Saj smo vedeli! Napoved je eno, sneg pa nekaj drugega.

Planjava včeraj, 29. avgusta:

in danes, 30. avgusta:

Še včeraj sva hodila v kratkih rokavih naokoli in se sončkala na vrhu Brane, danes pa takole.

Saj še cunj z morja nismo pospravili!

Toliko lepot zbranih na enem mestu je možno najti samo, če se vsaj malo potrudiš in obiščeš vse te skrite kotičke na trasi tolminskega trekinga.

Jutro v Tolminu, ob smaragdni reki, nato pa s Planine Kuhinja še pomežik morju, da bi prek meglic dosegli naš vrh.

Fascinanten razgled s Krna, pogled, ki je že od prvih pohodov v hribe moj najljubši.

Še bolj divji in brezčasen pa je Vrh nad peski.

Velikih in malih radosti kar ni bilo konca. Še pri prečenjenu potoka smo naleteli na ostanke nekega drugega morja.

Se še iz Hudičevega mosta zazrli v globine Tolminskih korit in dan se je prevesil v večer.

Hvala Migavcem, ki so nam pripravili in omogočili to nepozabno in enkratno doživetje!

Pa je že za nami tudi naš obisk triglavskih jezer, ki so dostopna po dovolj varnih in lahkih poteh, prav primernih za dvodnevni družinski potep po visokogorju.

Bolj kot jezera smo šteli planšarije, Planine, ki se v veliki večini obnavljajo in živijo na svoj, sodobnejši način. Koče so sedaj namenjena preživljanju prostega časa na Planini, časi, ko so z živino, mlekom in mlečnimi izdelki nudile preživetje, pa so v pozabi.

Hodili smo ves dan, saj smo načrtovali nočitev na Komni. Izbrali smo jo zaradi jutranjih razgledov v dolino in ni nas razočarala. Pogledi na jutranje meglice nad jezerom, medtem, ko smo se sami kopali v soncu, so res nekaj dragocenega.

Po večerji in namestitvi v sobah s skupnimi ležišči, kar nismo mogli še mirovat, pa smo šli še na en sprehod in pijačo do koče po Bogatinom. Le tako smo res v celoti zapolnili dan in končno smo se spravili v postelje na zaslužen počitek.

Sobo smo si delili še z enim parom. Smo se samo pozdravili v angleščini, njihove narodnosti pa nisva uspela ugotoviti, saj nista bila prav nič zgovorna. Veliko sta gledala v mapo ViaAlpina, zato predvidevam, da nadaljujeta to zanimivo mednarodno pot po Alpah.  Kaj sta si po napol prečuti noči lahko mislila o nas, lahko pa samo ugibam. No, v sobi z neznanci se ti kaj hitro lahko zgodi, da nekdo smrči, kar za nekatere ni nič posebnega, drugi pa ob smrčaču nikakor ne morejo zaspati.

Mi smo takoj zaspali, ampak po nekaj minutah spanja me je popolnoma zbudilo smrčanje našega tamaučka. Zavedla sem se, da smo popolnoma pozabili na ta "problem", saj smo ga domači vajeni, tujci v sobi pa nikakor. Ker ima močno povečane nebnice in žrelnico, ki mu skorajda povsem zapirata dihalne poti, se ponoči resnično muči z dihanjem, rezultat pa je neznansko smrčanje. Čeprav je bil že operiran na žrelnici, se je le ta obrasla in ga isti postopek čaka ponovno v januarju. Do takrat pa so naše noči precej glasne.

No, v sobi je spal Aleš, ki se ni dal motiti in tamauček. Sostanovalca pa sta se obračala, gledala na uro, vzdihovala in na vsak način dajala vedeti, da ne moreta zaspati. Jaz sem budna ležala zraven tamaučka, ga skušala obračati, ga zamotiti, vendar brez uspeha. Bilo mi je silno neprijetno, vendar nisem vedela, kaj naj naredim. Naj zbudim vse po vrsti, skupaj z oskrbnikom in nas selim v svojo sobo? To bi lahko naredila zvečer, tokrat pa je bilo že prepozno.

Ure so minevale, malce sem podremala, zjutraj ob prvem svitu pa smo eni in drugi pobrali svoje stvari ter se razšli vsak v svojo smer. Ko bi se vsaj pogovarjali. Tako pa mi je ostal čuden občutek, da smo paru, ki je prenočil z nama ukradli del noči in počitka.

Od koče smo se lahko poslovili šele ob sedmih, kar mi je pravzaprav čudno, saj je sonce takrat že lepo na nebu. Še dobro, da smo se gibali po senčni poti, večinoma smo bili tudi precej mokri od podrastja v gozdu, dokler nismo prišli do planine Viševnik, kjer so razgledi na vrhove nad nami že vabili na nove poti, odprte, višje, zračnejše.

Se že veselim.

<-- drugi del

9. dan

Izpitna tura

Pohod na Lemež, pričnemo ob 5:15 z odhodom iz Lepene, pohod vodimo po načrtu prejšnjega dne;
do Koče pri Krnskih jezerih, na planini Duplje odcep na sedlo Čez Potoče, od tam na Vogel, Lemež in po krožni stezi nazaj do jezera.

Pohod poteka po neoznačeni stezi, na fotki je prehod med Voglom in Lemežem.

Naša skupina na vrhu Lemeža, v ozadju Krn.

Kam pa sedaj?

Pri načrtovanem sestopu naše steze ni bilo nikjer. Kljub temu, da je vrisana v karti Krna (1:25.000), je teren neprehoden.
Vrniti smo se morali na izhodišče (vrh) in iskati drugo primerno pot. Med turo se je našemu inštruktorju pripetila še "nezgoda" (izpah rame), ki smo jo morali imobilizirati. Tako smo prišli nazaj v Lepeno precej kasneje kot smo načrtovali.

Nauk za vodnika: nikoli ne načrtuj poti samo po pisnih virih. Ogledna tura je skoraj obvezna.

10. dan

Terenske vaje in izpitne pole

Vaja presenečenja, spet smo delali nosila in se šli reševanje v gorah. Vsi "poškodovanci" so srečno preživeli.

Izpiti, izpiti, izpiti...

Čakale so nas izpitne pole iz predmetov:

Kulturne, sociološke in pravne osnove vodništva
 Zgodovina vodništva doma in v svetu
 Organizacija vodništva
 Moralna in pravna odgovornost
 Gora in umetnost
Planinec, bio-psiho-socialno bitje
 Vpliv gora na človeka
 Trening
 Prehrana v gorah
 Psihologija vodenja
 Družabnost
Prva pomoč in reševanje
 Prva pomoč
 Reševanje v gorah
Gorsko okolje
 Geologija in poznavanje gorstev
 Poznavanje in varstvo gorske narave
Razvedanje
 Planinsko izrazje, planinska pota in opis poti
 Orientacija in navigacija
Učenje in vodenje
 Elementi metodike dela
 Načrtovanje, izvedba in analiza akcij
Varnost v gorah
 Vremenoslovje
 Nevarnosti v gorah
Bivanje v naravi
 Osebna in tehnična oprema
 Gibanje in tehnika vodenja
 Bivakiranje in taborjenje

Saj ne moreš verjet!

11. dan

Predzadnji dan je bil namenjen obisku muzeja v Trenti. Priporočam ogled vsem, ki se peljete tam mimo (prek Vršiča).

Zaključna zabava in večer za spoznavanje skritih prijateljev, ki so za nas skrbeli vse dni. Veliko je bilo smeha. (in nobenih solz :)

12. dan

Čiščenje koče,

podelitev diplom in odhod.

Vsa pohvala organizatorjem in inštruktorjem Rudiju, Jožetu, Miranu, Mihi, Urški in Marjeti in vsem 33 udeležencem; ne poznam nikogar, ki bi tak program lahko naredil bolje.

Bili ste enkratni!

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

In obljuba; Se vidimo naslednje letu na tečaju B!

 <-- prvi del  --> tretji del

5. dan

Na bivaku

Edino poškodbo, ki sem jo uspela stakniti je bila dobljena pri norenju. Pri igrici sem se spotaknila in z drugo golenjo priletela na korenino. Grdo. No, saj ne maram za krilca poleti... Zvečer sem zaspala ob zvoku kitare in z vrečko ledu (hladne vode) na nogi.

Noč smo preživeli pod zvezdami ob vznožju Mangarta.

Čeprav se je zvečer bližala oblačnost, se je kasneje zjasnilo in zbudili smo se ob zori, prerojeni od svežega zraka.
Takoj, ko se je zdanilo smo šli iskat sneg in pričeli smo s terenskimi vajami.

Presenetila me debelina snega ob snežni poči.

Cepin in dereze, nerazdružljiv par. Nova oprema na mojih nogah, morda se pa res odločim še za zimske pohode. Vsaj Mare bi bil zelo vesel kakšne družbe. ps. Dereze so tudi njegove, cepin pa je Alešev. Še nerabljen.

Vadili smo ustavljanje s pomočjo cepina.

Malce kasneje pa se je bilo potrebno spustiti kar po žičnici v dolino.

