Sem objavila, da počivam. Pa, da bo čez dan, dva bolje. Pa ni bilo. Takole sem čakala križem rok, čedalje bolj v smeri kavča. Pa se mi ni dalo nič, še tisto kuharijo in pospravljanje cunj sem prepustila drugim. Da pa smo doma skupaj vsi; Tadeja in bolan tamauček, pa zagotavlja še zvrhano mero sitnobe na kupu.

In, ko sem takole obsedela, so me začeli preletavati najbolj čudni prebliski. In zdeli so se tako resnični.

Kaj, če samo blefiram?

Nekaj se grem, šport pa to. Jaz, da tečem? Blef. V hribe hodim? Saj ne morem na dostojem sprehod. Koga vlečem za nos? Pixna čaka. Kaj se sploh grem? Spet en blef. Saj se mi še bloga ne da spisati.

In tako dalje in dalje. Prvi, drugi, tretji, četrti dan, ko sem le pomislila, da tole ni normalno. Draga moja, kot da ne veš, da si prva in neposredna odjemalka vseh virusov in drugih migatajočih zadev.

Pa sem se le spravila k zdravnici, domov pa s torbo zdravil. Zdaj pa zares. Še dan, dva?

Če greste danes v Domžale, vas najprej pričaka obvezna kontrola vinjet.

Sicer mi ni bilo jasno, zakaj je za to potrebno 5 Darsovih vozil okrepljenih s policijskimi specialci. Ampak glavno šele pride, če vas prej ne obrnejo kar nazaj na avtocesto.

Če imate hrvaško registracijo, greste lahko kar v rep kolone, kajti brez kontrole ne boste prišli do željene destinacije - v Športni park, kjer je danes 2. krog kvalifikacij za ligo prvakov in tekma med  NK Domžale : Dinamo.

Vse skupaj izgleda prav strašljivo. Dobrodošlica pa taka!

Montaž, čebela, servis, vijolice, 
voda, ledenik, Višarje,
sončni vzhod, Rjavina, pekarna,
Radovna, muca,
kislo mleko,
Pokljuka, krapi, svizec, Zajzera, cvetje,
sneg, nevihta, Kanin, kozorogi,
koča,
rdeči kamni, Mangart, nona,
planika,
avtovleka, Krnica, ajda, planina Pecol,
slap, vlak, železo,
gondola, lisica, Italija, Psnak,
jezero, lipa, Krma, srne,
avto, borovnice,
jagode, mah, struga, most, Viš, melišče, Lesce

Vsak pogled, vsak spomin ima svojo zgodbo. Ležijo kot lepi kamni okoli nas. 
Objemi jih!

Ponoči se zbujam, vroče mi je in zdi se mi, da me nihče ne razume. Zdi se mi, da vse moje pripombe ali pobude ne dobijo pričakovane pozornosti, zato sem užaljena. Nekontrolirano kričim na nič sluteče in slučajno prisotne osebke v moji bližini. Predvsem sem pa zaspana. Spim lahko povsod. Spim na fotelju, na ležalniku, za pisalno mizo, pred TV, v banji, spim na WCju, spim v avtu, spim, spim, spim.

Moji možgani potrebujejo nove povezave, nove načine delovanja. Brez nikotina so neizmerno izmučeni, tako kot jaz sama. Izgleda da je nekaj v zraku. Kot se je dan prej odločila Tedi, se je posvetilo, skoraj dobesedno, tudi meni v četrtek.

In peklenski ples se vrti v obratno smer.

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Ste kdaj razmišljali o vzrokih in posledicah naših dejanj? Kako je vse povezano in kakšen vpliv imamo na dogodke v prihodnosti? Včasih me je kar strah tega vseobsegajočega vesolja, teh vidnih in nevidnih vezi, ki se tkejo, prepletajo, približujejo in oddaljujejo.

