Kakorkoli obrneš, po dvanajstih letih je slovo težko izreči.

Ne gre prav lahko iz ust, srce razbija in noge se tresejo. Je zapuščanje dolgotrajnega partnerja. In to dokončna zapustitev.

Ne bi rad delal kakšnih zaključkov ali pregledov, saj že številka dvanajst govori sama zase. Nekaj je že moralo biti na tem, da sem zdržal toliko časa!

Ampak.

Treba je it naprej, spremembe so potrebne. Človek drugače zaspi, se zaleži, postane mehak in mnogo premalo avtokritičen. Začne branit svoj prostorček, namesto da bi se ukvarjal s pomembnimi stvarmi.

Tega pa zaenkrat še nočem. Nisem še toliko star, da se mi ne bi dalo več delat. Še nekaj energije je v meni, ki bi jo rad usmeril tja, kamor si sam želim.

31.10. zapuščam enkratno situiran položaj, s precej solidno plačo, dobro pozicijo, osemurnim delovnikom in precejšnjo mero ostalih ugodnosti ter ga menjam za minimalca in prav nobene ugodnosti. Telefon, prenosnik, dlančnik, vse to bom moral vrnit.

Pametno?

Najbrž ne, a vsak človek bi se moral zavedati, kaj mu je pomembno in kaj ne. Življenje mnogo raje prilagajam srcu in ne pameti. Se je velikokrat izkazalo za mnogo bolj pametno!

Poleg vsega gremo pa še na dopust. Tko. Zaslužili smo si ga!

Kar čez obe Planini smo šli, čez Malo in čez Veliko.

Brez problema, kaj se pa zamudimo.

Dva avta omogočata malo več svobode pri načrtovanju poti. Čeprav se potem izkaže, da je gondola še vedno v remontu in da je treba uporabiti Plan B. Seveda sem ga imel. Bil je sicer malo trši oreh, a vsi s(m)o ga uspešno prestali. Je pa tudi res, da sem bil zaradi tega kar malo živčen.

Tokrat nismo bili nič zgodnji, se je bilo treba kar daleč prepeljat. Je bil že kar sonček, ko smo začeli.

Zaradi tamaučka nismo startali čisto od spodaj, to bi bilo pa vseeno malo preveč. Tukajle pa je le tričetrt ure počasne hoje in si že pri razpotju

potem pa le še malce sprehoda do Jarškega doma! Tam je pa že čajček in kake domače arcnije.

Lahko bi se seveda ustavljali še v Črnuškem, pa v Domžalskem domu, ampak to bi bilo pa že malo preveč. Je bilo treba tudi kaj hodit in občudovat zelenečo pokrajino!

Tamauček zraven naredi še kak kilometer več in povsod ga je polno! Hvala bogu, da je tako dobrovoljen in z veseljem hodi. Ga je že veselje gledat!

Pokrajina je bila - morda celo majčkeno zaradi grozečega vremena - enkratna! Barve so se prelivale iz ene v drugo, kot na kaki slikarski paleti! Spredaj cvetoča pomlad, zadaj preteči ostanki zime, sneg.

Je pa vreme sigurno pomagalo, da je bilo ljudi tokrat manj! Mnoooogo manj! Mi in japonci. In prodajalec, ki jih je čakal in tudi dočakal točno pri Mariji Snežni.

Otroku smo podrli svet, ker krave niso tisto, za kar se izdajajo na tv. Sebi pa tudi, saj ni bilo niti ene podobne, le rjave... A to pomeni bližji zaton take čokolade?

Na Veliki planini smo si utrli pot med stanovi - nekateri so vzeti prav iz škatlice! Veliko obnovljenih, življenja pravzaprav polno!

Tam nekje smo zavili k Gradišekovim, na kislo mleko, žgance in malo sira. Požrešen, kot sem, sem seveda moral prosit še za dodatno porcijo ocvirkov! So bili tako slastni, da jih še kar sanjam...

Ampak še vedno mislim, da jih je Wegi dala več! To je krivica!

Jedli smo tako in toliko, da se pri toliko fotoaparatih prav nihče ni zrajtal, da bi kaj pofotkal. Lakotniki!

Smo pa zato po hrani krenili direkt na 1666m visoko Gradišče! Je bilo treba malce odgnati zaspanost in pretegniti ude. Nekaj se je trudilo pihat, a še dobro, da ni preveč! Jaz imam itak svoj trak, s katerim sem zadovoljen ko strela! Ga lepo potegnem čez ušeska in me veter pol toliko ne moti več.

Z vrha se odpre malo drugačen pogled, kamniške so v polno pred teboj! Kapa oblakov jih dela še kar malo bolj nevarne in skrivnostne, saj se ne kažejo v vsem svojem sijaju.

Vreme že dobro pritiska k tlom, kontrasti se večajo. Seveda skačem in jih skušam loviti s fotoaparatom, ampak... Pogled na prehojeno pot seže že kar daleč! A še na polovici nismo, le da se tega še ne zavedamo!

Potem je pa treba najti Zeleni rob. Nazadnje sem bil tu pred... trideset, petindvajset leti. Kar nekaj... Kje neki med temi hišicami se zdaj stiska? Jaz se spomnim le zakajene male hišice in megle, meeeegle! Hja, tukajle nekje mora bit, za robom!

Ne bi ravno rad, da vsi hodimo dol, potem bo pa treba spet nekam gor. Saj vsi pravijo: nič hudega, ampak vem, da bi me požrli, če bi kiksnil! Še sreča, da sem ga našel iz prve.

Arcnije imajo zanimive. In dobre. Mmm. Kaj dela policaj z avtom tukaj, nam ni ravno jasno, nekako ne sodi s pištolo in lisicami tja gor. Seveda si ga ne upam slikat.

Čaka nas še dobršen del poti. Poti, za katero niti ne vem kakšna je, ker še nikoli nisem šel po njej. Ne vem niti koliko časa traja, niti ali bo tamauček prišel dol niti nič. Skratka, malo sem živčen.

Skrbi me vreme, ki je že precej nizko, še za dobre pogoje ne vem, kako bo šlo, kaj šele za slabe! Skrbi se mi že rišejo po faci! Zakaj se kar naprej ustavljamo?!!!! Pa slikat, pa rožice nabirat, pa lulat.... ahhhh, greeeeemo!

Do planine Konjščica se uspemo prebit. Lepa pot, nič strma. Tole bo super, si mislim!

Potem se pa začne! Strmina.

Do planine Dol je kar strmo, tam pa začne še deževat. Pot postaja mokra, spolzka, jaz se edini spravim v pelerino. Seveda imamo s seboj tri pelerine, ampak ena je totalno strgana, druga pa le napol. Tisto dobi tamauček, da se nam ne prehladi!

Ko zavijemo v gozd, dež malo poneha, a prava strmina se šele začne! O, madona... Pa še vse vlažno, spolzko, tamauček pa skače in skače. Moram priznat, da me je kar fajn stiskalo, sem se kar nekaj počutil odgovornega za vse nas in to nikakor ni prav dober občutek. Najbrž sem zato s previdnostjo preveč težil, ampak... smo pa vsi srečno prispeli dol!

Nekje na poti smo srečali še enega škrata, le da je tokrat bil čisto tiho in me ni nič strašil. Me je pa hotel strašit Wega, ki mi ni pozabil pokazat niti enega postrani drevesa! A ker ni pihalo, se nisem dal zmesti. Oziroma - po pravici povedano - me je bilo že zaradi vsega drugega tako strah, da se me tisti strah ni nič več prijel!

Sta pa vsaj skalo držala, da smo šli mi varno mimo!

