Ste že vplačali loto za današnje žrebanje? Predviden dobitek za sedmico je že krepko prek milijon evrov. Vau!

Le kdo ne bi sanjal, kaj vse bi spremenil s to vsoto denarja. Nič več službe, samo potovanja in brezskrbnost do konca življenjskih dni... No, sanje so eno, realnost bi bila verjetno mnogo bolj kruta. Če samo pomislimo, da bi ves ta denar lansko leto vložili v delnice ali kakšno slično obliko premoženja, potem bi nas obljubljena brezskrbnost krepko pustila na cedilu.

Priznam, sama vplačujem loto samo takrat, ko se glavni dobitek dviga v višave, kot da mi ne bi bilo dovolj že nekaj tisoč evrov. Vendar le takrat prevlada želja nad racionalnostjo. Zato pa razglašam, da sem sva v nedeljo zadela na LOTU! Vplačan je bi kombinacijski listek z mislijo, da bo zadetek vsaj 6 plus dodatna. Pri objavi rezultatov in hitrem pogledu me je kar zmrazilo. Prepoznala sem šest svojih številk! Pa je bil rezultat res pet plus dodatna.

Kar nikakor ni isto kot šest ali šest plus dodatna. Tudi ni priznana kombinacija. Je pa petica in je tri plus dodatna. Po izkupiček sva šla skupaj in prejela fantastičnih 152€! Kar je nasploh (razen dveh štiric) takorekoč edini zadetek ever. Bravo! Seveda sva ga del že vložila nazaj, kajti sedmica še vedno čaka.

In kakšna je verjetnost, da zadene ravno moja kombinacija števil? Natanko 1 : 15 380 937!

Se vam zdi malo? Vsekakor je verjetnost še vedno večja, kot pa če ne vplačamo ničesar. Pa racionalnost gor ali dol.

Te bo kar pajek odpeljal! Kaj res? In to s privat parcele?

Priznam, da izven Ljubljane, tistega pajka, ki odpelje napačno zapuščene avtomobile še nisem videla.  Ko gledam vsak dan stanje pred našimi službenimi prostori, ko so avtomobili parkirani že po cestišču povsem do semaforja in resno ovirajo promet, sem prepričana, da se pajkom že do BTCja ne da, kaj šele 30 km izven, po avto, ki je zasedel prostor pred hišo.

Tisti, parkirani na cesti so dobili obvestila redarstva. Enkrat. Pajka se očitno ne bojijo.

Tile, ki parkirajo sredi vasi, pa se po mojem lahko bojijo samo kakšnega jeznega soseda, ki se smuče okoli avta. Grozeča tabla je tam le za okras. Morda pa celo deluje na tiste iz mesta, ki jim že v podzavesti omemba pajka pomeni resno grožnjo.

Obrnjen svet?

Ne vem, morda se mi samo dozdeva, ampak, danes nihče ne govori več o vodnih sesalcih. Lahko pa, da vse te pogovore enostavno preslišim in to z razlogom. Kajti jaz sem imela svoj vodni sesalec, vendar me v nadaljnji nakup ne prepriča še tako dobra reklama niti priporočila najboljših prijateljev.

Kajti ravno priporočila so bila tista, zavajajoča. Se mi zdi, da so temeljila bolj na privoščljivosti, kot pa na dobrohotnosti. Ja, nekaj let nazaj so bili strašansko moderni Batageljevi Igea sesalci. Kupovali so jih vsi okoli mene in niso mogli prehvaliti njegove naduporabnosti.

Mi, ravno vseljeni v novo hišo, ki se nam je zdela še strašansko velika, smo nujno potrebovali ravno takšno napravo za čiščenje vseh možnih površin. Kaj potem, če je bila tudi strašansko draga. Dražja kot je, boljša je, kajne? Še vedno sem prepričana, da je bila vseskupaj samo izredno dobro izpeljana marketinška kampanja, ki smo ji vsi po vrsti nasedli.