En preprost primer: Otroci imajo v vrtcu plavalni tečaj, ki ga pripravi športni klub. Otrok se prehladi in zboli, zato oče ostane na bolniški, tisti, ki ga nadomešča mora ostati zato v službi, čeprav ima doma drugačne načrte. Njegova žena mora sama po opravkih in njegovi otroci so razočarani, ker ne morejo sami na igrišče.  Lahko rečemo, da je v tem primeru športni klub tisti, ki je s svojo ponudbo vrtcu povzročil, da nekateri drugi otroci ne morejo na igrišče? Seveda tako ne razmišljamo in ne iščemo vzrokov tako globoko in daleč nazaj. Vedno bi lahko začeli - in bila je zemlja in nebo....

Če lahko vidimo, slišimo in doživimo veliko neposrednih učinkov dejanj, koliko jih je šele v ozadju? Ki se prenašajo kot valovi, kot misli, kot energija, ki neposredno ali posredno vplivajo na naše življenje. Včasih potrebujem nasvet, namig ali čisto konkretno zadevo. Če le malo iščem naokoli, sem pozorna, mi vedno nekdo prinese prav to kar potrebujem. Življenje samo me spremlja in mi nudi tisto, kar iščem. Če iščem prepir, ga bom zagotovo naredila, če iščem lepe stvari, jih bom zagotovo našla. Zato močno verjamem, da je vsak svoje sreče kovač.

Toliko kot daješ v ta kaotični sistem, imenovan življenje, toliko tudi prejmeš, ker življenje je kruto in hkrati neznansko lepo.

Z velikim redom je ustvaril največji nered.

Dolgo, dolgo sem čakala na ta dan!

Bila je pomlad, pa ni bilo dovolj toplo. Pa je bilo poletje in nas skoraj ni bilo doma.  Jeseni, hm, kaj je bilo jeseni? Vsi vikendi so bili zasedeni že mesec dni vnaprej. Pa ni bil potreben samo čas. Potrebnih je bilo kar nekaj ključnih dejavnikov, ki so se morali zgoditi v istem trenutku.

Ravno pravi občutek v tebi, pa ravno pravi položaj planetov, pa ravno pravi zagon za delo, pa odkljukane že vse ostale zadeve,... In danes je 1. december (!), ko sem končno uspela

pomiti okna po hiši!

Danes smo v vrtcu imeli jesenski dan. Pekli smo kostanj, delali izdelke iz jesenskih plodov in pacali po glini.

Zamišljene delavnice in sam dogodek je bil s strani vrtca že nekaj časa načrtovan. Le mi smo ga uspeli pri preobilici drugih dejavnosti nekako spregledati in sva se zato šele zjutraj odločila, da ostanemo po službi še malo v vrtcu. Ker tega nismo prej načrtovali, in ker je mene čakal še reden sestanek z društvom, več kot uro in pol nisva želela ostati. Doma sta poleg tega tavelika otroka čakala na naš prihod s pripravljenim skupnim kosilom.

Čeprav smo prvi prišli, vse pripravili, pekli kostanj, izdelali koruznega in nasploh pisanega ježka, se je vse ustavilo, ko sva želela domov.

Mali se je uprl na celi črti. Ne in ne. On bo še ostal. Pregovarjanja so trajala skoraj pol ure. Medtem se seveda ni igral, le trmaril je do konca. Nazadnje je na vsak poskus odhoda samo še tulil, mahal s pestmi in grozil. V ihti se je še udaril, nakar je sledilo res huronsko tuljenje, tako, da so nas prišle pogledati prav vse vzgojiteljice. So verjele, da ga nisem udarila, ampak da se je počil čisto sam? Glede na poglede, ki sem jih bila deležna, si mislim vse kaj drugega. Nič ni pomagalo. Mene ni pustil oditi, sam ni hotel ne nazaj ne naprej. Nazadnje sva ga vsega tulečega odnesla v avto.