6. dan

Tečaj prve pomoči in sušenje mokre opreme, predvsem gojzarjev, od nenačrtovanih zdrsov v Koritnico prejšnji dan.

Skupinski odhod po drva na območje ledenega plazu in prvi

družabni večer ob ognju, kljub 30+ stopinjam čez dan.

7. dan

Tura na Svinjak nad Bovcem

Tokrat nam gre vodenje skupin že mnogo bolje in smo do kosila že nazaj. Za malo malico. Ne glede kdaj pridemo, nas Betka čaka z obilico hrane. Neverjetne količine zajtrkov, kosil in večerij smo z lahkoto pospravili.



Popoldan:
terenske vaje


Izdelava nosil. Spet pletemo in štrikamo z vrvicami. Neverjetno so uporabne.

8. dan

Terenske vaje in popoldanska predavanja

Spust po vrvi s pomočjo Dűlferjevega sedeža lahko malce boli, saj se vrv rada zadrgne ob stegna ali vrat. Sama sem kar precej odrgnjena po vratu. Mažem in se zdravim.

To je pa druga zgodba. Eeleganten spust z osmico (abzajling) gre mnogo bolje, če le držiš noge dovolj narazen, sicer pristaneš v steni. Tudi to sem preizkusila. Steno namreč.

popoldan

Seminarska Priprava na pohod, kjer za nalogo izdelamo samostojne priloge:

- priprava izleta
- naloge vodnika
- promocijo (plakat)
- seznam opreme
- opis poti
- profil poti
- karto poti
- vetrnico (razglede)
- analizo poti (po pohodu)

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi: Izpitna tura

Usposabljenje za vodnika Planinske zveze Slovenije A kategorije (lahke kopne ture) je osnovni program usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov Planinske zveze Slovenije, kjer se za gibanje po gorah uporablja predvsem hoja, posebna tehnična znanja pa niso potrebna, je pa potrebno opraviti sprejemni izpit. Izobraževanje traja 12 polnih dni, vsebuje pa veliko praktičnega dela (terenskih vaj), tri ture v visokogorje in veliko tematskih predavanj na temo vodenja in poznavanja narave.

Izpitni del sestavlja izpitna tura, obvezna seminarska naloga, poznavanje prve pomoči ter obvladovanje osnovnih vozlov in ustrezne opreme. Opravljen tečaj je obvezen za vsa nadaljnja licenčna usposabljanja.

Sama sem se udeležila druge izmene usposabljanja v Bavšici, ki je potekalo od 7.7. do 18.7.2010. Za ta termin se nas je prijavilo kar 33, lahko rečem, da kar s cele Slovenije.

 
Odkod vse prihajamo?

Program:

1. dan

Prihod, popoldan pregled in dopolnitev osebne tehnične opreme in Rudijevo predavanje o uporabi le te.

2. dan - Terenske vaje in popoldanska predavanja

Dan smo prvi pričeli okoli petih, zajtrk je bil na sporedu glede na predviden urnik. Včasih ob petih, šestih, enkrat ob sedmih in enkrat že ob štirih! Potem pa smo šli na teren.

 
Jože nam je pokazal izdelavo plezalnega pasu iz treh pomožnih prusikovih vrvic.

Zabijanje klinov v steno (delanje sidrišča). Dokler klini niso pravilno zapeli, je bilo potrebno kar vaditi in iskati prave razpoke.

Plezanje po učni poti, ki so jo v Bavšici postavili alpinisti iz Kamniškega odseka. Pravzaprav sem bila kar presenečena, da so nas kar spustili na zahtevno pot. Veliko zaupanja smo si pridobili v tako kratkem času, pa smo jo vsi prehodili brez težav, seveda z uporabo samovarovalnega kompleta.

3. dan

Tura na Stador

Prvo vodenje skupine po brezpotju ob enkratnih razgledih na okoliške vrhove Jalovca je za nami. Razgledi so bili res fantastični, mi smo pa spoznavali, kako težko je uskladiti različne interese udeležencev v skupini.

Skupaj na Stadorju. Pod vrhom smo srečali modrasa in gada, ki se nista prav nič bala ali umikala zaradi ljudi, ampak sta čuvala svoje domovanje pod skalcami, za katere smo se mi oprijemali, da smo prišli do vrha. Res zanimiva izkušnja.

So pa tukaj že cvetele tudi murke. Res je, dišijo po čokoladi.

Namesto predvidenih šestih ur, smo jih prehodili devet, torej - tri ure dlje. Nauk za vodnike: organiziraj pot tako, da bodo počitki in ustavljanja predvideni in vodeni, tempo celotne poti pa prilagojen najpočasnejšemu v skupini. Mi smo se kar naprej ustavljali, zaradi žeje, pa vezalk, pa srečavanj z drugimi ekipami, pa lakote, zaradi čakanja počasnejših itd... Na napakah se učimo, res je, čeprav noge pa bolijo.

4. dan - Terenske vaje, popoldanska predavanja, odhod na bivak

izdelava vrvnih ograj za varovanje

Varovano plezanje v steni. Še meni je uspelo priti do vrha.

Prečenje Koritnice je bilo poučno. Čeprav je voda segla samo do kolen, jo je en sam zelo težko prečil, saj je tok reke izredno močan. Nikakor ni primerna za igranje otrok ob vodi. Preizkusili smo prečenje ob vrvi, najbolj pa se je izkazala metoda, ko smo se prijeli trije za več palic in smo tako mnogo močnejši skoraj z lahkoto prečili brzice.

Proti večeru smo se spakirali in odšli spat pod steno Mangarta.

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi - Odhod na bivak.

Pakiram: Selitev
Destinacija: Dolina Bavšice
Slika:

Trajanje: 12 dni
Bonus: + 2 dni prostega časa
Cilj: Se gremo hodit v hribe naučit
Razpoloženje: Vznemirjeno
Obljuba: Se vidimo!

Imam nekaj lepih fotk, za katere mi je kar žal, da jih ne objavljam sproti na blogu. Ker blog zanemarjam na celi črti. Ne vem, ali gre za popolno blokado ustvarjalnosti ali bolj za iskanje nekega novega koncepta. O čem še lahko pišem, razen o hribih, hribih in hribih. Saj že meni postaja mučno.

Pa vendar, tule je nekaj utrinkov:

Alešev osmi krog okoli jezera, kjer smo spoznavali, da je Bled še vedno prava turistična meka. Predvsem pletnarji so veseli množičnega turizma. Nemalo avtobusnih turistov se ustavi neposredno v bližini sidrišč, nato pa se skorajda v drncu zapodijo na najboljše sedeže na čolnih.

Premore pa jezero tudi take skrite kotičke, ki kar vabijo v objem - ljubljen ali pa bolj moker. Užitkov polna skleda, torej.

Tole je pa že dan ali dva kasneje, s čisto drugega konca. Šoštanj, kamor nas je pot vodila iz Črne na Koroškem. Do tja smo potrebovali z malim avtobusom cele tri ure. Pa saj bi bili prej na morju. Tako daleč je ta naša Peca, kamor smo splezali sredi hude pripeke. Zato mi ni bilo težko se malo poigrat s sencami in poslat en prijazen pozdrav tja v dolino za sedmimi gorami.

In ne, nismo še zbudili Kralja Matjaža, čeprav zna biti kmalu pravi čas.

Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Nekaj pomladnega je bilo v zraku. Ptičje žvrgolenje, sonce in teloh.

Šli smo prvič po poti iz Krivčevega, od gostilne Jurček in spet sem navdušena.
Kakšna lepa pot, kakšni razgledi in hišice kot iz pravljice!

Čudovit dan za rojstni dan. Mare, vse najboljše! Pa še veliko skupnih poti.

Danes je bil najin dan. Tisti pravi, ko se zjutraj zbudiva in naju čez pol ure že ni več, ker drviva izhodišču naproti. Stahovica in Calcit, pot na Primoža nato pa samo navzgor.

Pri tej obilici snega je pot prav posebej zanimiva, ne morem reči, da je naporna, le drugačna je. Sneg je sipek kot moka, brez derez bi mi verjetno zelo drselo po strmini. Stopam kot po steperju, premikam nogi, kmalu postane hoja rutinska, moje misli, pa lahko odplavajo daleč proč.

Toliko se je dogajalo pretekle dni! En mesec priprav na dogodivščine so za mano, na eni strani neverjetno navdušenje, nato pa skoraj tik pred pričakovanim dnem zbolim. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno spalni bolezni. Niti poklicati nisem mogla v ZD, saj sem med vsakim čakanjem na prosto linijo zaspala nazaj. Še dobro, da ni dolgo trajalo. Naspala pa sem se.

Kako je potekalo? Kaj bi lahko naredila še bolje? So bili zadovoljni? Občutek je dober, načrtujem že naslednji podvig. Kaj pa nočno sankanje?

Pot čez Pasje pečine. Zakaj nisva izbrala zgornje poti čez hrib? Tule je smrtno nevarno in nikakor nama ni všeč. Le korak te loči od globine, ki zeva spodaj. Nobenega oprimka, pot pa povsem neutrjena. Ne priporočam nobenemu. Hodite raje po varni Poti modrega moža!