Začelo se je že z nakupom. Tako, kot so druge prepričevali in razkazovali uporabnost na skupinskih srečanjih, sem sama napravo najprej kupila, nato pa prosila za pripadajočo predstavitev. Ni potrebno posebej poudariti, da pri slednji ni bilo nobenega žara prepričevanja, ampak nekaj hladnih dejstev in ostali smo sami z vrhunsko napravo.

Ki sem jo zasovražila pri prvi uporabi. Ni je bilo težko sovražiti, kajti vsakič mi je vračala z enakim. Le prizanesljivosti Aleša se ima zahvaliti, da je ostala pri hiši vsa ta leta. On je enako trpel, ampak (po)tiho in prenašal pokoro naokrog.

V čem je pravzaprav bistvo in vzrok za takšen odpor? V njeni neuporabnosti. Napravo smo kupili predvsem zaradi pomivanja tal. Kajti drgniti parket z mokro krpo ni ravno dobro. Ne za hrbet, ne za lak na vodni osnovi.

Vendar je bistvena razlika, če s sesalcem sesaš ali pa pomivaš. Ko sesaš, vlečeš napravo za seboj, oziroma bolj slikovito, sledi ti hkrati s tvojim premikanjem po prostoru. Ko pa pomivaš, imaš pred sabo moker pod in giblješ se vzvratno. Naprava, ki je za tabo ti je ves čas v napoto in premikati jo moraš ročno. En velik čeber vode in dodatni rezervoar s čisto vodo niti slučajno ni lahek. Naprava je opremljena z množico cevi in vrvic, ki se nenehno zapletajo in vse skupaj moraš vsak meter posebej dvigniti in prenesti nazaj.

Na koncu te čaka nadstandard. Vso umazanijo moraš odnesti ven v skriven kot, pregledati vsebino, ki je včasih še zelo uporabna, predvsem kakšne lego kocke so bile večkrat reciklirane, nato pa vse skupaj neseš v banjo, kjer temeljito očistiš vsak del posebej. Če tega ne opraviš temeljito, te naslednji dan pričaka neznosni smrad razpadajočih trupelc pajkov in sličnih sirot.

Ne, ni še konec. Ko se vsa ropotija posuši, jo odneseš v klet, kjer drugače potrebuješ celo omaro za shranjevanje, čaka pa te še pomivanje kopalnice, predvsem drgnjenje kadi.

Nekega dne je v napravi neznansko počilo in ugotovili smo, da je odtrgalo del notranje plastike, ki vrtinči vodo. Naprava je sicer še delovala, vendar sedaj s še bistveno slabšo močjo, s katero se ni mogla pohvaliti niti na začetku. Ko me je v poprazničnih dneh ponovno popadla mrzlica čiščenja, sem mučilno napravo milostno spet uporabila in se tudi odločila, da je čas, da se dokončno poslovi. Z veseljem bom prešla na star način s krpo in koleni.

Dost imam.

Povečanje entropije vodi v neurejenost (splošno).

Zelo lep praktični primer;

Vsako juro, ko ostanem sama doma, potrebujem natanko pol ure, da pospravim celo stanovanje. Stvari so na svojih mestih, smeti pospravljene, cunje zložene, tla pometena, sistem zdrži v ravnovesju natanko do prihoda ostalih članov domov.

Takrat se entropija sistema poveča za petkrat in v petkrat krajšem času je v stanovanju popoln kaos. Očitno je z dovajanjem energije (zelo energetsko nabitih družinskih članov) tudi fizično nemogoče vzdrževati stabilnost sistema.

Le zakaj se torej jaz vsak dan znova razburjam, kako nihče ne pospravlja. Saj to je misija nemogoče.

Pranja v naši familiji je vedno toliko, da meji na malo proizvodnjo s trekočim trakom. Nikoli, ampak res nikoli se ne konča.

