Eni gredo v gmajno, drugi v gozd, tretji pa v hosto.

Mi smo šli kar tako. Ker je bil lep dan in ker je bilo treba malo raztegnit nogice. Malo je treba tudi razmislit kako naprej, še posebej zdaj, ko je treking za nama. Prvič greš ponavadi za to, da poskusiš, da vidiš, kako je in če ti je sploh všeč. Če je to to.

Helena je že kar dobro razmislila. Jaz še nisem tako daleč oz. moje misli se še niso povsem izkristalizirale. Mislim pa, da mi JE všeč!

Še preden smo dodobra zapustili civilizacijo (vsaj navidezno!), smo opazovali, kako se je bager kar sam postavil na tla. Heh, še nikoli videl kaj takega!

Načeloma smo šli iskat gobe. Kot vedno, jih tudi tokrat ni bilo. Še mušnic ne, sploh nobene. Zakaj rastejo v Preddvoru, tukaj pa ne? Sicer se pa nismo kaj veliko sekirali, razgledi so bili danes dopoldan fantastični!

Tako lepo je bilo tam sredi trav in neba brez oblačka, da sta še oba tamaučka uživala do konca.  Hosta je bila enkratna, tako fino kontrastna, da bi hodil po njej cel dan. Pa tudi od včeraj se mi ni nič zamerila, čeprav sva precej zoprno in strmo prečila...

In ker ni bilo gob, smo imeli učne ure in nabrali vse drugo! Za vzorce. Le kostanja sta bila dva, da sta si delala družbo.

Včasih se človek sprašuje, kako je sploh lahko tako lepo? Pet minut stran greš in svet postane drugačen. Seveda le, če si sam tega želiš.

Vesel sem in zadovoljen, da nama to uspe in da se tega zavedava. Da to lahko imava in da veva kje najti.

Jutri se začne šola, Tamaučkov prvi dan. Flori gre v razredno stopnjo, Mitjev tretji letnik, Tadejin še en mesec počitnic. Povsem novo obdobje za vse nas.

In svet bo pritisnil z vso močjo!

Oh, kar trese me od navdušenja, od vsega lepega, od vsega, kar se je danes dogajalo!

Mogoče bom malo zmeden, ampak... bil je najin Prvi treking! Toliko skrbi, pričakovanj, strahov, razburjenja se je danes naenkrat zlilo v nekaj enkratnega! Zdaj bi seveda najraje vpil v nebo in bil ponosen nase, na naju, zdaj bi najraje skakal do stropa, zdaj bi najraje... saj niti ne vem!

Začela sva s polno pričakovanji, pravzaprav mirna in pripravljena. S strahovi smo opravili ponoči. Na fotki sem se postavil kot kakšen veliki zaščitnik... Eh.

Dobila sva kartico za štempljat, na katero sva pazila bolj kot na vse drugo! Mater, če bi jo izgubila... 

Za prihod in vse sva si vzela dovolj časa, da ja ne bi po nepotrebnem kam bezljala in vse skupaj zafrknila. A vseeno je bil kar naenkrat čas za start!

Sicer sem vedel, da se bodo vsi pognali na startu, ampak... madonca! Vsi so odbrzeli ko nori!!! Uau. Ampak midva se nisva dala. Sva šla kar po svoje. Še posebej od začetka je treba pazit!

In... kako naj priznam... ja... seveda... no... Ma, ja. Takoj v začetku, na prvi preizkušnji, na prvem razpotju, ki me je skrbel, je moja orientacija pogrnila kot je dolga in široka! Jebela cesta, ne moreš verjet. Bom se še posipal s pepelom, ker tole je pravzaprav cela blamaža.

Kakorkoli že, moje odločitve so pripeljale do strmin in brezpotij že takoj v začetku.

Nisva se ravno izgubila, ker sva čez čas prišla na pravo pot, vendar pa sva izgubila, tako na palec, sigurno pol ure. Takole nekako pa sva ta del opravila:

Prva KT je bila živa, a je človek že šel dol... Še sreča, da sva ga srečala malo pod vrhom! Pa je moral spet nazaj na KT!

Se je potem izkazalo, da nisva čisto zadnja in da še par ljudi išče KT. Upam, da jih je še malo počakal!

Od tam naprej je bilo treba po grebenu, s katerega je bil tako lep razgled, da bi se najraje kar ustavil, se zavalil v travo in občudoval pokrajino okoli mene! Slike na žalost ne morejo pričarat občutka...

A je bilo treba naprej! Do Kališča nisem pričakoval nobenih težav z orientacijo, saj sva tukaj že hodila, pot pa je markirana in polna smerokazov. Tekala še vedno nisva, prevelike strmine, prostora pa za nogico desetletnika. Pojma nimam, kako so ostali tukaj lahko leteli...

Pa sva vseeno kar dobro šla. Markiran čas sva prepolovila, za naju super! Tako sva bila kar naenkrat pri Hudičevem borštu.

Napolniva vodo in do Kališča je bila le še formalnost. Markirana pot in obet koče naju je sicer spravil v tišino, se mi pa zdi, da sva kar dobro šla. Na Kališču sva namreč končno tudi srečala par tekmovalcev!

Ustavljanje le za vodo in gremo naprej. Točno sem vedel, kam je treba it za naslednjo točko.

In... in... in... SPET! Lahko bi dobil nagrado za orientacista leta. Popolna nemarnost! Tole je znak (ki sva ga seveda slikala šele potem) in kjer bi morala zaviti levo!

Pa nisva. Ker sem bil poln samega sebe. Ker sem Vedel! No, rezultat je bil takle:

Tista črta navzgor je povsem brezveze. Trinajst minut... Pa še kar fino v klanec je šlo! Mater, na tole finto sem padel:

Najprej je odcep na desno. Potem greš malo naprej in je odcep še na levo. Jasno ko pasulj, anede?! No, karte so pač take, realnost je včasih drugačna. Saj, če ne bi bilo table, potem bi se že rešil in našel opravičilo... ampak, da sem tablo spregledal, kjer je lepo pisalo, da ZAVIJ LEVO! Površnost brez primere, ki naju je stala trinajst minut, kar sicer ni veliko, ampak nekaj jeze pa je povzročilo. Ni problem, če človek kaj zafrkne, ampak površnost??!!

Mogoče se na sliki ravno ne vidi, ampak jezna je, ja!

Seveda sva izvir potem našla.

In sva šla nazaj kar po isti poti. Tam je sicer bila ena potka, ki bi morda bila dobra, a kakega zaupanja v svojo navigacijo nisem imel več niti sam! Bolje par metrov višje in nazaj, pa zato bolj sigurno.

Dol s Kališča se vleče. Bližnjice so grozne in kar naprej je nekaj drselo. Sva pa začela kar nekaj tekat, zmatranost se naju še ni lotevala. Ampak vseeno se je vleklo. Hvala bogu, da sva zadnji bolj siten odcep našla iz prve in brez problema. Če mi pa še to ne bi šlo... Ojej!

Dol sva priletela pravzaprav prav enkratne volje, polna volje in energije. Sva kar tekla, do cilja! Počez, čez vse travnike!

Tale konček nama je tudi uspel. Prav neverjetno, da se nisva zaplezala kam med hiše...

In potem kar naenkrat cilj. CILJ. Ha! Saj kar ne moreš verjet!

Najbrž se navadiš na vso to navdušenje, kaj? Midva imava še zdajle tak nasmešek... Morda ostane še čez teden!

Okoli Storžiča 2009, 21.97km, 5:30h, 2018 vm. Ne čisto zadnja. Juhej!