Bolijo me noge. Ne pomaga niti sonček, počutim se utrujeno.

Lepota okolice me predrami. Ne morem odvrniti pogleda od okrašene jelke. Toliko vsega je. Poskrbeti moram za poročila, pa za fotke in maile. Zbrati vse papirje, Krtom nisem objavila naslednje akcije, morda vem za dober prevoz. Marec bo kmalu in morda naju čaka še kaj več, kot le potepanje po planinah.

Še malo, pa sva pri koči. Dve uri in pol premlevanja lastnih misli. Enkraten čas za urejanje dogodkov, za sestavljanje lastnih občutkov.

Seveda vem, zakaj tako potrebujem take izhode. Ker me prerojijo. Utrujenost je iz uro v uro manjša. Bolečine v nogi ne pretehtajo lahkote v duši, ko se spustim po pobočju in tečem. Tečem vsa lahka, skrbi so med potjo odpadle in se zakopale globoko v sneg. Spet se smejem.

Sedaj se pa res že piše o tem, da ob torkih hodimo naokoli, ne glede na vreme in ostale pritikline. Da se spravimo skupaj, ponavadi ne zadošča na obeh straneh neverjetna organizacijska spretnost usklajevanja vseh torkovih taskov, ampak so zraven še nepredvidena torkova nakupovanja, varstvo za Leandra, pa obiski staršev, rojstni dnevi ravno na torek, študentsko delo, roditeljski sestanki in včasih tudi kakšen zmenek, pa prazniki in še kaj se najde.

No, včeraj smo ostali brez varstva, torku se pa vseeno nisva želela odpovedati. Pa smo se domislili, da na Šmarni gori že cel mesec nismo bili, kar pa je najpomembnejše, na Šmarno pa lahko vzameva tudi Leandra s sabo. Za obljubljen pohod z nočno lučko je bil takoj navdušen in to navdušenje ga ni minilo niti na poti na vrh.

Navzdol je pa letelo, 12 minut teka po strmini. Smo bili dol en, dva, tri. Med tekom me je prešinilo, da sem prostovoljno na rekreaciji, tamauček pa je moral z nami, kljub izjemnemu mrazu, snegu, temi.  Sebično?

Pa vendar me je potegnil v tek in skakanje čez korenine s takim navdušenjem, da lahko samo resno razmislim, kdo je koga peljal ven?!

Nekam na pomladno mi je vse dišalo te dni. Danes pa mraz in sneg, da je joj. Ampak tale trobentica s poti na Lubnik pa obljublja, da bo sonce kmalu spet z nami.

Hribi, hribi, hribi, povsod okoli nas. Na čudovitih krajih smo doma. Aleš se ne more načuditi, da so me tako zelo potegnili, ko pa vsaj trideset let in nekaj, sploh nisem vedela, da obstajajo. Meni je pa tako fino dokumentirati v blog ravno naše poti. In včeraj smo začeli osvajati Škofjeloške konce in se mi zdi, da ne bo ostalo samo pri Lubniku, zadaj sta še neobiskana Blegoš in Ratitovec.

Smo se pa končno nafotkali in naužili razgledov, da je bilo veselje.

Kratko pot čez hrib, od koče do kave na Črnivcu, smo naredili naslednje jutro.

Tisto stanje pri meditaciji, ko si zamisliš tebi lep prostor pod soncem, tiste sanje so še najbolj podobne razgledom, ki jih nudi vrh Turske gore, posebej, če se nanj povzpneš na tak jasen dan.

Pogled na jug te dvigne nad zemeljsko težnost in kar naenkrat lebdiš v tistem prostoru. Ljubljansko kotlino prekriva meglena koprena.

Na zahod se odpre nov svet, ki ga iz doline ni moč videti. Že ko sem prvič ugledala te konte, sem bila zaznamovana in vem, da se bom sem še vračala. Pogled na Grintovec, Skuto in Rinke.

Na severu seže pogled čez Avstrijo, v ospredju Mrzla gora. Na njenem vrhu prvič vidim dva planinca.

Najbolj impresiven pa je pogled na vzhod. Na dlani ni samo Logarska dolina, temveč zremo naravnost na kočo na Kamniškem sedlu, levo se dviga Planjava, desno Brana.

Več o sami poti čez Žmavčarje je že napisal Aleš. Me je pa najprej čudilo, da pot ni označena, saj se na začetku prav prijetno vije skozi gozd, je tudi precej uhojena le za lovsko pot. Vendar se kmalu izgubi na meliščih, ki predstavljajo za vzpon svojevrsten izziv, strmina je neverjetna. Vendar je nagrada mnogo večja.

Boljšega datuma za IX. srečanje vremenarjev ne bi mogli izbrati. Ta vikend sem namreč preskočila iz poletja direktno v zimo. Pri tem so mi seveda pomagali kratki rokavi, vremenarji, cvetoče rože, sneženje, Primož in drva.

Vse se je torej vrtelo okoli vremena. Včeraj smo imeli srečanje članov društva ZEVS, tokrat le v Krtini. Pa smo sedeli malo zunaj na sončku, nekateri so si omislili kratke rokave, no, ni bilo toplo samo od sonca, tudi samo srečanje je potekalo v izredno toplem ozračju. Vesela sem, da je bilo tako.

Dan prej sem se lotila pospravljanja cvetočih rož v klet. Vendar mi je bilo res žal skriti vso to lepoto v hišo, pa sem jih kar pustila še malo zunaj. Zime, rezen enega mrzlega jutra, še ni bilo naokoli.

Potem je na srečanju stekla debata, seveda predvsem o vremenu in kako bodo kmalu prvi preštevali snežinke. Aleš je imel veliko za povedati o vseh teh snegoljubcih, kar pa smo že nasledni dan postali sami.

Danes je bil res prosti dan in da bi kar sedeli doma, ni bilo za pričakovati. Tako smo vzeli hrib, ki je vedno pri roki, naš je že pozimi in poleti. Na Primoža, pa nazaj, do kosila. Ampak, kje je danes tista prijetna topolota včerajšnjega dne?

Še dobro, da smo imeli kape in rokavice. Gor nas je pričakala prava snežna nevihta. Pa samo na 900 metrih smo bili, pa smo že šteli snežinke in kar naenkrat me je presunilo, da je pa sedaj oktobrskega kopanja v morju in sončkanja na terasi zagotovo konec.

Smo prišli domov, vsi prezebli in smo lepo zakurili v kaminu in se greli pod odejo do večera, pa smo le naredili iz dneva pravo nedeljo, prvo (skoraj) zimsko.

Tako, kot se je s svetlobno hitrostjo približeval sam dan D, dogodek, Krtinski izziv, tako se sedaj s skoraj nezmanjšano hitrostjo tudi oddaljuje. Pa kljub temu je v zraku še dovolj naboja, vonja in okusa, da so vse slike ravno prav jasne in da se vsi vtisi razporejajo v neko zaključeno celoto, tako kot v albumu, ki mu še vedno malo manjka kronološke natančnosti, ampak, navsezadnje, le ta niti ni pomembna.

Veliko različnih občutkov se je mešalo, gnetlo in prerivalo na Krtinskem izzivu 2009, splošen vtis pa je še vedno precej dober. Veliko, res veliko sem se spet naučila. Od tega, da nisem (dovolj) tolerantna do določenih dejanj, pa do tega, da sem ponovno potrdila tudi svojo zmotljivost pri čisto enostavnih stvareh. Zraven pa sem ponosna, da sva, seveda tudi s pomočjo Krtov, sam izziv le sprejela, najprej zase, ga preoblikovala, izpilila in ponudila tudi ostalim.

In tukaj pridete vsi vi, vsi moji, vsi prijatelji, vsi, ki ste se odločili ta izziv sprejeti, ga soustvariti in premagati. Hvala vsem za udeležbo, kajti s tem ste nama vrnili še mnogo več, kot sva lahko vložila.

Kajti orientacijsko tekmovanje, pohod, tek ali z eno besedo treking je bil namenjen vsem nam. To pot na Sv. Trojico, ko se zadihan ozreš nazaj in ugledaš celo Gorenjsko, prek Domžal, Kranja, desno Storžič, zadaj Stol, tik pred tabo pa Kamniške Alpe, vse to so dih jemajoči pogledi, ki jih želim deliti, deliti s celim svetom.  Pa najina pot na Cicelj. Tako blizu, tako strmo, tako opojno dišeče pelje pot skozi gozd...

Bilo je zgodnje nedeljsko jutro, zunaj še tema.
Dež je škrebljal po strehi, midva v avtu sredi gozda.
On vzame svetilko, nahrbtnik in zastavice.
Pomislim in se zamislim. Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

dodatek

Mi ne gre, brez patetike tale blog, pa če se še tako trudim. Aleš se pa muza.

Sladko pričakovanje se je pričelo. Vse je zloženo po kupih sredi dnevne sobe.