Pot dol je bila presneto dolga, sicer pa ni čudno, saj je kar nekje 1100 višinskih metrov! Meni se je še posebno vleklo, a končno smo le prišli dol! Mi je prijem odgovornosti končno popustil.

Jebela cesta, pa gondola! No, jaz bi v primeru njenega delovanja moral kar teči dol! Tak je bil plan - otroci in ženske v gondolo, moški pa tečt. Hja...

In na koncu, sredi parkirišča, Wega sede v avto in reče: "U, vi mate pa še daleč do avta!". Pa je zmagala dobrota in nas je vzel s sabo!

Čakala nas je torej še dolga vožnja na izhodišče. Tamauček je spal, Heleni je bilo slabo, vsi skupaj pa smo si na Raku privoščili še končno zasluženo pivo. Za nami je prišel še policaj z vrha in že smo se videli z lisicami na rokah... Slaba vest je pa slaba vest!

Za tole krasoto bi se seveda prav vsem zahvalil in jim čestital! Prav dobro prečenje smo naredili, enkratno, nekje slabih 15km. Darja in Rado se tako lepo prepuščata, da je kar veselje! O tamaučku pa sploh ne bom govoril, ko se je zbudil, se je hotel it s kolesom vozit. Kot da nikjer ne bi bil, čukec mali, neverjeten je, s polno kondicije!

Tole so dnevi, ob katerih se baterije polnijo. Dnevi, ko življenje dobi smisel in ko se vrednosti nekaterih vrednot popolnoma zmešajo. Nekatere gredo gor, druge povsem dol.

Ene Slike. Druge Slike.

Male, drobne, sitne živalce.

Enkrat, v mladih letih, mi je ena že podarila meningitis. Prav nič luštno ni bilo, z vso trdo hrbtenico in pumpanjem vode ven, brrrr...

Ampak, kaj bi se sekiral, mi pa res ne bodo preprečile, da bi hodil naokrog! Se pač malo bolje pregledaš, pa je!

Vitoveljska krožna pot je bila enkratna, zdelo se pa nama je, da sva daleč naokrog edina, ki sva jo v zadnjem času prehodila. Pa ne zaradi urejenosti ali česa podobnega, ne!

Domov sva namreč prinesla prav vse klope, kar so jih imeli tam naokrog! 17 po številu.

Ok, vse lepo in prav, a kako se rešiš tistih miniaturnih, komaj sem jih videl, kaj šele, da bi jih lahko kako prijel ali karkoli z njimi delal! Da ga opaziš, moraš itak imeti prav posebno srečo in veliko potrpljenja, ko petnajstič ugotoviš, da si spet hočeš odstranit materino znamenje...

Zdaj se torej ne več bat! Vse klope sva midva pobrala...

Predstavljajte si tole:

In kje, hudiča, človek dobi 50 hudičevih centov? Ok, če jih slučajno imaš, potem si na konju, a če jih nimaš? Kaj pa potem? Kolikokrat pa se zgodi, da ima človek pri sebi ravno 50 centov?

Ni več kreganja s teto na sredini, ni! Nič ne pomaga trkanje na strune čustev, takih in drugačnih, avtomatika ostaja neomajna. Če nimaš, ti ostane le še temen kot.

Čeprav jaz tega ne razumem najbolje. V današnjih časih dodanih vrednosti, ponujanja tistega "nekaj več", ponekod še vedno omejujemo osnovne, temeljne zadeve. In najbrž se tistemu, ki je uvedel tole nesramno avtomatsko čudo, še smeje. Najbrž je prav ponosen na vse skupaj!

Meni je ideja popolnoma butasta, pravzaprav celo nesramna in ponižujoča.  Res je: wc bo bolj čist, najbrž iz preprostega razloga, da bo notri pač manj uporabnikov. Res je: nekaj stroškov bo povrnjenih, a koliko? Bo kdo obogatel? Ma, dajte... še za papir najbrž ni... Pravzaprav bi bilo res veliko bolje, ko WCja preprosto ne bi bilo. Če ne drugega, bi bilo vsaj nezadovoljnih uporabnikov manj.

Ne pa, da računam točno na ta WC, potem pa pred vrati takale katastrofa!

Res ne vem, kdo se sploh spomne kaj takega? V tej deželici je bistvo v omejevanju, prepovedih, kaznih. Namesto, da bi človeka zvabili noter in mu zraven še kaj prodali. Dodatno. Ampak to je najbrž veliko težje in terja nekaj idej, kar pa je že preveč. Omejevanje je najhitrejše in najlažje. Pa še najmanj stane na kratek rok in na daljši rok sploh ni treba gledat...

Moja zgodba je bila, da teh 50 centov nisem imel in me je rešila Helena, ki jih je slučajno imela! Seveda čisto sluačjno! Takrat se nisem preveč spraševal, letel sem noter, ker se mi je res zelo mudilo. Zelo. Sem že prej računal na tale WC, ker sem vedel, da je tu, le to, da je nov in avtomatski, tega pa nisem vedel!

In medtem, ko sem notri končno pretrpel preizkušnjo in so se mi možgani malo odmeglili, sem že vedel, da si me je nekdo privoščil. Pravzaprav bi bil temen kot mnogo boljša izbira!

Sem si privoščil zadnjič. Nisem več zdržal brez.

Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko do sedaj živel brez tega. No, brez takšnega modela, brez tamalega. Saj ta velikega imam, ampak tisto napajanje je extra štorasta zadeva in pokvari celo zadevo.

Pa sem kupil enega majhnega, končno. In to rdečega, da ga bom ja našel in ne kje pozabil.

Natanko en dan sem ga imel. Potem je pa kar naenkrat začel delat krc, krc, krc, krc... ššššk, šššk, krc... in tako naprej.

Fuč. Konec z njim. Fertik.

Jej, kaj sem skakal v luft. A če bi vedel, kaj bo tisti teden še prinesel, se ne bi čisto nič sekiral. No, pa takrat še nisem vedel in sem se sekiral. Prav na veliko sekiral!

Toliko sem se celo sekiral, da sem šel direkt v trgovino po novega. Pa starega nazaj jim v glavo zabrisat - na servis dat.

In sem imel doma lepega plavega. Tokrat nisem ponovil napake, da bi vzel rdečega, saj nisem nor!

Ta še dela!

Zamenjali pa so mi tudi starega, pokvarjenega, v tednu dni! In zdaj imam takole:

Ne bom rekel, da imam preveč... Pri diskih se je še vsak opekel, če je kaj takega zucnil. Lahko pa bi rekel... hm... le kaj? Da sem malce potraten, mogoče?!

Zdaj je največja dilema, katerega uporabit za kaj. Za filme je bolj uporaben rdeč. Ne, moder! Hm, kdo bi vedel?

To je en mali, zločesti hrib!

Kucelj!

Je pa strm k marička.

Juh, sem se namatral in nadihal, pravzaprav predihal. Zelo dobro predihal. Seveda le zato, ker sem se trudil biti hiter. Pravzaprav je bila moja želja - katera je bila seveda že pred začetkom obsojena na neuspeh -, da postaviva rekord. Japajade, nekam visoko se štejemo, anede?!

Začelo se je, kot se vedno: Wega je rekel a greš? Grem! Pa sva šla.

Meni je že od spodaj zgledal precej strmo. Saj sem bil gor že stokrat, ampak... tole bo vseeno malo drugače. Se bo treba malo bolj potrudit! Rinit v klanec, kolikor pač zmoreš! Nisem prišel na turistični izlet.