Tole je le prvo navdušeno poročanje o samem Trekingu. Ostala razmišljanja, o sami orientaciji(!), o opremi, o lepotah in hitrosti, o tekmovalnosti, o... še sledijo! Ko bom malce bolj prizemljen!

GALERIJA

Pa nam je le uspelo! Sicer le trem, a ker je bil z nama najmlajši, je pač bil čisto lep družinski pohod. Mi trije smo pač toliko žilavi, da se nam da in da zmoremo.

Človek dobi v dvodnevnem pohodu vtisov toliko, da jih nikakor ne more sproti obdelati. Ne gre, preprosto ne gre. Danes imam tako polno glavo, da komaj vem, kje je. Še sreča, da je treking prestavljen na jutri, ni mi povsem jasno, kako bi bilo, če bi se danes že podila okoli Storžiča... Včasih pa tudi fronta na soboto pride prav, čeprav se sliši še tako neverjetno!

Zaradi gornjih razlogov, bo tokrat vse le bolj dokumentarno. Sicer pa: kdaj pa ni?

Cel teden smo pohod prestavljali, pa drva so bila vmes, pa... ja, na koncu smo izbrali kar lepa dva dneva!

Začeli smo še od precej daleč. Ko ni niti zgledalo, da bomo sploh kdaj prilezli gor!

Brez kakih velikih peripetij, res pa, da malce pozno, smo začeli kar spodaj, v Završnici, pri jezeru. Kakor se je potem na koncu izkazalo, je bila prva ura pravzaprav še najtežja od vseh! A nič takega, kar se ne bi dalo s počitkom omiliti!

En, dva, tri (1:30h) pa smo bili že na Valvazorju! Uff, kako zrihtano!

In ko smo popili dve kokakoli za moč, je šlo kot strela naprej! Sva skoraj še drva vzela!

Ampak pri toliko prtljage, otroku, za katerega nisva vedela ali bo zmogel ali ne in najini ne-moči... Ne, nisva bila pridna planica, drva so ostala dol. Že brez njih je bilo povsem dovolj težko, a smo kar kmalu prišli iz gozda.

Ko pa enkrat vidiš vrh... ni več daleč! Šest ur vsega skupaj. Tamauček, čestitke!

Niti ne razumem, zakaj je tale križ pravzaprav malce pod vrhom... najbrž ima kaj opraviti z varnostjo? Tamle, čisto na vrhu je res precej vrtoglavo.

Ker se nam je kar malo mudilo zaradi možnosti neviht, ki jih seveda potem ni bilo, smo bili gor že kar zgodaj. Potem smo pretaknili vsak kamen, si ogledali vse podolgem in počez in uživali vsak trenutek!

Pa je bilo treba še jest pa pit, pa počivat, pa... in čisto nobenega človeka več od štirih naprej. Mater sem užival v samoti, gor nad dolino, s prekrasnim razgledom, vremenom... Oh. Neopisljivo.

In čeprav se ni nič kaj dogajalo, je bil vrh vseeno polno dogajanja.

Smo malo pomagali.

Smo občudovali sončni zahod.

Smo občudovali lučke v dolini.

Smo občudovali sončni vzhod.

Jedli in gledali zajtrk.

Prvič videli helikopter tako od blizu!

Potem pa se je bilo potrebno poslovit. Dan je bil dolg, en dolg pa nas še čaka in najbrž še malce več poti!

Začeli - pravzaprav začela - sva z meliščem! Ki se - na žalost - lahko skrije pred kamniškim. Je zgonjen kot strela, le zadnjih sto metrov je super. Sva prišla dol brez padca, vriskala sva pa ko nora! In Tamauček se je kar lepo naučil, je pa seveda še mnogo prelahek za melišča.

Potem pa pohod čez nepregledne konte. S počitki in malicami.

Čez ovire iz ruševja.

Čez ovire iz malin. Škoda, da čisto praznih... Še dobro, da niso bile koprive.

Toliko tega, da smo bili vsi mokri!

Čez zapuščene planine.

Do brusnic, ki pa tokrat so bile! Samo pojma nimam, zakaj so bile le meni všeč...

Čisto do izvira Završnice in novega doma, pri katerem smo imeli srečo, da je bil odprt!

Pivo se je prileglo, še bolj pa mrzla izvirska, sveža voda! Brez tega pač ne gre... podajamo se v dolgo dolino.

Tam počasi začenjaš misliti, da si že skoraj na koncu svojega pohoda. Napaka! Nikoli ne smeš prekmalu končati, drugače se res začne vlečti. No, zdržali smo še kar dolgo. Začetne strmine, ko smo jo mahnili raje po poti okoli, kot po cesti (jebela cesta stara karta!).

Do Tinčkove koče in jagrovih koč. Tudi tu je na razpolago voda!

Tu pa smo imeli res že dovolj, vendar nas je čakalo še kar nekaj! Završnica je bila vsaj ta dan najdaljša slovenska dolina! Pa še nikjer niti enega človeka, niti enega avtomobila! Še štopat nismo mogli.

Pa smo vseeno prišli! Do vode, kjer je bilo na žalost samo blato, a konec je bil. Zadnjih šeststo metrov sem še odtekel in tako v stilu zaključil našo epopejo. Ker je bilo presneto lepih osem ur hoje drugega dne!

O zmatranosti in nebogljenosti majhnih otrok pa le toliko, še preden se kdo morda zgrozi, kam vse vlečeva tamaučka: ko sva šla s Tamaučkom včeraj zvečer še po Flori, je začel težit, da bi šel na Primoža. Kar tako, malo tečt...

Temu se pa reče kondicija. Ura spanja v avtu je dovolj regeneracije za cel dan hoje!

Ne vem, ni bilo samo lepo... Težko je opisat s takimi, navadnimi, besedami. Viskoleteče besede pa so lahko hitro patetične. Treba je čutit.

Pravzaprav je precej enostavno: treba je it.

Človek nikoli ne ve, kam ga pelje pot, kaj?

Sem in tja, ne velikokrat, a vseeno kar nekajkrat, se lahko znajdeš v položaju, ki je na las podoben temule:

Pravzaprav je samo od tebe samega odvisno, kam in kako. Nazaj, gor, levo, dol, desno, naprej... od nikogar ne bi smel zahtevati odgovora, ker si sam samostojen in sam odločaš. Vse ostalo je le prenos odgovornosti.

Včasih pa pomaga tudi malo boljša karta.

Gleženj je že boljši. Skoraj sigurno gremo na Stol, za soboto pa še vidimo, kako bo z gojzarji.

Danes ponoči sem spisal sigurno dvaindvajset postov. Takih in drugačnih, od povsem besnih pa prek zamerljivih, do čisto nedolžnih, celo naivnih.

Še dobro, da se nobenega ne spomnim. Me je preveč gleženj bolel in sem se moral kar naprej zbujat, ko sem se premikal z ene strani na drugo.

Ja, tale vikend je bil spet poln. In spet poln nasprotij. Ko že končno misliš, da si pogruntal večino in da te kaj velikega ne more več pretrest... evo, BAM. Te kar z lajšto čez hrbet! Pa si najprej jezen nase, pa na druge, pa na cel svet, pa na butaste napačne odločitve... pa na... na koncu ti pa ne ostane nič več. Še dobro, da se jeza razkadi, ker ne služi ničemur, le čas in energijo ti jemlje.

Nič, učil se bom še celo življenje, to bi mi moralo biti povsem jasno že v samem začetku! Nekatera učna snov bo šla lahko v ušesa, za drugo bom pač moral malo bolj trpet. Nekatere izkušnje so na žalost boleče in nerodne.

