Če takole pogledam, smo prav pridni! Pa smo tekli na Bledu, pa smo tekli na Rožniku, pa na Barbari, pa na Nočni 10ki, pa smo včeraj osvojili še Šmarno goro!

Eni hitreje, drugi počasneje, ampak to ni tako važno. Važno je, da smo spokali svoje riti in smo šli mal migat.

Verjamem in upam, da bomo takele stvari še ponavljali. Zaenkrat kaže dobro. Smo pač zakon!

Sam sem več kot zadovoljen. Nič pričakoval, zjutraj sem celo tekel in nikakor si nisem mislil, da bi bil lahko prav dober. Pa sem bil!

Naredil rekord. Za gor, za dol, za gor in dol. Kar je precej čudno, še posebej za dol. Je bil že kar dober mrak v gozdu in sem bil predvsem previden. A zgleda, da sem vseeno letel in da je še kar nekaj rezerve!

24:13 gor, 13:19 dol.

Kdaj gremo torej naslednjič?

Saj ne vem, kaj bi. Najbrž vse. Pa še malce čez.

Zdajle na Storžiču, pravzaprav že par dni prej, me je začelo grabit, da se ne morem do konca zadihat, medtem ko tečem. Povod je bil slab rezultat zadnjič na Šmarno, potem pa še pooooočasnost na Storžiču. Na zadnje je bilo dobro na Nočni 10ki.

Smo šli od alergije pa do virusov.

Pa ni najbrž nič od tega. Najbrž le ne vem, kaj bi rad. In niti najmanjšega pojma nimam, kaj sploh zmorem. In kje mi je mesto. In take stvari.

Zato me pa skrbi.

Skrbi me, da ne bom pretiraval. Skrbi me, da se ne bom zaganjal in potem kje obležal. Skrbi me, da bom razočaran, ker ne bom naredil rezultata. Skrbi me, da me bodo vsi ostali čakali (kar me...). Skrbi me, da ne bom zmogel. Skrbi me, da... ah, saj nima veze.

Veselje imam. Volje še več. Pa rinem gor in dol, levo in desno in vsakič me kaj novega prime. Bi šel tja, pa bi šel sem, pa bi šel v hribe, tečt, treking, trans-karkoli.

Kako zdaj združit te želje in te skrbi?

Morda sem do sebe preveč trd, zahteven? Drugače ne vidim, kako bi lahko sploh kdaj napredoval... Konec koncev sem napredoval, a čudežev ni za pričakovat! Ni čudno, da sem počasen, koga vse pa smo imeli na Storžiču? Saj sem bil sam najšibkejši, čisto prav, da sem bil zadnji, ej. Pa še otovorjen, kot sem bil... Ne moreš polno zadihat? Seveda da ne, če pa tečeš s 5:45! Saj še nikoli nisi tako hitro sploh tekel... Ni čudno, da ne moreš dihat...

Razlike so pri meni majhne. Pri 7:15/km ni nič, pri 6:45 se že malo matram, pri 6:20 že tekmujem, 5:45 - ne morem dihat... Sem pač počasnež, saj sem se že zdavnaj sprijaznil s tem! Pač potrebujem še enkrat več na Vršič kot ostali. Pa? Pač potrebujem več kot eno uro za desetko! Pa?

Cincam ali bi se prijavil ali ne... Mika me, miiiika. Zraven pa en kup skrbi: se bom izgubil? Bodo že prej vse pospravili, še preden pridem v cilj? A sploh pridem v cilj? ITD.

Morda pa se bom. Danes sem fino tekel. Že dolgo ne tako. Pravzaprav še nikoli tako. Šesti km s 5:50, sedmi pa s 5:45. Ne.mo.go.če!

Table pridejo prav.

Da kažejo smer. Da se ne izgubiš. Da je orientacija lažja.

Seveda sem mnenja, da bi se pohodnik v vsakem primeru moral že prej dobro pozanimat kam se odpravlja! V tem primeru takih smerokazov sploh ne bi potreboval. Res pa je, da je z njimi mnogo lažje in so dobra pomagala.

Jaz se pač o poti, ki jo nameravam prehoditi, prej dobro pozanimam. Karte. Forumi. Razmere. Slike. Ma, včasih še pretiravam. Na koncu vem o poti še celo več kot tisti, ki so po njej hodili, pa čeprav nisem še nikoli tam hodil...

Okoli Storžiča je postavljenih tabel na tisoče. Vsak odcep je lepo in jasno označen. Pravo veselje je hoditi potem naokrog, zdi se mi, da sem samo enkrat karto vzel iz rukzaka.

Sicer pa ni čudno, saj je poti kolikor hočeš... Kar naprej razpotja, sem in tja. Do vsake točke pelje več poti, kar je veselje.

Včasih pa tudi težava, ker moraš pač dobro vedeti, po kateri poti bi rad šel.

Lahko pa daješ sproti na glasovanje.

In se odločaš na licu mesta. Pride včasih prav.

Ali pa že vnaprej točno veš, kam greš in table s pogledom le ošineš.

Le preveriš, da ga nisi kaj biksnil, le preveriš, če si še vedno na pravi poti.

Res je, včasih je malo zoprno, ko te vsakih petnajst minut opozarjajo, da imaš še vedno 4:30h, 4:15h, 4:00h... do cilja. Kakšne so pa še boljše, po pol ure se ti pot prav nič ne skrajša... Tistih pa nimam rad, priznam.

V vsakem primeru pa table razbijejo določeno monotonost in so - tudi - dober pripomoček proti dolgočasju. Če te že ravno prime. Kar pa v hribih naj ne bil problem, anede?!

Ja, table pridejo prav.

Prvotni načrt je bil zelo smelo zastavljen. Tako smelo, da se je celo nebo uprlo in v soboto ni hotelo sodelovati.

Kar je bilo precej pametno, oči so prevelike, volje je preveč, pripravljenosti bi bilo pa najbrž premalo...

Tako je vreme odločilo, da se trasa spremeni in da gremo v hribe lahko šele v soboto popoldan. Pa smo s Krti šli, kaj smo pa hoteli!

Začeli smo na koncu Mač, tam nekje okoli šestih. Ni nas bilo veliko, je bila pa prav luštna skupina!

Nekaj sem hotel tekmovat na začetku, da vidim, kako bi mi šlo Kališče in liga in take stvari... Pa sem - hvala bogu - raje odnehal še pred začetkom. Se je izkazalo za pametno!

Do Koče na Kališču sem rabil natanko dve uri. Kot bi delali kažipot po meni... Se mi danes zdi, da so ure izračunali po najdaljšem času, kar ga je kdo rabil za prit gor... Tako sem bil namreč počasen. Kar naprej so me morali čakat in vedno sem se vlekel nekje daleč zadaj. Ampak bolje ni šlo, pretiraval pa nisem.