Majice ŠD Krti - največja škatla.
Ojačevalec, malo manjša škatla.
Škatla s rozinami in drugimi dobrotami za tekmovalce.
Pokali.
Priznanja.
Opisi poti in karte ter kartončki.
Zastavce in perforatorji. Pa še kak flomaster zraven.
Rezervna oblačila. 
Gajbica kostanja.
Računalnik.
Okraski za prostor.
Kante z vodo.
Ruzak. Termovka.
Velika marela za kontrolorja.
Še en prenosnik.
Selotejpi in drugi tejpi, kladivce in moja mala škatla z orodjem.
En otrok.

Kam bova zjutraj vse to zložila, se mi niti ne sanja. Bo treba večkrat peljat, saj imava samo tamali avto pa še ob šestih greva naprej, na postavljanje KTjev. Potem pa lahko začnemo naš Krtinski izziv 2009.

A kaj naj komentiram najin JV treking čez Gorjance? Včeraj je šlo pa samo počez! Čez drn in strn me je vlekel, ali pa jaz njega. Kot, da bi naju malo spustili z vrvi. Rezultat je bil jasen in slikovit. Že cel današnji dan negujem moje bojne rane.

Da sem bila v Kostanjevici včasih napol doma, da pa nisem razen prve vzpetine videla še nobenega hriba tako od blizu, sem spoznala na prvi resni orientacijski preizkušnji. Kam sredi gozda? Levo, desno ali pa kar počez. No odgovor je znan v prejšnji točki.

Zagotovo pa ima orientacija po Gorjancih en svoj čar. Kakor smo navajeni hribov po Gorenjski, se ves čas vzpenjamo proti severu in spuščamo na jug. Več ali manj so Alpe z naše strani čisto pravilno orientirane. Kaj pa na Dolenjskem? O, ne! V največji klanec se gre povsem na jug!

 
Ema ne strelja, ampak ponuja čudežno tablico. (Aleš je tisti, ki s palicami grozi naokoli.) Ema je iz Kamnika, drugi sotekmovalec pa je doma v okolici Storžiča in je bil ravno tako včeraj drugič na trekingu. Javita se, če slučajno bereta ta zapis. Da nadaljujemo tradicijo še kje drugje!

E, malo smo se namatrali, pa je zato bilo luštno kot hudir.

Od pohoda ta vikend so ostale podobe ujete v gozdu. Vzpon na Debelo peč je minil v megli. Sem si pa lahko dala duška s hojo po mehkem mahu in iglicah, ob intenzivnem vonju pravega gozda. Pokljuka je raj za ljubitelje gob.

Kje še lahko vidiš takšen filmski prizor? Mlad fant, bi rekla, da je pastir samo ob nedeljah, spravlja konje s paše na planini nazaj v dolino.

Pravzaprav smo vsi skupaj lahko veseli. Dokler se lahko srečujemo po gozdnih in planinskih poteh, mora biti življenje lepo.

Je nekaj posebnega, tole naše Kamniško sedlo. Da pa smo jo danes mahnili gor kar vsi člani naše družine, pa je sploh dogodek.

Nekako se nam, in verjetno tudi ostalim, do sedaj ni zdel primeren za družinski izlet, vendar se je v letošnjem letu precej spremenilo. Da so otroci sposobni premagati nekajurno hojo smo ugotovili že na kar nekaj pohodih, da pa sva midva toliko pogumna, da jih vzameva zraven, pa je rezultat najine boljše pripravljenosti na take in drugačne izzive.

Luštno je bilo.

Končno en dan kar tako. Dopustniški, brez predhodnih planov, brez obvez. Za oddahnit.

Pa saj je že skrajni čas. Zadnji dan avgusta! Ker tole, kar smo počeli zadnje tedne pa že meji na zasvojenost. Saj ne znam o ničemer več pisat, kot o hribih. Pravzaprav ne znam o ničemur več razmišljat, kot o hribih. Z veseljem bi zamenjala dolino za tisti svet tam gori. Pa ne bo šlo, ne še zdaj. Morda pa naju že čaka kakšna koča tam zgoraj. Ko bova midva pripravljena, verjamem, da bo vse nared.

Današnji počitek po včerajšnjem trekingu se prav prileže. Čeprav je bil to spet počitek s hojo malce navbreg. Največja krivica včerajšnjega dne ni bilo naključno brezpotje namesto prave poti. Ne, v tistem gozdu tam pred Babo, ko sva sopihala čez drn in strn, sem našla štiri prave, lepe, krepke gobane, jurčke! Še nikoli v življenju nisem našla v pol ure toliko gob in še nikoli jih nisem pustila tako nedotaknjene kot včeraj. O, jurček, spet! Čao jurček. Kaj hribi, kaj uspela tekma, jurčki so tisti, po katerih se bom spominjala najine poti. Zato smo se danes dopoldan lepo skupaj z otrokoma odpravili v našo hosto po gobe, seveda pa tukaj nismo našli nobene več.

Gledam uradne foke s treking lige in se sprašujem, koliko bi lahko še pridobila, koliko bi lahko iztisnila več. Vsekakor je bil to le preizkus za naju, da izveva ali zmoreva. Ali nama bo všeč? In odgovori, ki se danes nizajo, morda tudi niso presenetljivi. Zmoreva. Pravzaprav bi zmogla še malo več. Če ne bi bilo zvina gležnja pred slabim tednom, zaradi česar je Aleš tekmoval v gojzarjih. S katerimi težko tečeš. Malo preveč se čuvava že po naravi, nerada tvegava, se ne izpostavljava, sva ziheraša. Kajti, če bi se zmogla sprostiti in dati vse od sebe, bi lahko mnogo hitreje letela tudi po planjavah.

Seveda pa se zraven še vedno sprašujem, kaj je cilj? Kje je smisel tega?
Hoditi v hribe? Zmoreva in znava.
Saj hodimo naokoli s Krti? Vsaj enkrat mesečno.
Odkrivanje novih poti? Vsekakor.
Spoznavanje in druženje? Veliko novih obrazov srečujeva. Veliko jih poznava samo z internetnih forumov, še več samo z "nick name". Počasi združujeva virtualne podobe in resnični svet.

Gibanje? To bo odgovor. Zdi se mi, da treking združuje vse, kar imava rada. Naravo, hribe, gibanje na prostem, druženje in kanček tekmovalnosti, ki nama večidel manjka. Morda je to odgovor.

Pa je za nami. Toliko pričakovanj, priprav, kar naenkrat pa je že vse mimo. Kako smo šli, je lepo opisal že Aleš.

Koliko priprav je bilo potrebnih za tak podvig, pa je težko povedati. Po eni strani nam je hoja v hribe že precej domača, saj kar naprej nekam hribolazimo, po drugi strani pa je vsak nov pohod podvig zase.

spust po melišču iz Stola proti Zelenici

Včasih so rekli, da gora ni nora, nor je tist, ki gre gor. Hm. Torej nam tovrstne norosti ne manjka. Zadnji mesec ali dva res izkoristimo vsak prost dan, da nekam gremo. Pa vendar se srečujeva z nešteto strahovi. Če ima Aleš strah pred višino in ga odpravlja tako, da se izpostavlja in rešuje svoje strahove s soočenjem, so moji strahovi bolj megličasti.

Predvsem dan ali dva pred načrtovanim pohodom ne morem spati. Namesto krepčilnega spanca jaz premišljujem, preigravam, se spopadam s strahovi same poti. Veliko mi pomaga, da s pomočjo interneta preberem in pregledam vse, kar so napisali drugi. Za vsako pot želim biti pripravljena, vedeti kaj me čaka in kam se podajam.

Tokrat nisem mogla spati na Stolu. Dan, ki je bil pred nami in izbrana pot do Zelenice mi ni dala miru. Čeprav je označena kot lahka pot, tudi skrbnika sta mi potrdila da je pot primerna, meni ni dalo miru. Dovolj je bil že pogled na strmine in misel na prečenje doline po zgornji poti brez kompleta za samovarovanje, ki bi ga po moji oceni nujno potrebovala za varno hojo z tamaučkom, je bil dovolj, da smo se odločili za spodnjo pot do Zelenice. Pot ni tako zračna, je pa zato povsem varna. Pa še čisto pravega ruševca, petelina, smo uspeli zbuditi. Preden sem pripravila fotoaparat, se je seveda že skril, pa vendar vemo, da je bil tam.