Polnimo koše za perilo, peremo razvrščeno po barvah (2x temno, 1x rdeče, 1x svetlo, 1x belo), obešamo, sušimo v sušilcu, zlagamo in sledi ponoven cikel. Zato nas še toliko bolj prizadene vsakršen izpad tega procesa. Kajti, ko se na gorenjevem pralnem stroju prikaže zloglasno sporočilo F5, to pomeni grob poseg v utečen delovni tok.

Reševanje situacije praviloma sledi v naslednjem vrstnem redu:

1. korak

F5. Prvo opozorilo najprej ignoriram in poženem znova. Žal učinka ni nobenega in čakam domačega mojstra. Ta ponovi moj neuspeli postopek in zmaguje z glavo. Le kaj bi bi lahko bilo?

2. korak

Iščemo servisno knjižico z navodili in opisi napak. Ker je tako pomembna, je shranjena na posebej varovanem mestu, zato jo seveda ne najdemo. Medtem se kupi perila večajo.

3. korak

Seveda, internet. Tam vse piše, tam vse vedo. Preberemo, da je možni vzrok za izpis F5 zamašen filter. Hura, rešitev je torej tukaj.

4. korak

Mojstra izvlečeta filter izpod polnega pralnega stroja. V trenutku je vsa pralnica polna vode. Rešujemo poplavo z vsem, kar nam pride pod roke. Brišemo in sesamo vodo. No, vsaj vodo smo uspeli izprazniti iz bobna. Kupu perila dodamo še mokre brisače.

5. korak

Ogledujemo si izkupiček iz filtra in zadovoljno kimamo z glavo. Ja, to bo to. Koliko let že nimamo več tolarjev? Seveda, sedaj dela samo na evre.

6. korak

Zadovoljno poženemo pranje od začetka in se prepustimo uživanju na kavču.

7. korak

--> glej 1. korak.

8. korak

Zadeva je očitno kompleksnejša. Potrebno bo klicati tehnično pomoč, kar pomeni čas, denar in spet še več časa in denarja. Kup perila že gleda ven iz pralnice. Uvedemo restrikcijo preoblačenja.

9. korak

Po temeljitem ogledu okolice stroja in po sledeh ledu v kotih pralnice (posledica poplave) strokovno ugotovimo, da nam je pralni stroj zmrznil. Zunanja temperatura je -12°C, v pralnici pa le nekaj stopinj več. Cev za odvajanje vode iz pralnega stroja je trda kot kamen. ?!!

10. korak

Sledi urgenca s kaloriferjem. Ogrevamo pralnico do spodobne sobne temperature in glej čudež, pralni stroj ponovno deluje.

Veliko smo debatirali okoli vinjet. Predvsem smo jih slikali v predalu, kjer so tudi obležale do 13. januarja.

Ko se je včeraj Aleš že skoraj odpeljal, sem dobila neverjeten preblisk, da bo v prvem avtu ponovno odpeljal "mojo" vinjeto. Dobesedno sem tekla za njim, kot da mi gre za življenje, ga ustavila, si priborila oranžen listek, ga nalepila v levi zgornji kot, speljala in vozila 2 minuti, nakar me je na cestninski postaji zaustavila darsova skupina za kontrolo vinjet!

Neverjetno širok nasmešek se je narisal na mojem obrazu. Vau, tole je pa šlo za las.

Nekateri ljudje verjamejo v vraže. Ena takih pravi, da kakor preživiš prvi dan, takšni bodo tvoji dnevi v tem letu. Še sreča, da sama ne verjamem čirulam, čarolam. Čeprav morda ne bi bilo slabo odvreči in se otresti vsega še ostalega balasta, ki ga vlečemo s sabo, tako, kot sem to sama že počela danes.

Začelo se je čisto nedolžno. Že sinoči, na silvestra, nam je ob izdatnem kurjenju odstopila tesnilna vrvica na vratcih kamina. Ko se je to prvič zgodilo, dve zimi nazaj, zadevo nisem mogla uveljaviti kot reklamacijo na skoraj novi peči, ampak so mi prodali strašansko drago termično lepilo, ki tesnilo na notranji strani fiksira nazaj. Takrat sem naročila in po nekaj dneh dobila to tubico lepila odpornega na 1100 °C, zalepila in držalo je dve leti.