Razmišljal sem in razmišljal, in na koncu se mi ne zdi niti prav niti pravično, da bi bentil in se jezil. Ker, če pogledam bolj neobremenjeno, vikend je bil fantastičen! Prelep. S samimi presežniki pravzaprav. Zakaj bi mi moral nek povsem življenjski dogodek - ki bi se lahko zgodil kadarkoli - to pokvarit? Zakaj bi se pustil ljudem, da mi ga pokvarijo? Tudi sebi ne bi smel tega dopustiti!

Zato zdaj, ko se počasi pomirjam in pač začenjam sprejemati svojo usodo (kaj pa naj drugega!), počasi gledam na vse stvari drugače. Saj ponavadi se izkaže, da so stvari natanko takšne, kot morajo biti. Le človek jih vnaprej ne vidi, ne razume. Zase velikokrat trdim, da znam v vsaki bedasti situaciji pobrati ven vse tisto, kar je vredno. Zakaj bi bilo torej zdaj drugače? Optimist zaenkrat še prevladuje.

Najbrž pa je res, da sem v tem vikendu pretiraval. Veliko pretiraval. Ampak takšna je človeška narava, brez tega preprosto ne gre.

V soboto zjutraj sem dobrih 6km kar odtekel proti 2. TF10ki v Domžale. Ne, ne, me peljat! Grem kar peš, se moram ogret!!!

Kako je bilo na sami TF10ki sem že opisal. Neverjetno, enkratno, a v pretiravanju. Danes sem namreč pogledal še podatke z ure... Povprečni obrati: 184. max obrati: 199. Preveč, mnooooogo preveč. Za čas ure in pet minut bi se namatral petkrat manj. Ampak ne! Je treba Pod Uro!

Potem sem šel doma za dve uri spat, nato pa na družinski piknik. Tam sem seveda spet norel, igral nogomet in sploh ne hodil, temveč vsak korak naredil v "lahnem drncu". Od jutra dobro ogret, zato razposajen in objesten. Super, zvečer smo se še skrivali nekje v Mengšu pred nevihto, ko je vse znake naokrog razmetalo.

Zjutraj pa vstat ob 4:30. Gremo na Grintovec! Kaj pa je to za nas? Po Jalovcu mimogrede... mala malica!

Gor je šlo super, brez problema in brez sitnosti. Dan je bil lep in nič preveč vroč.

Treking čevlji, katere moram uhoditi, se obnesejo zelo super. Za gor.

Sitnosti se začnejo pri poti navzdol. Moji čevlji so - zame - za dol povsem neprimerni. Skale so prevelike in noga kar pleše. Je treba kompenzirat s koleni, kar pomeni kar nekaj bolečin. In potem se naredi še največja sitnost: neprevidno skočim na majav kamen in ... hop ... noga se zvrne, kolikor se le lahko. Da ne bi polomil gležnja se vržem cel, z nogo vred, v smeri največje razbremenitve. Sredi skal to ni nič kaj pametno, lahko sem samo vesel, da tega ne naredim v kakšni steni ali kaj podobnega.

Skratka. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok. Pravzaprav širok, ker sem obstal na (zdaj dobro potolčenih) kolenih. O, madona, kako se človeku zgodi ravno tisto, česar se najbolj boji? Morda ravno zaradi tega?!

No, ja. Jokam in stokam, a nič ne pomaga. Še dobro, da je noga ogreta in da pravzaprav (še) nič ne boli. S helikopterjem se ne bi vozil, sploh ne zdaj, ko so lete omejili... najbrž bi me nesli dol. Uffff, me kar zmrazi, najbrž ne bi šel nikoli več v hribe. O tem moram še kaj spisat, čeprav bo težko, takle padec za sabo potegne enih stvari, implikacij, da se ti kar v glavi začne rolat. Vsak naslednji stop je petkrat bolj previden, zraven pa to ne pomeni, da se ne morem zvrnit še enkrat. Heh, pa vedi, kako in kaj!

Potem je šlo dol, kakor je pač šlo. Res, čevlji nikakor niso primerni. Šele potem, dol na gozdni meji, ko postane pot manj skalnata, tam pa postane tak čevelj povsem nekaj drugega! Zato pa je bilo z Velike planine tako fino v njih hoditi! Skale pa zame in za ta čevelj niso. Bo treba kar v gojzarjih ostat. Zaradi takih čevljev začneš tudi povsem drugače hoditi in danes me tudi kolena kar dobro bolijo, pa me niso že sto let bolela...

Na koncu pa si človek, po šestih urah hoje, zasluži malo regeneracije, da malo posedi, spije pivce in malo strne vtise dneva. Pa se nekateri trudijo, da bi mu pokvarili to veselje!

Ampak ne. Ne damo se in ne bi se smeli dati! V nobenem primeru, pa zblojeni gostinci gor in dol, pa zvinjeni gležnji levo ali desno! Gor na Grintovcu smo bili! Na vrhu! Sami smo prilezli, se zato pomatrali, eni več, drugi manj, a nihče ni prišel gor kar tako. In čeprav tudi razgleda ni bilo, mi je čisto vseeno, meni je bilo lepo, enkratno in čudovito!

Za damage control bo še dovolj časa, bo treba pač počakati in videti, ali bodo za treking dovolj gojzarji, da ne bo gleženj plesal, ali pa bo treba odpovedat. Velika škoda, ampak...

P.S. Čisto tako, za firbec - samo to nedeljo je helikopter slovenske vojske z gora spravil dva poškodovana gležnja! Mater, malo je manjkalo, da bi tri...

Vsi trije smo se zmenil za pod uro.

Ampak ne pod uro na štacjonu ali kaj podobnega! Ne, ne! Da bomo na 2.TF 10-ki tekli pod eno uro.

Začetek je bil dober. To, da sem pritekel do Domžal, bom še povedal! Vsi še entuzijastični, zagnani, veseli!

Potem se je pa začelo. 25 krogov v vročini. Kje so bile tiste dolgo pričakovane nevihte???

Vsak se bori po svoje, dajemo vse od sebe.

Tam nekje od 13 do 18 je huda muka. Ma, ja... cel tek je huda muka, ker grem na polno. Od začetka pa do konca. Ampak kar naenkrat je bližina konca in na uri še ni ena ura! Še tistih zadnjih sto metrov sem moral šprintat, eh.

Tole v dokaz! Ko sem skoraj dušo spustil...

Je pa zato zadovoljstvo toliko večje, kajne fantje?! (Ne, nisem se polulal, vroče je bilo ko pr norcih!)

Pravzaprav zadovoljstvu ni bilo konca! Zame dosežek, vsekakor!

Saj sploh ni toliko o tem, koliko si hiter (govorijo tisti ta počasni), kolikor to, da si se potrudil in dal od sebe vse. In to nam je uspelo!

Bravno nam vsem!!!

Potem smo skoraj vse kroge hoteli nadoknadit v bifeju, no... pa jih nismo!

Zahvale še podporni ekipi, ki je tako lepo skrbela zame! Več slik tule!

Ja, jutri grem tečt. Prva skupina, jasno, med tanajpočasnejšimi. Ne vem, zakaj nam rečejo zen tekači, ker jaz se trudim na vse pretege...

Se mi zdi, da mi ne bo ratalo pod eno uro tečt, ampak po pravici povedano se tudi čisto nič ne sekiram. Bom pa šel pač počasneje, za 1:05 se že mnogo manj matram. Bomo videli, kako bo vreme in položaj planetov. Tako ali tako mislim do tja pritečt, se že spodobi, če sem tako blizu doma. Pa še ogrel se bom. Le to upam, da se ne bom že prej preveč zmatral...