Prej bi se moral ogret, bi bilo še bolj luštno, tako pa sva jo kar direktno mahnila navzgor. Me je kar malo zategovalo od začetka, sem pa šel bolj počasi, kaj čmo.

Ja... strmo je, cel čas sem bil na cca 180 obratih, kar pomeni, da sem se trudil na polno, brez zabušavanja, brez turizma. Saj zato pa sem zadovoljen, rezultat sam sploh ni važen, bolj je čas pomemben za dosego tega, da se trudim in da ne iščem izgovorov.

Wega je bil našpičen in mi ni dal dihat, sem se kar vlekel za njim, kar naprej je bil par korakov pred mano in je lepo vodil pot. Jaz pa sem se ga - seveda neuspešno - trudil ujet. Jasno, saj sem prišel v njegove konce! Tako sva podila en drugega in vmes, kljub zadihanosti, vseeno klatila neumnosti. Pri polni zadihanosti se je malo težje smejat...

Prehitela sva natanko eno punco. Pa še za tisto je je potem izkazalo, da noče bit premočena in je šla zato počasi. Drugače pa... same punce, povsod! Le malce težje jih je ujet... No, recimo, da zdaj vem, zakaj nekateri tako radi tja hodijo, dolgčas res ni in tudi razgled je lep!

Mah, en, dva, tri sva bila gor. Za rekord sem se seveda obrisal pod nosom, saj niti ne vem, od kje mi sploh najmanjša ideja, da bi lahko posegal eno sfero višje. Pametna brihta pač. Ampak tako je, človek mora sam sebe motivirat, anede! Če sploh ne bi mislil na rekord, bi najbrž šel še pet minut počasneje.

Rado je seveda napisal, da je to ena boljših Šmarn, ampak to najbrž samo zato, ker je prijazen. Jaz sem nekje tam, kjer je bil ob 2007-ega. Jah... težko je temu rečt ena najboljših?!

Pivo je bilo super. Sva dobila še nek borov šnops zastonj, najbrž taka zgledava... Potem sva ga raje hitro spravila po grlu, je že čudno zgledalo, vse roke polne, šnops, pivo, midva pa tečeva gor... Čudni tiči.

Razgled je bil lep. Sva kar malce obsedela.

Potem pa dol. Pozvonit, potem pa dol. Rado, želja se ti je le napol uresničila - slika je le napol dobra! Torej nisi še cele želje ponucal!

Za dol sem seveda težil in sva morala tečt. Uh, to pa je bil užitek! Sem se namatral ko hudir, tudi za dol sem bil kar na 180 obratih, ne moreš verjet... Je pa strmo, polno korenin, skokov in nožice kar fino trpijo. Skratka, super!

Ampak vseeno, tudi navzdol - pa sem tekel! - sem še vedno počasnejši od tistih, ki tečejo gor. Enkratno. Prav za dvigovanje morale...

25:47 gor, 15:23 dol.

V naslednjem sestavku bom s slikovnim gradivom dokazal, da je Javno komunalno podjetje Prodnik - vsaj v mojem primeru - nesposobno opravljati svoje delo ter da zatira in se dela norca iz navadnega človeka, iz svojega krajana. Ta krajan nima niti najmanjše možnosti proti velikemu občinskemu podjetju, ki s svojo birokracijo, nezavedanjem, nesposobnostjo in ignoranco dela z njim enkrat kot z lastnino, drugič kot z izmečkom, s smetjo.

Pisanje bo tudi pokazalo, da se da spor rešiti pravzaprav z zelo malo dobre volje, vendar pa na strani veliko močnejšega in veliko večjega Prodnika, ni nobenega zanimanja, ne interesa za kaj takega!

Dan 1, ponedeljek, 8.6.2008, 7h. Domenjeni smo z delavci, delovodjo in nadzornim, da vidimo in se domenimo, kje se bo kopalo. Pride le strojnik in z njim se vse zmenimo, brez problema. Naša parcela bo prekopana le po jugovzhodni strani, kakih šest metrov, jašek bo tik ob cesti, nekje tri metre levo od zida.

Pogled med cipresami pa do jaška - jašek je na pravilnem mestu! Skopano naj bi bilo od gledišča te slike navzdol!

Dan 2, torek, 9.6.2009, nikjer nobenega. Zgleda vse ok.

Dan 3, sreda, 10.6.2009, po službi, torej po 16h.

Prideva domov ter zagledava tole:

Prekopano dvorišče v celoti.

Avto je zaparkiran. Podjetje je onemogočeno, saj dostop do objekta ni možen! Delavcev nikjer!

Uničen, a popravljen plin:

Povezava med hišo in objektom je pretrgana in ne popravljena!

Dan 4, četrtek, 11.6.2009, zjutraj. Delavcem ne dovolim kopati, zahtevam nadzornika. Po prepričevanju ta le pride. Sklenemo dogovor: jarek in prekopano dvorišče se sanira, kot je bilo, voda naj gre tam, kjer smo se domenili! Kabli za povezavo se popravijo!

Dan 5, petek, 12.6.2009, dopoldan. Kliče nek mojster in sprašuje po kablih. Da tega oni (Telekom) ne delajo. Morda res, vendar bi jaz še vedno rad popravljeno. Izmenjava mnenj z delovodjo.

Popoldan. Delovodja pravi, da me bo mojster poklical. Kateri mojster? Eden že...

Dvorišče je zasuto in jarek saniran. Ostaja še ena luknja, ki bi ostala do ureditve vodovoda. Čuden kup peska vseeno ždi sredi dvorišča. Zdi se mi, da mojo parcelo uporabljajo za skladišče. Brez dogovora, vprašanja, jasno!

Kličem nadzornika - g. Bergant. Nič. Pošljem SMS: Štejemo 4 dni, odkar nam zaradi vašega posega ne deluje povezava. Podjetje ne more poslovati, nastaja poslovna škoda. Menim da podizvajalci sploh niso kos nalogi. Pritožbe na vse možne organe sledijo, ne pustite mi izbire!

Odgovora ni.

Kabli v četrtem in petem dnevu:

Na dvorišču se kar naenkrat pojavi tudi velik oljni madež. Le od kje? Se je kdo dogovoril za obračanje, skladiščenje, parkiranje? Ne? Jasno, da ne!

Dan 6, in 7. Sobota in nedelja, 13., 14.6.2009 - delavcev ni niti blizu. Uživajo zaslužen vikend. Naši otroci se tačas igrajo v luknjah in jarku, kjer bi se jim lahko kaj zgodilo.

Dan 8. Ponedeljek, 15.6.2009.

En kup se zmanjša, kar le pomeni, da naše dvorišče uporabljajo za shranjevanje materiala. Brez dogovora, jasno!

Drug kup ostaja isti. Nevarnost za otroke še vedno enaka.

Kabli še vedno v popolnoma enakem stanju!

Osmi dan štejemo, ne pozabimo!!! Pošljem email na Prodnik, na naslov info@jkp-prodnik.si. Odgovora seveda ne pričakujem...

Dan 11: 18.6.2009 se spet začne premikati. Kdaj boste kopali? Jutri? Ok, bo Helena ostala doma.

Prvi kup peska je izginil, po dvorišču se vidi, da je zapeljal valjar!

Dan 12: 19.6.2009

Helena ostane doma, delavcev pa ni. Jasno, je kdo morda mislil, da se bo spoštoval dogovor? Pridejo jutri, v soboto! Me prav zanima! Helena seveda zamudi v službo, a to je delavcem popolnoma vseeno.