Današnji dan je bil kot naročen za posedanje s knjigo ob kaminu. Zunaj sneg, okrašeno drevo, doma mir, otrok še ni bilo, prava lenobnost se je širila, kot se za 1.1. skorajda spodobi. Samo kanček lepila je manjkalo za piko na i.

Pa se je začelo. Tubice z lepilom ni bilo na prvi polici, niti na drugi, niti v škatli z vso mogočo kramo in ropotijo, ne v kuhinji, ne v kleti. Morda so pomagali prazniki, ki so me obvarovali prehitre odločitve za nov nakup, verjetno pa me je gnala trma in jeza nad vsemi škrati v hiši, ki mi vse pogosteje skrivajo moje stvari.

Iskanja pogrešane tube lepila sem se lotila čisto sistematično. Polico za polico sem spraznila, ter hkrati metala v vreče za smeti vso navlako, ki smo jo odlagali v stilu - čez sedem let vse prav pride. Pa sem počistila s shrambo, pa policami in predali v kuhinji, se lotila pralnice in delovne mize v kleti. To sem počela s tako vnemo, da so vreče s kramo rasle, dokler ni zmanjkalo vseh skritih in odkritih kotičkov. Takrat sem priznala svoj poraz, lepila nisem našla in ga očitno tudi ne bom.

Nato se je Aleš sprehodil do delovne mize v kleti, kjer je iz prve škatle, namenjene lepilom vzel tubo in mi jo pomolil pred nos. Sakramenski škratje so jo naredili zame nevidno. Ne najdem drugega odgovora.

Čeprav občutek ni bil slab. Pospraviti vso to brklarijo, brez predhodnih priprav niti ni bilo tako slabo. Ostalo mi je še vedno dovolj časa, da sem končno dokončala z branjem dveh knjig, ki sta me pogrešali zadnje nore tedne.

Včasih so konstruktorski izzivi preveliki za velike

in zato v večje veselje tamalim.

Tale mi je všeč,

s piknika, že v fazi popolne sprostitve.

foto by Tadeja.

Spet sem padla na foro. Tisoč sedemsto enajstič, se mi zdi. Na isto foro, ki jo trgovci ne zmerejo preseči niti v tridesetih letih. Odkrar so izumili samolepilne nalepke. To, da obstajajo tudi takšne, ki se dajo zlahka odstraniti, tega naši trgovci še niso vzeli. Vsaj zdi se mi tako.

Od nekdaj se jezim, pa nič ne pomaga. Jaz sem tista, ki vseeno kupuje, čeprav že v trgovini vidim, da zadeva ne bo šla dol. Da pa so nalepke na najbolj nemogočih mestih, tega pa sploh ne razumem. Nalepka na knjigi, kjer prekriva ime avtorja ali pa nalepka na ovitkih za zvezke na sprednji strani ali pa nalepka na kozarcih za piknik (takrat sem nesla vse skupaj nazaj v trgovino, pa še priznali so reklamacijo), pa nalepke na labelu, da se potem popa v žepih umazanija, pa nalepke povsod, kjer jih ni treba.

Tako kot včeraj, na temle plastičnem prozornem pladnju. Saj je res poceni, pa to spremeni bistvo, da je zaradi nalepke uničen?

Še vprašala sem, če tale nalepka gre dol, pa so mi zatrdili, da samo pošpricaš s čistilom za šipe, potem pa obrišeš z brisačko. Ja pa jade! Že dva dni namakam, sedaj sem seveda v obupu že zdrgnila s gobico, rezultat pa je viden na 20 m. Uničeno.

Jaz pa še kar verjamem, da so gor tiste nalepke, ki jih zlahka odlepiš, so narezane, da gre samo cena dol ali kaj sličnega. Do naslednjič!