Malo me je tudi skrbelo tistih 25 krogov, a mislim da ne bo problema. Se mi zdi, da bomo klepetali... Spet. Potem pa res ni čudno, da ne bo rezultata, anede? Pa tudi, na prireditvah, kjer čas ni ne vem kako pomemben, se veliko bolje počutim. Sem pač že v teh letih.

A to pomeni, da bi moral delat na vzdržljivosti, kar pa... hm... ne počnem prav veliko. Sicer delam letos veliko, a še vedno premalo. Malo pa me skrbi, da zanemarjam ostale stvari in da mi to postane čisto vse. Nekako bi rad, da bi mi ta tek, hribi, treking, vse to, prišlo v kri in da bi bilo samoumevno. Pa še nisem ravno tam. Še vedno se matram, še vedno - preveč - načrtujem, še vedno gre preveč časa, ki ga seveda ni, v to. Vsekakor upam, da gre na bolje. Letni čas je pač tak, da se veliko v hribe hodi, kaj čem!  

Te dni - danes pravzaprav - začenjam tudi z drugim delom dopusta, kjer sva si zaželela še otroke spravit kam v hribe. Vsaj za enkrat prespat. Naj se malo nahodita, naj malo uživamo nekje visoko, pod zvezdami. Zaenkrat sta na voljo dve varianti, ena obrabljena na semdera jezera in ena (težka?) na Stol. Še kakšna ideja? Samo za dva tanajmlajša, tavelika sta... prevelika!

Ah, že vidim, da bo dopust spet mimo švignil kot strela... Mi je že kar vnaprej žal.

Tamauček je danes zadnjič v vrtcu. Potem pa šola. Ahhhhhh. Kar ne morem verjet... saj je ravno na svet prišel! Jebela cesta, življenje je en sam velik in dolg presing.

Pravzaprav se mi kar nasmešek riše na ustnicah. Mogoče bi šel pa še na pivo, pa da začnemo dopust kot se šika!

Bilo je vroče kot pes. Pa sonce je žgalo, smo morali it kar notri potem.

Zadnjič gledam fotke s Teka na Vršič. Pa gledam, se čudim (sebi seveda), a potem nekje v ozadju nekaj opazim.

Ja... ja... nekaj bo na tem.

Le v letih je razlika. V izrazu sigurno ne.

Sicer pa se nisem jaz tega spomnil. Sem tudi jaz podedoval. Prav lahko bi bili vsi trije v vrsti.

Takole si lahko ponekod spucaš čevlje.

Ne razumem povsem čemu, sigurno ne za domov, prej za v hrib. Je tako postavljeno...

V bistvu nimam pojma, zakaj. Dobra fora pa je.

Če pa kdo ima pojma, kaj to je, pa naj pove. Seveda, če ve tudi, kje to sploh je!

17.8.2004 - 17.8.2009

1337 objav,
cca 2500 slik.

Spet mi gredo po glavi superlativi, a bi bilo najbrž bolje, da sem skromen. Ponosen sem sam nase, ker se mi da, ker mi uspe, ker... ker to delam. Enostavno in preprosto ponosen.

Jaz sem še vedno jaz. Z drugimi in drugačnimi interesi, zanimanji in hotenji. A še vedno v enakem okviru. Spremembe so dobre, tradicija pa tudi. Ob dobri povezavi morda celo v sodelovanju.

Ostajam na podobnih stališčih kakor lani. Spremembe se še vedno dogajajo, vendar v drugih sferah, v prihajajočem letu bodo še bolj izrazite.

Skratka, vesel in ponosen sem. Povsem verjetno je, da si bom danes odprl pivce ravno za ta dogodek! Ha! Ja, verjetnost je velika...

Vse najboljše, Podkleteno Nebo!

Mater, pet let... ampak stanje s "pravzaprav" pa ni nič boljše, anede?!

Še vedno sva navdušena do skrajnosti!

Zato nisem objektiven in prav ime me, da bi govoril le v superlativih. O mogočnosti gora, o majhnosti človeka, o nevarnostih, o težavnosti, o napornosti in o vseh oblikah najrazličnejših lepot, ki te spremljajo iz koraka v korak!

Ja, sigurno je bil eden mojih najlepših in najbolj zahtevnih izletov do sedaj. Morda tisti prehod preko stene Goličice celo malce preveč zahteven zame. Sploh navzdol... A je šlo. In pravzaprav je šlo povsem ok, brez težav.

Ja, bila je gora, kjer sem našel svoje strahove, kjer sem jih videl, opazoval in se z njimi spoprijel. V njihovi popolni izvirni obliki so se mi razkazovali z vseh strani. In mi, kakor danes razumem, pravzaprav prišli naproti, mi skušali pomagati in se otresti samih sebe. Strmine so resda še vedno strme, a vedno je kakšna polička. Grape so temne in grozne, a tudi v njih kdaj posije sonce. Globine so neverjetne, a če zaupaš v lastne noge, niso več tako globoke. V vsem tistem kipenju v zrak in v globino lahko najdeš toliko lepote, kot le malokje. Še v sitno prehodnih meliščih lahko uzreš nekaj prijaznega, a le, če se predaš. Prostoru.

Priznam, strah me je bilo kot zajca. Teden prej, dan prej, tisti dan. Sem se pač moral spoprijemat, do konca. Z izpostavljenim grebenom, kjer bi se najraje plazil po vseh štirih, z navpično steno Goličice, kjer bi najraje tulil. Pa sem vzravnano hodil po grebenu in "le" klel zaradi "nekam skopo odmerjenih varoval" sredi stene. Za nekatere nekaj čisto običajnega, zame pa vseeno preizkus in pol.

Vstali smo ob 2h. Zjutraj. Z besedo: ob dveh zjutraj!

Malo je bil še mrak ob 5:23, ko smo se podali na pot iz Zadnje Trente, pravzaprav od Flori, kakor piše na zadnjih kartah! Dobro urico potem hodiš skozi gozd in pridobivaš višino precej hitro, saj je pot strma, a tudi tako fino mehka! Krtom gre super.

Ko sonce dodobra vstane, smo že zunaj gozda.

Počasi se odpirajo enkratni razgledi na vse okoliške vršace, Zavetišče pod Špičkom pa nas iz daljave že vabi. Blizu se zdi, a do tja je še kar pol ure.

Do Zavetišča porabim 2:09. Kar ne morem verjet... kje pa so tiste štiri ure, kakor je normirana pot? Hm... nekdo je tole malce čudno spisal. Pa ne mislit, da sem hiter, naši ta hitri so bili že vsaj pol ure gor! Naš tanajpočasnejši je potreboval kakih deset, petnajst minut več. Štiri ure, hm?

Prva malica, počitek, a kar hitro gremo. Počasi gremo proti steni, se bo treba primerno opremiti! Verjamem, da sem malo smešen, s sposojeno čelado sploh. Pa še s svojo ruto pod čelado, z zavihanimi hlačami in velikimi gojzarji... Hja. Sicer pa... napis ni čisto nič boljši.

Ta nekdo je tam okoli porabil kar nekaj barve. Pa je popisal vsak večji kamen. V stilu navdušenja. Se mi pa zdi, da mu je navdušenje malo škodilo, saj je vso barvo porabil za napise, namesto za markacije.

Par markacij v smeri je še ok, potem pa se počasi izgubijo in orientacija je vedno bolj slaba in naporna ter vzame kar nekaj časa. No, v začetku gre čisto dobro, tudi varovala so v zelo dobrem stanju in niti jih ni tako malo. Kar nekaj je treba poplezati, a z varovali to ni noben problem.

Počasi pa se varovala zredčijo in markacije obledijo. Krušljivost postane zoprna, čelada daje vsaj nek občutek varnosti. Več ali manj plezamo z vsemi štirimi. Res je, z varovali bi bilo najbrž varneje, a jih pravzaprav stena sploh ne potrebuje.

