Nikoli prej nisem marala starega pohištva, zato sem vse barvala kričeče, sedaj pa kar naenkrat šok. Kar ne morem verjeti, kako so mi všeč vsi tile moji mali zakladi.

Imam novo lučko, pa skodelice in orhidejo, pa skrinjo sredi kuhinje in zraven fotelj, kuhinjska miza pa kraljuje sredi dnevne sobe. Meni je pa tako všeč in tamaučku tudi in me sprašuje, če bomo imeli sedaj lahko kar tako. 

Očitno ljubimo spremembe in prav je tako.

Ker nam je "presneti reno" povzročal čedalje več težav in ker se je po števcih sodeč njegova življenjska doba prevesila v zadnjo (hm) desetino, je sredi prejšnjega meseca padla dokončna odločitev - avto je potrebno zamenjati in to takoj, seveda še pred bližajočo se registracijo.

Zamenjava avta pač pomeni, da je potrebno prvega prodati in drugega kupiti. To pa seveda lahko storiš na 142 različnih načinov. Najina odločitev je bila jasna, čim manj (dni) naj traja agonija, tem lažje bo. Odločava se hitro, s tem naj ne bi bilo težav. Če nimava posebnih želja, lahko zamenjava v enem dnevu.

Zato sva izbrala krajevno najbližjega posrednika, pogledala ponudbo na avtonetu, se odločila za enega in sva šla lepo po službi menjat avto. Izbranega avta sploh ni bilo več v ponudbi (ali pa ga nikoli ni bilo), povrhu pa se z renojem niso želeli ukvarjati, torej kupčija odpade v celoti.

Prva zavrnitev.

Malce nelagodno se začnem zavedati, da zadeva morda le ne bo šla tako, čez noč. Bo treba malce dlje, vsaj do Ljubljane pogledat in si vzet še kakšen dan več. In ker se je moj moški ukvarjal z menjavo službe in je imel drugih zadev več kot dovolj, je to prijetno opravilo menjave avta padlo name.

In »presneti reno« si ne bi zaslužil svojega nadimka, če se ne bi takorekoč zadnji dan pred oddajo pokvaril. Ker je iz užaljenosti spustil skoraj vse tekočine, ni bilo drugega, kot, ajd na servis. Tam mu je pa postalo tako všeč, da smo ga peljali nazaj še dvakrat, tako, da so dnevi kar bežali, pa smo dodali še popravilo po črnogorsko izklepanih izpušnih loncev in še nekaj malenkosti, da smo lepotca lahko prepeljali na že potreben tehnični pregled. Malo gužve v službi, malo privat, nam seveda zmanjka časa in registracija je bila neizbežna.

Sedaj se lahko oddahnem. Avto torej ni za v prvi graben po Aleševo, pravkar registriranega mi pa ja ne bo težko prodati, modrujem zase. No, prvi  in drugi posrednik avta niti od daleč ne pogledata. Pravzaprav ugotovim, da ga nihče noče. Meni je pa kar hudo, ko ga takole ponujam naokoli, kot zadnjo smet. Pa saj je prav lep. Pa toliko lepega smo doživeli z njim!

Druga in tretja zavrnitev torej.

Potem pa ga le najdem. Posrednika, ki zna vsaj malo ceniti naš velik avto. Nekoga, ki ga je pripravljen vzeti v račun. Z Alešem prek neta pogledava njihovo ponudbo in se odločiva za malega »japonca«. Glede na dobre izkušnje s Suzukijem nama je Toyota še najbližje.

Grem in se dogovorim. Jaz vam Renoja, vi meni Toyoto, še malo doplačam in to bo to. Brez probe, saj velja garancija, brez Aleševega ogleda, saj ga je videl na internetu. Velja torej za jutri.

Pride jutro in nov dan. Svečano se opravim, nakažem denar in grem po avto. Kako naivno! Avto še nima urejenih papirjev na davčni. Denar mi vrnejo takoj. Papirji bodo čez en teden, malo bo za počakati.

Četrta zavrnitev.

Pravzaprav se mi ne mudi. Pa počakajmo še malo. Čez vikend zapade prvi sneg. Reno je brez zimskih gum in sedaj se mi začne muditi. Komaj dočakam sedmi dan, ko so ceste na srečo suhe, napoved pa je slaba. Pripeljem Renoja, želim menjati, nakar mi povedo, da pravzaprav nimajo papirjev. Izgubili. Bodo uredili, še kak dan bo za počakat.