Seveda sem bila jezna. Vem pa tudi, da je bil otrok danes neprespan, ker smo imeli sinoči borbe s tem, kdaj je potrebno v posteljo. Ostali starši so prišli v vrtec nazaj, le mi smo ostali po službi in tako vsi malo lačni in utrujeni skušali uživati v pripravljenih delavnicah. Po drugi strani pa sem bila zgrožena, kako zelo nesramen s svojimi besedami zna biti tale naš tamauček.

Bilo je tuleče in boleče za vse.

Samo nov stil košnje sem uvedla, pa se je Aleš že držal za glavo.

Pohvala je bila v stilu: "In kako hudirja naj sedaj to popravim?" Kdo bi ga razumel?

Pisati, ko se nič ne dogaja, je težko, v dneh ko se nov dan že prične, preden končamo s starim, ko ne morem do fotografij, ker že nastajajo nove, pa ne utegnem sproti pisati o vsem, kar se dogaja. Prihaja poletje in junij je očitno čas, ko se vsi želimo še enkrat srečati, kajti prihaja tako željen čas počitnic.

Seveda se sprašujem kaj se mi dogaja, kajti še pred nedavnimi leti nisem bila povezana s prav nikomer. Skoraj brez družbe v novem okolju (beri Ljubljani), s svojima otrokoma in službo sem se prebijala iz dneva v dan. Ko bi bila lahko takrat povezana v splet, tako kot danes, bi najbrž bilo vse drugače.

Internet očitno ne povzroča odtujenosti z realnim svetom, celo obratno, meni je omogočil vse nove stike, poznanstva in prijateljstva.  Vsa tri društva, kjer sem aktivna imajo isto stično točko. Omogočanje nastopa na spletu in skrb za aktualne vsebine je možno samo prek človeških stikov. Če želiš aktivno sodelovati na spletu, se moraš tudi aktivno udejstvovati pri dogajanju, sicer lahko pišeš le na pamet, kar pa je običajno zelo kratkega roka.

In tako poleg aktivnosti vseh otrok dodajam še svojo in Aleševo mrežo. Zato takšni vikendi na srečo niso samo naporni, so hkrati tudi generatorji številnih novih idej in pristnih stikov z ljudmi, ki bi jih sicer nikoli ne spoznala. Bogatejši smo vsi, veliko dajemo in še več dobimo. In to šteje.

Kako od lokostrelstva do bergel? 

To uspe našemu Mitju. Včeraj zvečer je šel s kolesom na redni lokostrelski trening. Nazaj je prišepal.
A je padel s kolesom? Kje pa.
So ga mučili z loki? Nikakor.
Ko smo ga malo mučili doma, je le priznal, da je skakal s trampolinom do koša za košarko. Le blazine tam ni bilo več.

Danes pa k dežurnemu zdravniku in naprej na urgenco. V naslednjih dneh je imel v planu taborniški bivak, nato pohod z društvom, plesne za valeto in astronomski tabor. Za zamenjavo je dobil bergle.

Vsako leto po 1. maju me napade mrzlica sajenja rož. Sledi prav obreden obisk vrtnarije, kjer resnično uživam in izbiram med barvami in vonji, cvetovi in sadikami. Nazadnje prinesem le škatlo ali dve novih sadik, kup vrečk s semeni, povrhu dodam tavelike vreče zemlje in oznanim veliko vikend akcijo dela na vrtu. Doma vsi zavijajo z očmi in se skrušeno odpravijo z motikami na vrt. Nato na veliko prekopavamo, režemo, grabimo in kosimo. Učinek je fantastičen. In od vseh rož najlepše cvetijo prav na trati.

Žal po izkušnjah preteklih let, je učinek take akcije kratkotrajen. Veliko posejanih rož sploh ne vskali, pozabili bomo zalivati ali pa nam bo dež popolnoma premočil vse posajeno. In tako nam bo sčasoma sama narava spremenila vrt po svoji podobi. Res je, da nam malo kaosa okoli naše hiše kar ustreza. Ne, da nam bi bilo to v ponos, moti pa nas tudi ne.