Vsako jutro me zdrami pogled na tole zapuščino sredi Ljubljane. Kot mesto duhov, se v postindustrijski dobi ohranja spomin na neke davne časa. Kar slišim sireno za pričetek izmene, modre kombinezone in čepice, ki so se ob 6:00 že usklajeno gibali mimo trakov, sortirnic, dvigal, kotlov in strojev. In pet minut pred 14:00 so že stali v vrsti pred rampo za odhod domov.

 

Medtem, ko sem jaz na jutranji kavi v času njihove malice in se vračam proti večeru, se spet spomnim na vsa delovna leta mojih staršev, ki so kljub trdemu delu v tovarnah imeli celo popoldan zase. Vse za razvoj in napredek družbe.