Sem objavila, da počivam. Pa, da bo čez dan, dva bolje. Pa ni bilo. Takole sem čakala križem rok, čedalje bolj v smeri kavča. Pa se mi ni dalo nič, še tisto kuharijo in pospravljanje cunj sem prepustila drugim. Da pa smo doma skupaj vsi; Tadeja in bolan tamauček, pa zagotavlja še zvrhano mero sitnobe na kupu.

In, ko sem takole obsedela, so me začeli preletavati najbolj čudni prebliski. In zdeli so se tako resnični.

Kaj, če samo blefiram?

Nekaj se grem, šport pa to. Jaz, da tečem? Blef. V hribe hodim? Saj ne morem na dostojem sprehod. Koga vlečem za nos? Pixna čaka. Kaj se sploh grem? Spet en blef. Saj se mi še bloga ne da spisati.

In tako dalje in dalje. Prvi, drugi, tretji, četrti dan, ko sem le pomislila, da tole ni normalno. Draga moja, kot da ne veš, da si prva in neposredna odjemalka vseh virusov in drugih migatajočih zadev.

Pa sem se le spravila k zdravnici, domov pa s torbo zdravil. Zdaj pa zares. Še dan, dva?

Če greste danes v Domžale, vas najprej pričaka obvezna kontrola vinjet.

Sicer mi ni bilo jasno, zakaj je za to potrebno 5 Darsovih vozil okrepljenih s policijskimi specialci. Ampak glavno šele pride, če vas prej ne obrnejo kar nazaj na avtocesto.

Če imate hrvaško registracijo, greste lahko kar v rep kolone, kajti brez kontrole ne boste prišli do željene destinacije - v Športni park, kjer je danes 2. krog kvalifikacij za ligo prvakov in tekma med  NK Domžale : Dinamo.

Vse skupaj izgleda prav strašljivo. Dobrodošlica pa taka!

Montaž, čebela, servis, vijolice, 
voda, ledenik, Višarje,
sončni vzhod, Rjavina, pekarna,
Radovna, muca,
kislo mleko,
Pokljuka, krapi, svizec, Zajzera, cvetje,
sneg, nevihta, Kanin, kozorogi,
koča,
rdeči kamni, Mangart, nona,
planika,
avtovleka, Krnica, ajda, planina Pecol,
slap, vlak, železo,
gondola, lisica, Italija, Psnak,
jezero, lipa, Krma, srne,
avto, borovnice,
jagode, mah, struga, most, Viš, melišče, Lesce

Vsak pogled, vsak spomin ima svojo zgodbo. Ležijo kot lepi kamni okoli nas. 
Objemi jih!

Ponoči se zbujam, vroče mi je in zdi se mi, da me nihče ne razume. Zdi se mi, da vse moje pripombe ali pobude ne dobijo pričakovane pozornosti, zato sem užaljena. Nekontrolirano kričim na nič sluteče in slučajno prisotne osebke v moji bližini. Predvsem sem pa zaspana. Spim lahko povsod. Spim na fotelju, na ležalniku, za pisalno mizo, pred TV, v banji, spim na WCju, spim v avtu, spim, spim, spim.

Moji možgani potrebujejo nove povezave, nove načine delovanja. Brez nikotina so neizmerno izmučeni, tako kot jaz sama. Izgleda da je nekaj v zraku. Kot se je dan prej odločila Tedi, se je posvetilo, skoraj dobesedno, tudi meni v četrtek.

In peklenski ples se vrti v obratno smer.

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Ste kdaj razmišljali o vzrokih in posledicah naših dejanj? Kako je vse povezano in kakšen vpliv imamo na dogodke v prihodnosti? Včasih me je kar strah tega vseobsegajočega vesolja, teh vidnih in nevidnih vezi, ki se tkejo, prepletajo, približujejo in oddaljujejo.

