampak kriv je tisti pred mano, ker je bil gor 29.6.!

Razgled s Ciclja je neverjeten. Gozd na vse štiri strani, najboljša slika je lahko le tole.

Kot da je z Murovice kaj boljši, ha! Če se skloniš med veje in malo pokrčiš kolena, nagneš glavico v levo, pa morda vidiš tudi ljubljano.

Nazaj na Murovico sem rabil celo minutko manj, gre pa pot kar fino gor in dol, višincev se kar nekaj nabere.

Ker tokrat punc ni bilo več (ah, nista me čakali...), sem se celo upal ustavit.

In sem pozvonil. Meni, Tebi, Vam, Njim in Vsem. Tako, za Srečo. Čeprav ne verjamem, pa človek nikoli ne ve... morda pa, morda...

Dol sem tekel. Ne ravno, kolikor so mi noge dale, ampak sem kar pridno tekel. Nekaj se je res na dež pripravljalo, meni pa ni bilo nič hudega, pa sem kar dobro stopil. In za las zgrešil rekord, svoj seveda.

Dol je pa res že vse skupaj bolj ubogo zgledalo.

In ravno preden sem se usedel v avto, je začel delat tik, tik, tik...

15.97km, 2:24:35, 1366kCal, 163/180, 703 vm. Na Murovico 52:09, do Ciclja 28:48, nazaj 27:04 in dol še 36:34. Torej je tudi ta stran čisto lepo dostopna in se ni treba bat dolžine. Bo namreč potrebno počasi podaljševat, vendar še ne vem kam in kako.

Luštno, luštno, zakaj sem moral čakat cel teden???

Hm, ostaja nepojasnjeno le še vprašanje, zakaj ob vikendih ni problem vstat ob 5h, čez teden pa ne morem nikakor?!

Jaz bi prav lepo prosil, da se vsaj enkrat v škatlo ne natlači papirja čist do konca!

Saj ne moreš dobit papirja ven! Sploh pa ne z mokrimi rokami...

Tako nabutano, da moraš najprej pet listov potrgat... Kljub recesiji.

Ma, ja, jezi me, ker bi lahko tak način dela prav lepo apliciral na mnogo področij dela... Vsak sicer naredi svoj del, nič mu ne moreš oporekat, ampak, ko pa daš vse skupaj, pa postane neuporabno ali pa vsaj nadvse zoprno in - spet - posledično neuporabno.

Ko je pretoplo, postaviš šotor.

V katerem je pravzaprav še mnogo bolj vroče. In otroci - namesto, da bi se igrali s šotorom - delajo povsem nekaj drugega.

In zakaj sem ga potem postavljal???

Pa vse smo naštimal, od ležalnikov za goste pa tja do mizic za sok v spalnicah. Ja, z vsem tem sem se matral, da potem na koncu nihče ni hotel biti noter.

Še dobro, da v soboto popoldan ni deževalo in ga ni bilo treba pospravljat do nedelje popoldan. Vsaj to.

Smo tudi malo povadili in malo otroke učili, kmalu bo treba na morje, kjer bo spet treba šotor postavljati - sicer ne ravno tega - vsake tri dni. Pa še tako pesnjansko vroče je bilo čez vikend, najbrž v temle času, ko je spet 13 stopinj, na šotor ne bi niti pomislili!

Pastirci, 1415m visoko. Ampak prav nobene ovire, da ne bi bilo polno svinjarije po tleh.

Najbrž se je povsem odveč pritoževat, ker takih ljudi preprosto nisem zmožen razumet. Od kje ti sploh ideja, da kaj takega vržeš kar na tla? Pa kjerkoli, ne samo v planinah!

Ajde, razumem papirčke, razumem čike, razumem tiste "male" smeti. Ampak flaše, konzerve? Naj pospravi nekdo drug? Čistilka? Gorska čistilka?

Neodgovorni otročaji z dosegom pameti meter in pol.

In na koncu koncev sem potem še najbolj jezen nase, ker sem samo slikal. Zakaj pa nisem sam dol odnesel? Lahko se je jajcat, težje pa kaj naredit, anede?!

Tokratni prispevek bi lahko imel en milijon naslovov.

Čeprav na prvi pogled ne zgleda, pa sva spet uspela iz enega samega izleta narediti celo štalo. Da o njemu lahko razmišljava še dolgo, dolgo časa! Kako nama to uspe?

Začela sva zgodaj. In to resnično zgodaj, ob štirih zjutraj je začel špilat radio. Petnajst čez pet sva bila že na začetku poti, vsa polna energije, veselja in pričakovanj!

Vsa dolina zabasana, nič ne kaže na sonček, sploh pa ne na takega, kot je bil v soboto. Še nebo je skoraj jokalo, pa se zato nisva zmenila! Krenila sva v prvo strmino, kot da imava kondicije za prečenje celih Kamniških! Tistih treh, ki so štartali z nama (ja, niti sama nisva bila, je že bilo par avtov!), že po parih minutah ni bilo nikjer več. "There's no tomorrow kind a" štart je bil tole.

Ustavljava se niti ne. Mislim, da sploh prvi postanek za malo pit šele pri odcepu za Repov kot. No, mogoče drugi, tretji pa sigurno ne.

Dobro nama gre. Še vedno. Vreme je bedno, a se niti ne ozirava. Zaenkrat sva kot tank. Letiva naprej.

Ah, studenček! Kar nekaj vode in to presneto mrzle. Ampak kako to paše, saj kar ne moreš verjet!

Celo vreme se naju usmili, na robovih Brane, pri vrhu, se že kažejo obrisi sončka, doli v dolini pa ostajajo meglice! Ja, ja, seveda, vreme bo! In še smeje se nama, naju spodbuja!

Pri Pastircih se ne (NE) ustaviva. Saj sva se že pri studenčku, zakaj bi se še zdaj! Pojdiva naprej, višje, hitreje, močneje!

Petdeset metrov naprej pa naju nekdo useka z dilo preko hrbta!

No, vsaj *nama* se zdi tako! Kar naenkrat noge postanejo težke, psiha deluje v nasprotno smer, telo hoče stat na miru. Kriza. KRIZA v največjem in najboljšem pomenu besede.

Vse ostalo naprej, do koče, je potem matrarija. Za vsakega posebej. Niti ne zmoreva več hoditi skupaj, vsak se s krizo spoprijema sam, skupaj bi bil najbrž le še večji polom. Helena upočasni, jaz paza vsak stok ali pomislek, da bi odnehal, stopim malce hitreje. Na koncu sem tako že precej hiter, dokler malo pod vrhom krize ne prebrodim. Kakor je prišla, tako je tudi odšla.

Seveda imam slabo vest zaradi Helene, pustil sem jo kar samo, a verjamem, da ji ne bi prav nič mogel pomagat. Pri taki utrujenosti jo lahko na vrh ponese le trma, nič drugega, jaz bi kvečjemu lahko še kaj zašuštral. Čeprav moram priznat, da sem potem pred kočo hodil gor in dol, jo čakal, mencal in razmišljal ali naj stopim dol, proti njej ali ne... Pa nisem, je prišla sama gor, za kar ji je seveda samo za čestitat!

Vreme je bilo bolj tako-tako, a vsaj mrzlo ni bilo, pa tudi pihalo ni prav močno. Spila sva nesladkan čaj, ki je bil ta vikend zastonj (!), rumček za pridobitev energije, malo sva pojedla, potem pa je že bil čas za slovo. Sva šla seveda še na drugo stran pogledat! Rinko je treba videti sem in tja, s Sedla je to za nas najhitreje in najbližje!

Zastava še vedno plapola. No, tole železo bolj malo plapola, zato pa je bolj obstojno. Na Brani pa je še sneg.

Nato pa proti dolini, proti drugemu delu najine skoraj-kalvarije. Prvi del sva dala skozi, upava, da je to to in da se kaj podobnega ne bo več ponavljalo! Energijo sva malce obnovila, lakoto in žejo potešila, se spočila.