Vreme je malo grozilo, a ne nam! Prej dolini, nam pa je bilo prav lepo prizanešeno. Čeprav je iz doline zgledalo, kot da so vrhovi v oblakih, pa niso bili! To je dajalo dobro izhodišče za naslednji dan.

Prav jasno, da smo malo požurali, še posebej zato, ker smo bili v koči sami. Nikogar nismo motili, niti oskrbnikov ne. Narežali smo se pa ko nori, toliko smeha pa že dolgo ne!

V novo jutro sicer nismo vstali ravno najbolj zgodaj, a vseeno ravno dovolj zgodaj. Vreme pa je opravičilo vsa pričakovanja.

Seveda je minilo še precej časa, preden smo se res spokali, s skupino gre pač malo počasneje. Saj sem bil med vsemi najbrž jaz še najpočasnejši, moram kar naprej nekaj počet. Fotke, GPS, internet... Drugi nimajo nobenih takih zadolžitev!

Vseeno pa smo začeli še dovolj zgodaj, da ni bilo preveč vroče. A mi je spet šlo počasi. Zelo počasiiii. Zakaj tako počasi, pravzaprav ne vem. Morda samo zaradi naloženosti, zaradi vseh dodatnih kil, ki sem jih imel? Zradi žuljev, ki mi jih je privoščil že dolgo uhojen čevelj? Zaradi bolezni? Pojma nimam, vem samo, da sem v klanec sopihal kot kakšna lokomotiva. Parna.

Potem pa sem malo slikal, da sem si lahko odpočil in so me seveda še bolj čakali... Ah, začaran krog.

Sem in tja je zgledalo, kot da so že vsi gor, le jaz še lezem proti vrhu...

Sem pa le prilezel! Ker volje pa ne zmanjka, o, ne! Bi prišel gor po vseh štirih, če bi bilo treba.

No, na vrhu so se nam pridružili še trije Krti! Ki so iz doline prišli gor prej, kot mi s Kališča... Hm.

Pošpegali smo še malo, kako se odvijajo zadeve na Grintovcu, kdo je prvi in kdo zadnji in kako jim kaj gre. Prava gneča na Kokrškem, kaj?

Potem pa sem že začel priganjat, bo treba dol! Nas čaka še zajeten del poti! In končno smo malo obrnili... sem jih pa zdaj jaz nazaj gledal! Hja, še vedno mi je lažje dol...

Na prevalu smo se malce zamislili, je bilo treba dati vse skupaj tudi na glasovanje, gremo po daljši ali krajši poti? Koliko smo še močni, koliko se nam še da? Edini sem dvignil roko za daljšo pot (hvala bogu, bogve kaj bi bilo, če bi jo še kdo...). Pa smo šli po krajši.

To pa je pomenilo še enkrat mimo Kališča. Mi pa smo trogali vse rukzake in vso opremo na vrh in nazaj... Jej, jej, čisto vse bi lahko pustili v koči!

Sicer pa so bili z nami sami dobro pripravljeni hribolazci in tekači torej za rukzake ne bi smel nikakršen biti problem! Pravzaprav sem bil jaz še najmanj pripravljen. Hm, saj zato pa sem bil kar naprej zadnji...

Tjale dol smo se namenili. Pravzaprav je zgledalo povsem blizu. Pa na koncu ni bilo.

Je bilo treba precej naokoli. Naokoli in naokoli. Še dobro, da se vmes najde kaj zanimivega, kakšen Hudičev boršt naprimer. Torej smo bili natanko na pol poti do pekla. 333. Koča v borštu je podrta, delajo pa nekaj novega, baje bo planinski dom. A je vse še zelo na začetku, gradbišče. Je pa zato enkraten razgled.

Dokler si v borštu, ga sploh ne vidiš, mnogo bolje je opazen z druge strani. Ko enkrat - končno - prideš do tja! Se kar malce vleče okrog vseh ovinkov...

Na Jakobu smo zavili raje k Franciju, temu je botrovala moja družinska opredeljenost, ker je moj dedek kar naprej hodil k Franciju. A se je izkazalo, da je bila to mala napaka, saj tam niso imeli nič pametnega za jest. Omislili so si namreč jedi z žara. Žar! V planinah... Hm, niti enemu ni pasalo, da bi pojedel kako pleskavico ali pa čevapčiče... Jedi na žlico, na žlico, ne pa žar! Eh, smo jo morali lačni kar hitro mahniti dol.

Tu dol sem spet užival, žulji navzdol nič ne bolijo, korenine so bile, kaj torej lepšega! A sem moral čakati zadnje v vrsti, da se mi ne izgubijo. Kar je prišlo prav, ker sta potem ta najhitrejša šla po avtomobile do Mač, mi pa smo jo mahnili direkt v Preddvor iskat prav posebno gostilno.

Ki smo jo seveda tudi našli, a našli tudi nekaj nesporazumov in zmedenosti. Tako smo spet jedli bolj napol, eni ja, drugi ne, tretji nekje vmes... Malce čudno je bilo vse skupaj.

Bili pa smo tudi že kar malce zmatrani, se je poznalo po glasnosti. Nič več navihanosti, vsak je bolj vase gledal... Zraven pa še seveda vsi polni vtisov, ki smo jih že začeli počasi premlevati.

Pot je bila enkratna, nabralo se je kar 19.47 km, za njih pa smo porabili približno 9:20h hoje. Nekje 1800 višinskih metrov. Če bi zaupal garminu, ta jih je namreč naračunal čez 3km. Od kje mu to? Res gre pot od Kališča do Jakoba velikokrat tudi gor, ampak... ne, ne, toliko pa sigurno ne.

Slik in vtisov je polno. Na vseh straneh. V glavi pa še največ. In kar nekaj časa bom še potreboval, da bom tole vse pregnetel, izostril in ponotranjil. Ker... ja, bilo je enkratno!

Zaradi grdega vremena v soboto smo ga malo skrajšali.

A je bil vseeno kar zahteven. A predvsem super!

Pa smo le bili gor, juhu!

Sredi čisto navadnega deževnega dneva ponavadi nimaš kaj počet.

Čas je torej ravno pravi za v trgovino.

In se pripelješ čisto na vrh, kjer pravzaprav sploh nikogar ni.

Le na drugem koncu, kot sredi filma:

Se začneš kar malo ozirat in pogledovat prek rame nazaj. Kaj pa veš, kaj se dogaja...

Res je malo vroče.

Še najbolj se pozna po tem, da se mi nič kaj dosti ne da. No, čeprav sem še vedno mnogo boljši, kot nekateri...

Razmišljam o teku, ampak bolj malo tečem. Ugotavljam, da mi je muka samemu okrog špancirat, dokler pa smo takole zdesetkani doma, pa ne moreva niti s Heleno skupaj kam odpeketat.