Peta zavrnitev.

Mene pa sedaj najbolj skrbi sneg, pa menjava gum. Na renoju, za tri dni? Dogovorimo se, da dobim nadomestno vozilo za ta čas. Pa še Toyoto bodo opremili z zimsko opremo. Čakam in se vozim naokoli kot največja reklama. Še na Sladki Vrh smo se prišli pokazat. Ugotovimo, da se mali rdeči še najbolj sklada z našo Pixno na dvorišču. Pravzaprav dobim še novo idejo za reklamo.

Še en vikend in en dan, ko me pokličejo, da imajo vse pripravljeno. Tretji torek torej. Sedaj pa bo! Ponovno plačam avto, gremo na tehničnega, kjer pa ugotovijo, da priloženi papirji in avto nekako ne spadajo skupaj.

Fiasko.

Posredniki skačejo en čez drugega. Nekdo je zamenjal mapo. Prava mapa je v Šiški. Aleš skače do stropa. Doma. Morda bi bilo bolje, da mu sploh ne bi poročala z mojih avto avantur. Ampak bo. Bodo uredili. Še dve uri bo za počakat. Medtem se odločim, da jim dam natanko še ti dve uri in nič več.

Seveda, trajalo je še natanko šest ur. Od tega sem eno uro in četrt stoje čakala v vrsti na InterServisu za ureditev zavarovanj, prepisa in vsega ostalega. Dali smo mi še registrsko UU-557 in Toyoto Corollo Verso sem takoj prekrstila v Toujouto.

Medtem se je že pošteno znočilo. Posrednik me je še čakal, da mi je lahko predal ključe mojega avta. Doma pa me je že čakala slastna večerja, nazdravljala pa sva še pozno v noč.

Tako sem torej dodala 143. način kako zamenjati avto, ne v enem dnevu niti v enem tednu. Natanko en mesec je bilo potrebno, čeprav je šlo takorekoč za internetni nakup. Zakaj le?

Očitno je faza same izbire še najmanj zapletena in najbolj tehnološko dodelana.  Vse ostalo gre ali pa ne, še vedno po starem. Papirji in še enkrat papirji. Pa kopije papirjev spete v mapco, pa še papirji za davčno in papirji za zavarovalnico, in papirji zame, in papirji za posrednika, in papirji za overitev komisijske prodaje, pa papirji za ceste, in papirji za papirje, plus Vinjeta.

Ležerno deževno sobotno popoldne. Na vratih pozvoni nepričakovan obisk. Presenečena zrem v neznan ženski obraz, ki mi razlaga.

O bolanem otroku. O refundaciji stroškov. O seznamu sosedov, ki so prispevali. Vidim seznam, vidim zapise o 5€ in 10€. 7 let, da ima punčka. Samo za sprejem. Samo za sprejem potrebuje. Mapca z izvidi v eni roki, seznam v drugi.

V glavi mi cingljajo vsi zvonci naenkrat. Zgodba je preveč nenavadna, da bi bila lahko resnična. Ampak, kaj pa, če je vse res? Glede na katastrofalno stanje v zdravstvu pri nas, bi bilo vse mogoče. Verjamem, da bi se kot mati poslužila vseh možnih načinov, da bi zagotovila zdravniško oskrbo za svojega otroka. Pa vendar, a ni tole malce nenavadno?

Medtem, ko brskam za drobižem po torbici, si ne morem pomagati, da ne bi fotkala izvidov. Šele kasneje si jih dobro ogledam in ne dvomim več, da gre za potegavščino.

Sedaj me bolj zanima, kako reagiramo v takih trenutkih. Očitno je, da jim uspeva s pravo kombinacijo mimike, besed in videza, pritisniti na ravno prave vzvode, da jim ljudje začno verjeti. Da ne zmorejo reči ne.

Kdo ne bi pomagal otroku?
Kdo ne bi pomagal bolnemu otroku?
A sosedje so tudi dali?
Pri zdravniku pa ne prideš na vrsto, to drži.
itd...