Snega ni prav veliko, na Kamniškem ga pobira kot noro. Če si lahko še tri tedne nazaj hodil po strehi zaradi snega, je stanje danes skoraj nično. No, nekaj pa se ga vseeno najde!

Seveda sem ves navdušen šel poizkusit in je šlo! Super je šlo, lahko si hodil ali pa se dričal, kar si hotel. In sem se tam dričal in se na ves glas smejal, ker je bilo res fino. Zato je šla še Helena za mano, jasno!

Ja, vse je bilo jasno, dokler ni naredilo čops! in se je znašla na riti! Sreča le kakih pet metrov pred koncem, ker je bila na poti en, dva, tri, še preden se je dodobra zavedla! To pa je bilo tudi najhuje, niti zavedla se ni, pa je že dobila kar fino hitrost! Sreča na koncu in vmes nobene skale, le mokrota in umazanija povsod.

Jaz sem se pa čudil... Kako pa ti je *TO* ratalo? Pa saj človek NE more past na takemle, no! A si zmatrana? - in take podobne kozlarije sem kvasil, vendar mi je bilo res čudno, prečudno.

Toliko prečudno, da sem pri naslednjem snežišču, ves poln samega sebe, že kar zatulil: ne it za mano, jest se grem dričat! Zraven sem si najbrž pa še mislil: "tisti, ki ne znate pa pejte raj okol!"

A kdo ugane, kaj je bilo v naslednjem trenutku? Ne? Tole:

No, tukaj sem se že pobral.

Bil pa je to svetovni zdrs! Sve-to-vni! Zdrs pametne buče, ki je bila tako pametna, da je v naslednjem trenutku sedla na rit, kakor je dolga in široka. In ja... taka široka rit leti. LETI! Ne moreš verjet, kako lepo, mehko in hitro leti, čeprav imaš take hlače, ki kao *ne* letijo... A takle sneg ima svoje zakonitosti. Niti ne drsi toliko, a ko enkrat drsi, takrat drsi fejst.

Ne, tudi tako snežišče ni nikakor od muh, v parih sekundah dobiš hitrost, ki je ne moreš več obvladovat.

Ker sem ravno prej Heleni (s pametnim tonom, seveda) razlagal, kako se moraš čimprej obrniti in da na riti nimaš nobene možnosti, sem zdaj to lahko prezkusil v praksi.

To me je vsaj malce pomirilo in v tem vidim vsaj neki mali plusek te skoraj-katastrofe. Obrnil sem se namreč hitro kot strela, pritisnil roke ob tla in zapičil prste in nohte v sneg ko kak maček! Zadeva se je obrestovala, po nekaj metrih (še nisem drsel tako hitro), sem se le ustavil. Če se ne bi, bi zletel mimo tistega kopnega in še kar nekaj deset metrov proti dolini. Saj na koncu tudi ni bilo nobene skale, ampak hitrost bi bila pa že kar prijetna, najbrž bi kar kam poletel...

Seveda imam odrgnjeno roko, en noht ne ve čisto dobro, ali bi ostal gor ali bi šel dol. Takrat ne razmišljaš kaj veliko, v sneg - pa čeprav kar naenkrat mrzel in presneto trd in grob -, zapičiš vse, kar imaš pri/na/v roki.

Jebemti.

Če gre brihtam na tem svetu kaj na živce, so to brihte. Zavest in takojšnja kazen za to, da si brihta, puščata v psihi globoke posledice. Tamle na snegu sem hotel kar skakat od ponižanja/sramu/strahu/itd., če me ne bi roka tako presneto pekla, da sem raje gledal, če sem še cel in kaj mi manjka.

Kesam se. Ker sem bil brihta. In po svoje se mi zdi takoooo prav, da sem plačal za to... pa vseeno je to težko prežvečit.

Enkrat sem že zdrsnil, trideset, petintrideset let nazaj. Na strehi Grintovca. Takrat se je srečno izšlo in tudi včeraj se je. Ampak hudiča... samo en napačen korak, en sam, samcat zdrs je potreben... pa si nekje tam doli. In ja, vsako leto se to zgodi kar parim!

Kako biti bolj previden, kako se pripraviti na kaj takega, kako...? Se to sploh da? Se bom zdaj le izogibal snega in se ga bal? Bom uporabljal dereze na takih koščih poti? Kaj in kako ravnati?!

Seveda na koncu vedno najdem rešitev in odgovor. Pravzaprav lahko cel izlet vzamemo kot preizkus, na katerem sva seveda padla. A nisva padla močno, padla sva načeloma na "mehko", brez kakršnih posledic, brez velikih ran, brez realnih poškodb (noht ni za štet). Kakšna dobra šola! Kakšna enkratna šola! In to povsem zastonj!

Zdaj je le od naju odvisno ali bova dovolj pametna vnaprej ali ne. Vse skupaj se lahko naslednjič ponovi, lahko pa izrabiva svojo prednost in se na napakah tudi česa naučiva! Če se pa bova kaj naučila in če naslednjič takih napak ne bova več ponavljala, je bil izpit narejen!

Problem je le v tem, da je tak izpit potrebno opravljati kar naprej, vsak izlet. Naj nama bo torej dobra šola!

Moram prav pokazat, kje je brihta zdrsnila in kje je letala malo sem in tja in roke vila. Saj mi je čist prav!

Dol sva potem potrebovala še kar enega časa, malce pretresena, malce zbegana, veliko zmatrana. Počasi je šlo, res počasi. Seveda sva bila večino poti zamišljena, kaj pa bi drugega. Najbrž v pričakovanju, kaj vse slabega se lahko še zgodi... zato pa sva šla res počasi. Hecni smo ljudje, kajne?

A konec dober, vse dobro! Danes, ko pogledam nazaj, ne vidim vsega več tako hudo, kot včeraj. Zadeve so se že razbistrile in slabe vesti ni več toliko. Res ostaja le še dobra šola, to pa je za cenit, ker cena ni bila visoka! Visokogorje je pač visokogorje. Ni to isto kot domača Murovica ali Sv. Primož, ni.

Tole pa v dokaz, da sva prišla cela in v enem kosu dol! Pivo pri domu se je tokrat prileglo, kot že dolgo ne! Bi spil še enega, pa je Helena že skoraj dremala. Ura pa niti še poldne!

Gor 2:32, dol 2:17.

Pa Srečno!

Ja, danes sem več kot zadovoljen!

Trudil sem se in potrudil in mi je uspelo! To je vedno lepo in vedno v človeku vzbudi vsaj nekaj ponosa.

Od doma sem jo namreč mahnil kar na Limbarsko goro. Včasih bi se vprašal: zakaj pa? danes pa le še: zakaj pa ne?

Namen je bil, da jo čimprej pobrišem od doma, pripravljalo se je na vroč dan in vsaka ura zamude se pozna v težavnosti. Ampak ne, no, vstal sem že, sem pa potem toliko časa nekaj motovilil po hiši, da je bila že šest, ko sem stopil ven.

In po pravici povedano, se mi sploh ni dalo zjutraj. Kje! Kaj sem nor? Ma, ja, tak zaspane sem in najraje bi se stiskal v spalnici. Pa še sreča, da ni zaspanost prevagala in sem jo stisnil ven z zadnjimi močmi odpora pred rdečim vražičkom na moji desni rami.

O, ja! Nagrada je bila velika! Ogromna! Prekrasna!

Že povsem na začetku so me prav presunila polja, nekaj meglice in rojevanje novega dne!

Namen je bil teči, kjer se to da, se pravi dol in po ravnem. V hrib mi načeloma ne bi bilo treba. No, pa saj tudi ne morem, tudi če bi zelo zelo hotel...

Tako sem bil en, dva, tri že na Gradiškem. Trije ribiči, jaz in sonček! Še vedno fino sveže, ravno prav za zagristi se v hrib.

Tukajle nekje, na koncu prvega klanca, sem šele prvič pil. Kar dobro kaže, da res še ni bilo vroče. Čakal sem potem medveda, pa ga ni in ni hotelo bit! Sicer pa, če gre človek po svetu s palicami, ne vidiš prav nobene živali! To je tako glasno, da se vse prej poskrije!