Popoldne me čaka doma pošta s podjetja Komunalna Operativa d.d. Sklepam, da so to ravno izvajalci, čeprav nisem stoprocenten. Dopis je seveda branjenje lastnega pogleda in naložba za vnaprej, ker v njem piše, da jaz nisem pusti zrihtati kablov!

Seveda pišem ogorčen dopis nazaj. Ne da bi se mi opravičili in končno - po 12-em dnevu kaj naredili, ne! Gredo kazat s prstom name, da sem jaz kriv vse svoje nesreče! Čakam še na to, da bom kriv še vse njihove nesreče. Nesramnost nekaterih res ne pozna meja!

Dan X - Nima več smisla šteti dnevov. Jih je že preveč.

10.7.2009 - do nedelje smo bili na dopustu. Tako so dela do sedaj stala. Dogovorili smo se za izvedbo priklopa v torek, vendar je bilo vse skupaj prestavljeno na četrtek. In v četrtek smo res začeli! Z velikim bagrom najprej hrib. Ok, brez problema.

Potem z malim luknjo. Tu je bilo pa milijon težav. Ena je bil kabel, ki je delal napoto.

Druga težava pa voda.

Večino časa smo čakali. Na nekoga, ki bi zaprl vodo in na pumpo. Okrog 11h je vse skupaj prišlo. Pumpa in zaprta voda.

Mojstri pa so prišli tudi do cevi za vodo. Seveda potem nihče ni našel ventila, ki bi našo vejo zaprl. Jej, kaj smo vse počeli! Morda bi bila bajalica še najboljša...

Eden od načinov je bil vrtanje še ene luknje v hišo, še sreča, da mojstri niso imeli dovolj dolgega svedra. Mojega jim pa nisem dal. Nisem nor. So potem zaprli eno celo vejo, saj so vodovodarji potrebovali le deset minut, da so staro vodo odrezali in zamašili.

Potem so napeljali vodno cev (znotraj zaščitne).

Varovalnega traku nad cevjo se ni položilo. Ga nimajo.

Na koncu smo hrib zasuli. Kar ok, vendar še manjka nekaj detaljov, s katerimi se lahko ukvarjamo še naslednje leto...

Potem jim je šinila v glavo ideja, da bodo dvorišče zasuli nazaj z mojim peskom. Hm, nič ne vem, da so ga plačali, ko sem ga sam nabavil, peska pa se jim tudi ni dalo odmikati, ko so začeli. Tako z dvoriščem še vedno nisem prav nič zadovoljen.

Voda torej je v hiši. In deluje in je ok.

Vse ostalo pa še šepa. In to precej.

Vzeti sem moral namreč cel dan dopusta, da sem delavce nadzoroval. In to ves čas! Zraven sem še na novo potegnil kable, ki so mi jih sami potrgali. Kabli so me stali čez 60€, saj se jih je nabralo kar za 105m. Pa še zdaj ne vem, ali jih bo dovolj... Da ne govorim o mojem delu! Koliko sem ga že vložil in koliko me ga še čaka! Po hiši moram še vse potegnit, priklopit, napikat in preizkusit. Kdo bo vse to plačal?

Pravzaprav bi moral že prvega dne prepovedat kakršnakoli prekopavanja na moji zemlji.

Razmišljanja ob vsej kolobociji:

Nihče se ne oglasi, nihče ne pride vprašat ali je vse ok, ali so vse - kar so pokvarili - popravili. NIČ. Vsi Prodnikovci se izogibajo delovišča. Na licu mesta puščajo delavce, ki ne morejo sami odločati.

Ob 16h odidejo in večinoma zasujejo vse nazaj. Le našega dvorišča ne. Tu jim je šlo vse narobe in še vedno tudi je vse narobe. Le da Prodnik tišči glavo v pesek in noče ne razumeti ne videti problema.

Pa tako malo bi bilo potrebno! Ampak ne! Prodnik, kot veliko občinsko podjetje zlorablja svoj položaj v škodo svojega krajana in z njim dela kot z najbolj brezpravnim subjektom te družbe.

Se opravičujem, vendar tega ne smem dopustiti. Pravica močnejšega tu ne bi smela delovati, kakor pač deluje. Danes sem se pritožil na email naslov Prodnika. Zdajle pišem (tole, kar je pred vami) bolj obširno pritožbo, ki bo poslana na vse organe KS, Občine, Prodnika, Slamnika in ostala občinska glasila in organe!

Dodajam sproti! Zadnja sprememba: 10.7.2009

O, ja! Tokrat pa sva imela sonce!

Kar naprej se pritožujeva, da nimava časa in da je povsod sama gužva... ampak, potem imava pa par ur časa in...

...in jo morava spet mahnit gor, na Sedlo. Vstat ob štirih ni noben problem, še posebno ne, ker sva pod mus morala bit doma do enajstih!

Že jutro je obetalo, nikjer nobenega oblačka! Dvajset čez pet nisva bila niti prva. Kar nekaj se jih je že nabralo pred nama. Osla sta še spala.

Tokrat se nisva zaletela, jaz sem vodil lepo počasi. Meni je kar šlo, Helena pa je nekaj jamrala. Ampak je čisto nič ne šparam. Ne da bi bila zmatrana, le dalo se ji ni. To pa ni izgovor!

Drva so že nasekali, tudi to je že nekaj. Najbrž bo koča tokrat odprta, kaj? Uganka pa so mi smokiji na tleh... Za srne ali za obiskovalce???

Pri studencu se že prvič pokaže sonček! Moram ga slikat!

Ene par ljudi naju že prehiti, a le par, ene par pa jih tokrat celo midva! In jo kar šibava, čeprav Helena še vedno jamra. Zdaj hodim za njo in jo priganjam.

Malo pod vrhom opazim, da bi lahko celo postavila najboljši čas vzpona, pa ji to omenim. Jej, kaj je potem letela, sem bil povsem zadihan in je nikakor nisem mogel ujet! Toliko o zmatranosti! Le pomanjkanje volje je včasih...

Na Brani je le še za en čink snega. Naslednjič bo treba kar tja.

Druga stran se je kopala v soncu, bilo je toplo in brez najmanjšega vetrca! Takega lepega vremena pa še nisva imela, sploh ne ob 8h zjutraj. Bi uživala še kar naprej, a se nama je mudilo, je treba dol, domov, otroci čakajo, opoldan pa že na družinski veliki žur!

Dol sva tokrat presneto pohitela. Saj prvih par metrov gre težko, potem pa zalaufa! Meni je strašansko fino dol tečt. Pojma nimam zakaj.

No, priznam, da sem malo pohitel, da bi pridobil vsaj kakih dvajset minut. Pivo v dolini tako vabi na koncu, da sem ga moral spit! Ob pol enajstih sva bila že doma, stuširana.

Gor: 2:23, dol 1:32 dol. Tokrat pod štirimi urami! Juhej, še je pravica na tem svetu!

Zadnjič sva si vzela čas za strateško konferenco. Sva jo že zelo potrebovala, tamauček pa je zginil na morje, možnost se je torej prikazala!

Seveda je treba nekam it, doma je preveč stvari, ki odvračajo pozornost, preveč skrbi, preveč dela, preveč neumnosti.

Kar nekaj časa sva izbirala kam in kako. Na gorenjsko ne greva, ker bova potem kar naprej v hribih, je bil en od argumentov. Kako je vzdržal bomo videli kasneje... Na koncu sva izbrala Vipavsko dolino, nama v veliki meri nepoznano. Vedela sva le za kmečki turizem, kamor bi šla rada, vse ostalo pa je stvar navdiha, tako kot vedno. Če nama je všeč, potem ok, drugače pa...