En preprost primer: Otroci imajo v vrtcu plavalni tečaj, ki ga pripravi športni klub. Otrok se prehladi in zboli, zato oče ostane na bolniški, tisti, ki ga nadomešča mora ostati zato v službi, čeprav ima doma drugačne načrte. Njegova žena mora sama po opravkih in njegovi otroci so razočarani, ker ne morejo sami na igrišče.  Lahko rečemo, da je v tem primeru športni klub tisti, ki je s svojo ponudbo vrtcu povzročil, da nekateri drugi otroci ne morejo na igrišče? Seveda tako ne razmišljamo in ne iščemo vzrokov tako globoko in daleč nazaj. Vedno bi lahko začeli - in bila je zemlja in nebo....

Če lahko vidimo, slišimo in doživimo veliko neposrednih učinkov dejanj, koliko jih je šele v ozadju? Ki se prenašajo kot valovi, kot misli, kot energija, ki neposredno ali posredno vplivajo na naše življenje. Včasih potrebujem nasvet, namig ali čisto konkretno zadevo. Če le malo iščem naokoli, sem pozorna, mi vedno nekdo prinese prav to kar potrebujem. Življenje samo me spremlja in mi nudi tisto, kar iščem. Če iščem prepir, ga bom zagotovo naredila, če iščem lepe stvari, jih bom zagotovo našla. Zato močno verjamem, da je vsak svoje sreče kovač.

Toliko kot daješ v ta kaotični sistem, imenovan življenje, toliko tudi prejmeš, ker življenje je kruto in hkrati neznansko lepo.

Z velikim redom je ustvaril največji nered.

Dolgo, dolgo sem čakala na ta dan!

Bila je pomlad, pa ni bilo dovolj toplo. Pa je bilo poletje in nas skoraj ni bilo doma.  Jeseni, hm, kaj je bilo jeseni? Vsi vikendi so bili zasedeni že mesec dni vnaprej. Pa ni bil potreben samo čas. Potrebnih je bilo kar nekaj ključnih dejavnikov, ki so se morali zgoditi v istem trenutku.

Ravno pravi občutek v tebi, pa ravno pravi položaj planetov, pa ravno pravi zagon za delo, pa odkljukane že vse ostale zadeve,... In danes je 1. december (!), ko sem končno uspela

pomiti okna po hiši!

Danes smo v vrtcu imeli jesenski dan. Pekli smo kostanj, delali izdelke iz jesenskih plodov in pacali po glini.

Zamišljene delavnice in sam dogodek je bil s strani vrtca že nekaj časa načrtovan. Le mi smo ga uspeli pri preobilici drugih dejavnosti nekako spregledati in sva se zato šele zjutraj odločila, da ostanemo po službi še malo v vrtcu. Ker tega nismo prej načrtovali, in ker je mene čakal še reden sestanek z društvom, več kot uro in pol nisva želela ostati. Doma sta poleg tega tavelika otroka čakala na naš prihod s pripravljenim skupnim kosilom.

Čeprav smo prvi prišli, vse pripravili, pekli kostanj, izdelali koruznega in nasploh pisanega ježka, se je vse ustavilo, ko sva želela domov.

Mali se je uprl na celi črti. Ne in ne. On bo še ostal. Pregovarjanja so trajala skoraj pol ure. Medtem se seveda ni igral, le trmaril je do konca. Nazadnje je na vsak poskus odhoda samo še tulil, mahal s pestmi in grozil. V ihti se je še udaril, nakar je sledilo res huronsko tuljenje, tako, da so nas prišle pogledati prav vse vzgojiteljice. So verjele, da ga nisem udarila, ampak da se je počil čisto sam? Glede na poglede, ki sem jih bila deležna, si mislim vse kaj drugega. Nič ni pomagalo. Mene ni pustil oditi, sam ni hotel ne nazaj ne naprej. Nazadnje sva ga vsega tulečega odnesla v avto.