Gozd je bil tako presneto zelen, zaradi jutranjega sonca pa še tako kontrasten, da do kar oči bolele. Moje srce je pa igralo! Seveda so slike le bled odsev vsega videnega...

Hoja, tek, hoja, tek, kar naprej sem izmenjaval. Počutje enkratno, prav nič zmatran! Vsak travnik in vsak razgled pošlje v moje žile še dodatno energijo, nič drugega ne potrebujem. Pravzaprav sem zjutraj spil le kavo, torej tečem na prazen želodec! S sabo imam par ploščic, a čisto nič jih ne potrebujem. Le izotonik.

In tako je kar naenkrat konec poti! Sem že gor! In spet se ne morem upreti neumnostim in spet slikam samega sebe. Bogve zakaj? Drugače mi ne bi verjeli, da sem bil gor???

Sem šel še v gostilno stike navezat, so imeli že odprto!, spil kavo in kokto, potem jo pa pogumno kar mahnil dol.

Navzdol pa je že postajalo vroče! Se je že kar poznalo, seveda se je poznalo tudi to, da sem dol kar naprej tekel. Prav nič nisem zabušaval ali se šel turista. Slikal sem le takrat, ko sem se ustavil za pit.

Sem pa to počel vedno pogosteje, telo je oddajalo vodo kot noro. In ko končno priletim dol, do Gradiškega (zdaj je ribičev že mnogo več), je bilo treba še odtečt do doma.

Jej, tukaj me je pa začela malo psiha dajat. Ko si že skoraj doma in zdaj moraš pa še šest km do doma pretečt?! V tej vročini?! Komu se pa to da?

Ampak sem bil trmast, ni bilo druge. Lepo pot pod noge, teči počasi, pa boš kmalu doma! In sem šel. Lepo počasi, brez posebnosti, le pit sem moral parkrat, sonce je že prav žgalo, sence pa pravzaprav nobene... Srečal sem le enega Krta, ki pa na žalost ni imel sreče.

In ko končno pritičem domov, se počutim kot pravi junak! Eni otroci še vstali niso!

Presnete superge so mi spet naredile žulje. Rukzak je enkraten tudi za tečt. Zakaj imam palice sploh s sabo? Trak za lase je obvezen, ker Pomaga! 2l je bilo ravno dovolj!

Zanimivo, da sem cel čas zdržal na tešče. Nič jedel, le pil sem izotonik. Tale izotonik mi res pomaga in se mnogo bolje počutim. Kako to, da nisem potreboval nič hrane, ne vem, vem pa, da imam zalog za kar nekaj takihle izletov... Vsaj na zunaj tako zgleda! Nič druge energije, nobene dekstroze, nič. Prav tako nobene - niti najmanjše - krize. Kar me pravzaprav preseneča. Kilometrov se je namreč kar nekaj nabralo. Bomo videli drugič, če je to res, ali je bil to samo dnevni preblisk.

Od Gradiškega pa na vrh.

Pa do Gradiškega. Tole je bilo pretečeno, seveda.

23.44km, 3:20:10, 2152kCal, 164/185, 724vm, 1:47 gor, 1:32 dol. Kar lepi kilometrčki, izlet in pol.

Po mojem grem lahko naslednjič brez problema do Trojan, ali celo do Špilka... Ojej, plani, plani, plani! Ampak do zmožnosti, da bom lahko 10-12h tekal, je še doooooolga! Še pomnim, koliko sem rabil lansko leto? Slabe tri ure???

Nama bo uspelo priti na Kamniško ta vikend?

Lani sva bila prvič gor 31.5.

Letos par dni prej. Vsaj upam. Saj sva letos mnogo bolj pridna, sva vsaj nekaj malega hodila, a sem tako presneto neučakan.

Tako hudičevo si želim skakat po teh hribih... Vsak dan bi kam šel. In potem prebiram ostale bloge, kje drugi hodijo in se smilim samemu sebi.

Upam, da ne bo danes/jutri preveč treskalo in uničevalo, pa da ne bo še kak sneg zapadel!

V nedeljo smo šli s Krti na Slavnik.

Končno!

Že predlani, pa potem lani, pa kar naprej smo hoteli gor, kaj več pa nismo naredili. No, pa smo letos le izpolnili plan!

En magično lep izlet v tem času in čisto nič naporen. Družinski. Tamauček je itak tekel tako gor, kot tudi dol. Mislim, da sploh ni opazil, da je hrib vmes...

Začeli smo v Skadanščini, lepa vasica in prav nič pohodnikov, razen nas samih! Stolp se sicer zazdi daleč, a je vse skupaj precej blizu.

Nekaj postankov, vročina je pritiskala, a hvala za senco, je prišla zeeelo prav!

Ko prideš do tele table:

pa si že skoraj na vrhu! Še zadnji, goli del, moraš prehodit. Z malo sonca v glavo, a kar gre!

Gor je potem polno nekih stvari. Stolp, pa koča, pa še tamle en vrh, pa še en objekt, pa kamen z vrisanimi smermi in razgledom, a le za starejše!

Zato sta tamaučka raje delala face, kot da bi se naučila, kaj se kje vidi!

Rožic, takih in drugačnih, pa povsod polno! Pomlad je lepa, ni kaj!

Razgledi kar lepi, kljub mrču, vsaj morje se je videlo! A fantje so fantje in potem raje počnejo kaj takega:

Mater, mi je dobro šlo! Ampak samo prvo igro... druge dve sva s Stanetom pogorela. Ah.

Otroci so uživali:

starejši tudi, za nekaj časa je oranžna barva zasedla kočo! Je bilo treba še kaj dobrega pojest!

Potem pa dol, proti Podgorju. Brez veze hodit po isti poti, če imaš pa avtobus, anede?

Čudno, dol se mi vedno vleče. Zgleda pa, da smo se nekateri reeees vlekli...

V Podgorju še malo posedimo, potem pa na bus in proti domu!

Vse slike drugače v Galeriji, za tukajle pa še ena obvezna gasilska:

To je to! Seveda sem imel GPS s sabo, ampak zadnje čase sem čist zmeden. Uro nosim na roki, pa jo potem pozabim sploh prižgat. Ali pa jo prižgem, pa potem pozabim start stisnit. Ali pa... Eh. Takole pride potem, bolj bogo, brez kakih podatkov. Bogve, zakaj potem pas sploh nosim? Da me praska??? Da bi za dol pritisnil? Še vžgal je nisem... ahhhhhh.

Dajte no... Saj to ne more biti res!

Včeraj sem nekaj kukal in hop... najdem svoj stari zapis Prodana duša! Ne moreš verjet...

Malo so me potem zanesli spomini. No, zanesli so me kar dobro! Sicer pa ni čudno, kaj vse pa se je izcimilo iz tega! Saj mi še kar ni za verjeti... V teh, sicer po eni strani dolgih, po drugi pa LE dveh letih!

In tudi, če bi rekel, ok, 31.3., ampak takrat nisem pretekel niti 100m skupaj! Zato imam šele Prvi Mura Challenge za začetek mojega teka.

Od takrat pa še niti dve leti ni!

Madona, takrat sem sploh prvič kolikor toliko tekel! In takrat sem Wego in Spominčico šele spoznal!

Vse skupaj nič - pih, dve leti! -, jaz pa razmišljam o maratonih, o tem, kako bi prehodil pol Slovenije, o teku na Vršič, o... A sem čist zmešan?

Je imel Wega seveda popolnoma prav. Nisem povsem prepričan, da se zavedam(o). Včasih - priznam -, se ne.

Ko me je minila prvotna evforija, sem se zakopal še v naslednje zapise, dokler nisem na koncu ob spominih že (spet) cepal od smeha! In Rajko si je zadnjič upal trditi, da me nista NIKOLI mučila, terala in podobno! Japajade!