Pristala sva torej v Vitovljah, prekrasnem kraju, ki je tudi turistično precej razgledan.

Kraj stoji v hribu, nekje vmes pa kraljuje cerkvica. Gor nad cerkvico pa se pne še večji hrib, Trnovski gozd. Hm, zanimivo, zanimivo, sva govorila in si ogledovala hrib od daleč. Ko pa sva spoznala, da tam naokoli celo pelje pot, je bila najina usoda že zapečatena. V hirb bova lezla, za prmej!

Še markacijo najdeva, pa sva...

No, iz dneva se je razvil en prekrasen dan, en prekrasen pohod, počasi in z veliko uživancije. Pa tudi dela, sva šla tako počasi, da sva se lahko pogovarjala, da le nisva bila preveč zadihana.

So pa naju kar naprej motile lepote tistih krajev! Cerkvica Sv. Marije, ki se pne nad krajem, je fantastična! Že tam nama je zastajal dah, vse urejeno, obnovljeno, pogledi in razgledi prava paša za oči.

A greva še gor? Jasno! Saj še nisva nikoli bila v Trnovskem gozdu, to pa ja morava pogledat! No, pa sva bila gor en, dva, tri. Tam pa spet polno presenečenj! Najprej lovska koča.

Tile lovci so nekaj prav posebnega. Še posebej njihove koče! Ma, na kakšnih mestih! Kakšnen razgled in kako urejeno! Prave sobe z razgledom.

Malce naprej odskočišče lijak - vsaj to sva pričakovala, ko pa je bil v zraku en milijon jadralnih padalcev! In medtem, ko dol, na poti, ni bilo niti žive duše, je bila v zraku prava gneča!

Ko vidiš tisti razgled in pisto, ki te vabi... bi se res kar zaletel po njej navzdol!

Ampak meni še vedno zgleda precej strašno... Nekje na sredi piste se ne moreš premislit, anede?

Naredila sva še pecel na koncu, čisto do skal, spet do razgledne točke. Super in enkratno. Pa se poti sploh ne končajo, polno jih  je, v vse smeri, vse je z njimi prepredeno. Na še lepših razgledih pa vidiš še vsega boga! Bivak? Za koga?

Sv. Marija daleč pod nama. Nikjer nikogar.

Ob poti navzdol odkrijeva cesto iz Napoleonovih časov, madonca, kaj pa vse imajo tukaj?!

Nato je zgornji del osmice zaključen, delava pa že drugi, spodnji, krog. Tam pa spet polno zanimivosti. Najprej kapelica Sv. Lucije, ki baje pomaga pri vidu. Nekaj takega bi rabil, ker bodo roke počasi prekratke...

Potem pa skoraj padeva v edino naravno jezero v dolini. Kako mu je uspelo se tukajle narediti, mi ni jasno. Od zgoraj se ga prav nič ne vidi, pravzaprav se ga od nikjer sploh ne vidi. Moraš skoraj vanj past, da ga sploh zagledaš! Notri je polno rib, ne moreš verjet!

Ampak največ je zlatih ribic. Najbrž niso ravno avtohtona vrsta, kaj?

Sv. Marija je tokrat že veliko nad nama... Skali, na kateri kraljuje, se ne moreš upret, da je ne bi kar naprej slikal.

Še malo združevanja NOB in new agea v stilu,

pa smo že spodaj.

No, vmes je bilo še malce rabutanja češenj in tistih črnih... kaj so že?... aha! murv! Madonca, kaj so češnje črne in kaj so polne!!! In kako dobre... Pa kako fino je rabutat... Lumpa. Ampak o tem ne smem veliko povedat, bo še kdo jezen!

Potem pa kar lepo delat naprej! Čeprav malo težko, je bilo vtisov ogromno!

Samo takole, malce stran in malce vstran, pa je. Saj ga ni treba iskat. Saj je tukaj. Pravi raj.

Pa še slika prehojene poti, ki se ji reče Vitovska krožna pot. Nekih 11km, 800vm, porabila pa sva nadpočasniiiiiih 4h. Obiranje češenj všteto.

Mala uganka, pa nič nagradna.

Nagradne uganke so totalna beda. Vsi nekaj delajo samo še za to, da bi kaj dobili. Lastna rit, nič drugega. Še radia ne moreš poslušat, ne da bi ti nekdo ponujal vsaj kile pršuta. Saj ne moreš verjet, kam je prišla ta civilizacija...

Ma, ja.

Kaj to pomeni? Meni se niti ne sanja. Razen tega da dobiš odojka za nagrado...

Pismoslovne napake pustimo pri miru, se ve.

Začelo se je že kar pred nekaj časa.

Ko so prekopali Krtino na spodnji strani moravške ceste. Zamenjava starih, salonitno azbestnih cevi za vodo z drugimi, najbrž nič manj strupenimi, a hej, kdo bi vedel? Pa so prekopali, zakopali, zasuli in odšli.

Pa se je le nekdo opogumil in jih vprašal, kdaj pa pridejo še v zgornjo Krtino, na drugo, zgornjo, stran moravške ceste?

Kakšna Zgornja Krtina? je bil odgovor.

No, po letu, dveh so spet prišli. V ta izgubljeni kraj na drugi, zgornji, strani moravške ceste. Kot da bi bili na drugem koncu sveta.

Že začelo se je z nemarnostjo, nesposobnostjo in ignoranco. Seveda se nadaljevati ne more kako drugače...

V ponedeljek zjutraj smo ob 7h čakali izvajalce del. Pa je prišel strojnik, s katerim sva se vse lepo sporazumela in uskladila. Kje, kako, zakaj in kdaj. Po sliki - rov bi moral iti od cipres pa do tiste velike okrogle reči. Par metrov, pet, šest?

Mirne duše in vesti sem odšel v službo. Cel dan je šel ok, le tanajvečja je kar naprej nekaj telefonarila, da zadeva čudno zgleda. Sicer je pa tudi ni bilo večino časa doma...

Pa sva končno le prišla iz službe. In zagledala tole:

Cel bloody dvorišče je PREKOPANO. P-R-E-K-O-P-A-N-O! Celo dvorišče!

Pixna je odrezana od sveta. Ta drug avto - za smrekami - je odrezan od sveta. Mojstrov nikjer več, so že šli!

Pretrgani kabli, pretrgan plin.

Groza in obup.

In kaj zdaj?

Celo noč sem zbiral pogum in voljo. Se sekiral, tulil, se jezil in podobno.

Jutro je bilo popolnoma drugačno. Kot prvo sem se usedel na sredo ceste, skoraj pred bager, in zahteval nadzornika. Da se prej ne premaknem in ne grem nikamor, dokler tega ne rešimo.

Da skrajšam...

Čez par ur, ko sem se skregal že z vsemi, s katerimi sem se lahko skregal, so začeli to največjo rano, rano vseh ran, zasuvati nazaj.

Kopali bodo še enkrat. Tam, kjer smo se zmenili. Še celo malo smo skrajšali njihov del - do jaška imajo zdaj le meter, dva. Ostalo bo moje vzdrževanje.

Bogve kdaj bo to, zdaj so šli razkopavat drugam, mene se bodo nekaj časa ogibali.

Vendar pa... zadeva je še daleč od končana. Najbrž bo treba vse spravit nazaj, kot je pač bilo. Zaenkrat še ni. Morda čakajo na lepše čase ali na kaj drugega, ne vem. Mogoče bodo to ŠE naredili, tudi tega ne vem. Morda pa mislijo kar tako pustiti?

Upam, da ne. Dam jim pa nekaj časa, bom potrpežljiv, vendar štejem dneve in minute. In zraven bentim!