Že cel dan razmišljam zakaj nisem šel zjutraj tečt in da najboljše, da grem jutri zjutraj. Kolikor se poznam, se bo navdušenost ohlajala do jutri do 5h zjutraj, ko se bom v postelji le obrnil in bogve kaj zabrundal. Zjutraj, muka ježeva...

Kdaj bom delal kake daljše treninge hoje in teka, počasi moram priti na 20km, še zdaj nimam pojma. Malce odlašamo, kaj?!

Murovica, Cicelj, Limbarska, bi morali postati moji malo boljši prijatelji. Saj sem sredi zime več hodil gor. Predvsem pa sem bil hitrejši, lenoba lena!

Prejšnjo nedeljo je bilo tako lepo vreme... jaz sem ga pa skoraj celega prespal/prevegetiral. Še danes imam slabo vest. Še dobro, da se to ne bo ponovilo ta vikend. Gremo s Krti malo naokrog. In čeprav nam vreme precej nagaja, se ne damo. Imam pač Plan B. In tudi C in D in E. Ha! Hribi, prihajamo!

Fronta ne more prit v ponedeljek. Ne more prit v torek. Ne more prit v sredo. Itd. Ne! Pri mora prav vsako je*eno soboto! Kot, da so se tam gor zmenili, da nam zagrenijo življenje.

Predvčerajšnjim smo doma postavili šotor. Neverjetno! Potem smo ga spucali in spet pospravili! Še bolj neverjetno! Spucali, si moraš mislit... In postavljali/pospravljali v tej vročini... Huh, (pre)izkušnja!

Kupujem plinski žar. Pa mi ne rata dobit takega, da bomo vsi zadovoljni. Hudič je, ko zafrkneš in imajo drugi prav. Mogoče bo zamenjana zadeva boljša. Sem pa naredil malo blamaže, ko sem se včeraj v trgovini vsaj pol ure odločal kaj in kako. Potem sem pa itak naslednji dan vse skup nazaj prinesel. Eh, kdo pa še lahko pametno razmišlja v tej vročini...

Danes prideta punci s tabora. Kako se lahko deset dni vleče... je pa res, da je bil doma popoln mir. Trije ali celo štirje v bajti ni pravzaprav nič. Živet začnemo šele, ko smo vsi na kupu. Konec počitnic torej za vse nas.

V tej vročini je hudir, če začneš pit pivo. Ker ne moreš nehat.

Mojo glavo napolnjuje približno 90% nepotrebnih podatkov.

Kar je popolna norost, če naj bi že tako uporabljal le mali delček možganov. In še tisto malo, kar ostane, potem skurim s povsem nepotrebnimi podatki!

Naprimer: 262018 naša prastara številka, s katere sem telefonaril v osnovni šoli. 1257037 moja prva številka pri telekomu. 392685 baje prava številka osebne BZ, ko je igral pri O!kultu. 66210 Sežana...

Naprimer: nič ne bo nam žal krvi, nič ne bo nam žal življenj, naše misli bodo s tabo, proleter; on vedno ve kam veter piha, kam je in kam še bo, rad spomine tut obuja na cajte ko ga še ni blo; podnev spi po sob se premetava, tista senca za zaveso je njena glava; sei come la mia moto sei proprio come lei; io credo che a questo mondo esiste solo una chiesa, che parte da che guevara e arriva fino a madre teresa; ed il vento mi sta sussurando not ti fermerai, c'e qualcuno che ti sta aspettando, tu sai dove andrai; tu continui a vivere la vita degli altri, perche tu una tua non ce l'avrai mai; the money feels good and your life you like it well, but surely your time will come as in heaven as in hell; you could never be born under a flag that's like the one of union jack; life is like a fuse short and burning fast...

itd. itd. itd. v vseh mogočih jezikih, v vseh mogočih napevih. Sploh nimam pojma, da znam, pa se potem kar naenkrat zavem, da zraven brundam besedilo. Včasih manj, včasih pa bolj uspešno.

Da bi si pa zapomnil Uvod h Krstu pri Savici, to pa ne! Eh...

In še nešteto različnih podatkov, ki si jih človek kar zapomni, pa si tudi sam ne predstavlja čemu in zakaj si jih je sploh zapomnil. Zakaj mi je treba vedeti, da je Kepa visoka 2143m? Pa še nisem bil na njej...

Torej... kaj sem že hotel povedat...

jah... hm... čaki... jaaaaaa...

EVO! NO! Točno to! Dokazano!

Zaradi ogromne količine povsem nepotrebnih podatkov se ne spomnim ničesar pametnega več.

Sitnobo je nabolj spravljat ven s tekom.

Kar mi tudi uspe, še posebej, če koga še srečam in potem skupaj to počneva. Spravljava sitnobo ven. S pivom, naprimer.

O, ja. Pomaga!

Sem pa potem, ko nisem bil več siten in sem počasi tekal proti domu, razmišljal, zakaj moram trpet vse te sitnobnosti, ki se mi kar naprej dogajajo? Ma, kar naprej!

Že lansko leto je bilo leto polno nekih poškodb, gleženj je bil kar naprej na tapeti, pa potem mišica itd. itd. Poškodb, da je kar joj. Kar naprej je nekaj bolelo, zategovalo, led sem uporabljal toliko, da sem ga skoraj v žepu nosil s sabo. No... skoraj. Malo dramatiziram, ampak prav daleč od resnice pa tudi ni.

Letos poškodb ni. Tok, tok, tok. Tok (še enkrat, za vsak slučaj).

Ampak ko grem takole tečt, pa me še vedno vse boli. Prvih par kilometrov še vedno muka. Noge odpadajo, zadihan sem kot, da ne bi nikoli sploh dihal, srce nabija ko zmešano. Saj potem se vse skupaj umiri in izboljša... Še dobro!

Pa potem ta nihanja v sposobnostih, ki mi gredo pošteno na živce! Naprimer na Nočni 10ki ves prešeren, skakajoč, poln energije. Na Vršič sem pa že lezel ko kakšen star ata. Še včeraj, ko sem jo mahnil na Murovico, sem bil zadihan toliko, da se sploh zmatrat nisem mogel...

Enkrat tako, drugič drugače. Eh... Take, sitne stvari so to. Sitnobnosti.

Vsako jutro vstanem ko da ne bi nikoli v življenju tekel. Dol po štengah racam ko račka, vse boli. Dokler se ne razgibam, je vse skupaj eno samo trpljenje. Če to ni sitnobnost, pa tudi nič ne rečem.

In včeraj... včeraj... ko sem rinil na Murovico in sem - jasno, ne? - hotel postavit rekord, me je začelo bolet še v križu! WTF? Kaj pa je zdaj to, hudirja? Pri teku nič ne boli, le pri hitri hoji v hrib. Od kje pa zdaj ta sitnobna stvar?! Namesto, da bi se potem ukvarjal s treningi, se kar naprej ukvarjam z nekimi neumnostmi in kar naprej nekaj testiram in poizkušam... A je takole bolje? Bi morda takole? Zakaj pa ne tako? Ah, a je to tole?

