Odkar sem v Krtini in se družim s hribolazci, jih tudi kar naprej sprašujem, kako se imenuje kateri vrh. Le pozimi, ko je vidljivost izvrstna, imamo takšen pogled na hribe:

Neštetokrat so mi povedali, da je levo od Kamniškega sedla Brana, desno pa se vidi Planjava. Pa si nisem kaj prida zapomnila, do danes. Sedaj ne pozabim nikoli več. Danes smo splezali na Planjavo. In ko enkrat doživiš to lepoto, to čarobno pot, postane del tebe, kot pravljica iz globin.

Ponovno smo se dobili z Maretom, tako kot spomladi in smo zarana zjutraj krenili na Kamniško sedlo. Kar presenečeni smo bili, da je tolmuček, malo pred Pastirci letos celo poletje moker, zato nismo spustili prilike za oskrbo z res mrzlo in bistro vodo izpod planin.

Na sedlu smo že nekaj čez osmo zjutraj. Vsekakor se nam je šlo še dalje, le nismo se mogli odločiti kam. Levo ali desno?

Pa smo sklenili, da nadaljujemo prekinjen pohod, ko smo s Krti morali v dolino zaradi dežja. Takrat nam je ostala neobiskana Planjava. Torej? Pot pod noge in gremo višje. Meglice, ki so se dvigale iz dolin so nas kar malce preganjale, lovile, navsezadnje pa ravno toliko odkrile, da je bil pridih čarobnosti popoln.

Na vrhu pa - pogled za bogove. Vse naokoli nas vrhovi, meglice, sonce... 

pogled na Ojstrico iz Planjave

Poglejmo še strani v planinskem vodniku; kaj piše o Planjavi:

Najveličasnejša in mogočna je severna plat gore. Z vrha se grezi skoraj navpično 1000 m visoka in široka severna stena naravnost v Kot ali sklep Logarske doline. S to višino je pri nas takoj za Triglavsko severno steno...
Z vrha je lep razgled na sever h Karavankam, bližnji Mrzli gori, nepozabni pa so neposredni prizori v globino, v široko zeleno Logarsko dolino in na Okrešelj z njegovim enkratnim visokim sklanim obodom, nad katerim se na zahodu kaže vzvišena Skuta,...
Preg bližnjih gora sega na jug pogled na gozdna slemena in vrhove Dolenjske in Notranjske, medtem ko se na vzhod ustavlja pogled na bližnjih vrhovih: na vitki Ojstrici, Lučki babi, zeleni kotlinici Korošice in odsekanem sklanem Dedcu...
Od koče na Kamniškem sedlu - 2h.

Nikakor se ne strinjam, da smo cel dan zapravljali čas. Res je, da kljub vsemu delu, ki ga imamo, vse pustimo in gremo v hribe. Tam gori pa je drug svet. Šele tam se zaveš, kje je tvoj prostor, kako nepomemben si in hkrati tako zelo svoboden in prost.  Ja, v hribih se skriva še mnogo več odgovorov, le poiskati jih je potrebno.

Otroci so bili doma, midva pa ne. Končno je prišel na vrsto dolgo pričakovan dvodnevni pohod s ŠD Krti. Prečili smo del kamniških alp, prvi dan smo naredili skupaj 9ur hoje, večina od prehojenih poti je bila zelo zahtevnih.

Lahko rečem samo, da je bil tole zagotovo moj najtežji pohod, pa vendar sem bila povsem razočarana, ko je naslednje jutro padal dež in nismo mogli nikamor več, kot le v dolino. Jaz bi še! Tule pa še nekaj fotk.

Nedeljsko potepanje

Med iskanjem izhodiščne poti za naš naslednji pohod društva, ki bo kar na sam vrh Montaža ali Poliškega špika po naše, smo se sprehodili po planini Pecol. Kako zelo je planina neizmerna, smo spoznali, ko smo naredili manjšo krožno pot po pobočju in za to potrebovali cele tri ure.

 planina Pecol

Med hojo po pobočju planine Pecol smo večkrat videli tudi zajetne bele kupe peska, pa tudi kar nekaj lukenj v podzemna bivališča.

 sveže izkopani vhodi v podzemne rove

Upala sem, da so bivališča res svizčeva in da tamaučka ne učim kakšnih bedarij. Do sedaj sem svizca videla samo enkrat, zelo od daleč, nekje na poti na Krn. Slišali pa smo tudi presunljive žvižge, ki so parali nebo. Ker so ptice letele nizko nad nami, smo bili prepričani, da se oglašajo ujede. Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Takrat smo  se dvignili že na 1870 nadmorske višine, ko smo zagledali prelepo mini dolinico, polno cvetja in velikih kamnov. Povsem nepričakovano smo se znašli v Deželi svizcev.

 dežela svizcev, v ozadju Montaž

Sedli smo in občudovali naravo, ko se kar naenkrat na sosednjem kamnu prikaže svizec. Nato še eden. Kriknila sem od navdušenja in kazala Alešu, naj fotka. Svizca sta bila še precej daleč, zato je Aleš uporabil kar daljnogled. Skoraj si nismo upali dihati, da ga ne bi premotili.

 svizca na skali

 fotkanje svizca prek daljnogleda

Pogled na ostale skale nas je prepričal, da smo na obisku v čisto pravi deželi svizcev. Skoraj za vsakim kamnom nas je gledala zvedava glavica. Ko so ugotovili, da najbrž nismo nevarni, so se mirno pasli in družili, ne meneč se za našo prisotnost. Doživetje je bilo res nenavadno. Posebej sem vesela, da je bil zraven tamauček, ki jih je prvič videl v živo.

Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci (marmota marmota) živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.

 samica z mladičkom

Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi.

 svizec pred poletnim rovom

Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.

 straža pred vhodom v domovanje

Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.

 prijateljski objem
 
Lahko bi končala "In potem svizec zavije ..." pa ne morem, ko pa je vse res! Svizci imajo tam zgoraj v višavju čisto pravi - neverjetni svet.

Povzeto po: http://www.gore-ljudje.net/novosti/36683/

Celo lansko poletje sva se z Alešem pogovarjala, kako bova ob sobotah zjutraj hodila v hribe. Žal sva se samo pogovarjala, naredila pa nič. Nobena sobota ni bila dovolj prosta in dovolj primerna.

Pa je tako enostavno. Samo vstati moraš dovolj zgodaj, pobrati palice, majice, nekaj vode in že lahko greš. Le kaj je lepšega, kot biti v hribih, ko se dan prebuja? Sploh pa je Kamniško sedlo s svojim razgledom na Logarsko dolino, enkratna izbira za začetek poletnih poti. In sva šla. Skoraj pred vrhom naju je dohitel kolega Mare, in vsi smo se strinjali, da naslednjič vstanemo uro prej, kajti danes smo hojo začeli ob 5h, pa nas je sonce že močno prehitelo.

Je bilo pa danes zanimivo tudi zato, ker so bile poti proti vrhu tako polne močeradov,  da kaj takega še nisem videla. Vedno sem mislila, da močeradi žive samo ob potokih. No, sporočam, da temu ni tako, in da jih lahko najdete tudi na 1.800 nadmorske višine.