Pa kako sta me terala! V Poročilu je zajeto prav vse! Vse je dokumentirano, pofotkano, zapisano, posneto.

Moji spomini se namreč obnavljajo, ker se kmalu pripravlja MC III. In po pravici povedano (če nekoga citiram): kumi čakam!

Bomo tudi letos - le dve piškavi leti po prvem dogodku - zmogli še takšne nasmeške?

Ja... sem in tja pa se zavem neprecenljivih daril. Se.

Več kot zadovoljen sem, da imamo okrog hiše še kar nekaj zemlje.

Sploh ne zgleda, a sredi vasi imamo povsem svojo oazo. In to je zlata vredno. Sploh takole, ko je enkrat zime konec in si večino časa tako ali tako zunaj.

Seveda to pomeni tudi nekaj dela, a to je mala cena za to, kar ti drugače taka zaplata nudi. No, vsaj mi smo s tem nadvse zadovoljni. Danes si težko predstavljam, da bi živel v bloku ali v hiši s 450 kvadrati zemljišča, kar je povsem podobno. Ojej.

Najbrž pa se človek prej ali slej razvadi. Najbrž je finta samo v tem.

Ker pa nisem ravno nekakšen veliki delavec, ki bi redno in lepo skrbel za vse okrog hiše, se mora življe malo znajti kar samo. Nekaterim to uspeva zelo dobro, nekaterim malo manj, nekaterim pa sploh ne. Pa še vse skupaj se iz leta v leto spreminja.

Letos so naprimer vrtnice povsem ponorele! To jih bo toliko, da jih bo kar težko obnavljat!

Če jih po cvetenju lepo obrezuješ, cvetijo še mnogo bolj! Tudi tale, presajenka, ki jo prestavljamo sem in tja, se drži hudo super! Nič kaj dosti ne zrase, a cveti enkratno!

Prinešenka s Krškega pa je sploh prva začela. Že vidim, da bo cvetov za izvoz!

Trta, naše upanje, zgleda tudi, da se je končno kolikor toliko navadila! Po parih letih, ko je imela le po en, dva grozda, je tokrat vsa polna. Od kje ji kar naenkrat toliko veselja do rasti, se lahko le sprašujem! Končno ena poštena zima, anede?!

Kivi ima toliko cvetov nastavljenih, da bogve, kaj se bo z njimi zgodilo. Tudi za potem nimamo pojma, sploh ne vemo, kako vrsto kivija sploh imamo! Ker obstajajo eno in dvospolniki, mi pa imamo dve rastlini, je možnosti dovolj. Jaz samo upam, da se bo tudi resnično kaj oprašil, pa čeprav sam sebe. Kakšnega kivija (pa ne samo enega) bi bil presneto vesel!

Limona... eh, ta je itak nora. Malo je notri, malo je zunaj, kar naprej spušča polno soka, da mravlje kar norijo, limon je pa tudi dala že kar nekaj. Tokrat smo začeli s polno plodovi! Upam, da ne odpadejo prehitro!

Tole... kaj je že?... eeee... aja, ribez! Letos se je tudi ta razrasel kot nor! Sadeže ima sicer le na dveh zanikrnih starih vejah, a jih je pa polno! Mogoče bodo pa drugo leto povsod drugod?

Jagode... ah, te jagode... na koncu sezone vedno pomislimo: no, drugo leto jih pa ne bo več! Slez in ves ostali plevel jih povsem porasejo. Pa so zgleda same še večji plevel, ker se spomladi spet zmagovito prikažejo v polni postavi!

Lipa pa lepo počasi nabira obseg in se ji nič ne mudi. Čeprav je še enkrat višja, odkar sva jo posadila! Hm, tole bo treba preverit! Na koncu bo tole ena ogromna lipa, če ne bomo kaj naredili...

Ja, pa še nekaj stvari raste prav tako dobro! Nekatere ciprese so pognale kot za stavo, kutina je itak podivjana, plevel in regrat pa ni, da bi govoril! Aja, o ta norih, mega krtinskih borih bi pa lahko povedal celo štorijo. Ti pa so nam že zrasli čez glavo! In nič ne kaže, da bodo kaj kmalu nehali. Ravno v tem trenutku se oprašujejo kot nori, vse okrog hiše in posledično tudi v hiši, je rumeno. Jebela cesta!

Potem pa je tu še druga plat vse zgodbe. Vse tiste rožice, ki pa ne rasejo tako dobro kot prej opisane. Nekaterim pa vse skupaj ni nič všeč. Ali jim nismo všeč mi, ali zemlja, ali pa vse skupaj.

No, figovec res da ni za te kraje in vedno na tričetrt pozebe, tukaj ne moremo nič, edino, če bi ga pozimi ogradili... Pampaška trava se je tudi odločila, da je pri nas ne bo. En samcat cvet je naredila, zdaj pa je tako gosta, da sama sebe gnije. Hm?! Nekatere cipresice so počasne, ko da bi rasle na pokopališču! Nimamo mi toliko časa, ej! Divja trta se tudi kar naprej nekaj frka... kaj narediti za senco?

Zelo žal mi je za marelico, čeprav od nje ni bilo nikoli bogve kaj. Ko smo jo presadili, je naslednje leto rasla kot nora. Pa je prišla toča... eh. Vedno je malce prezgodnja in od marelic smo se vedno morali več ali manj posloviti. No, zdaj pa jo je nekaj še napadlo. Še normalnih listov letos ni sproducirala. Revica bo morala v razrez, če se ne bomo kaj pametnega spomnili!

Zadnja hruška/jabolko (ka te ga jaz vem, če nima nič gor) ob cesti se je dokončno poslovila in odšla od nas. Škoda. Mogoče bi pa res moral kdaj kaj pošpricat?

Naši, kot zadnji v vrsti in edini, ki je še ostal, se še malce drži. Celo nakazuje nekatere plodove, ampak zgleda pa zelo ubogo! Vse nekaj sfrkano. Škoda, ker so bili sadeži precej zanimivi. Za vse, ki imajo radi jabolka in/ali hruške. Nekaj vmes.

Evo, to je kratko in le delno poročilo z našega vrta. Niti ne kaže tako slabo, daje pa vedeti, da se morajo pri nas rastline kar same malce potrudit. Kar je tudi čisto prav.

Ljudje moramo kar naprej oblikovati vse po svojih željah. Naj bo vse tako, kot želimo mi, ne tako, kot želijo sama bitja! Mi smo gospodarji vsega! Mi! Zato kar naprej ta živa bitja prestavljamo, žagamo, podiramo, obrezujemo, povezujemo, cepimo. Nekatera drevesa podiramo brez slabe vesti, potem pa sadimo druge, seveda na mestu, kjer mi hočemo! Kjer se nam zdi super, kjer se nam zdi pametno. Pa čeprav nimamo niti najmanjšega pojma.

Uživam v kaosu Narave.

Enkrat, v začetku razvoja, smo najbrž živeli z naravo. Morda bo človek spet to kdaj moral. Načeloma mu/nam ne bi prav nič škodilo...

Zadnjič sem bil malo zloben. In siten, ker nisem šel tečt. In sem samo razmišljal in razmišljal in razmišljal o teku, naredil pa nič.

Potem je ponavadi mnogo bolje druge ščipat in jim težit.

Saj se mi je kar fino zdelo, ampak na koncu sem imel pa kar malo slabo vest. Zato sem šel delat pokoro, ki sem jo poimenoval: "Ne bodo sam oni tekl!"

Izbral sem si kar svoj prvi cilj, kar mogoče ni bila najbolj pametna ideja, ampak saj tekačem ponavadi pamet odpove, ko se gre kaj okoli zastavljenih ciljev... Zaslepljeni od cilja, zmožnosti in "ne, ne, saj sploh ni vroče...", se radi podamo osvajat neosvoljive zadeve. Nekaterim uspe, nekaterim pa tudi ne. Toliko o tem: "To leto je bilo v Radencih 33 zdravniških intervencij." Je dovolj za dokaz trditve?