Ker danes je četrti dan, ČETRTI (4), ko še vedno niso popravili omrežnega kabla, ki teče v Pixno. Vse tri kable so seveda potrgali, kaj se pa zamudijo!

Kdo bo to popravil in kdo povrnil stroške, pa se bo seveda še bila bitka. Priznam, da ne vem, ali naj se sploh grem bosti z njimi, ker... ker... ker je povsem brez veze.

Nesposobnost in ignoranca so jim vodilo. Pred sabo rušijo vse, brez kakršnegakoli premisleka, brez upoštevanja dogovorov s strankami. S stališča moči velikega bagra, bognedaj, da bi bilo treba zavihteti kako lopato.

Koliko naj jim zaračunam, da Pixna ne more delovat? 200, 400, 5000€ na dan?

Res je, zdaj sem že presneto čustveno vpleten, a poglejmo, kaj vse je šlo narobe. In to pri tem, da smo bili pri nas prvi (prvi), katerih so se lotili. Po mojem bo cela Krtina prej ali slej na nogah.

Torej:

• popolno neupoštevanje dogovora kje in kako kopati,
• kopanje po celem dvorišču brez kakršnekoli potrebe,
• 24h od sveta odrezana Pixna (brez dogovora),
• 24h od sveta odrezan avto (brez dogovora),
• potrgan plin,
• potrgani trije omrežni kabli do Pixne, ki jih bo potrebno v celoti zamenjati,
• napačen jašek,
• četrti dan brez povezave v Pixni,
• 80cm široko skopana luknja za colsko cev (jo hočejo v rovu zgubit, ali kaj???),
• četrti dan neurejenega prostora (in štejemo).

Vse to zaradi 5,6 metrov skopanega. Res, prav nič nisem rad nesramen, ampak naslov je več kot pravilen! Takega šalabajzerstva ne vidiš prav pogosto! Ultra, ultra nemarno.

Jaz se le še sprašujem in čudim, kako na tem svetu sploh še kaj stoji, dela in funkcionira? Ali je sploh še kdo, ki se spozna na svoj posel?

Našemu preljubemu JKP Prodnik, Domžale grem zdajle takoj nakazat 48,24€, plačat kanalizacijo, odvoz smeti in vodo. Se mu zahvalit, da me tako lepo odira, da mi razkopava dvorišče in da dela moje življenje pestro in zanimivo. Se mu zahvalit, da ne morem početi tistega, kar znam, temveč se moram ukvarjati s stvarmi, s katerimi se nočem in katerih ne znam.

O, se bomo še danes popoldan jezili!

Vem, vse skupaj ne bo prav nič pomagalo, ne moja jeza, ne bentenje, nič. Pa vendar! Naj bom tiho? Naj jim pogledam skozi prste? Naj jih pustim, da šalabajzijo še naprej po celi Krtini? In pri tem mislijo, da so celo dobri? Enkratni? Najboljši?

Presneto ne morem. Vsaj nekdo jim lahko pove in vsaj nekaj malega naredi, mogoče se bodo prej ali slej zavedli, spremenili kak postopek, zamenjali koga? Mogoče bodo potem vsaj malce prisluhnili in sodelovali s krajani.

Ker - roko na srce - dovolj bi bil en telefonski klic. Povsem dovolj! Pa je bilo še to preveč.

Spomin. Je.

Živ.

Ne, ne morem več zdržat. Danes so me pa razkurili do konca, pa moja mirna narava gor ali pa dol. Dost mam!

Najprej sem jih dal na šalabajzerje. Si čisto, povsem, popolnoma, do konca, do potankosti, v celoti zaslužijo! Še posebej potem, ko sem o tem že pisal!!!

Spet sem ga namreč dobil! Vsak hudirjev dan dobim presnet bebavi listek!

Pri vseh teh ekoloških akcijah, pri ohranjanju našega planeta, pri modrem planetu, zelenem itd. itd. itd.! Vse skupaj je le prevara, ta planet ne briga pravzaprav nikogar, razen parih patetikov. Interspar sigurno ne, ker porabi papirja, kolikor mu le duša da! Vsak dan sproti mi papirček vsiljuje in me niti ne vpraša ali ga čem ali ne! Kar daje mi ga in daje in daje in daje.

In jaz ga pridno izpolnjujem, izpolnjujem, izpolnjujem in mečem in mečem in mečem v skrinjico.

Kaj se potem s skrinjico zgodi, pa na žalost ve - le in samo - Interspar.

Ker - in to je dejstvo - emaila do danes še nisem dobil. Pa sem v parih mesecih izpolnil vsaj štiri kartice.

Ta svet poganja nesposobnost in ignoranca na vseh nivojih. Sicer to ni nič novega, zgodovina se pač ponavlja, a vseeno je prekleto žalostno, da ta presneta egoistično napihnjena civilizacija ni stopila niti enega piškavega koraka naprej! Razen v skrbi za lastno rit...

A mi, lepo prosim, lahko kdo pomaga, da končno DOBIM ta presneti email???

Ma, ja, izlet v neznano je bil tole! Stane nam ni hotel povedat in nam tudi ni!

Je pa bilo tudi tako, da sem uganil. In to povsem pravilno! Ha! Vendar pa sem zaradi možne "kuhinje" in družinskih povezanosti z vodstvom Krtom, ostal brez nagrade. Eh, nimam sreče...

O Jančah nisem imel pojma. Večino svojega življenja sem mislil, da sem na Jančah že bil, v spominu pa mi je ostala natanko tale slika (brez avtobusa):

Enkrat v prejšnjem življenju sem šel semle jest. Vreme ni bilo prav lepo, razgleda skoraj nič, gostilna mi je ostala v spominu. Zraven pa še to, da je to na Jančah...

Kako spomin vara! Na koncu izleta se je izkazalo, da sva s Heleno celo bila na Jančah, ampak sem jaz to v teh parih letih povsem pozabil. Luknjast spomin in emšo pač delata svoje... Čaki, čaki... mogoče pa celo najdem kako sliko!

Začeli smo torej tule, pri dobri hrani, ampak tokrat le s kavico!

Ker smo že vajeni vseh težav in dobro vemo, v kaj vse se lahko izlet prelevi, ponavadi naredimo gasilsko, skupno, že čimbolj na začetku. Na koncu vse skupaj lovit je včasih nemogoče...

Tako smo prav lepo hodili kako urico in pol. Jaz sem se že prav veselil, da končno enkrat spoznam te kraje, ki so mi ostali še skriti in kamor zelo poredkoma zaidem.

A se je nekdo odločil drugače. Na nas se je zlilo približno... približno... ah, kako naj vem??? Zlile so se ogromne količine vode, proti katerim niso pomagale ne pelerine, ne dežniki, ne... Nič. Mokri smo bili ko kakšni Krti. Tole je seveda slikano, ko se je že vse nehalo, kdo pa bi v tistem nalivu vlekel ven fotoaparat? Razen podvodnega, a tistega ponavadi ne nosimo s seboj.

Take luže so se delale, da smo skoraj ostali odrezani od sveta! Prav neverjetno, kako ob takih nalivih odpove odvodnjavanje in se zadeve začnejo odvijati čisto po svoje. Ni šanse, da bi vse požiralo, kot je treba...

Potem smo morali pa vedriti, hvala bogu ob pomoči prijaznih domačinov, ki so nas pogreli (od znotraj),

malo pa smo imeli tudi sami s seboj. Za vsak slučaj, saj se razumemo, anede?