Jejžeš, no.

Sem pridelal kar šest minut slabši rezultat, kar je pri eni uri kar 10 procentov! Zaradi hrbta, ki sem ga moral kar naprej nekaj raztegovat in se ustavljat. Sicer pa... saj sem bil itak tako zadihan, da niti nisem mogel nikamor in mi je vse skupaj čist prav prišlo. Eh...

Tako, da je tisto pivo pri Franciju prišlo še zelo prav. Malo težje je bilo potem odlaufat še do izhodišča, a nekako je bilo treba prit domov.

12.14km, 450vm, 1:44:55, 58:39 gor, 46:14 dol (ker sem šel drugje).

Ja, vse je bilo sitno ko hudir, same sitnarije kar naprej, a je bilo seveda tudi presneto luštno! Problem je le v tem, ker bi počasi moral podaljševat, tri ure časa mi je pa težko najti.

Se mi včasih zdi, da bi lahko vsak moj peti prispevek naslovil podobno. Vsaj nekaj s sitnobo.

Pa sem siten zaradi tega ali pa zaradi onega. Pa spet zaradi... eh, saj niti sam ne sledim več.

Malo je treba razumet, siten nisem prav ogromno na ven (najbrž se ne bi vsi strinjali), večinoma sem siten do samega sebe, ko ne vem kako in kaj in ko se ne morem odločit. Ponavadi še najbolj zaradi teh presnetih odločitev.

Pa ne, da bi se ne mogel odločiti kaj življenjsko pomembnega, tisto mi ne dela nobenih težav. Težave mi delajo povsem banalne reči. Naprimer ali naj grem tečt ali ne.

O, kako se znam prekladat in prekladat in se skregat sam s seboj! Toliko, da na koncu resnično zmanjka časa, da bi sploh še kam šel. Seveda sem potem še bolj siten.

Zdajle je bilo par dni tako zelo luštnih, jaz pa sem bil vseeno siten.

Petek je kar nekako šel mimo, nič pametnega nisem naredil, vsaj zdelo se mi je tako. Bi pa najbrž moral skakat od veselja, saj so domači šalabajzki končno zapustili (UPAM!) naše dvorišče. To bi bilo pravzaprav čisto dovolj za praznovanje! Pa ni bilo... sem bil vseeno kar malo siten.

V soboto je bil potem dež. In čeprav se je tik pred piknikom razjasnilo, je prišlo bolj malo povabljenih. A kljub temu smo se imeli več kot dobro! Pravzaprav sem v dobri družbi več kot užival in prav nič bi se ne mogel pritoževat!

Jaz pa sem bil vseeno siten.

Sicer ne v soboto, ampak potem v nedeljo. Tudi nosu nisem pomolil ven. Ležal sem ko krava in se smilil samemu sebi. Zaradi česar vsega sem bil še bolj siten, jasno.

Pametno, kajne?

Danes pa je ponedeljek in sem spet siten. Ker je treba v službo in to...

Vse kaže, da bom moral spet v nek hrib sitnobo izganjat. Ker zdaj jo imam pa počasi že dovolj. Kak dan, dva, ajde... ampak cel teden? Ne, ne... to pa ne bo šlo!

Sedel sem gor, v Tičarjevem domu, in se čudil.

Čudil sem se vsem nam, čudil sem se sebi. Kaj nas nese, kaj nas goni, od kje nam sploh ideja, od kje trma, od kje veselje in volja?

Čudil sem se na veliko. Ker sem bil gor. Ker me niso prinesli gor, ker sem prišel peš. Ker sem - konec koncev - pritekel gor.

In še zdaj se čudim in mi ni jasno... Ampak prej ali slej mi najbrž bo.

Če dobro pomislim, vse skupaj ni prav nič posebnega. Dobri tekači porabijo za Andrejčkov tek slabo do dobro urico teka. Nič kaj takega, odtečejo in grejo naprej, najbrž se niti ne ozirajo nazaj. Čemu bi se? Saj je "le" ubogih 12 km in 800 višinskih metrov. Ni to kaka kraljeva tekma na Grintovec ali GM4O ali...

Ampak meni je pa to čisto en drug svet. Popolnoma drug svet.

In zato sem ponosen, pa čeprav vse skupaj morda ni nič. Zame je to, da sem zmogel in da sem na koncu sedel gor, v Tičarju, ogromno.

Za tek smo si izbrali najbolj vroč dan v letu, češ, da v hribih ne bo premrzlo. Ura: 12:30. Za vsak slučaj, da nas ja ne bi zeblo. Seveda smo bili malce razigrani. Objesti. Vršič? Ah... ta mali kucelj??? Dejte no, mimogrede! Dva na nogah, trije na kolesih.

Start kot vedno: gremo na nož! Tukaj ni prijateljev, le nasprotniki, ki jih je treba zmleti v prah! Še dobro, da je prelaz odprt.

Prvi trije kilometri so za znoret. Nekaj klanca, a vse nekaj počasi. Kar ne gre in ne gre, dihat se ne da, vroče je za znoret. Moja tekmovalna volja se je že izgubila še pred Eriko. Najbrž zato, ker je Radota že odneslo naprej...

Tudi drugi trije kilometri so za znoret. Pravzaprav za odstopit. Oh, kaj sem vse razmišljal... Čisto malo, malo, majčkeno je že manjkalo, da se nisem obrnil in stekel nazaj! Čisto majčkeno.

To pa je bila muka. Priznam. Čisto na koncu sem že bil. Pa niti še ne pravih klancev, shodil sem pa še pred prvo - bedasto - serpentino. Nabil na 185 in konec... ni šlo več. Počivat in čakat, da obrati padejo. Pa padejo ampak so v minuti spet nazaj! Kaj narest?

In ko se odločim, da bom tek pustil pri Koči na Gozdu (kjer se dobimo) in da grem lepo počasi peš po poti proti vrhu, je bilo vse lažje. Hitro telefoniram Radotu: ne me čakat, bom šel peš naprej. Odstopam!

Seveda me ni nihče poslušal. Rado je celo začel nakladat, da je po poti še mnogo dlje in da naj hitro pridem na pivo.

To je rešilo dan.

Potem so me vsi malo čakali in me niso več pustili samega. Se je videlo, da sem na koncu in da mi malo manjka.

Saj ne morem drugega reči, kot: hvala!

Do vrha sicer nato ni več daleč, so pa še skoraj vse serpentine in pol klanca. Ampak v družbi je mnogo bolj fino, tam tudi kolesarji ne morejo več daleč pobegnit... in smo bili več ali manj skupaj.

In vmes, ko smo se enkrat ustavili, da nekaj popijemo... jo stegnem naprej in doživim svojo minuto slave! Vodim!!! Vsi so za menoj! HA!