Seveda sem bila jezna. Vem pa tudi, da je bil otrok danes neprespan, ker smo imeli sinoči borbe s tem, kdaj je potrebno v posteljo. Ostali starši so prišli v vrtec nazaj, le mi smo ostali po službi in tako vsi malo lačni in utrujeni skušali uživati v pripravljenih delavnicah. Po drugi strani pa sem bila zgrožena, kako zelo nesramen s svojimi besedami zna biti tale naš tamauček.

Bilo je tuleče in boleče za vse.

Samo nov stil košnje sem uvedla, pa se je Aleš že držal za glavo.

Pohvala je bila v stilu: "In kako hudirja naj sedaj to popravim?" Kdo bi ga razumel?

Pisati, ko se nič ne dogaja, je težko, v dneh ko se nov dan že prične, preden končamo s starim, ko ne morem do fotografij, ker že nastajajo nove, pa ne utegnem sproti pisati o vsem, kar se dogaja. Prihaja poletje in junij je očitno čas, ko se vsi želimo še enkrat srečati, kajti prihaja tako željen čas počitnic.

Seveda se sprašujem kaj se mi dogaja, kajti še pred nedavnimi leti nisem bila povezana s prav nikomer. Skoraj brez družbe v novem okolju (beri Ljubljani), s svojima otrokoma in službo sem se prebijala iz dneva v dan. Ko bi bila lahko takrat povezana v splet, tako kot danes, bi najbrž bilo vse drugače.

Internet očitno ne povzroča odtujenosti z realnim svetom, celo obratno, meni je omogočil vse nove stike, poznanstva in prijateljstva.  Vsa tri društva, kjer sem aktivna imajo isto stično točko. Omogočanje nastopa na spletu in skrb za aktualne vsebine je možno samo prek človeških stikov. Če želiš aktivno sodelovati na spletu, se moraš tudi aktivno udejstvovati pri dogajanju, sicer lahko pišeš le na pamet, kar pa je običajno zelo kratkega roka.

In tako poleg aktivnosti vseh otrok dodajam še svojo in Aleševo mrežo. Zato takšni vikendi na srečo niso samo naporni, so hkrati tudi generatorji številnih novih idej in pristnih stikov z ljudmi, ki bi jih sicer nikoli ne spoznala. Bogatejši smo vsi, veliko dajemo in še več dobimo. In to šteje.

Kako od lokostrelstva do bergel? 

To uspe našemu Mitju. Včeraj zvečer je šel s kolesom na redni lokostrelski trening. Nazaj je prišepal.
A je padel s kolesom? Kje pa.
So ga mučili z loki? Nikakor.
Ko smo ga malo mučili doma, je le priznal, da je skakal s trampolinom do koša za košarko. Le blazine tam ni bilo več.

Danes pa k dežurnemu zdravniku in naprej na urgenco. V naslednjih dneh je imel v planu taborniški bivak, nato pohod z društvom, plesne za valeto in astronomski tabor. Za zamenjavo je dobil bergle.

Vsako leto po 1. maju me napade mrzlica sajenja rož. Sledi prav obreden obisk vrtnarije, kjer resnično uživam in izbiram med barvami in vonji, cvetovi in sadikami. Nazadnje prinesem le škatlo ali dve novih sadik, kup vrečk s semeni, povrhu dodam tavelike vreče zemlje in oznanim veliko vikend akcijo dela na vrtu. Doma vsi zavijajo z očmi in se skrušeno odpravijo z motikami na vrt. Nato na veliko prekopavamo, režemo, grabimo in kosimo. Učinek je fantastičen. In od vseh rož najlepše cvetijo prav na trati.

Žal po izkušnjah preteklih let, je učinek take akcije kratkotrajen. Veliko posejanih rož sploh ne vskali, pozabili bomo zalivati ali pa nam bo dež popolnoma premočil vse posajeno. In tako nam bo sčasoma sama narava spremenila vrt po svoji podobi. Res je, da nam malo kaosa okoli naše hiše kar ustreza. Ne, da nam bi bilo to v ponos, moti pa nas tudi ne.