Na žalost nič ni kazalo, da bi nevihta kdaj ponehala, zato smo tudi največji zagovorniki pohoda v dežju morali odnehati... A vseeno smo si ogledali še cerkvico v Prežganju.

in naredili enourno veselje v domači oštariji. Če ni bilo ravno veselje, je bil pa kaos. To pa definitivno, štirideset žejnim je težko ustreči, še težje jim je pa hitro ustreči! So pa vsaj imeli nekaj obiska, prej in kasneje je bolj ubogo zgledalo za posel (nikjer nikogar).

Na Jančah pa... ja... bil je praznik. Dan jagod ali nekaj podobnega. Prireditev, od katere živi cel okraj. Prireditev, v katero je veliko ljudi najbrž vložilo precej dela! Pripravljeni parkirni prostori, jurčki s hrano, jurčki s pijačo, prostori za prodajanje domačih dobrot, šotori, oder... vse pripravljeno!

Vreme pa takole:

Dež, dež, dež in nikjer nikogar. Smo pa vsaj mi - ki nas je dež že nehal motiti - nekaj malega pojedli (ta najbolj lačni), nekaj več popili (vsi bolj žejni) in nekaj malega pokupili (kar vsi + šoferja avtobusov!). Kakšne vse dobrote so ponujali, a v tistem dežju še pivo ni pasalo, kaj šele kak jagodni štrudel.

Prav žalostno vse skupaj. Kako ti lahko takole vreme zagode, da cela prireditev pade v vodo... Srčno upam, da se je popoldne, ko se je potem končno naredilo sonce, prikazalo vsaj kaj več ljudi!

Malo se nam je mudilo že na kuhan bograč, zato smo cerkvico videli le takole.

Na koncu smo imeli svoj piknik plac, pri lovcih. V istem mesecu sva tokrat s tamaučkom že drugič skupaj iskala metke in cele golobe. Glinaste, jasno.

Bograč je bil enkraten, le malce prevroč. Ali pa sem bil jaz pre-lačen. Pre-požrešen. Sem si opekel cela usta, z jezikom vred. Še danes ni prav nič bolje... Po pivu človek pač lačen rata, jaz nič kriv!

Pet minut preden pa smo dvignili sidro in se odpravili proti domu, pa je posijalo sonce. Ha! Meglice so se dvignile in postalo je končno bolj toplo.

Mi pa smo jo že šibnili proti domu, kjer nam je bilo potem lahko še celo pot vroče.

Ampak tako pač je. Krti smo jo že dostikrat odnesli na posodo, na zalogo, enkrat pa moramo plačati vse za naprej in nazaj. Upam, da je bil s tem dolg bogu dežja poplačan in da smo spet dobri za naslednje par let!

Kilometrov in drugih podatkov ne bom pisal, jih ni bilo prav veliko... O količini piva pa ni dobro govoriti, saj je zelo odvisna od tega, komu jo razlagaš, anede!

Slike v albumu.

Ja, danes je šel pa tudi Wega z nama na Kamniško sedlo! Juhej!

Vremenski obeti niso bili prav nič dobri, ampak mi se nismo dali. Saj ne moreš prej vedet, dokler ne greš, ni res? In smo kar morali it! Ob šestih zjutraj smo krenili, zgledalo pa je vse skupaj bolj ubogo. Vreme, mislim! Oblaki, pa vendar sem in tja malce sončka!

Gremo malo naprej, potem bomo pa videli! Najprej do žičnice, potem do Klina, potem do Pastircev in če bo... pa še do konca.

Nato so nam direkt pred nosom kočo zaprli. Prišla je Lada Niva, ven je stopil stric in tablo Odprto, zamenjal s tablo Zaprto. Eh... No, s temi tablami se je potem še veliko dogajalo, bo potreben kar poseben post, saj s(m)o vsi motovili in bili žrtve zarote!

Prvi adrenalin je popustil, ko sem videl, da je snežišče spodaj že majhno. Me je že prav dobro strah grabil! Pa sreča ni bilo več nevarno.

Pri studencu si seveda ne morem kaj, da ne bi slikal ostenja Brane. Preprosto ne gre. Enkrat v soncu, drugič v megli, tretjič takole v oblakih. Srce pač zaigra, ko vidi skale in take stvari je nujno slikat!

No, pri Pastircih smo se potem odločali za naprej. Pa ni bilo nič hudega, le slutnja na veliko vetra je bila, ker je gor, pod steno, prav fino vse bučalo. Pri nas je bilo še mirno, se je pa vidilo zgoraj, da vse migeta v vetru. Seveda pametne buče ne odnehajo kar tako!

Ja, gor se je potem izkazalo, da res piha, kot za stavo! Koča pa je bila tudi res zaprta, mi pa vsi nesrečni si želimo kaj toplega!

Tudi kakšen rumček bi prišel prav, danes nimamo prav nič s seboj, ker smo računali na kočo... Pa nič. Megla se je vlekla, oziroma šibala, ker je pihalo za stavo. O razgledu ne bi govoril.

Še sreča pa, da je odprta zimska soba, da smo se lahko vsaj lepo preoblekli,

pomalicali in se spraševali, kako lahko v takem spiš. Zaradi priprtega okna je namreč bučalo ko zmešano. Poleg vse vlage... itd. Ko si zmatran in moraš spat, najbrž ne daš veliko na to, ali je pospravljeno ali ne, anede?

Malo smo se še skrivali v sobi, še en je celo prišel za nami gor!,

potem je pa že bilo treba iti dol! Ko je približno ne tejle višini veter ponehal, pa je postalo tako lepo, da sem kar vriskal in se spet obnašal kot malo dete.

Sem samo čakal, kdaj bom odletel!

Vrečo smo tokrat vzeli s seboj in se nisem "le" jajcal.

Navzdol smo srečali še nekaj ljudi, cela štorija z odprtostjo hiše je bila še vmes, nekih petnajst se nas je nabralo. Vmes smo srečali še škrata, do tega zaključka smo prišli vsi skupaj, saj nikakor ni spadal tja, kjer smo ga srečali! Poleg tega me je še na hitro prestrašil in skoraj povzročil paniko, tako, da sem ga še klel nekaj časa.

Na tej sliki naprimer zaskrbljeno pogledujem ali mi bo padlo drevo na glavo ali ne! Seveda sem Radota in Heleno obtožil, da se delata norca iz mene, za vse skupaj pa je bil kriv škrat!

Tale kup pa še ni prišel gor. Do takrat bo najbrž gor še malce mraz! Se pa lepo vidi, da je bil tukaj že sonček, ko smo bili že skoraj v dolini!

V Kamniški Bistrici pa - razen ene kolesarske skupine - skoraj nobenega kolesarja! N-E-V-E-R-J-E-T-N-O! Celo domov sem lahko odpeljal, ne da bi se jim moral kar naprej izogibat. Prava milina.

Je pa pogled nazaj v hribe kazal povsem drugačno podobno, kot sonček v dolini!

Ni kaj, dobri smo bili! Še posebej čestitke Radotu, ki je hodil, kot da vsak dan hodi v planine. Heleni je danes šlo super, meni pa se je zdelo, kot da hitimo in drvimo, a na koncu je bil rezultat skoraj povsem enak prejšnjič.

Smo pa po dolgem času ogromne količine kozorogov danes srečali tudi gamse! Se je poznalo, da smo bili prvi in da je bilo gor malo ljudi.

2:30 gor, 2:12 dol.

Ko me zagrabi praznina, ji nikakor ne morem uiti.