Cilj je le še formalnost. No, ja. Cilj je v tistem trenutku nekaj najlepšega! Presnetega klanca je konec!

Ni čudno, da taki nasmeški na licih. Še dolgo mi ga niso spravili dol. Nasmeška seveda. 1611m.

In še vsi skupaj. Čisto vsi zmagovalci nad samimi seboj!

Pa tudi tisti, ki niso tekli in kolesarili, so si izbrali izlet, da so raztegnili svoje nožice in malo uživali v lepotah prekrasnega dneva!

So bili na koncu ravno tako nasmejani kot vsi ostali!

Imeli smo seveda tudi lastne navijačice, ki so bile tako navdušene nad nami, da je bilo kar hudo! Če hočete božat ovce, pridite na Vršič, tukaj ni nobenega problema.

Če pa ste slučajno še zmatrani od teka in morda celo malo mokri, vas bodo še polizale do čistega! Tale ta črna, mi je polizala vse slane noge...

Ampak preizkušnje še ni bilo konec. Eni so šli dol s kolesom, drugi z avtom.

En je šel pa dol tečt.

Kaj me je prijelo, ne vem, ampak dol je tudi treba prit, zakaj pa ne tudi tokrat peš?

Pot dol je lepa. Nekaj časa. Če jo najdeš. Označeno je tako slabo, da bi bilo mogoče bolje, da bi šel kar po cesti. Vmes je bilo veliko podrtega zaradi plazov. Ampak nekje vmes je pa res kot kekčeva dežela... mostički, potok, smreke... Ko pa se potok in pot združita, pa ni več tako luštno.

Na koncu - še v bližini Koče na Gozdu - sem zaradi slabih označb nato pomotoma zavil dol, proti Krnici, to me je pa kar malo pogrelo! Prav lepo sem si zamišljal tisto cesto, ki jo lepo počasi nese dol do Kranjske gore... Tukaj pa sem bil v dolini en, dva, tri, potem pa po ravnem in gori, doli še tečt kar nekaj kilometrov do konca... Eh, a za markacije je treba res toliko šparat?

Mogoče res ne hodi veliko ljudi peš gor in dol na Vršič, ampak vseeno, no. Če je pot, potem naj bo vsaj markirana, hudirja. Ne pa da sekaš ovinke ravno kakor pride in se ti zdi!

Dol v dolini sem moral potem še čez Pišnico, kjer so me napadli obadi in si nisem mogel niti nogavic sezut. Bilo jih je sigurno en milijon! Zato sem kar v štumfih zletel čez vodo in mi je potem do konca delalo šklonk, klonk v supergah. Še superge sem si komaj obul, toliko so me napadali. Pa tako lepo je bilo, sem se hotel malo ofrišat pa so mi obadi prav vse preprečili... Čudno, da nisem dobil nobenega žulja!

Tisto se je potem vleklo. Tja do konca. Do table. Ponos pa je rastel. Iz metra v meter.

Sreča, da je bilo vode povsod dovolj, sem si jo lahko sproti dotakal. Do avta sem prišel čisto premočen, saj sem si vse skupaj zlival na glavo, kar sploh ni bila slaba ideja. Vročina je res bila neznosna...

In tako sem preživel tudi dol. V enem kosu!

Dan smo zaključili še s papico. Ni mi ravno sedla, v želodec bi lahko dal le kako frutabelo in nič kaj drugega. Je bilo vse skupaj preveč pretreseno.

Ampak pivo je pa pasalo! Huh, pa kako!

Čisto na koncu sva zavila pa še v Tržič, ampak to pa že spada v nek drug vikend!

Tole je pa to!

Gor: 1:52:32, 12.98km.

Dol: 1:10:28, 9.5km.

Skupaj: 22.4km, 3:03:32, 1851kCal, 169/184, 1016vm. Povprečje pulza gor je bilo 172. Čisto nič nisem bil turist!

Kaj pa vem... meni je tole dosežek in pol!

Najprej sem prišel gor. Že to je bilo veliko.

Potem sem šel pa še dol. To je bilo pa kar malo preveč.

Tako sem zdajle kar fino zmatran, priznam!

Ampak toliko zadovoljstva, kot sem ga dobil danes, ne dobiš prav pogosto. Zato sem zmatran, ampak tudi vesel. Presneto vesel.

Pravzaprav je kriva Nočna 10ka. Ja. Res!

Tako dobro sem namreč tekel in bil na koncu tako ne-zmatran, da sem spet mislil, da lahko posegam po zvezdah.

Japajade.

Na koncu tokratne šmarnogorske preizkušnje sem bil luzer in pivo sem moral plačat prvi. Vse to sem si sam izbral, ker je raven testosterona prekomerno zrasla in sem bil prepričan, da bom Wego tokrat ugnal. Sploh sem bil toliko poln sam sebe, da sem mislil, da bi ugnal prav vsakogar.

No, na koncu nisem ugnal niti samega sebe! Pravzaprav patetično do skrajnosti.

Čeprav mi je kar všeč, da me takale stvar postavi na realna tla, ne pa kaj hujšega. Naprimer, da bi si spomnil, da sem zdaj sposoben pretečt 100km. Ali kaj podobno neumnega in bi šel delat treking v kake oddaljene kraje, od koder bi me morali potem nazaj trogat reševalci. Zdaj sem jo dobil le po ponosu, to pa ni tako hudo. Se mi večkrat pripeti... kaj čmo.

Mrzel sem bil (na 181 obratov) v natanko dveh minutah in 45-ih sekundah. Potem - seveda - ni šlo več. Zagnal sem se kot mladi junček in tako hitro tudi odnehal. Niti dihat nisem mogel več... 178 obratov je bilo na koncu povprečje, ki kaže, da res nisem prav nič počival in se nič šel turista. Me pošteno jezi, da sem tako poceni padel na vedno enako finto s prehitrim začetkom.

Še dobro, da je pivo gor.

In da tudi zmagovalci plačajo pivo.

In ne samo, da nisem naredil rekorda, še slabši sem bil od zadnjič! Ah! Najraje bi se kar ugriznil.

Ampak dol je bila pa spet povsem druga pesem! Oh, dol letet mi je pa v užitek. Rado me je seveda v začetku spet ugnal ko strela, ampak je potem odnehal in mi pustil veselje. Jaz sem se pa potem kar dobro namatral. Šele zdaj, ob analizi garmina, vidim, da je bilo navzdol obratov še kar nekaj več, kakor pri hoji navzgor! Do 192 sem jih nabil. Pa sploh opazil nisem!

Ja, saj čutim, da je presneto naporno hitro teči dol, a nisem si mislil, da obrate tako visoko nabijem! Najbrž zaradi dihanja, ki navzdol ni problem... Ampak 192 obratov! Uau. Bom moral malo pazit, to je pa že kar malo preveč. Me potem preveč zmatra.