Saj vse skupaj ni nič. Najbrž bi se mi lahko vsak povprečen tekač smejal, pa tudi tisti podpovprečen, pa vsi tisti, ki so že zdavnaj pretekli tole, brez kakšnega pompa, kot ga zganjam jaz. V tisti hud klanec itak gasilci tečejo za trening... Jaz pa... eh, ne, ne bom se sekiral!

Najprej sem kar zavil proti Dobu, stran od cilja, pravzaprav čisto v nasprotni smeri... kot da bi moral vzeti zalet, da priletim na Sv. Trojico. Ko sem strahoma pogledoval nazaj in gor, proti cerkvici, se mi je zdelo, kot da je na drugem koncu sveta! Saj na sliki se skoraj ne vidi!!!

Potem sem pa vzel klanec prav počasi, a sigurno. Klanec je hud, a le sem in tja, vmes je malo ravnin, oz. malo popusti, tako, da se lahko človek malo odpočije. Le na koncu, v vasi Sv. Trojica se postavi vse skupaj pokonci, no, tam sem pa res na škrge sopel. So se me punce, ki so ob cesti nabirale jagode, kar ustrašile in se hitro skrile.

Krav pa nisem (z)motil. Briga jih, če je človek tako zmešan, da v takem lepem dnevu teka v klanec, namesto, da bi pametno in počasi prežvekoval.

Kar naenkrat sem bil že gor. Mogoče celo malce prekmalu. Kakšen cilj pa je to, ki ga obrneš v eni urici?

Včasih se je tako lahko precenjevati, včasih pa še enostavneje podcenjevati! Kje torej najti realno mejo?

Cerkvica s pokopališčem, kjer vedno pozdravim. Vse, tiste še žive in tiste, ki so že odšli in tiste, ki še niti niso tu. Vsi smo mi del življenja.

Pa še vodo imajo! Kar je bilo v tej vročini prav super! Sicer pa načrtovano, klanec je zahteval ravno pol litra.

Enkrat prej sem se tegale loti z biciklom, pa moram priznat, da ne vem čisto natančno, kaj mi je bilo lažje? Tečt?

Dol sem jo mahnil počez, tokrat sem celo zadel, vmes dobil pivo!, jo mahnil še bolj počez in se potem malce naveličano vlekel do doma. Tista ravnina spodaj je bila potem povsem odveč!

Da bom še kdaj vedel, kako prideš mimo Francijeve hiše, ne da bi se izgubil. Kakor sem tukajle zavil v slepo ulico. Mater, same hiše!!! Povsod!

Tukajle sem šel pa z biciklom, sem zgrešil odcep. Eh. Pa še deževalo je in cesta je bila kot prava otroška drsalnica. Bremze sem skoraj povsem znucal.

Kolo v sredo:

14.56km, 1:02:27, 853kCal, 155/180, 266vm. Hvala bogu, da je bilo prej konec klanca, drugače bi me majhen mulc ujel. Še dolgo si ne bi odpustil.

Tek v soboto:

13.82km, 1:43:50, 7:31/km, 1297kCal, 167/186, 266vm. Ma ja, meni se zdi super in mi je čist vseen, kaj si drugi mislijo. Pa če laufajo al pa ne! Sem pa tokrat jaz lovil dve kolesarki in videl, da z biciklom res ni tako lahko... Seveda sem si mislil, da sem jaz hiter!

No, čeprav se kdo ne bo strinjal, pa sem jaz povsem zadovoljen s pokoro!

Heh, Radenci nikakor niso zame. Vedno med ali celo ob dogodkih, katerih se moram udeležit.

Letos je sicer naneslo, da tale vikend nimam nič, torej bi celo morda lahko še šel. Ampak bi moral na 21-ko, desetke smo nekako preživeli, vsaj mislim. Za 21-ko pa bi se moral kaj bolj pripraviti, anede? Pa še le en teden po Primožu, čeprav sem že čisto pozabil nanj in bi najbrž čisto lahko šel. Sicer bi rabil tri ure, ampak a ni vseeno?

Včeraj sem tako sklenil, da bom pa danes v čast in slavo vsem, ki danes tam tečejo, še jaz odtekel kakšen malo daljši krogec. Sicer ne ravno 21 no, ampak vsaj več kot deset!

Seveda iz vsega tega ni bilo nič! Lenoba, kakršna sem, sem vstal šele ob devetih. Še štart sem skoraj zamudil in ne bi mogel težit živčnim tekmovalcem s SMSji. So mi pa zanalašč nazaj poslali eno gasilsko.

Zdaj mi je pa žal in sline se mi cedijo...

Tri so že odtekle, dva pa bom še nekaj časa moril s SMSji. Upam, da imata telefone s seboj... Bosta drugič pazila, koga ne vzameta s seboj!

Mogoče mi pa še danes kaj rata, kakšen tek? Ah, al pa tut ne...

Pridejo dnevi, ko ti gredo le kozlarije po glavi.

Ampak še največ potem narediš na tak dan. Pa še najboljše ideje imaš tudi.

Škoda, da ne traja...

Jutri je drugi barcamp, sem že kar malo nestrpen!

En cilj mora človek imet. Drugače gre vse le iz rok v usta, iz dneva v dan. To pa nima kakšnega velikega smisla. Ki sicer res ni prav potreben, a nekateri ga še vedno iščemo in se ubadamo z njim.

Ko dosežeš en cilj, si moraš najti drugega. To je najbolj zafrknjen čas. Vsaj meni pomeni dneve nemočnega posedanja, sitnobe in še česa takega, zoprnega. In to ne samo za tekaške cilje, o ne! Teh ciljev je v mojem življenju na milijone, za vsak nivo življenja kakšen.

Zato pa sem najbrž tolikokrat siten. Ker moram kar naprej nove cilje iskat. Ker sem brihta, si seveda najdem take, kratkoročne, nič daljnosežnega, tisti cilji so življenjski in pomembni, s tistimi se človek ne ukvarja vsakih pet minut.

No, spet me je zagrabilo, Primoža sem uspešno končal... kaj pa zdaj?

Res je, med polno luno sva z Wego razglabljala vse mogoče, kovala smele in morda tudi malo nore načrte, po pravici povedano se vseh niti ne spomnim. Med nočno hojo, po tridesetih km, najbrž ne sprejemaš prav pametnih zaključkov. Ali pa tudi!

Potem sem danes te stvari malo vrgel na papir (simbolično, seveda, kakšen papir neki!), da vidim, kaj bo prišlo ven. In je prišlo tole:

• Tek v Kamniško Bistrico (ker se vsi vozijo tja s kolesom, bom jaz edini cepec tja prišel peš, briga me),
• Tek na Sv. Trojico (lokalna zadeva, kamor komaj pridem s kolesom - kratko-kratko-ročni cilj, ampak se ne dam, dokler ne pritečem gor),
• Tek na Vršič (pa ne Andrejčkov, brez veze, da me čakajo. Bo šel že Rado z mano, če je šel enkrat, ni hudir da ne bi šel še enkrat.),
• mali maraton na 14. LM (tole sem enkrat pod vplivom alkohola ves mehak obljubil. Eh.),
• Nočna desetka (z veseljem!),
• Sladkih 6 (sploh z največjim veseljem!!!!),
• Tek Sv. Barbare (tole je pa sploh super zaključek sezone!),
• Moravška, Rokovnjaška, Šentiljska ... pot (no, tole je pa bistvo, anede?!),
• hribi, hribi, hribi, hribi.

Hja. Takle mamo.

Pravzaprav se veselim vseh, nekaterih bolj, nekaterih manj, Trojica bo prva, Bistrica bo druga. Na Nočno se ne smem pozabit prijavit, jih je že >700! Barbara bo sploh veselje, najbrž bomo nehali takrat, ko ne bomo več zadnji. Sladkih6... mogoče mi pa rata... ne, ne, nič ne bom rekel! Me bo potem Rajko za besedo držal, provokator!