Kar naenkrat si na ravnici Jezercu. Grapa na ono stran je neverjetna, skoraj si ne upam pogledati vanjo. A se skozi njo odpre pogled na drugo stran, na Kanin.

Pred teboj pa se pne vršna gmota Jalovca. "A kle gor greva?" sprašujem Heleno. "A sva nora? Ja, kje pa, kar počez???"

Naši ta hitri so že v steni, nekateri celo že na grebenu. Lepo se jih vidi in nimaš pojma, kako boš ti sam prišel tja gor... A se izkaže, da pot lepo izkorišča sisteme polic, prehodov in podobnega. Prav veliko varoval tudi tukaj ni, a tudi ni nič hujšega. Le drobir pod nogami je zoprn do skrajnosti. Kako, hudiča, naj sploh kam stopim, ne da bi podrl pol gore pod seboj? Veliko pazljivosti je potrebno, da ne rušiš kamenja...

Ko pa prideš na greben... jej, "whooooaaaa", se mi kar izvije proti moji volji. Izpostavljenost potem doseže par vrhuncev, pa sem mislil, da sem že hodil po kakih izpostavljenih in ozkih grebenih... ampak... Whoa, ja.

Odkrije se tudi Mangrt v vsej svoji lepoti z juga. Tako presneto lepo je, da ti tudi globina počasi postaja všeč. Vsekakor paše zraven.

In kmalu te ne moti več tako, čeprav je ene par prav dobrih mest, kjer se jaz začnem kar smejati, pravzaprav kar iz občudovanja nad globelmi.

Potem smo pa že na vrhu. Hja, en, dva, tri. No... 2:16, kar pa je v skladu z normiranimi 2:30. Zakaj tu ni take razlike? Naši ta hitri nas gor čakajo že debelo uro... Ura je pol enajstih. Gor je že tisoč ljudi.

Jaz sem čisto zadovoljen na vrhu. Prav nič kakšnih večjih težav ni bilo. Super. Vendar pa jaz ne bi bil jaz, če ne bi sebe vsaj malo mučil: "počaki, boš videl, kaj bo dol!" Me seveda takoj prestrašijo z idejo, da bi šli po drugi poti dol, čez steno Goličice. Eh.

Gor je ljudi, kolikor hočeš. Z vseh strani prihajajo, iz Tamarja jih je precej. Postane precej tesno. Počakamo še tanajpočasnejše, malo počijemo in gremo. Ta hitri gredo naprej, mi pa se v koloni počasi spuščamo. Kar nekaj jih gre še proti vrhu.

Najraje bi se nekako izmuznil, a ne gre... Gremo proti Goličici. Pred nami se pokaže Ozebnik, v vsej svoji temi. Kako lahko tu nekdo smuča, mi ni jasno. Brrrr. Je pa veličastno, to pa res!

Potem pa se dolgo pričakovani spust čez steno le prikaže. Malo me stiska, ampak, kaj pa čem narest? Saj je varovano, saj bo šlo!

Jah... saj je šlo, ampak... Varovala so res "skopo odmerjena" in zato gre vse skupaj zelo počasi. Pot pa gre direkt dol čez steno. No, za kline sem se držal kot strela in treba je priznat, da jih je dovolj, čeprav bi jih za boljše počutje potreboval približno sedemkrat več. Pa kakšno zajlo, mater. Ampak potem bi bilo stena res polna železja in bi najbrž izgubila svoj smisel. Izpostavljenost tukaj je res popolna in jo moraš biti vsaj malo navajen. Če ne drugega, je vsekako bolje iti prvič navzgor in ne navzdol.

Vsega skupaj nam je vzelo petnajst, dvajset minut počasnega plazenja ob steni, a se mi je zdelo, kot da smo v njej tri ure. Čudno, kaj? A potem si enkrat dol in pri pogledu nazaj je najbolj prisotno spoštovanje do stene in ponos.

Potem pa le še dol. Kar je sicer lahko, ni pa povsem enostavno. Označbe, markacije in podobno - šparamo! Slabo, zelo slabo. Poti vse polno, zato karte vlačimo kar naprej noter in ven, nihče noče na Vršič. Lovsko kočo najdemo, na sliki pa se prav vidi, kako smo ga pihnili od tu naprej. Gremo kar naravnost, buljimo v kočo in hodimo naprej.

No, čez pet minut se nam zazdi, da je malce čudno, ker ne gremo navzdol temveč le povprek v levo. Ustavit. Karto ven. Aha! Točno na sliki bi morali zaviti desno dol. Gremo nazaj! (Pozneje izvemo, da so se naši ta hitri izgubili povsem enako!) Enkratne označbe, sreča jih ne potrebujemo več prav veliko.

Pot je strma, a smo vsi dobro pripravljeni. Jaz prav uživam in bi seveda spet tekel dol. Utrujenosti sploh ne čutim, še kar bi hodil. In tako smo res hitro dol. Vsega skupaj od vrha 3:52. 8:18 hoje. Kar ok, anede?! Za primerjavo: naši ta hitri so imeli čiste hoje za tri ure manj... Huh.

Pri izviru Soče pa taka gneča, da je kar hudo... Še nikoli videl kaj takega.

Dolgo so nas morali čakat, a smo srečno prispeli. Navdušeni, veseli, srečni, ponosni. Vsi!

Gor na Vršič smo vozili v koloni. V koloni! Ne morem verjet... Dol pa najprej češki avtobus potem pa še alpetour. Groza... Še sreča, da se je kolona z Brezja že razpustila...

Še lakoto je bilo treba potešit. Pa smo se odločili kar za pohanega piščanca in to blizu doma. Ko pa sem se najedel, me je pa nekdo začel ugašat. Do takrat je bilo vse ok, a po hrani... Sem pa bil zaspan in utrujen. Sicer pa ni čudno, dolg dan je bil, kajne!

Heleni in meni gredo seveda vse čestitke. Dobra sva. Seveda čestitke tudi vsem ostalim Krtom! Mogoče je tura res huda, a sva poskrbela za vse s pripravljenostjo, pripravami, opremo in varovanjem. Res ni, da bi kar s prve šel na Jalovec, res ne. Včeraj sem opazil, da je dobra pripravljenost eden glavnih ključev do uspešne, varne in zadovoljne poti v gore. Čisto drugače se spopadaš s težavami in čisto drugače se počutiš na koncu, ne pa da si ves razpadel, boleč in zmatran.

Seveda pa sem izlet izrabil tudi za določene logistične in oskrbovalne zadeve. Naprimer: frutabele so povsem dovolj, sendvičev sploh ne rabim. Vode vedno vzamem premalo. Vzami torej kolikor misliš in še eno flašo zraven! Dekstroza je enkratna, pomaga in osveži, guarana pride v poštev le v skrajnih primerih. Gojzarji so super kul, vendar le s pravilnimi nogavicami. Nahrbtnik je enkraten, v celem dnevu porabil le eno majico!

In še eno sva oba pogruntala: če imaš s seboj v gorah kremo za sončenje, jo - prosim - tudi uporabi!!! Ne pa da me danes vse peče...

Mislim, da nama bo tura ostala še dolgo v spominu. Zato pa sva tudi toliko poslikala!

Pravzaprav jo je uspelo zaribat Mitju, ne meni.

V bistvu jaz sploh nisem nič kriv.

Ja. Seveda.

Tehnično jo je res Mitja dokončal, njemu je pač umrla med rokami, ampak glavni krivec pa sem jaz. In še to samo zato, ker sem jo zadnjič popravljal. Hm, popravljal sem jo pa zato, ker jo je spet Mitja pokvaril... Hm, začaran krog, anede?