Je bilo pa tako fino letel dol... Eh, dokler se ne bom enkrat razlepil čez vse tiste korenine! Samo skačeš, ko kakšna kobilica. In seveda sem vesel in ponosen in objesten, da sploh lahko!

Sem pa potem seveda razmišljal, kako bi vse to obrnil v svojo korist. Si pač vedno najdem "bright side". In jasno mi je uspelo! Celo dva rekorda sem postavil tokrat, čeprav je bil rezultat za gor katastrofalno slab. Ampak skupen čas: rekord! Čas navzdol: rekord!

Juhej, dva rekorda celo!

Do naslednjič, mater...

26:54 gor, 13:33 dol.

Vsaka država ima svoje družinske bisere.

Včasih jih je dobro imet. Ali pa tudi ne, kdo bi vedel. Jih je potem treba vzdrževat, varovat, čistit in vse, kar paše zraven. Ti delajo skrbi, te stanejo, te... ufff, kaj nekega dela z njimi!

Če so dovolj lepi biseri, jih pa potem lahko enostavno prodaš. Pri dovolj veliki lepoti se vedno najde kdo, ki bi jih rad kupil, vedno! In nekateri biseri so res lepi!

Tudi okolica je lepa, krasne plaže s tistim majčkenim peskom... ležalniki, turizem... a le na sami plaži, ki jo je dobil nekdo na upravljanje.

Vse ostalo je prodano, a morja pa črnogorci ne prodajajo, hvala bogu. Vse morje je Javno dobro in to tudi na široko oglašujejo. Ena od bolj pametnih zadev in to celo zelo dobro funkcionira. Na vseh plažah so ležalniki in senčniki, a vedno je prostor tudi za tiste, ki tega nočejo. In nihče te ne preganja, če nočeš senčnika, ga pač nočeš. S tem so plaže končno čiste in urejene. In različni ponudniki se trudijo, da bi zadevo naredili čimboljšo, kar je tam na jugu že kar eno veliko presenečenje.

In nikjer ne najdeš kake pametne portoroške glave, ki bi ti solila pamet, da sicer do morja imaš prehod, kopat se pa ne smeš... Take najdeš le in samo pri nas. Brihte.

Za nas je bila seveda plaža prefina, smo se raje skrivali za prvim ovinkom. Za Crveno glavico. No, nismo se ravno skrivali, ampak tam smo imeli naš kamp...

Da se vrnem na bisere..., ki so res biseri. Od daleč.

Od blizu pa niso več tako lesketajoči in dragoceni.

V zadnjih petindvajsetih letih sem bil tukajle celo trikrat. Dvakrat nisem mogel niti pomisliti, da bi me spustili na enega najbolj fancy hotelov v stari jugi. Enkrat v najstniških letih z majico z napisom Never Mind the Bollocks nisem imel nobenih šans. Drugič pa sem imel kot backpacker najbrž šans še celo malo manj. In evo, tretjič... so otok prodali singapurcem.

Če to ni svinjarija!

In takole se mimogrede lesketajoči družinski biseri prodajo tujcem. Ki sicer najbrž dajo dober denar... a?

Sv. Štefan je zadnji dve leti zaprt. Najbrž propada, kakor propadajo stvari, v katerih nihče ne živi. Novi lastnik se ne briga ali pa ima druge interese ali pa ima težave sam s seboj. Kdo bi vedel...

Škoda. Presneta škoda. Kakorkoli obrneš in s katerekoli strani gledaš.

Še sreča, da se vsaj kraj kolikor toliko dobro razvija in da ne gre popolnoma vse v maloro.

Razdalja je lahko prav presneto subjektivna.

Najbolj nas je presunilo 20km do Kotorja, čeprav smo ga videli na dosegu roke.

Šele potem smo spoznali, kaj to pomeni ovinki in zakaj je Vršič le patetičen izgovor za serpentine... Do tjale dol je namreč res kar celih 20km. 20km ovinkov. Ozkih ovinkov polnih turističnih avtobusov. Super.

Trdnjava v Budvi je imela še najmanj stopnic. Nič.

Z istim se je hotel ponašati Kotor, ampak je potem vse pokvarilo 1350 stopnic na trdnjavo. Kaj bi šele bilo, če bi bilo res 39 stopinj... Že tako smo premišljevali, da bi sami začeli gor nosit in prodajat vodo. Po mojem bi se splačalo. No, domačinom se ni zdelo potrebno...

Trdnjava v Baru nima toliko stopnic, se jo pa da prav fino raziskovat. In tudi razdalja akvedukta ni prav zanemarljiva.

Razdalja na Lovčen je že boljša, čeprav se pripelješ - po mojem - predaleč in previsoko. Nikomur ne bi škodilo, če bi malo hodil. Turistom sploh ne.

460 stopnic.

Razdaljo do Albanije je bilo težko ocenit, povsod samo grmovje. En Stop, en stražni stolp in en bunker pa najbrž kažejo, da ni prav daleč.

So pa seveda nekateri, ki se pod milim nebom ne sekirajo. Ne zaradi razdalje, ne zaradi česa drugega.

Oslički, ki so namenjeni bogve kam. Briga jih.

Želve, ki so namenjene točno nekam. Ker se jim strašansko mudi. Samo obrneš se in... izginejo. Briga jih.

Turisti. Ker so namenjeni na sladoled. Briga jih.

Jah, Nočna 10-ka JE dogodek. Težko je temu oporekat.

Že sredi maja se prijave zaprejo, ker je število omejeno, prijavi pa se nas preveč.

Iz tega sledi, da je povpraševanje veeeeliko in da je tak nočni tek pravo veselje. Seveda zraven še veliko naredi sama lokacija ter - last but not least bi rekli v drugem jeziku - odlična in entuzijastična organizacija. Ni vse le v odličnosti, veliko je predvsem v tem, kako organizatorji vse skupaj jemljejo. In ker zadevo jemljejo s srcem - od prvega pa tja do zadnjega varnostnika nekje na progi - smo tudi tekači več kot zadovoljni!

Lansko leto sem bil poškodovan in sem bil le v vlogi gledalca, letos pa sem končno tudi jaz pretekel tole jezero okoli in okoli.

In moram priznat, da je bilo prav luštno. Še več, ko samo luštno: toliko energije in veselja, kolikor sem ga imel tokrat s tekom, pa že dolgo ni bilo! Najbrž je k temu pripomoglo tudi to, da sploh nisem bil utrujen. Kar šlo je. In bi še šlo, mi je bilo kar žal, da je bilo treba zaključit. Vsaj kaka dva kroga bi še naredil... Čuden tič.