Zadnje čase me kar pogosto grabi, sicer točno vem zakaj, ampak vseeno... Zoprno je. Zoprno, ker tačas ne naredim (skoraj) nič. Sedim in razmišljam, vendar le razmišljam in nič ne razmislim. Vse je v nedovršniku in se noče končat.

Iz takšnih obdobij ni nobenega zaključka, nobene nove ideje, ničesar. Seveda je zelo verjetno, da takšno obdobje potem zelo dobro vpliva na druga - bolj plodna - obdobja, saj načeloma zdajle počivam.

Pa še tisto, za kar vem, da bi moral, še tisto se mi potem ne da. Ne da.

Ali pa je vse skupaj le deževni petek? Že tako me petki zdelujejo, ker zaključujejo obdobje delovnega tedna in začetek vikenda. Preskok v druge sfere in drug način je težaven in zahteva celega človeka!

Najbolj pa se to vidi v tem, da niti o svojem teku ne pišem. Huh, to je pa res hudo... Da ne bi slučajno obveljalo, da ne tečem! Seveda tečem, samo pišem ne!

Ali pa je prišlo - končno! - obdobje, ko ne bom več opisoval vsakega svojega koraka?

Bomo videli jutri, če mi (nam) uspe prilezti na Kamniško sedlo brez neviht. Bomo dovolj zgodnji?

Najprej dooolgo nič. Vse v tekstu, najbolj osnovno, niti posortirano, niti označeno, niti segmentirano, nič.

Potem pa kar naenkrat prebujenje.

In zdaj tlačimo XML povsod. Tudi tja, kamor sploh ne paše.

Meni gre pa na živce, ker moram popravljat vse tisto, kar je čisto lepo delalo. Saj nič ne rečem, tisto, kar je novo, naj bo, ampak zakaj spreminjat stare, dobre, delujoče stvari? Zato, da ne bodo delale več?

Eh.

Sicer pa... pravzaprav je kar v redu, zraven velikokrat pride še gora nekih novih podatkov. Ki so celo uporabni! To pa že ni več tako zoprno, anede?!

Šele danes sem se zavedel, da smo letos nabavili že osem gum. Pnevmatik. Čevljev za avto. Whatever.

Še v življenju nisem kupil toliko gum. No, vsaj tako se mi zdi. Ponavadi kupujem le zimske in še to le takrat, ko jih hudič pobere. Letos pa - kaj pa vem - kaj je vame šinilo... Kar naenkrat letne.

Pa saj niti na prvi fotki ne zgledajo nove!

Križana gora, za te stare avte... saj ne vem, če se sploh splača. Pa potem moram še zimske spravit, pa do petnajstega novembra pazit, da jih preobujem, pa... pa... pa... Pa same skrbi!

Ne morem verjet, da se mora človek bavit s takimi stvarmi... Meni je to povsem in v celoti odveč!

Sicer sem pa lahko kar vesel, tendenca sodobnega človeka, da naredi enostavne zadeve še bolj komplicirane in neumne, tu najbrž še ni prišla do vrhunca. To, da moram gume menjat *le* dvakrat na leto, je po takšnih merilih najbrž še celo super, anede?!

Pa je prišel tudi ta dan! Dan, ko smo spet morali pokazati in dokazati našo pripravljenost!

Nič več samo trije, zdaj kar vsi skupaj, cela četica pohodnikov nas že je! Na tretjem izzivu tokrat že kar deset!

Ah, kje je že prvo leto in MC I.! Še drevo, okrog katerega sem moral teči in kjer se je začela moja tekaška kariera (kariera, ej!), je že padlo in gnije...

Drugi MC je bil že težji, a smo še tekli in hodili posebej!

Vse se spreminja, le nas je vedno več in vedno mlajši zgledamo in vedno več prehodimo, pretečemo... Kako neki?

Najbrž zaradi trojanskih krofov, ki so nas napolnili z energijo! Ne morem več težit s kremšnitami!

Pa smo krenili, obljubljeno nam je bilo štiri do pet ur hoda, za otroke kar veliko, pa tudi za nas kar nekaj! Vsaj mi smo se napravili ko norci, vremenarji so nam cel teden obljubljali potop, toliko, da nismo imeli s sabo rokavčkov in plavutk! Tam pa vreme, po deževni celi soboti, neverjetno - sonček!

Kako in zakaj smo si to zaslužili, mi še danes ni jasno! Malo smo se opogumili in pustili večino stvari za dež na izhodišču, a še vseeno sem kar naprej pogledoval proti nebu, kdaj neki se bo ulilo... Pa kaj ulilo! Domov smo prišli prav dobro pečeni, moj goli - prav pred kratkim postrižen - vrat se je zapekel kot tisti krof zgoraj. Saj ne moreš verjet, da imaš lahko toliko sreče! Pa toliko neke sekirancije zaradi slabih napovedi... potem pa takole. Eh, pa vremenarji.

Pot je bila huda, dolga, blatna, vroča, strma, asfaltna, brezpotna... in še veliko pridevnikov bi ji lahko naštel! Bila pa je tudi zanimiva in prav nič čudno ni, da smo kar nekaj časa potrebovali, da smo jo prehodili. Smo se pač malce vlekli...

Tam, kjer so bile strmine, celo še bolj vlekli!

Pa vendar smo v popotniškem duhu vse mirno prenašali, ko nas je Rajko vodil: levo! Desno! Naravnost!

Dolga brezpotja in blatna polja so bila pravzaprav še najbolj zanimiva! Nikoli nisi vedel, do kam boš zagazil! Upam le, da nismo potacali preveč, saj smo pazili!

Tokrat smo nabrali tri štempiljke, zgleda, da bomo porabili približno tri leta za dokončanje cele poti! Še dobro, da Rajko točno ve, kje se štampiljke hranijo, drugače bi morali po eno priti še naslednje leto, ker ni bilo nikogar doma. Huh, za las!

Ker nas je bilo malo in smo bili tihi, smo nekje v divjini naleteli še na celo jelenjo/srnjo družino!

Japajade. Še daleč za ogrado, kjer jih gojijo, se je vse poskrilo! Dva otroka in pes so povsem dovolj, da se vse poskrije že kak kilometer prej!

In po slabih petih urah smo prišli do konca naše današnje poti! In na obljubljeno pizzo! V Zg. Velki smo se seveda slikali na vse možno načine, eden od njih je približno takšenle:

Se nam že malo vidi utrujenost, kajne? A smo potem planili na pizzo, kjer sem pokazal največjo mero požrešnosti in bil absolutni zmagovalec v požrtiji! Ne morem iz svoje kože, čeprav dobro vem, da me bo v naslednjem trenutku položilo in bom trpel dokler ne bom šel spat.

Do izhodišča smo potem imeli še dobra dva kilometra, ki sta mi bila seveda povsem odveč... S tisti nažrtostjo se tudi peljat ne bi mogel! A nekako sem odracal cilju naproti...

Seveda pa nisem bil edini, ha!

Največja svinjarija pa je bila, da je bilo dneva tako hitro konec! Ker je bila še nedelja, naslednji dan šola in druge neumnosti, pa se je že bilo treba posloviti! In na koncu se mi zdi, kot da smo bili skupaj le urico, dve, ne pa cel dan!

Marjetka, Darja, Rajko in Rado, najlepša hvala za tak lep dan! Baterije so se napolnile in vsa tista sitnoba, ki se je v nas nabrala zjutraj, je tekom dneva popolnoma izginila! Ja, to je življenje, ki nama (nam) je najbrž mnogo bližje. In kakor ste videli, tudi otroka, čeprav najbrž zmatrana, sta uživala do konca!

To je to. Ko si med prijatelji. Med samimi norci.