Navsezadnje pa se je tudi naših pohodov nabralo že nekaj deset, opisi poti pa so razmetani po blogih in raznih albumih. Odločila sem se, da jih še sama zberem na enem mestu in jih dam na voljo ostalim popotnikom.

oskrba Prešernove koče na Stolu

Tokrat, ko je z nama šel še Leander, je bilo skrbi in priprav še toliko več. Kaj vse moramo vzeti, da ne bomo pretežko nosili in da nam ne zmanjka že prvi dan. Obleke, hrane in pijače za dva dni je lahko kar precej. Načrtno nisva vzela tavelikih nahrbtnikov, ampak smo raje izbrali samo nekaj kosov oblačil, za hrano in pijačo pa smo imeli kar dovolj postojank, kar pa se je izkazalo kot izredno drag način oskrbe. Glede na helikoptersko dostavo do koče, je vsa zadeva razumljiva, pa vseeno bomo drugič vzeli več hrane, predvsem pa pijače kar od doma.

brusnice rastejo celo na štoru

Neverjetno je, koliko sadežev smo lahko nabrali kar spotoma. Pravzaprav bi v sili prav lahko preživeli tudi v naravi. Le poznati je potrebno grmičevje, pa lahko najdeš take izdatne brusnice, pa ogromno je bilo borovnic, obirali smo maline, našli gobe. Med obvezno opremo sodijo tudi slamice. Velikokrat je vode na voljo samo po kapljicah. Takrat si lahko pomagaš s slamico, kaj kmalu se kapljic nabere za pogasiti prvo žejo. Vedno pa je priporočljivo, da se z vodo oskrbimo povsod, kjer je mogoče. Ni boljše pijače kot je izvirska voda.

Sanjska koča? Skoraj. Res me vleče v hribe, v samoto, v naravo. Vsako leto bolj. Pa vendar bo sedaj, ko smo videli razgled s Stola, težko najti še kaj lepšega.

Še album.

Obisk Menine planine je lahko družabni dogodek, izlet, pohod ali pa čisto poseben delovni dan v svoji najlepši obliki. Na Menini planini, ki je dejansko predalpska planota nad Tuhinjem, visoka med 1.300 in 1.500 m, nimajo samo lepih vrtov in pašnikov, ampak tukaj rastejo tudi prav žilava drevesa, ki dajejo prav posebej trdna in izdatna drva.

 vrt na Menini

 

Na Menini planini je ogromno pašnikov, kjer se krave prosto pasejo v naravi.

Ko smo prišli, nas je že čakal zložen kup nacepljenih drv. Pravzaprav smo vsa težaška dela - vleka iz gozda, žaganje in cepljenje na metrska polena že zamudili. Tole današnje delo je bolj za dobro (resda celodnevno) rekreacijo.

Stane in Bojan sta pomagala in mojstrsko vihtela motorki, da je žagovina letela metre naokoli.

Na srečo je bil naš kup blizu dovozne poti in prevoznik ni imel težav s svojim vozilom.

Se vidimo v dolini!

Na dvorišču je naš kup izgledal precej večji. Ponovno je bilo potrebno vsako poleno prijeti v roke in zvoziti na skladovnico.

Začasna rešitev, ki pa se je v prejšnjih letih izkazala za zelo uspešno. Drva so na suhem in pri roki, čeprav pod stopniščem. Dostop prek kleti nam omogoča, da jih lahko pobiramo tudi, ko je zunaj mokro ali zelo mraz.

Kajti ni lepšega, kot posedati ob peči ob vonju bukovih drv sredi mrzle zime. Se že veselim!

foto dogodka na Menini by Leander

Pa smo ga, dosegli namreč. V drugo, čeprav bi nam tudi tokrat skoraj zagodlo vreme. Neurje, ki se je nad našimi kraji razbesnelo sinoči, bi se lahko tudi zavleklo v jutranje ure. Na srečo se je zjasnilo že sredi noči, kmalu zatem smo še mi pokukali na plano oziroma na prvo kavo.

Dostop do Kokrškega sedla je še vedno enako strm, kot se ga spominjam. Le, da nam je tokrat sedlo služilo le za krajši odmor in jutranji čaj. Potem pa naprej, po poti tekačev na vrh Grintovca.

Grintovec, daleč naokoli najvišji vrh, se nam je prav lepo skrival ves čas naše poti. Meglice so se gostile, dokler se z vrha ni videlo nič več. Da smo res gor, so nas prepričali mojstri, ki so marljivo postavljali in betonirali nov stolpič že od ranega jutra. Prideš na 2.558 m, pa gor najdeš gradbišče. Noro. Več slik je v albumu.

Drugače pa smo hodili lepo in usklajeno. Termine za jambranje smo si pravično razdelili. Meni je šla prva polovica predobro in sem hodila s tempom, zaradi katerega sem drugo polovico sopihala in se ustavljala na vsakem tretjem koraku. Aleš se je lepo počasi dvigal, navzdol pa dirjal v svojem stilu, dokler ni pristal na vseh štirih. Trenutno si doma povija gleženj z ledom. Rado je vztrajen in utrujenosti ne prizna, čeprav ga drsajoči korak včasih malo izda. Mitja, ki mu hoja navzgor ne povzroča prav nič težav, se navzdol bori s palci in komaj čaka, da se pot konča. Mare pa je zraven nas na izletu. Sam bi verjetno bil že zdavnaj doma, tako pa nas lepo zabava s klepetom.

Vsekakor je bilo prav, da smo v nizu pohodov v zadnjih tednih osvojili že lani zadan vrh Grintovca. Sedaj pa se bom v miru še lažje posvečala moji najljubši poti.

Še tri dni nazaj nisem bila prepričana, če se bom podala v to avanturo. Gora se mi je zdela kot velikan, s katerim se bojujejo možje. Celo sanjala sem jo, čeprav jo pred tem še nisem videla od blizu.

Za takšne odločitve se odločaš s srcem. Če bi ravnala malo bolj razumsko, bi seveda ostala doma. Na varnem. In pravzaprav sploh ne bi vedela, kaj vse bi zamudila. Naprimer, tole plezanje po grebenu:

Ali pa neverjetno nežnost gorskih cvetlic v tem najbolj grobem okolju.

Aleš je že lepo opisal našo pot. Težko se je izogniti superlativom. Težko je opisati mogočnost gore. Jalovca ne imenujejo zaman "Kralj gora".

Mi smo si izbrali ravno obratno pot, kot lahko o poteh preberemo na Hribi.net. Vse poti na goro so zelo zahtevne. Naša je vodila prek zavetišča pod Špičkom na vrh Jalovca in nato sestop v Trento čez Jalovško škrbino, kar pomeni prehod čez steno Goličice, ki od daleč zgleda takole:

Malo pobližana pa nam razkrije, da so v steni ljudje.

Pot ni varovana. Pomagamo si le s klini na izpostavljenih mestih, to pa je takorekoč povsod.

V dolino sem se vrnila presunjena od lepote, vzhičena nad uspehom in presrečna, da zmorem in da mi je dano vse to doživeti.

še Album

Zaplata je gora med Storžičem in Kokrško dolino, neposredno nad Preddvorom. Ni je težko prepoznati po temni lisi na sredini strmega travnatega pobočja.

Temna lisa je gozd in je videti, kot da je gora zakrpana. Od tod je verjetno dobila ime.

Gozd z imenom Hudičev boršt (1328m) se nahaja sredi južnih pobočij Cjanovce na pobočju Zaplate, Cjanovca je predvrh bolj poznanega Srednjega vrha.

Do Hudičevega boršta lahko pridemo iz več smeri. Ena je iz smeri Mač, kjer nas pot vodi najprej po smrekovem gozdu, nato pa nadaljujemo po travnem pobočju Zaplate. Hudičev boršt dosežemo na njegovem spodnjem levem vogalu, kjer srečamo lepo urejen studenec, ki menda nikdar, tudi v največji suši ne presahne.

Ob spodnjem delu gozda, na mestu, kjer je nekoč stala lovska koča, se gradi nova koča, ki bo služila kot skromno zavetišče planincem, lovcem, gorskim reševalcem in gozdarjem. Od tu je krasen razgled na pobočja Krvavca, Sorško polje in Škofjeloško hribovje do Julijskih Alp.

Vredno pa si je ogledati tudi drevesa na zgornjem gozdnem robu, kako so skrivinčeva in žilava, saj vsako leto prestrezajo snežne plazove. Pot je mogoče nadaljevati skozi gozd in preko Javorjevega vrha, Potoške gore in Svetega Jakoba v Preddvor.

Vsekakor pa je zanimiva pripovedka o nastanku Hudičevega boršta: Nekoč sta živela dva kmeta, ki sta se trmasto prepirala za gozd, dokler eden v jezi ni vzkliknil: "Hudič naj ga vzame!". V trenutku so se besede uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Ravno je prišel do sredine, ko je pri Sv.Jakobu zazvonilo dan. Hudič je izgubil moč in spustil breme sredi hriba.

 
pogled s Sv. Jakoba na Hudičev boršt

Čeprav smo se ravno vrnili s teh pobočij, že nas ponovno vabijo na Treking okoli Storžiča. Da niso pobočja res zakleta, ker se jih ne zmoremo rešiti tako zlahka. Na svidenje!

Spet bodo prevladovale fotke, saj ne zmorem opisati občutkov, v mislih pa tudi hranim samo podobe.

Takole smo opazovali, kako v nekaterih krajih dežuje. Nad deževno črto pa čista smetana.

Pa sem jih videla. Tiste prave planike, čisto ob stezi so me čakale in razveselile.

Prav zaboli nekje globoko. Vdihnem in podoba se vrne. Vedno, ko se vrnem iz višin imam eno samo željo. Ponoviti vse tole. Se dvigniti nad oblake. Mora boleti!