1:04:09 ni ne vem kako dober rezultat, je pa pravzaprav moj najboljši na 10 km! Kar verjeti ne morem... Vendar pa prav lahkotnost tokratnega teka pove, da sem kar dobro pripravljen in da včasih mnogo preveč jamram. Tokrat sem tekel s Heleno in jo bodril, zato sva tudi skupaj pretekla skozi cilj!

Vem - kar je pri meni ponavadi že povsem dovolj - da sem zmožen desetko odtečt pod uro. Vsaj v takih okoliščinah že! Ker tokrat sem se prav velikokrat ustavljal, tekal naprej, šprintal v klanec in nasploh bil - proti koncu vedno bolj - spet objesten. Če bi moral sprašit lastno rit, bi sigurno lahko tekel pod uro, brez problema.

Kar pa pomeni, da je tehtnica prevagala, kakor sem si zadevo že dolgo nazaj zadal. Na 14. LM se bo treba spoprijet z enaindvajsetko! Ma, ja, komaj čakam!!!!

Tekel sem neobremenjen, zato pa je bilo tako luštno! Ni se bilo treba matrat, treba je bilo le tečt. Lepo počasi, kot mi je zadnje čase v navadi in kot mi najbolj ugaja. Ne, ne bom delal na tem, da bom hitrejši, ne bom. Briga me, sem pač počasni (skoraj)stokilnež. Saj ne ciljam na rekorde... Raje bom daljave povečeval, to mi bo veliko bolj pri srcu. Če pa bom uspel vnesti še kanček gorskega v vse to... Huh, potem bo pa še bolj luštno!

Naši Krti so bili odlični! Pa tudi vsi ostali, jasno! Naprimer vse koore, ki so šle tečt in ni jih bilo malo! Čestitke!

In tudi Helena je naredila najboljši čas doslej! Mater, sva vedno boljša, ali kaj?!

Na koncu pa, čeprav bi sodilo povsem na začetek: največje čestitke gredo Tamaučku! Na otroškem teku je pokazal, da je iz drugačnega testa kot njegov oče in da ima v sebi kar dobršno mero hitrosti! Iz tega fanta še nekaj bo!

Ma, vedno smo pozni! Vedno!

Že prejšnjo nedeljo sva videla poln gozd ljudi. "Ah! Borovnice nabirajo", sva si govorila.

Potem sva tri dni poslušala o gobah in koliko, da jih je in tako naprej. Saj vemo, vsi drugi - nekdo, ki ga nekdo pozna, je domov privlekel 20 kil gob. Toliko jih je! 30 kil. 5 kilske jurčke. Metrske marele. Sploh ne moreš v gozd, ne da bi pohodil kakšno gobo!

Cmokači.

Seveda se midva odzoveva hitro kot strela - torej šele ob koncu tedna - in jo mahneva v gozd. Opremljena z vsem, kar mora gobar imet.

Gozd je lep. In moker.

Gobe pa nobene.

Ops, napaka! Bili sta dve! Ena marela in en takle možic:

In to je bil celoten ulov.

Skupaj s šestimi jajčki sta bili prav slastni!

Če bi mi pa tole ratal, bi bilo pa že preveč, kaj?

No, ampak mi je skoraj uspel! Glede na jutranjo, zgodnjo uro, še dobro, da sem sploh opazil...

Pišuka, malo je manjkalo, da bi se vse poklopilo in bi lahko slikal same 28-ke in izpeljanke.

Ampak medtem ko sem iskal telefon in vse skupaj pripravljal, se je že vse skupaj premaknilo. Pa tudi kar naenkrat sem šel bolj počasi. Ah... kdo pa lahko to vse naenkrat naredi? Superman? Pa še sredi tunela...

Bi bilo fino, če bi bilo 222228, 128, 2:28 in 14 stopinj.

Ampak tak približek je tudi super, kaže na to, da bi se lahko zgodilo. Pravzaprav je meni to povsem dovolj.

Malce čuden smisel za humor, če mene kdo vpraša.

Pa me ni. Vprašal.

Takole je namreč šlo:

ko vidiš tiste dolge, prelepe, mivkaste plaže, te seveda prvo prime: pa ja ne bom v supergah tekel!

Ah, kakšna milina, prav presneto prijetno mi je bilo, moram priznat! Vsake toliko časa si počofotal po vodi, pa spet malo po suhem. Edini problem je nagnjenost obale, ko te hitro začne kakšna noga bolet, ker je preveč pod kotom. Moraš pač malo bolj vijugat, saj ni hudega. Drugi problem pa je, da moraš fino pod prste gledat. Ni, da bi na kaj ostrega stopil, anede!

Vsekakor je bilo luštno, pravzaprav enkratno! Užival sem, Helena malo manj - seveda zato, ker je tekla v supergah! - in sem kar poskakoval in tekal gor in dol. No, na koncu se je skupno nabrala kakšna urica teka. Sva bila na dopustu torej pridna.

Zadeva pa se je zapletla, ko prideva nazaj na izhodišče. Je takole zgledalo:

Nekaj manjka, kaj? JA! Nekaj - hudiča - manjka!!! Ena cela superga manjka... Grrrr.

Res je, da so bile že za stran in da bi šle na koncu v smeti, a dopusta ni še bilo konec! Kar pomeni šoping. Na morju! Ah, kako prijetno... Pa še bos sem moral nazaj do šotora.

Pa sva potem preiskala bližnjo in daljno okolico, pa... Eh.

Takega, s takim smislom za humor, bi pa z veseljem v rit brcnil!

Par opažanj iz Črne gore.

Ni ravno rečeno, da so povsem pravilna in točna, a tako sem jaz vse skupaj opazil. Pristransko in subjektivno, a hej!, nekaj pa že mora bit na tem!

• Ni rib in ni galebov! - V vsem tem času smo srečali le enega galeba. Nobenega ribiča. Nobene ribarnice. Nobenih rib zjutraj, tuljenja ribičev in podobno. Na otočkih blizu obale ni galebov, ampak so... lastovke! Ne moreš verjet.
• V trenutku ko zagledaš prvi minaret, se končajo reklame v ruščini. - In tudi kar naenkrat ni nobenega "plac na prodaju" več.
• Vode je kolikor hočeš. - Mogoče res le zaradi monsuna... ampak... ej, še nikoli nisem videl vode, ki dere na plažo in podobno.
• Imajo najbolj sitne komarje na svetu. - Ok, to se mi pa res povsod zdi. Ampak res pikajo ko nori. In koliko jih je! Uau.
• Prehitevanje je še vedno takšno kot včasih. - Še sreča, da imajo zdaj boljše avte. Prehitevanje v nepregledni ovinek tako traja mnogo manj časa, kot je včasih.
• Nimajo čolnov. - Pojma nimam, ampak ljudje gradijo vsega boga na plažah, v skalah - bifeje, restavracije ipd. Ampak ko sem jih videl, kako prav vse tovorijo peš po strminah, mi jih je bilo pa res kar malo žal. Če bi naprimer tisti veliki hladilnik pripeljali s čolnom, bi bilo vse fertik en, dva, tri. Zato sklepam, da so čolni rezervirani za bogate.
• Mivke se ne znebiš kar tako. - Zažre se povsod. Me prav zanima, kdaj bo začel pralni stroj škripat...