Skratka, zadevi moraš vsake toliko časa preverit olje. Še posebno po tem, ko pol dneva leži na boku, ko se ti matraš s kolesi. Ko jo postaviš nazaj na kolesa, bogve kam je že šlo olje. Najbrž v zemljo...

Dozdeva se mi, da sem to naredil podzavestno. Kosilnica mi je bila že nekaj časa trn v peti. Kolesa ima namreč tako pametno izdelana, da jo komaj porivaš naokrog... Pa še premalo konjev, pa... pa... Ja, ta prav potrošnik sem! Novo rabimo, pa pika!

Zdaj definitivno. Je ne moreš niti malo obrnit več. Ne gre. Zaribano!

Malo mi je pa res žal, veliko smo skupaj dali! Še posnel sem jo med delom, madona! Nekje od 2004 smo bili skupaj... Za mene in moje vzdrževanje naprav je pravzaprav zdržala presneto dolgo.

Bo treba v lov na drugo. In ker nimam pojma, kaj bi rad, bo to še težja naloga! Veliko, močno, z vsemi pritiklinami, ampak lahko! Majhno, nežno, ne preveč glasno, tako, da jo lahko rinem v vsak klanec. Samohodno. Samovozno. Parkovni traktor? Uau! Stranski izmet, ampak s košaro... Eh, vidim, da bo še veselo in bogve kdaj bomo sploh lahko pokosili. Če bom dolgo motovilil, nam bo moral prit sosed s traktorjem pokosit...

Upam, da bo uživala, tam gor v kosilniških nebesih!

Najprej ideja, potem prva izvedba... in šele dolgo nato, druga izvedba.

Najprej sem bil navdušen. Potem sem se spomnil, da sem siten, če mi kdo menja tempo.

In sem bil res siten. Preden smo šli. Potem nisem bil več toliko. Ampak vseeno si nisem dal veliko opraviti, sem kar tekel po svoje.

Na koncu (ko so minili kot vedno štirje težki kilometri) pa je bilo super.

Me je kar zadihal.

Kar pa je tudi prav.

Sicer le dobrih šest km, ampak... če bi le bilo tole večkrat. Vsaj vodo človek zamenja. Saj je trajalo kar slabih petdeset minut!

Če se bomo navadili na take skupne zadeve potem bo super. In bomo vsi zadovoljni.

Mi je pa tudi postalo jasno, da bo rabil novo kolo. Eh, stroški.

Prav rosno mladi pa nismo več, anede?

Razen po pameti, ko se še vedno dogaja, da naredim kaj podobno neumnega, kot sem to delal pri sedemnajstih. Eh...

Saj zaenkrat še ni hudega, sklepi so res bolj zarostani, ampak nič ni še takega, kar ne bi mogel odpraviti z razgibavanjem. Je pač treba bolj počasi začenjat, potem pa že gre.

Ah, pravzaprav gre zelo super! Če se samo spomnim par let nazaj... ja, takrat pa bi lahko jamral! Ko so bile še stopnice problem. Danes je temu neprimerno bolje. Že notranjo pečko sem tako popravil, da sem pol manj zmrzljiv kot prej. Jopice in debelih nogavic že kar dolgo nisem potreboval, včasih pa brez njih nisem mogel živet. Edino še zelena kapa... to bom pa obdržal!

Ampak proti šestnajstletnikom pa nimam šans. Pa čeprav kar naprej sedijo za računalnikom in pravzaprav čisto nič ne naredijo za kondicijo. Od kje jim kondicija sploh, nimam pojma. Zgleda pride kar iz mladosti same.

Tako naš Mitja v hrib kar teče. Mimogrede. Pa na koncu ni niti nič zmatran in nič ga ne boli. Jaz pa, ki pridno kar naprej nekaj treniram in se res matram ko hudir, se matram še potem, ko me vse boli in sem ves bogi, bogi. Saj vem, da se nima smisla pritoževat, ampak včasih sem res prav jezen na to življenjsko nepravičnost.

Zadnjič sta se Mitja in Jure zaprašila s Primoža ko nora. Seveda stari (jaz) ni mogel tega samo gledati. "Jima bom že pokazal!" sem si mislil, saj sem navzdol prav hiter! Po četrtini poti ju nisem več videl. A sem še vedno obdržal upanje: "ja, ja, od začetka gre, ampak potem se bosta pa zmatrala... potem pa ja!".

Od vsega tega jasno ni bilo nič. Trudil sem se res na skoraj vse moči, ampak saj že v štartu nisem imel nobenih šans. Debele tri minute za njima sem prisopihal kot stara parna lokomotiva.

Sem pa pri tem naredil rekord za dol s Primoža: 20:19. Še vedno mi ni jasno, kako lahko hitreje pritečejo gor, kot jaz dol. Ne, ne gre mi v glavo. Nikakor. Res pa zadeva ni več čudna, če pomislim, da smo tisti dan srečali dva, ki sta tekla gor na Malo planino...

Pravzaprav sem vse skupaj spisal samo zato, da povem, da mi gre včasih tudi bolje, čeprav se mi kar naprej zdi, da mi gre vedno slabše.

Izgovor je povsem na mestu.

Saj vemo kako gre: za tek pa res nič ne rabiš... Stare superge pa gremo!

Japajade.

Sploh ko tek malo razširiš. Pa bi rad še malo v hribe rinil. Tekel. Bogve kaj vse počel še tam okrog.

Ja, opreme se nabere kolikor hočeš! Pravzaprav še preveč. Mnogo preveč.

Ne moreš pa kar brez bit. Saj vztrajava s takimi in drugačnimi zadevami in si le počasi do-kupujeva kaj pomembnega. Sem in tja. Pa še vseeno se nabere veliko.

Storžič naju malo matra. V gojzarjih pač ni za tečt, v tekaških supergah nama bodo pa noge odpadle. Po treh urah sigurno. Zato sva si kupila novo obutev! Ah, koliko neznank... čista matrarija, saj nikakor ne veš nič, ne tega, kaj bi rad, ne tega, kaj bi rabil. In pač kupiš bolj na pamet. In upaš. In upaš.

Salomonke sem tako zadnjič sprobal. So se obnesle kar v redu. Glede na to, da me nič več ne boli (manj pa tudi ne!), je kar v redu. Sicer le štiri ure in pol...

Žulj je ostal običajen, malce je narasel, se potrgal, ampak ostal približno enako benigno maligen. Pač še eni čevlji, na katere so bo treba navadit...

Ampak na Jalovec jih pa raje ne bom vzel, tja bom raje z gojzarji rinil. Še kaka Murovica, dve za trening, da se noga še utrdi, potem bo šlo pa zares...

Druga stvar od opreme pa je nahrbtnik. Tega sem pa res nad-vesel! Moji prejšnji so bili... hja... so bili... ah, pustimo! Zadnjič sem bil tako moker, da je bilo vse v rukzaku premočeno, ker sem pač pozabil vse skupaj zavit v vrečko. Precej zoprna zadeva.

Zato takale zadeva:

Precej majhen, predvsem zaradi tegale:

Končno imam zadevo daleč od hrbta. Na zadnjem izletu se je izkazal za super! Tako za gor, kot tudi za dol, ko se ga da dobro pritrdit in ne opleta. Edini problem, ki ga vidim, je velikost. Ko pa tako rad vedno vse vlačim s seboj in sem tak zmrzljivež!

