Povod za tokratni obisk Londona je bila FOWA - konferenca, ki je obetala nekaj zanimivih dogodkov in svežih zamisli.

Ne morem reči, da me je razočarala, pa vendar sem imela občutek, da sem poslušala že slišano in videla že videno. Morda zato, ker se nisem mogla opredeliti ne za razvijalca niti za poslovno stran in sem tavala med predavanji. Velike razlike v podajanju niti nisem opazila, lahko pa strnem poudarke v nekaj alinej.

Če želimo razviti aplikacijo, ki ji ljudje zaupajo, jo delijo s prijatelji in v ustreznem kontekstu ponuditi zanimivo funkcionalnost opremljeno z osebnimi podatki, je dobro, da upoštevamo slednje:

Socialna omrežja, (Social Networks)
Osebne nastavitve strani (Personal Dashboards like igoogle)
Osebne predmetne strani  (Social Object Side like Flicker)
CRM sisteme (like Oracle CRM)
Druge spletne strani, ki nekaj pomenijo našim prijateljem ...

Ker tudi nisem ravno ljubitelj piva, ne poznam niti njihovih imen, se tudi tem užitkom na večerni zabavi v Foxu nisem pretirano predajala. Edina svetla točka in dobra družba so bili kolegi iz Renderspace, ki sem jih spoznala šele na konferenci.

Drug del mi je šel malo bolje, kot turistična vodička sem spremljala Mitja, ki je šel z mano na pot. Prekrižarila sva dobršen del Londona, izbirala bolj njemu všečne kraje in vsak večer padla od utrujenosti v posteljo.

 mestne oblasti

Ugotavljam predvsem, da se je tudi London v nekaj letih precej spremenil. Vse se mi je zdelo mnogo dražje, zagotovo pa hrana. Pa še nekaj, tu sedaj nihče več ne kadi. Kajenje je prepovedano povsod, ne samo v notranjih prostorih, mislim, da so izjeme samo zunanji prostori pri Pubih.

 pogled s Tower Bridgea

Ker sva prenočevala zraven ExCel centra, kjer je bila konferenca, le ta pa je v precej oddaljenem Docklands-u, sva do centra potrebovala več kot uro. Imeli smo še smolo s podzemnimi, saj so ravno ta vikend kar nekaj prog začasno zaprli zaradi preurejanja. Tako sva morala kombinirati nadomestne avtobuse, pa še več presedanj s podzemnimi. Še vedno pa se nisem udomačila z levo orientacijo. Ko se postaviš z mapo v roki in želiš v pravo smer, ne veš na katero stran ceste se postaviti, saj tudi prečkaš cesto tam, kjer te najprej zadene avto, ki pride z desne... Za to bi potrebovala malo več časa :)

 Camden market

Če pa sem želela gledati TV, pa so na večini kanalov, predvsem pa na BBC News govorili 24 ur samo o eni stvari - finančni krizi. O zamrznjenih sredstvih, o pokojninskih skladih, ki jih več ni, o propadlih investicijah v Islandskih bankah, o premieru in narodni banki, ki se trudi rešiti, kar se da. Občutek, ki ga dobiš, ko poslušaš njihove novice je katastrofalen. Vsa komunikacija in podajanje novic že meji na histerijo. Dejansko se ruši svetovni bančni sistem kot hišica iz kart, spraševala sem se, če spoh bom imela še službo, ko se bom vrnila domov. In ko prideš v Slovenijo, se tu in tam pojavi kaka novica o zdrsu tečajev.

Trenutno se mi zdi, da naši ljubi finančniki molčijo morda bolj, kot bi bilo potrebno. Se pa strinjam, da se pojavu stampeda bolje izogniti. Vendar ne verjamem, da nas svetovna kriza lahko toliko zaobide, kot nam želijo o tem zamolčati naši vrhovi.

več fotk iz potepanja po mestu, seveda v Galeriji.

Je že tako, da se oktobra vedno odpraviva na malo podaljšan vikend. Če želiva še malo romantike, pa nikakor ne zgrešiva, ko se odpraviva po Italiji. Tudi tokrat naju ni razočarala.

Od doma smo odšli brez jasnega cilja. Nekam proti jugu, še malo na morje, potem pa, kamor zanese pot. Najprej smo se ustavili v Ravenni. Krasno mestece, ampak tako blizu še lepših plaž, tja do Riminija. Mivka in za celo morje školjk.

Obisk San Marina se je ponujal kar sam.

Čeprav je neznansko pihalo smo prehodili dobršen del mesta, ampak zaviti v bunde smo kar hitro pobegnili naprej. Še je bilo dovolj časa, da sva se kar pogumno spustila še naprej proti jugu.

Vožnja skozi Toskano do Umbrije. Tam pa spet čisto drugi svet. Mesto, ki te očara s svojimi zavitimi ulicami, starodavnimi trgi, prijaznimi ljudmi.

Bilo je nenavadno živahno. Resda sobota zvečer, vendar toliko ljudi na ulicah ne srečaš kjerkoli.

Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s prijetnim soncem, kapučinom in toplimi rogljički. Nato pa po Tiberini nazaj proti domu. Prevozili 1300 km, vendar (spet) doživeli toliko lepega.