Fotografije so nastale na dvodnevnem pohodu ŠD Krti - S Kališča na Storžič in sestop prek Hudičevega boršta v Preddvor.

V nedeljo pa izredno lep pohod prek Male in Velike Planine, ovešen s presežniki.

Gori je bilo tako malo ljudi, da smo jih še pozimi srečavali več. Očitno so se vsi, razen nas, ustrašili zaradi vremena. Sicer pa, kaj drugega kot dež lahko pričakujemo, če gre Wega z nami v hribe?

Smo pa srečali za cel avtobus Japoncev. Prepoznali smo jih po fotoaparatih.

Koliko vrst zdravilnih rožic raste tam (materina dušica, encijan, pelin, rum)  in skoraj vse smo morali preizkusiti? Meni je še vedno najljubši tisti grenak!

Vse krave, ki smo jih videli so bile ponarejene. Niti ene vijolične, kot je na sliki v katalogu, nismo našli.

Prvič sem jedla kislo mleko in žgance z ocvirki in to z leseno žlico. Bili smo tako navdušeni nad ponudbo, da niti eden ni napravil nobene slikce teh dobrot pri Gradišekovih.  Napaka.

 pastirski stan

Da gondola ne bo peljala v dolino smo se zavedli šele tik pred pričetkom pohoda. Pa saj bo šlo, se bomo pa obrnili, je bilo rečeno. Da bi se obrnili in se vrnili pred grozečo nevihto? Kje pa! Gremo naprej in dol čez planino Dol. Da je Tamauček samostojno prehodil takšno pot, pove le to, da bo od zdaj lahko hodil z nama skorajda povsod. Ampak, saj še šest let nima!

Dobršen del poti nas je spremljalo policijsko vozilo. Kar spodoben terenc se je vozil po planini. Nazadnje je še popoldan prišel za nami v isto gostilno. Bilo je milo rečeno smešno, pa vendar resnično.

Do rože vrhov je šlo, nato pa se nam je skušal izmakniti Zeleni rob. Pa smo ga našli, kot vse ostalo. Iz gozda smo po približno dveh urah in pol prišli točno pred naš avto. Piskeca za vodnika!

Kdaj pa je bilo meni nazadnje v avtu slabo? Sem že pozabila, zakaj se nikoli ne vozim s sodelavci na skupne destinacije. Za volanom moram sedeti sama, ker to še kar traja, že tretji dan. Hudo.

Zanimiv pohodniški vikend je za mano, čeprav prvi in drugi dan nista imela kaj veliko skupnega razen mojih pohodnih čevljev in muhastega vremena, seveda. 

Včeraj je nas Krte namočil dež. Namočil in močil do konca, dokler nismo sedli v avtobus z namenom, da gremo domov. Takrat je seveda posijalo sonce, tako kot zjutraj, in nas spremljalo dobršen del poti proti domu. Za Pohod v neznano je bilo prijavljeno ekstremno veliko Krtov, kar 58 nas je bilo na seznamu.  Najprej smo priključili k avtobusu še dodaten kombi, pa se je navsezadnje izkazalo, da vsi le ne morejo zjutraj prit in smo se zadovoljili le z malce prepolnim avtobusom. Pot je vodila najprej proti Dolenjski, dokler nismo pri Stični zavili v hrib in izvedeli, da gremo pravzaprav na Janče, ki so se kazale tam zadaj za devetimi gorami. Nekje v treh do štirih urah bi lahko prišli do "Dneva jagod", ki so ga včeraj tam gori zavzeto pripravljali tudi za nas.

Pot pod noge in bilo je prav prijetno in luštno, kar malo vroče,  dokler nas ni tik pred prvim postankom dobil dež. Kaj dež, nekdo se je spomnil zliti vedra vode s primerne višine ravno na skupino pohodnikov, še malo začinil s točo in tako smo s skoraj vedrega neba v nekaj minutah bili premočeni do kože. Pelerine in dežniki ob tem kaj veliko niso pomagali.

Pa je stekla organizacija, in smo reševali otroke, jih prevažali z avti do končnega cilja, odrasli so se še nekaj časa junaško držali, nato pa klonili. Klic za avtobus, pa na piknik plac, kjer se je v velikem kotlu že nekaj časa kuhal Bograč. Kako je bil dober, verjetno ni potrebno poudariti. Sicer se pa celotno dogajanje in spreminjanje vremena lepo vidi tudi na fotkah.

Čisto nekaj drugega je bil sobotni vzpon na Kamniško sedlo. Aleš je že opisal samo pot, vendar je zame pomenila veliko več. Bil je preizkus in potrditev moje pripravljenosti. Tokrat sem bila več kot zadovoljna. Ne le, da mi ni zmanjkovalo moči, celo nobenih bolečin v nogah ni bilo niti naslednji dan niti danes. Niti sledu, da sem bila na Sedlu.

Bilo je precej nenavadno. Biti prvi in skoraj edini. Ves čas sem se spraševala ali je tako zaradi Wege ali bi sama ravnala enako. Vreme nikakor ni bilo obetavno, mi smo pa kar vztrajali in nadaljevali pot. Pa se nismo zadovoljili niti z gondolo, niti z izvirom niti s Pastirci. Ne, pojdimo še malo, gremo pogledat, kje je meja.

Smo jo našli, gor, le dober meter pred previsom v Logarsko dolino.

Navsezadnje smo bili nagrajeni še s srečanjem s celo čredo gamsov in bilo je spet doživetje, ki ga želim ponovit. Še in še in že gledam po koledarju, kdaj grem spet!

Včeraj je bil en lep dan. Rdeč in sladek, oranžen in moder in sploh kot bomboni v Leandrovi torbi.

Veter je odnesel jutro, Marjan je prinesel češnje, Janezova torta je 6.6.66 čestitala za rojstni dan.

Zagotovo pa ne zadnjič, kajti današnja boleča izkušnja je ponovno velik izziv za prihodnje. Pa tako sem se veselila tega pohoda.

Začela sva zelo optimistično, pravzaprav polna nekega navdušenja in samozavesti, saj to pa vendar zmoreva. Nekaj čez peto zjutraj sva se zapodila v hrib in priznam, da sta mi jutranji hlad in svežina dala toliko moči, da sem brzela prvo uro vzpona kot za stavo.

Nekje do pastircev je šlo še čisto normalno, potem pa se je začelo. Krizica, kriza in skoraj popoln obup nad potjo.

Zadnja dva tedna sem malo preveč eksperimentirala s hrano. Pravzaprav sem jedla zelo malo in zelo čudne kombinacije in čakala na rezultate. Pri teku mi je šlo izvrstno, nisem pa pričakovala takšnega hipnega upada moči, kot se mi je zgodil danes.

Potem je šlo vse le še zelo počasi. Malo sladkarij, vode in meter po meter sem se vzpenjala, pred mano pa pravljični prizori, ki me nikakor niso mogli pustiti ravnodušne.

Še pogled v Logarsko dolino in slap Rinko.

O porabljenem času za dosego sedla raje ne bi. Vsekakor je bilo potrebno priti še v dolino, moje noge pa so me puščale na cedilu. Bila je to izvrstna šola za v bodoče. Vsekakor se ne mislim več igrati s svojo pripravljenostjo, drugič raje ostanem doma.

Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.

Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.

Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.

Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.

Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.

 foto Petra

No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.

Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.

Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.

Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan. 

Zimske olimpijske igre v Sarajevu so meni podarile televizijski program v slovenščini, takrat so namreč postavili RTV stolp na Gorjancih. Do izgradnje 90 m visokega telekomunikacijskega stolpa na Trdinovem vrhu (leta 1984) smo doma, v sivi pegi oddajnika Kum, lahko spremljali samo programe, ki jih je oddajal hrvaški TRV oddajnik Sljeme.

Tokratni pohod s ŠD Krti je bil šolski primer organizacije tovrstnih srečanj. Predhodnica je opravila časovne in težavnostne meritve. Rezervacija avtobusa je bila uspešna, izbira hrane in prostora še boljša, bonus pohoda je bil še ogled muzeja pri Pleterjih, nobenega izgreda ni bilo niti kakšne poškodbe. Domov smo prišli v napovedanem časovnem okvirju, tako, da lahko samo rečemo - da je pohod v celoti uspel. Ker je bil pohod na Dolenjskem, nam ga je pomagal voditi še Branko, ki se nam je pridružil v Šentjerneju. Pa še en kup novih fotk imamo za pokazat.

Drugače pa ima Trdinov vrh pestro zgodovino, saj lahko preberemo, da so tukaj postavili rimskokatoliško cerkev že leta 1447 (sv Jera), 1530 so na Gorjance začeli naseljevati Uskoke (ali Vlahe), ki so zraven zgradili še grškokatoliško cerkev (sv Ilija).  Med njima sedaj poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Vrh je bil 1923 preimenovan v Trdinov vrh na pobudo Ferdinanda Seidla iz Novega mesta (po Janezu Trdini, Bajke in povesti o Gorjancih). 1980 so tudi pravno zavarovali pragozd Trdinov vrh, 1999 pa je še hrvaška ustanovila Park prirode Žumberak - Samoborsko gorje.