Priznam pa, da so meni na vratih prodali že vse, od vrečk za zamrzovanje, do oljnih slik, saj me vsak s svojo zgodbo prepriča. Pravzaprav me ne zanimajo stvari, ki mi jih nudijo. Dam jim, kar jim dam, pač zato, ker me fascinirajo njihove zgodbe, igranja in načini. Saj se trudijo, kajne? Zato me pa beračenje po mestu, na tleh sedečih nenaravno zvinjenih postav, prav nič ne gane, še vedno pa je dobil kakšen evro mimogredoči klošar.

Ženi, ki je bila danes pri nas, se lahko samo opravičim. Lahko, da ima res bolanega otroka in lahko, da ji delam neznansko krivico. Vendar ji ne zmorem verjeti, vsej moji naivnosti navkljub.

Takole, čisto mimogrede sem stopila na eno natezalnico, ki me je razburila bolj, kot bi bilo smiselno in potrebno. Ne vem, nekaj je že v zraku, da pustim, da me take zadeve sprovocirajo. Bila sem v lekarni, kjer redno kupujem specialna šampona za moja fanta. Na polici, kamor sežem z roko me pričaka Posebna ponudba s fotke:

Vse, kar se da prebrati iz rdeče nalepke na polici je:

Posebna ponudba

Pri nakupu enega Dercos šampona drugega prejmete gratis!

Seveda sem bila vesela ponudbe, vzela iz police dva zavitka in naivno odšla do blagajne.

Pa se je začelo:

"Tole pa ni več v akciji" pravi lekarnar. Mu povem, da imajo še vedno nalepko na tej polici, kjer je izdelek. Pa pravi, da je so v akciji drugi šamponi, ne ta, katerega držim v roki.

"Kaj res, mi lahko pokažete?"  še kar radovedno vprašujem.

"Hm, pravzaprav jih sedaj ni na zalogi. Dobimo v kratkem." dobim v odgovor.

"Če je tako, potem pa odstranite nalepko, ker je zavajajoča", sedaj začnem že deliti dobronamerne nasvete.

"Ja, samo tole polico ureja Vichy, oni imajo tako določilo, da nalepka mora biti."

Uf! Pa smo tam. Pa je šla še ena firma na črno listo. Žal mi je, da jim za nameček sedaj delam še malo prepotrebne reklame, kajti sami so se očitno zadeve lotili na precej zavajajoč način, saj spodaj z izredno drobnim tiskom piše, da ponudba velja le za določene izdelke na zalogi.

Jim pa sporočam, da me njihovi izdelki ne zanimajo več, saj se občutka natega, ki so mi ga pripravili, ne bom znebila tako zlahka.

Dopoldan sem na tržnici spet opazila velike količine mladih jurčkov. Le kje jih najdejo? Če jih lahko oni, jih bom pa še jaz. Ampak, kam naj grem? Kaj lepšega, kot iz mesta pobegnit v gozd, na hrib. Kam pa drugam?

Prisežem, da je avto kar sam zavijal do pobočij Zg. Javoršice. In kaj kmalu sem se znašla sredi ničesar, samo gozd naokoli, samota in glej, celo marele. Ampak ne samo to, tista klopca in hišica... Pa jaz sem spet na Ciclju!

 Romarska pot

Povsod okoli mene je šumelo, se premikalo, vrvelo od življenja. Neverjetni zvoki so v gozdu. Sedim na klopci, prav nič me ne zebe, prav nihče me ne preganja. Nobenega človeka ni v bližini.

Potem pa je prihrumelo, zadonelo, se valilo, ustrahovalo. Nekaj velikega. Ves tisti čarobni mir je bil skaljen. Odpravim se proti avtu v dolino. Pustila sem ga sredi gozda, nikakor komu v napoto.

Pa res?

Ne morem verjet! Nikjer drugje kot zraven avta se je ustavilo tisto veliko grozeče čudo in me zaparkiralo. Kot sredi mesta, sredi gužve!

Nikamor ne morem, dokler ne konča. Na srečo je hiter, naloži in odbrni. Pa vendar - zakaj ravno tukaj in zdaj?

Že dolgo ne. Pravzaprav še nikoli nisem bila v tako dišeči družbi kot ravno danes.

Ciklame vrh Ciclja. Na milijone jih je.