Pogrešam pa pri vseh teh nahrbtnikih eno stvar: navodila za uporabo. Zakaj se ljudem zdi povsem jasno, kako se tak rukzak uporablja? OK, to že, kako ga daš na ramo, ampak tole ima milijon zank, tisoč nekih pripravljenih stvari, za katere se mi niti ne sanja, čemu so namenjeni. Naprimer, to že vem, da je nekaj za palice, ampak, hej! kako palice pravilno spravit notri?! Gre lahko cepin kam? Čemu služi trak na naramnici? Itd. Itd. Itd. Milijon vprašanj na katere ni odgovora.

Mogoče je najbolje, da začnem malo bolj gledat pri ostalih. Ali pa jim slikat nahrbtnike. Mogoče se pa kaj naučim!

Na trekingu se bo moralo vse skupaj izkazati. No, še najbolj se bom moral izkazati sam, a oprema mi bo morala biti v pomoč. Ne, da se bom moral z njo ukvarjat nekaj brezveze. Kako bo vse skupaj uspelo, bomo pa videli, anede!

Nateg. Zajeb. Neumnost. Udarec mimo. Itd.

Pravzaprav sem se malo ukakil. Smo se malo ukakili.

Ampak tako je, če prevlada razum in ne poslušaš srca. Ali kakor je rekel mimogredoči pohodnik na Primožu: "se vam ni dalo, kaj?" in zraven še pribil nekaj o pohodnikih in vremenu, a tisto vseeno ni za objavo, ker se preprosto ne strinjam z njim.

Ja, vstali smo ob 4h. Da bi lahko končno prišli na presneti Grintovec.

Pa je bilo zjutraj vreme takšno:

A preden smo prišli do Kamniške Bistrice, je bilo že toliko svetlo, da se je lepo videlo, da so prav vsi vrhovi v oblakih. In to v dobrih oblakih! Nagužvano, natlačeno, zabasano!

Kaj zdaj?

Prerekanja je bilo kar nekaj, a vreme res ni bilo prav nič obetavno. Zakaj bi hodili na Kokrško, če je pet metrov nad njim oblaaaaak? Tudi Kamniško odpade. Le Velika planina ima malo boljše vreme, je ravno prav visoka.

Pa še dva najstnika sva imela s seboj.

Odločitev ni bila lahka, a nihče si ni mislil, v kaj se bo vse skupaj razvilo...

Na Sv. Primožu je bilo lepo. Krvavec je bil fino pod oblaki, ravno malce od stolpa naprej se je začelo. Prav nagravžen, težak pokrov. Ufff,  hvala bogu, smo najbrž pomislili vsi štirje...

Slikali nismo. Ni bilo potrebe, saj je bilo tako zabasano, da se itak nič ni videlo... Pa smo jo veselo rintali naprej. Tam, sredi pasjih pečin smo videli, da se je pravzaprav še vse malo spustilo! Kokrško je bilo tik pod oblačnostjo in zgledalo je, da bodo presneti oblaki prav vse pojedli. Nam pa je igralo srce, da smo se pravilno odločili!

Še na Mali planini je kazalo kar slabo, prav nič dobro, ne!

Dober trening, saj je bilo do sem tudi lepo! Planina je vedno lepa, zelena. Čajček dober, ljudi polno. Pa je bilo treba počasi it, ker sem že postajal zaspan in najbrž ne bi bilo dobro, ko bi kar tam na klopi malo zadremal...

Pa smo rekli, da gremo pogledat še na rob! Mimo domžalskega doma in... in... n.e..m.o.r.e.š..v.e.r.j.e.t!!! Tam zadaj se kaže lump! Odkrit! Celo z malce sončka! Arrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrghhhhhhhhhhhhhh!

In kje, lepo prosim, hudiča, so oblaki? Kje je vsa tista zabasanost? Kater hudir jo je odnesel? Kam je šla? Kam se je izgubila?

Katastrofa! Res.

Malo smo skakali. Eni več, drugi manj. Prepirali pa smo se še dolgo v dolino. Se malo obtoževali. Skušali razumeti. Podajali razloge. Se počutili izdane. Bili prikrajšani.

In tako je en lep izlet izzvenel v prazno, a je bil na koncu vseeno v svojem bistvu lep. Temu se ne da oporekat. Le neka senca, senca napačne odločitve ga je prekrila in zabrisala zelenost Planine ter lepoto poti. In kakorkoli se trudiš in tudi če najdeš še sto razlogov zakaj in kako, te sence ne gre izbrisati.

Ja, res, prav res je bilo škoda dneva.

A življenje je pač sestavljeno iz polno takih napačnih odločitev, razočaranj, porazov in ostalih podobno sitnih momentov. So njegov osnovni sestavni del in prav zaradi tega tako zoprni. Vendar pa, bolje kot objokovati za nazaj, se je na podlagi izkušenj pripraviti za naprej!

In zato me malce skrbi. Bomo drugič manj objektivni? Bomo vzeli poraz v zakup in vedno vseeno malce mislili: "kaj pa, če?"? Zadeva ima lahko precej neprijetne posledice. Z vremenom in razmerami se pač ni za hecat.

Cel zajeb, res!

Nekateri dnevi prav dobro uspejo.

Naprimer sreda, ko sva se zaprašila na Murovico.

Poznopopoldanski sonček prav lepo osvetli vse naokrog in svet dobi čaroben odsev.

Zelo blizu svojega rekorda, vsekakor pa ga je naredila Helena. Sva kar veliko pretekla, še posebej sem ponosen na klanec od Trojice pa do parkirišča pod Murovico. Niti ne vem, če mi je to kdaj že uspelo. Dobrih 10km.

Potem je bila sobota, ko sva se že zbudila z mislijo na Gradiško. Že dolgo nisva bila tam in, ker vem, da gre Helena rada tja, sem si jo že prejšnji dan zasigural. Drugače sam najbrž ne bi stegnil riti... hm, nog.

Uspela sta dva kroga, sicer nič hitrejšega, vendar kar ok. Nekam visok utrip sem imel za zjutraj... me tole Gradiško že navsezgodaj požene v višave? Obrati so bili namreč 171/190 pri tempu 7:05, kar je še zame preveč. Čudno.

Popoldne smo šli malo pogledat Nono, nazaj grede pa smo še malce raziskovali. Našli smo celo golf igrišče, naselje pa manjše, kot se nam je zdelo, da bi moralo bit. Ampak ni kaj, lepo je imet golf travico pred sabo, razgled je pa res dober.

Nedelja pa... ah, nedelja...

To je pa čisto nekaj drugega... to je pa tisto v naslovu: drugič pa ne.

Ampak čustva so še preveč močna, iskre se še vedno krešejo in zato bom opis prestavil na kasnejši čas. Vprašamo se lahko le: če smo imeli namen it na Grintovec (in smo zato vstali ob 4h), zakaj torej tale slika:

Jah, na dvajsetem mestu sem, tega pa nisem vedel. Niti ni tako slabo!

Kar prijavila sva se.

In to na pohodniško varianto, čeprav sem hotel začet z aktivno. Pa me je Helena prepričala kar v pohodniško.

Zdaj sem pa vznemirjen. Zelo vznemirjen. Mogoče bi lahko temu rekli tudi strah, ampak, ne... je vznemirjenost. Nekaj zaupanja pa le imam lahko, mater, v desetih urah se bom pa že priplazil do cilja...

Že kar nekaj časa spremljam zadevo, se zanimam in preberem vse, kar kdo napiše. Če me po toliko časa še ni spustilo, to mora nekaj pomenit! Saj treniram, več, kot sem vsa ta leta dozdaj! Hodim v hribe, tečem, se pojam gor in dol (raje dol). Še nikoli toliko. Pa me še vedno vse boli, vsak dan sproti. Ampak nekaj kondicije pa sem moral nabrat, letos sva bila pridna že čisto od začetka leta! Časa je seveda premalo, da bi delal kakšne daljše trekinge, zato pa obstaja kanček strahu, kaj pa, če bo teh kilometrov preveč in ne bom zmogel? Za Heleno se prav nič ne bojim, bolj bom jaz problem, ker sem še vedno - in najbrž bom vedno - počasen. Eh...