Mi mamo pač take ideje. Nekdo se enkrat nekaj spomni in potem drugi reče: ok!

In potem tako ostane.

Šele zadnji teden nas prime malo panike. Kam gremo??? A v Črno goro? No, ok. Pa kupimo kakšno karto. Pa malo posurfamo. Pa malo pogledamo, kje je kaj. Pa malo... No, in tako naprej.

In na koncu - pravzaprav na začetku - potem kar gremo. Nabašemo otroke, en kup opreme, ki je ne bomo nikoli potrebovali in se odpeljemo.

Tokrat je naneslo 2290 kilometrov. Ni ne vem kaj, ni pa tudi prav malo.

Avtocesta je milina, tega nihče ne more zanikat. Ko se enkrat konča, se pa začne trpljenje, sploh za kako daljše potovanje. Še sreča, da je vmes vsaj kaj za videt, pa čeprav le s ceste...

Prihod v samo Črno goro je kar super, vendar pa se težave začnejo kar vrstit. Pa ne zaradi same Črne gore, ampak zaradi vremena. Takole je namreč bilo:

Nič kaj prijazno, anede? Saj ne, mraz sploh ni bil, morje toplo, zrak okoli 30. Kar seveda rezultira v tako fino soparo. In količine dežja, ki ga v Črni gori še nikoli niso videli, spremenijo kampe v tako obliko:

Saj to ne bi bilo hudo, če bi imeli kampov na voljo, kolikor hočeš. Pa jih nimajo. Jih je le ene par in od tega je večina takole blatna. Jasno, saj še nikoli niso videli toliko vode. Sploh.

No, mi tudi ne. Črna gora je tokrat namreč bolj zelena kot kakšna naša gorenjska. Pa sem pričakoval, da bo vse požgano, 39 stopinj itd. itd., nekaj dalmatinskega, na kvadrat. Pa od tega popolnoma nič. Zelenilo in voda. Kot da bi bil doma...

Ampak proti katastrofi, kakor ji pravijo sami črnogorci, se ne da borit. Treba se je znat prilagodit.

Prvo noč dežuje celo. Drug dan pa ne cel. Velik del dneva pa. Se mi zdi. Ali pa je bil to kak drug dan? Hm, kdo bi vedel... Nekaj dežuje, ampak stanje se izboljšuje. Kamp obdržimo, ker je kolikor toliko suh, plaža super, mi pa lahko potem delamo izpade naokoli. Ko kaki gusarji.

Bisere Črna gora ima. Definitivno.

Le da so velikokrat zapuščeni in bolj zgledajo od daleč. Koliko nekih izpuščenih priložnosti in koliko možnosti za izboljšave!

Bolj ko gremo proti jugu, več je druge vere.

Plaže pa vedno bolj mivkaste. Do tiste - tanajdaljše in največje - Velike plaže, čisto na skrajnem koncu bivše juge.

Urejena mnogo bolj kot pred petindvajsetimi leti. Čista. Pravzaprav enkratna za noret. Za otroke sploh. Za ta večje malo manj. Še sto metrov daleč v morju namreč še kar lepo stojiš. Plavanje ni ravno opcija.

Čisto na koncu je le še polno Bojaninih komarjev,

in kakšen osameli stražni stolp. Kaj so včasih tam delali, nimam pojma, saj je povsod samo žbunje, brez kakršnihkoli pametnih komunikacij.

Pravzaprav še vedno zgleda kot kakšen konec sveta.

Sledi le en gusarski izpad v notranjost. Vreme nam ni naklonjeno, ves Durmitor, vse hribe, ves Žabljak, Taro, Moračo, Podgorico, Skadarsko jezero, vse to nam odnese. Presneto vreme!

Le do Njegoševe nesmrtnosti uspemo priti kolikor toliko suhi.

Ker je vreme vsak dan slabše, v notranjosti sploh, se prestavimo še bolj na jug. Pravzaprav kar na veliko plažo. Sledimo soncu.

Ovce pa sledijo nam. Zanimivo jih je srečati sredi kampa... Saj niso napačne, a zgleda, kot da sproti izločajo vse, kar pojejo. To pa zna biti malo zoprno!

Čisto na koncu nam pade v vodo še Skadarsko jezero. Presneti reno se spet punta.

Tako nam zabeli še zadnji dan, težavo odpravijo nove svečke, a na žalost šele po tem, ko zamenjamo bencin pumpo in stolčemo ven katalizator. Oba. Ah, mojstri... Ampak račun je pa le 63€. To vseeno malo ublaži bolečino in zvok abartha, ki ga imamo zdaj...

Po dooooooolgi vožnji - nazaj vedno dlje traja, anede? - se ustavimo še... na ribah! V Črni gori jih namreč ni. So pa na Borštu!

In to slastne!

Tole je seveda le prvo javljanje. Vtisov smo prinesli ogromno, napisanega bo še mnogo. Mislim, da lahko rečem v imenu vseh - imeli smo se fino, fajn!

Kaj takega pa bi potrebovali tudi še v današnjih časih!

Pa smo spet nazaj.

Doma.

Ni kaj dosti trajalo, pa se nam je vseeno zdelo, da smo od doma pol življenja. Se nam pač tudi na morju veliko dogaja... Vedno neka presenečenja, ki skrbijo za to, da nam ni dolgčas in da čas pre-hitro mineva.

Od knjig, ki sem jih vzel s seboj, sem prebral 0 strani. Z besedo: nič strani.

Kar naprej se mi je zdelo, da se nam nekam mudi. No, takrat, ko smo pa sklenili, da en cel dan ne gremo nikamor, smo bili pa sitni ko strela...

Taki smo, kar naprej je treba bit v pogonu. Še posebej, če greš kam daleč, bi potem rad izkoristil čas v celoti!

Črna Gora je res lepa, vendar nam (in njim) letos ni služilo vreme. Sfižilo nam je kar nekaj stvari, ki smo jih morali pustiti za drugič. Letos je namreč MNE mnogo bolj zelena, kot je naša dežela. Sama voda, blato in dež. In malce sonca, ravno tam, kjer imamo mi svoj šotor...

Pravzaprav smo lahko povsem zadovoljni. In tudi smo!

389 slik, 2.290 km, polno vtisov, nekaj dobrih štorij, par malih črnih otrok, veliko komarjevih pikov, burekov do grla, neskončne kilometre ovinkastih cest, vse to in še več, smo prinesli domov. Le enega otroka smo vrgli ven kar sredi Bele Krajine, naj uživa še naslednjih deset dni.