Opojno dišeče, da sem nekaj časa kar ležala tam zgoraj in se opajala s tem čudovitim vonjem.

Le zakaj sem potrebovala šest dolgih let, da sem ugotovila, da najboljše mleko ne dobim pri "najboljšem sosedu" ampak še bližje. Pri zniževanju stroškov, in posledično kakovosti, se je določen trgovec spustil tako nizko, da je prestopili mejo užitnega. Kar naenkrat se mi je vse skupaj popolnoma uprlo.

Resnično ne vem, zakaj ves ta čas nisem niti pomislila, da bi hodili po sveže mleko. Še vedno se spomnim, s kakšnim olajšanjem sem v svojem gospodinjstvu uvedla kupljeno pasterizirano in homogezirano mleko. Prekuhavanje domačega mleka se mi je od nekdaj zdela čista zguba časa.

Potem pa pridejo hribi, pa želja po kislem mleku, pa domačnost namesto trgovskega centra in kar naenkrat imamo tudi mi svojo kanglico.

Kjer je volja, tam je tudi pot in nič več nas ne moti prekuhavanje in dnevna obveza. Z neverjetnim veseljem smo začeli hoditi po domače Mleko, ki bi ga lahko pisali kar z veliko začetnico. Tako dobrega mleka nismo pili že lepo število let.

Danes smo dobili pošto iz Prage.

No, Mitja jo je dobil. Brez naziva poštnega kraja, zato pa z jasnim opisom poti za poštarja.

Pa naj še kdo reče, da ne ve, kje je Krtina!

Takole se je nastavljala za njeno osebno mapo. Se prilizovala, oblizovala in nasploh kar se da očarljivo zavijala z očmi.

Le kaj počne ovca vrh Vršiča in kaj jaz počnem sredi tedna tam?

Zakaj smo ljudje takšne ovce?

Ste kdaj parkirali sredi praznega parkirišča? Levo od vas ničesar, desno od vas ničesar.
Ko se vrnete po svoj avto, najdete tik poleg svojega še en avto, ki je tako tesno zraven, da se komaj splazite v svojega.
No, to se sčasoma potencira, vsi se nekako limajo k tistim, ki so že parkirani, dokler ni vse skupaj en velik viseči grozd, ki grozi, da se razleti.

Samo en nivo više, pa sameva - popolnoma prazen, neizkoriščen, odprt, zračen in nasploh the parking.

Pa razumi, kdor more.

Nekaj se dogaja in mene ni zraven.

Nekoč so nas na morju preganjale kače. Ker smo se jih bali, smo bežali pred njimi v nove in nove kampe. Pa so bile tam pred nami. Zato sem včeraj naredila prijateljsko gesto. Kače sem raje božala in jih nosila na rokah. Morda mi zato letos ne bodo več silile v naročje. LOL

Je pa nekaj fantastičnega v živalskem vrtu. Novo, lepo, izvirno otroško igrišče, čisto iz lesa. Sredi gozda. Celo peskovnik v kombinaciji z vodo imajo. Vse to, naokrog pa še ležalniki za starše. Čista desetka, priznam.

Vsa srednješolska leta smo pridno kupovali mesečne vozovnice do Ljubljanje. Potrebovali pa smo jih bolj malo, saj sta se do nedavnega tavelika dva raje vozila kar z nama. Čeprav smo okoli tega imeli včasih burne debate, kaj se izplača in kaj ne, me je te dni prešinilo novo spoznanje. Pravzaprav se končuje eno lepo obdobje in današnja matura pomeni tudi konec skupnih voženj.

Pogrešala bom to.

Ko pogledam ogromen oglasni prostor, ki prvič, res prvič sameva povsem prazen, me kar malce stisne.

Saj ne, da pogrešam jumbo oglase, ravno nasprotno. Pa vendar takole razgaljena rebra nekega prostora kažejo na to, da se ne dogaja več, kar bi se moralo in da se čas umika tistemu, kar je nevidno.

Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.

Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.

Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.

Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.

Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.

 foto Petra

No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.

Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.

Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.

Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan. 

Že nekaj časa se odločamo, da bomo nekoč zares prenovili tudi spodnjo kopalnico. Ker pa zato potrebujemo veliko časa, pa razne mojstre, pa ogromno materiala, pa še več denarja, se ta prenova pomika iz leta v leto.