Zato je treba probat. Mogoče nama pa ne bo všeč, čeprav to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je seveda: kaj pa, če nama bo všeč?!

Kaj bova naredila v tem primeru?

Eni se toliko trudijo s fasadami, s celo podobo hiše in tako naprej.

Saj to ni prav nič slabega, prav lepo je, če hiše dobro zgledajo. Ampak, obstajajo tudi boljši načini.

Hitrejši, cenejši...

Res da ne toliko obstojni, a vseeno.

Že zadnjič, na Storžič, ko sem lezel na Kališče, sem ga dobil. Takoj, po eni uri hoda. Kako mi je to uspelo, mi ni jasno.

Ampak potem je bil oba dni tam, le še večji je postajal in na koncu je bil že pošteno zoprn.

Prav hitro se potem ne zmanjša. Sem moral z njim še parkrat tečt. It na Šmarno goro z njim. Na Brano seveda tudi.

In tako ga pridno hranim, da ja ni nikoli prav dosti manjši. Me prav zanima ali bo kdaj izginil ali se bova preprosto morala navaditi en na drugega?

Kaj potem? Imaš pač žulj večno ali kaj?!

Dobil sem ga v gojzarjih, mojih gojzarjih. V gojzarjih, s katerimi sem že vse prelezel. V gojzarjih, v katerih sem preživel 24 ur hoje na Sv. Primoža. Težko rečem temu, da čevelj ni uhojen, anede? Zakaj torej zdaj, kar naenkrat? Se je kaj spremenilo, mi je zrasla noga, se je zmanjšal/povečal gojzar? Nogavice?

Porkaduš, malo pa mi gre na živce. Priznam.

Zato bi prosil oba, nogo in gojzar, da se zmenita, kateri od vaju bo popustil in mi dal mir. Eden se bo pač moral privaditi! Po tolikem času najbrž ni za misliti, da bom menjal gojzar. Nogo še manj. Bosta morala zdržat en z drugim, preprosto ne gre drugače!

Prosim, hvala.

Že v soboto nisem mogel nikakor vstat, danes je bila pa sploh kriza.

Seveda, ponedeljek, služba, vrtec, same take, sitnobne zadeve. In se prav nikomur ni dalo vstat. Ne meni, ne Heleni, ne tamaučku. Ta je še posebej izdavil, ko smo ga budili: "sam ne mi rečt, da je treba dons v vrtec!"... Se je potem poznalo, smo se spokali od doma skoraj pol ure kasneje.

Kam se nam pa mudi...

Ja, kam, to tudi mene zanima! Vikend je bil spet tak..., čaki, a je sploh bil? Vikend?

Danes zjutraj sva ugotovila, da je pa bil to pravzaprav vikend, ko nismo imeli nič planiranega. Prazen, nepopisan list. Nobenega opomnika. Nič alarmov, piskanja, listkov... nič. Prazen. Kot že dolgo ne.

Zdaj, ko pogledam nazaj, je seveda popolnoma jasno, da smo si ta prazen list nafilal do konca. Z vsem, česar drugače ne moremo opravit.

Ha! Vsa fora je torej v tem, da se moramo mirkat nesplaniranih vikendov?

Teden je hitro mimo. Hvala bogu, tokrat ni bilo prehoda kakšne blesave fronte. Se je že vnaprej vedelo, da bo lepa sobota.

Seveda je treba to izkoristit.

Pa smo šli na Brano. Helena, Mitja in jaz.

Zjutraj najprej sploh nisem mogel vstat. Potem sem se komaj zvalil dol po stopnicah. Vse me je bolelo kot da bi me kdo pretepal ponoči. Ker sem imel ponoči še skrbi, sem še slabo spal. Jajc, torej. Do Kamniške sem komaj pripeljal, ene parkrat sem hotel kar obrnit, it nazaj... Pa je trma prevagala, za kar se ji iz srca zahvaljujem.

Tokrat smo začeli na Jermanci, časa nikoli ni dovolj, pa še Mitjo sva malo šparala, čeprav povsem brez razloga... Do Kamniškega sem bil že veselo zadihan in spet sta me morala kar naprej čakat.

Vse skupaj se mi čudno zdi... Zadeve in časov nikakor ne morem primerjat, zato res ne vem ali sem tako počasen. Kaj pa... kaj pa, če sta onadva tako hitra, kaj? Se mi vedno bolj dozdeva, da hočejo od mene še več... pa ne gre!

No, na Kamniškem smo si privoščili en čaj, sendvič, potem smo jo pa že rintali naprej. Pri Kamniških si ponavadi vedno prepozen - ko prideš gor, je gor tudi oblak. Zato smo kar stopili, takoj zgrešili, skoraj šli na Tursko goro, a plan je bil drugačen!

Takoj nad meliščem se že zagrizeš v skale.

Prav do vrha malo poplezuješ, nič hujšega, tudi varoval je sila malo, a jih pravzaprav ne potrebuješ. Dve zajli in trije klini. Enkratno!

Naša dva sta bila navdušena, jaz pa seveda tudi. Malo sem spet izprašil svoj strah, še posebej nazaj dol. S strahovi se je treba spoprijemat, anede!

Na vrhu pa že meglice... jebela cesta pa kamniške... se mi je kar zdelo, da bi morali biti gor še uro prej. Arghhh.

Čeprav tako slabo spet ni bilo, nekaj razgleda pa je le bilo. Saj tako nisem imel kakega boljšega fotoaparata, da bi kaj poslikal.

Potem se nas je na vrhu kar nekaj nabralo, ena gasilska ni bila več problem. Jaz seveda z mojo slavno kapo, a, hej!, je ne dam! Čim malce piha... hop, kapo na glavo! Tako sem bil vzgojen, nič jaz kriv... No, res je, da mi gre veter v mokri glavi na živce in kaj boljšega kot kapa. Tudi nič ne maram, da me zebe, če že trogam zadeve gor, jih pač takoj uporabim!

Sestop je šel mnogo bolje, kot sem si predstavljal. Je veselje, če ima človek moč v nogah. Še sneg smo našli, nekaj sem ga jedel, a je imel tako čuden okus... Mater, še sneg ni več isti...

Pogledat še Rinko...

Potem pa doooooool! Hm, vsi trije smo kar nekaj poti tekli... Najbrž smo se trumam, ki so šle gor, zdeli malo smešni, ampak kaj čmo. Nam so se zdeli oni malo čudni, ker hodijo sredi dneva v hribe. Vrooooče!

Dol smo bili torej ena, dva, tri, na Jermanci si pa sploh takoj.

Izprosil sem si pivo, ker je bilo res vroče, zato smo lahko tokrat počofotali tudi v Bistrici. Tale slika sicer kaže, da sem jaz pogumen, a v naslednjem (istem!) trenutku sem bil že zunaj... Kako je to mrzlo!!! Kako bolijo noge!

In to je bilo to. Ob enih smo že doma, kjer nas čaka presenečenje! Kaj lepšega kot tak sprejem!

1:43 na Sedlo, 1:00 na Brano, dol 0:48 in 1:09, skupaj torej 4:40 za 1300 višincev in cca 12 km. Nekje pri sestopu sem zgleda nekaj pritisnil, tale FR305 ima res neumno postavljene gumbe. Potem je pa kar naprej nekaj signal izgubljal.

A je treba posebej povedat, da bomo šli še?