Trenutno mi čudna pota povsem odgovarjajo - tek na Trojico, kaj pa je sploh to? Pa v Kamniško Bistrico? Čemu in zakaj? Pa bi kar malo tekel po tej deželi, saj je prav luštno. Edino avtom se je potrebno izognit, kolikor je le mogoče...

Seveda, na koncu pa so tiste najvažnejše: poti. Ne zadajam si cilja, da bom letos vse prehodil, nikakor ne. Pravzaprav niti ne vem, kaj se jih tako bojim, a najbrž jih je vseeno treba vzeti s spoštovanjem. Rajko je to dobro vedel in brez veze je, da jaz ponovno odkrivam toplo vodo. Torej bo to trajalo malo dlje, priprave, pa enkrat pol, pa drugič pol, spoznaj se prvo s potjo, šele nato: hop po njej!

Kar dve taki imam v bližini doma, za obe lahko startam kar od doma! In kaj lepšega! Ampak zdajle si pa res sploh še ne predstavljam, kako naj se jih lotim... Bo treba še plan naredit!

Hribi pa so vedno nekje vmes! Kamniško prav čaka...

V nedeljo se mi sicer nikamor ni dalo, tudi ven ne. Sem bil čist dovolj časa zunaj tale vikend in če bi mi kdo kaj govoril o čistem in svežem zraku, bi ga lahko samo nekam poslal.

Ampak sem vedel, da noge pa moram it malo raztegnit, drugače bom v ponedeljek v službi precej ubogi. Saj sem bil že v nedeljo bogi, ampak niti nisem vedel, so to žulji ali meča? Ma, ja, vse me je še bolelo.

Pa sem na koncu nažical en sprehod. Najbrž bi moral kar malo bolj prijeti, da bi bolj zaleglo, a, hej!... to pa tudi ni tako lahko. Tako smo šli potem vsi trije malo naokrog.

Seveda ni bilo pet minut, pa smo vsi tekli...

Saj ne moreš verjet! Pa kle so sami norci naokrog... Saj ne moreš vedet, kdo je bolj zmešan!?

Na koncu smo naredili tak lep krog čez krtinski hrib, na koncu dobili še pivo pri sosedih, da je bil tamauček popolnoma utrujen.

Jaz pa ravno prav raztegnjen! Gremo lahko naprej?

Obvezno rabim tole naslednjič na kaki preizkušnji!

Ko sem ga srečal, je - po petih, šestih vzponih - tekel navzgor z nasmeškom na ustnicah! Sploh nisem mogel verjet. Kaj se mu je zmešalo??? Pa se tudi ni mogel ustavit, je samo zavpil: madona, mogoče pa ne bi smel cele ampule vzet!!!

Tri kroge je odletel kot na drogah. Potem je zadeva malo popustila...

Ampak je bil dober... kot da bi ga znotraj nekaj gnalo, ves navdušen, z nasmeškom, je kar letel naprej... Sem se bal, da ga bo katapultiralo na Malo planino, kdo ve, ali se bo sploh ustavil na Primožu.

No, nekaj takega bi tudi jaz rabil tam nekje ob devetih dopoldan, ko sem mižal, ko sem hodil dol. Redbull je sicer odprl oči, kaj več pa ni naredil... Tole bi mi pa dalo vetra! Ali pa bi mi zabrisalo srce ven.

Sem mislil, kaka droga je to, kdo ve, kje je to dobil, nekje pod pultom, pa sem šel malo raziskovat. Ampak ne, nič posebnega, le boljše poživilo.

Aaaaa, zaradi povišanega krvnega tlaka moram tole le od daleč gledat. Še na kavo, redbul in podobne stvari previdno gledam, da ne bi bilo preveč. Ker potem sem sky high, kar pa ni prav nič prijetno.

Ampak za tisti pospešek... jej... kaj bi dal!

Če lansko leto nisem vedel, zakaj sem se tega udeležil, je bilo letos povsem drugače.

Zelo dobro sem vedel, zakaj!

Je pa res, da sem se med temi 24-imi urami kar naprej spraševal: zakaj, zakaj, zakaj? Mi je tega res treba bilo? Kaj mi je? Stari, se ti je čist odtrgal? Norccccccccc. Itn. Itd. Ipd.

Preizkušnja je neverjetna in lahko ti poda toliko dragocenih izkušenj kot si niti zamišljati ne moreš. Toliko enih stvari je za povedati, o ljudeh, ki hodijo gor in dol, o opremi, o pripravah, o kalorijah, o hranjenju, o pitju, o počivanju, o hitrosti itd. O vsaki temi bi lahko spisal kak sestavek, morda ga tudi res bom!

Moje priprave so bile resne, pravzaprav od začetka leta naprej. Vse, kar sem hodil in tekel, je bilo podvrženo temu cilju. Iz vseh priprav je prišel ven cilj: bolje kot lani, a predvsem bolj spočito, brez poškodb in brez razpadanja telesa! Čim dlje časa! In tega cilja sem se bil kar dobro držal!

Enajstkrat sem prišel gor! Po eni strani kar verjeti ne morem... najbolj važno pa je seveda to, da nisem razpadel. Kolena, gležnji in vezi so vsi ostali celi in popolnoma neboleči! Kar pomeni zame velikanski uspeh, ker sem ravno zaradi tega največkrat obupoval in trpel! Lansko leto spati nisem mogel, ker so me vezi tako bolele. Nog sploh premikati nisem moge, cel teden skupaj sem trpel.

Res je, tokrat sem dobil žulje, pet, šest žuljev, a to ni prav nič hudega. Dan, dva, pa jih ne bo več. Tudi precejšen muskelfiber imam v mečih, vendar pa tudi tega ne bo problem razhoditi. Lahko torej rečem, da sem se plana prav dobro držal!

Sol, vitamini, izotonik, energija, vsega tega mi ni (z)manjkalo. Če je bilo dovolj, ne vem, vendar zaradi pijače in hrane nisem pogrnil celih 24 ur. Kar pomeni, da sem dovolj dobro zbiral in zbral. Plan tudi tu izpolnjen. Kil nisem izgubil...

Hitrost res ni moja vrlina. Počasen sem. Zelo počasen! Veliko jih sploh ni verjelo, da sem kar naprej hodil, da sem hodil celih 24ur. No, enkrat sem res šel jest in sem jedel neke pol ure. Dvakrat sem šel na pivo, kar pomeni tudi kaka ura. Enkrat sem potem noge pral v Bistrici, čisto vsakič pa sem kaj pil, jedel in se obiral. Sem pa ves ostali čas hodil. Gor in dol, gor in dol, gor in dol. Počasi. Če bi šel hitro, bi najbrž spet hitro pogorel. Ampak tudi to je bil plan.

Superge so bila napaka. Po treh vzponih sem jih zamenjal. So pa do takrat že naredile žulje. Kako spoznati kaj takega, kakor pa na taki preizkušnji?! Plan torej izpolnjen, superge napaka, gojzarji enkratni.

Nekaterih stvari preprosto ne moreš sprobat. Naprimer spodnje gate, ali pa hlače. Ok, gate so šle dol po prvem krogu. Moje kratke hlače pa so bile enkratne dvaindvajset ur. V naslednjih dveh urah pa so mi razpraskala mednožje, da sem komaj še hodil. Kako naj bi kaj takega vedel, pričakoval, planiral, načrtoval, spoznal? Eh. Bombažna majica se je izkazala za ok. Morda bi moral imeti tole na sliki, a tokrat sem nastopal za Krte!

Plan je bil torej izpolnjen, na veliko vprašanj odgovorjeno. A po drugi strani se je porodil še cel kup problemov, dodatnih vprašanj, na katere bom še nekaj časa iskal odgovore!

Wega je seveda zamudil. In sem ga srečal tule:

Potem sem šel dol počasi, on pa gor in dol hitro. In me je ujel! Neverjetno... Najbrž mu je tale pre-hitri prvi vzpon delal še nekaj časa preglavice.