Ob Laški poti, po kateri smo sami osvojii vrh, je arheološko najdišče antičnega grobišča, saj so severna pobočja Gorjancev bila poseljena zaradi veliko tekoče vode in rudnega bogastva.

Ko prideš iznad gozda in se pogled odpre na Planino, nekaj časa kar ne prideš do sape. Pa ne zaradi upehanosti, ampak zaradi vse lepote, ki se kar naenkrat razprostre pred teboj.

V zadnjem tednu, ko se je sneg dokončno stopil in so ostale samo zaplate na senčnih predelih, so takoj, že prav nestrpno pokukale iz zemlje vijolične glavice znanilk spomladi. Crocus vernus ali pomladanski žafran, nekateri ga zamenjujejo za jesenski podlesek (kar pa nikakor ni ista rastilina), v nekaterih predelih na Dolenjskem in Gorenjskem pa jim pravimo tudi kar uscanke.

Pa še eni rastlini se zelo mudi iz zemlje. Še preden požene listje na drevesih, se tla na določenih mestih v gozdu obarvajo povsem zeleno z okusnimi listi čemaža. Čemaž ali divji česen je izredno okusna rastlina, narezanega lahko uporabimo kot začimbo za vse vrste jedi. Lahko pa ga tudi uporabimo za kuhanje. Okus ima po česnu, le da je bolj blag. Užitna je cela rastlina. Paziti moramo le, da ga ne zamenjamo za šmarnice. Liste imata rastlini neverjetno podobne, vendar so slednji celo strupeni. Jaz sem čemaževih listov nabrala dovolj za opoldansko juho, pa še malce ga bo ostalo za potres po namazih.

Takole sva danes zjutraj ponovno zarana hodila po soncu, ki je spremljajo najino pot na Malo Planino. Pričela sva ob šestih, do Male Planine in Jarškega doma sva potrebovala 2 uri in 20 minut. Tam na obvezen čaj z dodatkom, celo velikonočno potico so nama postregli zraven, nato pa dobro urco nazaj do Primoža, kjer naju je počakal še Stane. Šele po prav prijetnem martinčkanju in kofetkanju na soncu, smo se počasi odpravili domov na kosilo.

No, v Krnici sva nekoč že bila, skupaj s tamaučkom. Le, da se on tega ne spomni, ker menda ni nič videl. Seveda, ko pa je bil še varno nošen v trebuščku. Danes pa takole:

Smo ponovili ta lep izlet, škoda le, da je koča v Krnici še zaprta. Vsaj tako piše, mi smo namreč po uri in pol hoje obrnili nazaj, ker smo bili dodobra premočeni. Tamauček se je seveda metal vsaka dva metra v sneg, ki pa je kljub debeli snežni odeji že popolnoma moker. Tako smo nazadnje lahko oželi, ne samo kombinezon, ampak tudi škornje. Težava je le, ker gremo jutri na Kofce, kjer bo spet sneg in kjer potrebujemo ta ista oblačila. Nagrado izumitelju sušilnega stroja, ki sedajle suši, kar se da. Upam, da ne stopim škorenjcev. 

Če pogledamo po zemljevidu, je pa tale Krnica res nenavadno blizu Planice, kjer sva nedavno tega preživela lep teden. Pa nas ponovno vleče v te konce? Seveda, če pa sva bila vabljena v tole čudovito kočo, kjer smo preživeli že kar nekaj izjemnih počitnic. Letos pa bojda zadnjič, torej za slovo, vendar spomini ne ugasnejo.

 Vedno nas bodo Rateče in tale koča spominjala na Nona in Nono.

Še nekaj fotk sem našla na telefonu, edinem priročnem fotoaparatu za takšne priložnosti. Pri sestopu iz Peči smo se brez premisleka odločili za krajšo pot, ki se v cik-caku vije po gozdu tik ob meji z Italijo. Ampak ne takoj, kajti obstaja še boljša bližnjica, to je naravnost dol po poseki - ločnici med državama.

Da je pot brez krpelj nemogoča, razen za Leandra, ki se je ves srečen valil navzdol, sem spoznala takoj, ko sem zabredla za dolžino nog v sneg. Komaj sem se izkopala iz ene luknje, sem padla v novo. Snega je bilo zagotovo več kot meter, saj palice niso dosegle dna. Hoja seveda ni bila mogoča, zato smo le odcikcakali do spodnje ceste, od tam naprej pa na sani. Pot od doma na Tromeji pa skoraj do Rateč je pravo sankališče. Zjutraj smo namreč že srečali cel avtobus sankačev, ki so se spuščali medtem ko smo mi skakaje umikali v sneg.

Čeprav je bila že precejšnja odjuga, je bilo vseeno dovolj strmo za super spust. Zraven se za vsakim ovinkom odpre še prekrasen razgled. Že vidim, da bomo enkrat sem pripeljali še Krte.

Če do sedaj nisem, potem lahko zagotovo danes rečem, da sem se za letos naužila snega. Ponovno je vikend, čas za hojo in hribe. No, tokrat smo se najprej ustavili v Planici. Pogled na velikanko je veličasten, pogled z velikanke pa neprecenljiv. Ko enkrat stojiš na vrhu, potem se percepcija o uspešnem skoku popolnoma spremeni. Sicer pa na skakalnici že vse vrvi od dela in priprav na skorajšnje dogajanje. Kot vse kaže, bomo na prizorišču tudi s Pixno, zato je današnji dan bil uspešen že v samem štartu. Vse kar je sledilo je bil čisti bonus.

 pogled z velikanke v bližino

 pogled z velikanke malce naprej

Se povzpeti na Peč, ki je na tromeji, je bila najina želja že leta nazaj, ko smo s Tarasom in Alenko bivali v Ratečah. Kar nama ni uspelo takrat, sva nadoknadila danes. Začeli smo prav navdušeno, kajti pot je bila res primerna za sani. Tamauček je hodil z nama in če ne bi potreboval novega žiga za v vrtec, ne vem, kako bi zmogel celo pot. Še meni se je malo zamalo zdelo, da vlečem sanke čez Avstrijo v Italijo, samo zato, da sem končno ugledala dolino pod Poncami v vsej lepoti.

Pa je le nekaj več. Ko si enkrat na vrhu, toliko stvari (p)ostane nepomembnih in nekje daleč v dolini.

Začela sva ob 6h. Vstajanje ob zori, čaj in iskanje vse opreme. Saj nisva kaj dosti jemala s seboj. Nove dereze sva pospravila v nahrbtnik, pozdravila otroka in ob 7h odšla. Nekaj minut manj kot pol urce in že sva pri Calcitu, kjer avto pustiva kar pri Domu. Štartava natanko ob 7:30. Pot do Primoža je poznana in mine prav hitro. Počutim se izvrstno, zato veselo šibava gor. Pohodnikov ni veliko, tiste, ki se že vračajo že poznava vsaj navidez, saj so očitno vsak dan gor. Tokrat s Primožem ne zgubljava časa, preden bi se lahko ohladila, nadaljujeva pot proti Mali Planini.

Jaz grem prvič in se mi ne sanja, kaj vse me čaka. Hrib, ki je čedalje bolj strm se kar ne konča. Pot je čedalje bolj ledena in nekje na sredi si natakneva derezice. To so gumice z majhnimi čepki, ki pa neverjetno pomagajo in naredijo korak stabilnejši. Sopiham v hrib in kar naenkrat mi prične zmanjkovati energije. Nekje na sredi bi se kar ustavila. Še dobro, da sem založena z bomboni dextroze. Pri razcepu se tokrat ne odločiva za Pasje pečine, ampak se odpraviva po daljši poti prek vrha, ki se imenuje Pot modrega moža. (prav zares) 

Letos greva vsako prosto sobotno ali nedeljsko jutro z Alešem hodit, v hrib, seve. Zaenkrat se podajava na najbližje, saj ves čas gledava na uro in se vračava čimprej, da naju ne bi doma preveč pogrešali. Za tavelike naju ne skrbi, za tamaučka, ki se zbudi še malo pred nama, pa naj greva še tako zgodaj in veselo skače po postelji, pa četudi je ura šest in zunaj tema, pa je že druga pesem.

Za danes je bil napovedan dež, pa sva to namenoma preslišala. Odpraviva se ponovno na Murovico takoj, ko se zdani in padeva naravnost v prvo ploho. Snega je ravno toliko, da je spolzko, na srečo vsaj pretiranega blata še ni. Kmalu preneha deževat, midva pa dalje z nezmanjšanim tempom. Prva etapa je iz Zaloga do Sv. Trojice, kjer nas vedno pričaka lajajoča dobrodošlica. To je edina zoprnija na celi poti, ko vaški psi renčijo nate. Verjamem, da ni nobeden popadljiv, le zoprn občutek pustijo. Sledi druga etapa, ko se pot vije po ravnini. Aleš se šopiri in vmes teče in me pusti zadaj za ovinki. Pred pričetkom tretje etape le počaka, pripraviva si gamaše in greva skupaj do vrha Murovice. Tukaj snega skorajda ni več. Za trenutke se oblačnost premakne in vidiva, da sva kar lepo nad meglo v dolini.