Več slik v galeriji.

Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Dve tretjini istoimenskega narodnega parka sta poraščeni z gozdovi, ki jih  odlikujejo najrazličnejše rastlinske skupnosti - od bukovih gozdov do avtohtonih gozdov črnega bora.

 soteska Velike Paklenice

Prizora iz skoraj zapuščenega naselja Marasovići, ob samem vhodu v kanjon Velike Paklenice.

 
Dolina pri vhodu v sotesko, levo in desno so stene, namenjenu plezanju.

Petdesetletna tradicija alpinizma in športnega plezanja je Paklenico uvrstilo med najbolj znana evropska plezalna središča. V Paklenici traja sezona plezanja od aprila do novembra, največ plezalcev pa se tukaj zbere okrog 1. maja, ko je organizirano mednarodno alpinistično srečanje "Big Wall Speed Climbing".

Ker je zgrajena iz apnenca in dolomita, se Paklenica odlikuje z bogastvom kraških pojavov. Največji in z jamskimi okrasi najbogatejši jami sta Vodarica ter Manita peč, ki je urejena za turistične obhode. Med florističnimi okrasi Paklenice izstopa skalna vegetacija, še posebej razne vrste zvončkov, na skalovju pa prevladujeta kadulja in vresje. Na pakleniških livadah rastejo številne vrste orhidej  in perunik. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških fenomenov, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta, atraktivnimi krajinami in nedotaknjeno naravo.

Pešačenje je edini način, da res spoznate Paklenico. Na območju Parka obstaja okrog 150 km steza in poti, od turističnih, ki iz kanjona Velike Paklenice vodijo do jame Manite peči, gozdarske koče "Lugarnice" in planinskega doma do planinskih poti, ki vodijo na najvišjih velebitskih vrhov Vaganskega vrha (1758m) in Svetega brda (1753). Le kdo se ne spomni zgodb in filma Winnetu? Le malokateri pa ve, da je bil film posnet kar v Paklenici in v bližnjem kanjonu reke Zrmanje (Rio pecos).

  
Oskrba koč - dvakrat do trikrat dnevo se vzpnejo z novimi zalogami,  Večka kula - stražni stolp še iz časov vpadov Turkov v te kraje. (14.-16. stoletje)

Planinski dom - na cilju se je zelo prilegla domača "travarica" iz plave rutve.

Ob obali je mesto Stari grad Paklenica, ki posrečeno združuje tako planince kot morske navdušence. Da pa je bil kraj že od nekdaj zanimiv, se lahko prepričamo na vzorno urejenih učnih poteh, kjer je opisana in poslikana cela zgodovina kraja od pračasa naprej.

Nekaj lepih fotografij na uradnih straneh.

Nedeljsko potepanje

Med iskanjem izhodiščne poti za naš naslednji pohod društva, ki bo kar na sam vrh Montaža ali Poliškega špika po naše, smo se sprehodili po planini Pecol. Kako zelo je planina neizmerna, smo spoznali, ko smo naredili manjšo krožno pot po pobočju in za to potrebovali cele tri ure.

 planina Pecol

Med hojo po pobočju planine Pecol smo večkrat videli tudi zajetne bele kupe peska, pa tudi kar nekaj lukenj v podzemna bivališča.

 sveže izkopani vhodi v podzemne rove

Upala sem, da so bivališča res svizčeva in da tamaučka ne učim kakšnih bedarij. Do sedaj sem svizca videla samo enkrat, zelo od daleč, nekje na poti na Krn. Slišali pa smo tudi presunljive žvižge, ki so parali nebo. Ker so ptice letele nizko nad nami, smo bili prepričani, da se oglašajo ujede. Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Takrat smo  se dvignili že na 1870 nadmorske višine, ko smo zagledali prelepo mini dolinico, polno cvetja in velikih kamnov. Povsem nepričakovano smo se znašli v Deželi svizcev.

 dežela svizcev, v ozadju Montaž

Sedli smo in občudovali naravo, ko se kar naenkrat na sosednjem kamnu prikaže svizec. Nato še eden. Kriknila sem od navdušenja in kazala Alešu, naj fotka. Svizca sta bila še precej daleč, zato je Aleš uporabil kar daljnogled. Skoraj si nismo upali dihati, da ga ne bi premotili.

 svizca na skali

 fotkanje svizca prek daljnogleda

Pogled na ostale skale nas je prepričal, da smo na obisku v čisto pravi deželi svizcev. Skoraj za vsakim kamnom nas je gledala zvedava glavica. Ko so ugotovili, da najbrž nismo nevarni, so se mirno pasli in družili, ne meneč se za našo prisotnost. Doživetje je bilo res nenavadno. Posebej sem vesela, da je bil zraven tamauček, ki jih je prvič videl v živo.

Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci (marmota marmota) živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.

 samica z mladičkom

Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi.

 svizec pred poletnim rovom

Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.

 straža pred vhodom v domovanje

Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.

 prijateljski objem
 
Lahko bi končala "In potem svizec zavije ..." pa ne morem, ko pa je vse res! Svizci imajo tam zgoraj v višavju čisto pravi - neverjetni svet.

Povzeto po: http://www.gore-ljudje.net/novosti/36683/