Potem sva pa skupaj hodila gor in dol tja nekam do jutra! Celih sedem sva jih naredila do takrat! Rado, za vso skupno pot se ti zahvaljujem! Saj sam dobro veš, kako je... cele hvaležnosti ne bom mogel nikoli izkazati. Pri fantih pa se kaže v sporočilih, kot so: "a mata še daleč?" (po prvih petih minutah), "zakaj pa tako utrujeno zgledaš?", "Uuu, kako mehka postelja" in podobnih. Pravzaprav vsa ta ironično-sarkastična sporočila le krepijo duha!

Kaj vse sva pa načrtovala med potjo, pa drugič! Ob vseh preizkušnjah, ki se jih bova še udeležila, je bilo teh 24ur... no, ja, bomo videli!

Nato sem jo sam mahal in to kar malce hitreje. Počutil sem se ok in sem si rekel, da v vsakem primeru pridem gor vsaj devetkrat. Torej grem lahko hitreje, pa da vidimo, kako bo. Izkazalo se je, da grem lahko le malce hitreje... bolj hitreje preprosto ni šlo. Parkrat sem šel z Markotom, ki je šel po njegovem tempu strašansko počasi, jaz pa sem naredil tistikrat najboljši čas. Še dobro, da se ni vse skupaj končalo s kakšno bolečino, pravzaprav mi je šlo kar ok. In to po dvajsetih urah neprestane hoje niti ni mačji kašelj!

Zadnji vzpon smo imeli domenjen s Krti ob 15:30. Si je pač treba vzeti čas za vse tiste počasneže - mene. Potem smo se res na koncu toliko slikali in mučkali in se zafrkavali, srečavali, da smo rabili kar presneto veliko do vrha. Prišli pa smo le!

In pobrali zaslužene nagrade!

Pravzaprav je izkušnja resnično velika in neverjetna! 24 ur je presneto veliko in za dober rezultat zahteva vrhunsko pripravljenega človeka! Pa še to velikokrat ni dovolj, kot je pokazal tokratni odstop nekaterih vrhunskih tekmovalcev. Že slab rezultat (moj) naprimer terja veliko priprav.

Vse vtise in izkušnje bom sigurno še kar nekaj časa zbiral in izbiral. Vseh se ne bom niti zavedal, a jih bom ponotranjil. Že s tem, da sem bil takega dogodka, del take preizkušnje. Da sem dihal z drugimi sotrpini, z vsemi, ki smo skupaj rinili v isti hrib, se srečevali in vsak za vsakega mislili: kaj neki pa je tega pritisnilo v to norost?

Vzdušje na tekmi je namreč nekaj posebnega. Morda se meni le zdi, a tekmovalci postanemo kolektiv, ki se proti zadnjim uram le še krepi! Med nami se stkejo nekakšne vezi, saj smo si edini v istem trpljenju in izzivu. Odnosi postanejo nekaj posebnega, a ne na neki vidni osnovi... Zato bi se lahko iz srca zahvalil prav vsem so-tekmovalcem! Na tekaškem forumu je zapisano več o njih! Pa tudi nekaj slik bo tam več!

Morda je pa tudi res, da mi mogoče res ne bi bilo treba vedno nekih pripomb dajat...

Uradno je en vzpon dolg 7km in ima 400m višinske. Izmerjen krog ima malo manj, odvisno od poti, ki jo vzameš. Ima pa zato izmerjenih vsaj 425 višinskih metrov. Razlika pa zna biti očitna. Problem je le v tem, da mi presneti Sportstrack sploh ne zna pokazat celotne zadeve, ker nekdo ni mislil na to, da so lahko iste preizkušnje tudi v dveh dnevih. Eh...

24:00:00, cca 20h čiste hoje, 75.81km, 4675 višinskih metrov, 6039kCal, 128/175 obratov.

Treningi torej niso bili stran vržen čas. Na eno veliko vprašanje je torej dosežen odgovor: JA, NAPREDUJEM!

Priznam, ponosen sem nase! In ponosen sem prav na vse, ki so se matrali tale petek/soboto! Rekord je prav neverjeten, a tudi ostali rezultati niso od muh. In tudi tisti "slabi", manjši rezultati si zaslužijo vso hvalo in spoštovanje! V vsak vzpon je bilo vlito veliko truda!

Wega, Tekaški forum, slike.

Preživel sem! In to povsem v redu.

Nisem razpadel, nisem pobegnil domov, nisem nekje obležal. Torej je bil plan izpolnjen.

Celo malo presežen:

11x, enajstkrat!

Prav plesal bi, če bi le lahko! Žulji, odrgnine in trenutno še muskelfiber bi take stvari preprečile. So pa vse vezi čisto lepo zdržale, kar je bil tudi cilj, namen in plan.

Uradno to znese 77km in 4400 višinskih metrov. V 24-ih urah hoje brez spanja. Kar sicer pomeni, da sem bil počasen, a vztrajen. Ha!

Ma, ja, seveda se mi smeji!!!!! Juhuhuhu!

Za poročilo bo pa treba počakat. Je preveč vsega.

Če se zaletiš v hrib, sicer hitro nekam prideš, a tudi hitro pogoriš.

Tako je bilo lansko leto in tako upam, da NE bo letos.

Vseeno pa mislim, da bom užgal povsem po drugi strani - preveč priprav. Saj se - po svoje sicer - pripravljam na tole že... ah, niti ne bom povedal! S sabo imam cel kufer opreme, celo košaro pijač in hrane ter še nedoumljivo število stvari, ki ne spadajo med hrano in pijačo.

Pa sem jih lani naredil osem in to kar tako, da sem samo šel. En rukzaček, kjer je bilo notri za preobleč (kar se sploh nisem), trije redbuli, lučka in nič drugega. Pa sem jih naredil osem. Brez priprav. A greš? Grem!

Letos pa motovilim, kot da bi hotel rekord podirat. Ali čem počivat (ker časa je zame dovolj) po drugem spustu ali po tretjem?! Koliko časa pa naj počivam? Eno uro? Kdaj bom pa jedel? Kdaj it spat? In še milijon podobno neumnih vprašanj. AHHhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh.

Pa približno že vem, kako bo šlo. Hodili bomo, dokler bo šlo. Potem pa ne bomo več. In če bo še kaj moči ostalo, bomo potem spet malo hodili. Dokler bo šlo ali dokler ne bo kdo lušte po pivu dobil...

Evo, iz ene skrajnosti v drugo.

Kaj pa, če bi nekje vmes? Verjamem, da je sigurno bolje, če vse skupaj vzameš bolj preudarno, tako da vmes tudi počivaš, ne samo letaš gor in dol, dokler te ne zmanjka!

Ma ne moreš verjet, mene itak že zdajle vse boli. Si pa nikakor ne morem pomagat, da se ne bi kar malo nasmihal, ker se nervoza ne plazi samo okrog mene! Sem takoj bolj pomirjen...

Sicer pa, kakor zgleda, nas bo kar malo morje. Vsi bodo vse poznal.

No, ja. Bomo že nekak, anede!? Srečno meni in vsem nam!

Dobre šanse ima, da bo mnogo boljši, kakor sem bil/sem/bom kdajkoli jaz.

Vsaj za tek je to sigurno!

Krose in tek sem sovražil že od malih nog. Spominjam se, da sem že v prvem razredu na krosu prav nesramno goljufal. Samo, da mi ni bilo potrebno preteči tistih par sto metrov. In potem se je ta navada obdržala do srednjih let. Še v vojski sem bil *zelo* uspešen pri tem in mislim, da sem v celem letu telovadil približno le okoli desetkrat. Kaj me je potem - v teh srednjih letih - pičilo, da tečem, pa me ne spraševat, ker nimam pojma.

Še nikoli pa nisem bil v kakšnih takih disciplinah peti. Tamaučku je to uspelo iz prve.

Tudi preobleč in preobut se ni imel časa, ker smo ga pripeljali direktno na štart. In potem je tekel kot nor in se ni niti zavedal, da je bil super!

Mogoče bi pa morali malo delati na tem? Zaenkrat kaže, da mu je kar všeč!