Potka se vleče in izmenično začneva z jambranjem, kako, da danes nisva v formi. Ne gre in ne gre tako lahko, kot bi si želela. Še malo stisneva zobe in končno jo ugledava. Klopco in najin cilj, kjer spijeva malo čaja, ki sva ga tokrat le vzela s seboj. In presenečenje, gor sva prišla še malo hitreje kot prejšnjič. Torej sploh nisva bila počasna. Kako lahko občutki tako varajo. Sicer pa je enako pri teku. Ko se ti zdi da blazno šibaš, pa prideš nazadnje še s slabšim časom, ali obratno.

Pot nazaj je bila enostavna in hitra. Ponovno naju moči dež. Ob poti med stopljenimi zaplatami snega željno pogledujem po regratu. Tako neizmerno si ga že želim. Vendar nisem našla niti enega samega samcatga, ki bi mi zbujal občutek pomladi. Ne še.

Doma zakurimo v kaminu in se grejemo in sušimo premočena oblačila. Ura je pol desetih in skupaj z otroci lahko začnemo nov dan pri zajtrku. 

Vse skupaj je del mojega velikega načrta. Je del tritedenskega uvajanja. Za mano je šele prvi teden, ko sem se veliko ukvarjala sama s sabo in s svojimi težavami. Vendar, volja je čedalje večja. Je le prišel čas, ko mi lahko uspe? Ko me lahko odločitve posvojijo, kot lahko kot naročeno berem pri Wegi?

Sicer pa še ni en teden, ko smo takole krenili na Primoža. V snegu je pot prečudovita. Res je nekaj posebnega.

Jutri pa spet. Se že veselim.

Odkar sem v Krtini in se družim s hribolazci, jih tudi kar naprej sprašujem, kako se imenuje kateri vrh. Le pozimi, ko je vidljivost izvrstna, imamo takšen pogled na hribe:

Neštetokrat so mi povedali, da je levo od Kamniškega sedla Brana, desno pa se vidi Planjava. Pa si nisem kaj prida zapomnila, do danes. Sedaj ne pozabim nikoli več. Danes smo splezali na Planjavo. In ko enkrat doživiš to lepoto, to čarobno pot, postane del tebe, kot pravljica iz globin.

Ponovno smo se dobili z Maretom, tako kot spomladi in smo zarana zjutraj krenili na Kamniško sedlo. Kar presenečeni smo bili, da je tolmuček, malo pred Pastirci letos celo poletje moker, zato nismo spustili prilike za oskrbo z res mrzlo in bistro vodo izpod planin.

Na sedlu smo že nekaj čez osmo zjutraj. Vsekakor se nam je šlo še dalje, le nismo se mogli odločiti kam. Levo ali desno?

Pa smo sklenili, da nadaljujemo prekinjen pohod, ko smo s Krti morali v dolino zaradi dežja. Takrat nam je ostala neobiskana Planjava. Torej? Pot pod noge in gremo višje. Meglice, ki so se dvigale iz dolin so nas kar malce preganjale, lovile, navsezadnje pa ravno toliko odkrile, da je bil pridih čarobnosti popoln.

Na vrhu pa - pogled za bogove. Vse naokoli nas vrhovi, meglice, sonce... 

pogled na Ojstrico iz Planjave

Poglejmo še strani v planinskem vodniku; kaj piše o Planjavi:

Najveličasnejša in mogočna je severna plat gore. Z vrha se grezi skoraj navpično 1000 m visoka in široka severna stena naravnost v Kot ali sklep Logarske doline. S to višino je pri nas takoj za Triglavsko severno steno...
Z vrha je lep razgled na sever h Karavankam, bližnji Mrzli gori, nepozabni pa so neposredni prizori v globino, v široko zeleno Logarsko dolino in na Okrešelj z njegovim enkratnim visokim sklanim obodom, nad katerim se na zahodu kaže vzvišena Skuta,...
Preg bližnjih gora sega na jug pogled na gozdna slemena in vrhove Dolenjske in Notranjske, medtem ko se na vzhod ustavlja pogled na bližnjih vrhovih: na vitki Ojstrici, Lučki babi, zeleni kotlinici Korošice in odsekanem sklanem Dedcu...
Od koče na Kamniškem sedlu - 2h.

Nikakor se ne strinjam, da smo cel dan zapravljali čas. Res je, da kljub vsemu delu, ki ga imamo, vse pustimo in gremo v hribe. Tam gori pa je drug svet. Šele tam se zaveš, kje je tvoj prostor, kako nepomemben si in hkrati tako zelo svoboden in prost.  Ja, v hribih se skriva še mnogo več odgovorov, le poiskati jih je potrebno.

Otroci so bili doma, midva pa ne. Končno je prišel na vrsto dolgo pričakovan dvodnevni pohod s ŠD Krti. Prečili smo del kamniških alp, prvi dan smo naredili skupaj 9ur hoje, večina od prehojenih poti je bila zelo zahtevnih.

Lahko rečem samo, da je bil tole zagotovo moj najtežji pohod, pa vendar sem bila povsem razočarana, ko je naslednje jutro padal dež in nismo mogli nikamor več, kot le v dolino. Jaz bi še! Tule pa še nekaj fotk.

Nedeljsko potepanje

Med iskanjem izhodiščne poti za naš naslednji pohod društva, ki bo kar na sam vrh Montaža ali Poliškega špika po naše, smo se sprehodili po planini Pecol. Kako zelo je planina neizmerna, smo spoznali, ko smo naredili manjšo krožno pot po pobočju in za to potrebovali cele tri ure.

 planina Pecol

Med hojo po pobočju planine Pecol smo večkrat videli tudi zajetne bele kupe peska, pa tudi kar nekaj lukenj v podzemna bivališča.

 sveže izkopani vhodi v podzemne rove

Upala sem, da so bivališča res svizčeva in da tamaučka ne učim kakšnih bedarij. Do sedaj sem svizca videla samo enkrat, zelo od daleč, nekje na poti na Krn. Slišali pa smo tudi presunljive žvižge, ki so parali nebo. Ker so ptice letele nizko nad nami, smo bili prepričani, da se oglašajo ujede. Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Takrat smo  se dvignili že na 1870 nadmorske višine, ko smo zagledali prelepo mini dolinico, polno cvetja in velikih kamnov. Povsem nepričakovano smo se znašli v Deželi svizcev.

 dežela svizcev, v ozadju Montaž

Sedli smo in občudovali naravo, ko se kar naenkrat na sosednjem kamnu prikaže svizec. Nato še eden. Kriknila sem od navdušenja in kazala Alešu, naj fotka. Svizca sta bila še precej daleč, zato je Aleš uporabil kar daljnogled. Skoraj si nismo upali dihati, da ga ne bi premotili.

 svizca na skali

 fotkanje svizca prek daljnogleda

Pogled na ostale skale nas je prepričal, da smo na obisku v čisto pravi deželi svizcev. Skoraj za vsakim kamnom nas je gledala zvedava glavica. Ko so ugotovili, da najbrž nismo nevarni, so se mirno pasli in družili, ne meneč se za našo prisotnost. Doživetje je bilo res nenavadno. Posebej sem vesela, da je bil zraven tamauček, ki jih je prvič videl v živo.

Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci (marmota marmota) živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.

 samica z mladičkom

Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi.

 svizec pred poletnim rovom

Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.

 straža pred vhodom v domovanje

Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.

 prijateljski objem
 
Lahko bi končala "In potem svizec zavije ..." pa ne morem, ko pa je vse res! Svizci imajo tam zgoraj v višavju čisto pravi - neverjetni svet.

Povzeto po: http://www.gore-ljudje.net/novosti/36683/

Celo lansko poletje sva se z Alešem pogovarjala, kako bova ob sobotah zjutraj hodila v hribe. Žal sva se samo pogovarjala, naredila pa nič. Nobena sobota ni bila dovolj prosta in dovolj primerna.

Pa je tako enostavno. Samo vstati moraš dovolj zgodaj, pobrati palice, majice, nekaj vode in že lahko greš. Le kaj je lepšega, kot biti v hribih, ko se dan prebuja? Sploh pa je Kamniško sedlo s svojim razgledom na Logarsko dolino, enkratna izbira za začetek poletnih poti. In sva šla. Skoraj pred vrhom naju je dohitel kolega Mare, in vsi smo se strinjali, da naslednjič vstanemo uro prej, kajti danes smo hojo začeli ob 5h, pa nas je sonce že močno prehitelo.

Je bilo pa danes zanimivo tudi zato, ker so bile poti proti vrhu tako polne močeradov,  da kaj takega še nisem videla. Vedno sem mislila, da močeradi žive samo ob potokih. No, sporočam, da temu ni tako, in da jih lahko najdete tudi na 1.800 nadmorske višine.