Lahko pa jaz - kot oče - skozi njega izpolnjujem lastno željo biti najboljši tekač, kaj?

Peti v domžalski regiji... Huh, dobro smo začeli, ej!

Ja, zadnjič, ko se mi je odprl svet, sem spoznal, da res ni treba povsod z avtom.

No, k mehaniku je treba it z avtom! Ampak od njega nazaj pa ne!

Tokrat je nekaj pičilo še Heleno, pa sva šla, kaj sva pa mogla. En drugega sva gledala, kdo bo popustil in kateremu se ne bo dalo, pa sva bila potem oba trmasta. Čeprav je zgledalo, kot da so Moravče za devetimi gorami in da sploh ni načina, da bi kdaj pritekla do doma. Daj no! Iz Moravč? Tečt? Ja, kdo pa to še počne???

Midva.

Res je ta preklop, da lahko s tekom nekam tudi prideš, nekaj hecnega. Kar počez se ti odprejo nove možnosti, nič več ni potrebno imeti posebej opravkov, posebej skrbi, posebej treninga, posebej...

Sinergija.

Neke vrste, seveda. Malo drugače se je potrebno organizirat, pa je.

Lahko pa tudi, da je tole le vmesna faza. Morda to (še) ni to, kdo bi vedel. Zaenkrat mi odgovarja, veliko bolje kot mi je prej. Zato sem s tem zadovoljen, najbrž pa z veliko gotovostjo tudi lahko rečem, da se bo vse skupaj še veliko spreminjalo. In če bom še tekal, se bo še vse skupaj najbrž še veliko spreminjalo. The Race Is Long.

Ampak malo sva pa bila zmatrana. Če so pa Moravče čez devet gora in devet polja, pa spet sami - sicer mali, a vseeno - klanci...

10.02km, 1:11:22, 7:08/km, 990kCal, 163/182. Super tekec, ne moreš drugega rečt!

Problem je le v tem, da me še danes (po dveh dneh!) bolijo noge! Bolijo! Kot da bi naredil 150km, ne pa 10! Kako pa je TO možno??? Še po Formaratonu me niso niti približno toliko bolele... Mislmmmmm. Pa saj to ne more biti res!

Ne da bi bil vedno boljši, ne! Težji, počasnejši in bolj boleč. Ampak se splača za vse tisto zadetost po šestih kilometrih. Junkie.

Če smo par ur na istem mestu, nas že vse srbi.

Največ smo zdržali enkrat celih pet dni v Piranu. Ker smo imeli najeto hiško... Aja, ne, pa enkrat celih deset dni na Pašmanu! Ojej. Saj je bilo luštno, po eni strani, po drugi pa...

Ne, tri dni je nekakšen maksimum. Več ne gre in vedno slabše je - vedno manj časa zdržimo! Pa nismo kakšni aktivisti, ki bi kar naprej morali kaj počet, nikakor! Ampak na enem mestu pa tudi ne zdržimo prav dolgo.

Zato so prvomajske počitnice prav ok. Ker je tri dni morja povsem dovolj. Hm, al smo bili štiri dni dol???

Raziskovali smo plaže in jih tudi vse zmetali v morje. Tako, da vam je brezveze it na morje, ker plaž več ni!

Raziskovali smo Pulo. Med dežjem kar tako, povprek,

kakor je prišlo!

Jedli slanike, se drli sredi morja kar so nam dala pljuča,

in srečali krtinskega mačka. Ali vsaj njegovega brata dvojčka.

Enkrat je en tekel čez Kamenjak, drugič drugi, ena celo dvakrat. Zato smo jo potem morali še vsi štirje mahniti čez cel polotok, zakaj bi otroke prikrajšali za kaj takega!

Sploh ni tako malo, v teku je bilo deset kilometrov, vendar sem tekel po sredini, po cesti. Za pot smo si pa vzeli malo bolj okoliške potke, tiste brez avtov.

Pa smo vseeno prišli čisto do konca!

Otroka sta se prav dobro držala, sicer pa jima ni bilo prav nič dolgčas, saj smo kar naprej nekaj raziskovali. Le nazaj grede smo malo večkrat počivali.

Zadnji kilometer pa je že šel na sladoled,

kar pa sta si pošteno zaslužila! Pravzaprav nisva slišala niti malo pritoževanja.

Nekje na sredi hriba je padla ideja, da bi šli letos v Črno goro. Mater, zakaj pa ne?! Vsaj ne bo potrebno biti pri miru niti en dan!

Ni bilo prav lahko, a sem ga vseeno pretekel!

Najprej ga je Helena dala malo čez. Jaz sem imel seveda namen kar celega vzeti, čeprav se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo. Da je preprosto predolg.

Pa sem se potrudil in na koncu sploh ni bilo tako težko. Kot vedno: prve štiri kilometre moram trpet, potem je pa že bolje. Edino, kar me je motilo, so bili klanci. Kar naprej. Pa gor pa dol pa gor pa dol. Mi niso bili všeč ne tisti dol, ne tisti gor. Saj na koncu ni nič za videt, ampak... med tekom jih je bilo pa preveč!

Znaki so taki luštni, poleg tega, da se jih nihče ne drži, mi zgledajo prej kot: "prepovedane kopalke!", kot pa kaj drugega...

Na začetku,, na prvem klancu je bilo malo težko. Odpre se ti namreč pogled, ki mu skoraj ni konca in samo milo se ti stori, ko pomisliš, kaj vse te še čaka!

Morda je tale tudi tekel in obležal kar tukajle?

Avtov sreča ni bilo veliko, pravzaprav jih je bilo celo zelo malo, ker sem srečal vso pot le dva, tri. Še dobro, drugače bi se najedel peska ali pa bi še ure iskal vzporedne poti.

Ravno lepo sem se ogrel, pa je bilo že konec sveta, konec zemlje! Le še morje, morje, morje... Nog si nisem šel namakat, le pogled, škljoc in gremo nazaj!

Malo pred koncem se cesta konča, naprej greš lahko le še peš ali z biciklom.

Tole zgoraj je bilo slikano, ko sem jaz tekel. Naslednji dan je bil prvi maj in pokrajina se je spremenila za 100%! Kar naenkrat se je namreč na Kamenjaku nabral en milijon ljudi. Večinoma domačini, vmes pa seveda tudi mi, pa Sladkovrhci, pa še kdo bi se našel... Madona, kar trlo se nas je. Midva sva bila, glede na skoraj popolno samoto prejšnjih dni, povsem presenečena!

Prav hitro je bila zgornja slika malce predrugačena. Nič več ni bilo tako Strictly Protected.

10.08km, 1:16:30, 931kCal, 7:35/km, 170/186 in okoli 170vm. Čudovit tek, le narava, samota in utrip srca. Če bi šel pa drug dan... pa bi se mi najbrž zagabilo!

Končno sem tudi jaz dočakal ene prave počitnice. Ko sem se lahko rešil tudi vse sitnobe.

Seveda ni ostalo pri sedenju in počivanju, saj ne znamo biti pri miru niti uro, dve. Še v teh ubogih parih dneh smo morali kar naprej nekaj počet. Čeprav je pa res, da sem knjigo prebral do konca. Ha, to mi je pa le uspelo, torej se nimam kaj pritoževat.

Zaenkrat sem pripravljen le na površen pregled čez celoto. Danes je pač moj dan in tega resno mislil preživet..., hm? kako že?

Kaj smo torej počeli čez tele kratke počitnice?

Odšli smo v dežju, z marelami v rokah,

se - kar tako, ker se še nikoli nismo - ustavili v Pazinu,

raziskovali Pulo, kakor pač delamo na vsakih 6 let,

prišli do konca zemlje,

imeli čez desetkilometrske pohode,

uživali v vragolijah,

se skoraj kopali,

pohajali v dežju,

raziskovali plaže do najmanjših školjkic in rakcev,

hodili preko morja,

se vsak dan utrujeni vračali v začasni dom,

in se predvsem imeli radi.

Seveda je bilo luštno, kakor, da nam kdaj še ni bilo!