Da pa vse le ne ostane samo pri hrepenenju, sem izkoristila današnji dopustniško deževni dan. Ob 12h sem bila še v trgovini, resda drugič, ker sem v prvo pozabila že plačano sliko na blagajni, potem pa je šlo vse zelo hitro.

Stilska preobrazba se pričenja:

Ves čas sem razmišljala, ali res potrebujem tako intenzivne dražljaje, da bodo vsaj za nekaj časa utišali moja notranja hotenja. Če pa pomislim na vsa moja barvanja že leta nazaj, je bilo že od nekdaj tako. Dnevna soba, spalnica, soba pri Marici, predsoba,...

Zakaj bi izbirala pastelne tone, ko pa imam lahko prave barve.

Dokončano:

Otroci so navdušeni, jaz pa tudi! Prenova kopalnice je popolnoma uspela za manj kot 200€.

Če kdo še ne ve, kaj pri nas pomeni generalna, potem nasrka. Tako se je lani Tadeja javila za prostovoljko in jo zato letos taktično ni bilo naokoli cela dva dni.

Jaz sem vzela dva dni dopusta. Pa ne od službe, ampak od tistih sobotno rekreacijskih obveznostih. Tako sem izpustila Formaraton, udeležbo ali pa samo navijanje, kot tudi golaž na vrhu Murovice, ki so ga delili danes.

Namesto tega sem se šla generalno kuhinje. In samo kuhinje!

Začela sem malo preden je Aleš štartal in naredil 35 km, nadaljevala pa še potem, ko je bil že zdavnaj doma. Pozno v večer. Zjutraj so me noge že tako bolele, da sem komaj hodila naokoli, vendar sem nadaljevala in vztrajala do konca. Dokler ni bila vsaka stvar v kuhinji premeščena, pobrisana, odvržena v smeti ali milostno postavljena nazaj v omaro. Skupaj se je nabralo 14 ur čiščenja.

Drugače pa priporočam ali pa odsvetujem naslednji test:

S fotoaparatom, po možnosti zelo od blizu, poslikaj detalje v kuhinji. Če sicer umazanije ne vidiš, jo boš takrat zagotovo prepoznal. Ufa! Uporabljaj z razmislekom.

Še vedno imam občutek, da je bila kuhinja edinokrat očiščena samo takrat, ko smo se vanjo vselili in jo je Blanka zdrgnila do sijaja.
Pa še ena ugotovitev me je prešinila; pri vseh selitvah in domovanjih, še nikoli v življenju nisem kupila štedilnika. Le zakaj?

Ker se letos v tem času ukvarjam s čisto drugačnim barvanjem, sta morala kar Flori in Leander vzeti v roke prave barve in nastala je takšna čudovita košarica umetnin. Le kdo bo sedaj upal razbiti prvega?

No, kuhala jih le nista sama. Letos smo jim dodali kanček kisa v vodo za kuhanje in verjemite, da drži; niti eno jajce ni pri kuhanju počilo.

Včeraj sem si vzela en tak, čisto majhen pobeg v eno ogromno deželo prostranstev.

V naši knjižnici sem opazila, da bo imel Zoran Furman predavanje o Mongoliji in jaz sem kar ostala in poslušala in se predajala vsem tem čudovitim slikam.

Mongolija,

zaenkrat še dežela brez množičnega turizma,

z malo več prebivalci, kot jih ima Slovenija, pa s 70x večjo deželo,

brez industrije in onesnaženja,

ena sama poezija narave, neba in prvinskosti.

Vse skupaj se malo preveč gosti. Vmes je bil že tukaj en mali zapis na blogu, ki je v uri in pol poniknil v vso to zmešnjavo. Je že tako, da je ta teden namenjen popoldanskim dejavnostim, ki jim komajda sledim. Danes logopedinja, jutri zobar, pilates, sestanek društva, četrtek zbor članov, petek večerja, sobota Rateče, nedelja Kofce in ko sem že mislila, da je v ponedeljek samo služba, se zavem, da imamo takrat pri hiši maturantko in teden je naokrog.

Ne, iz vsega skupaj še spodobnega bloga ne bom zmogla napisat, le malce na utrujeno stran me vleče.

Ne želim, da bi bilo tole slišati preveč domišljavo, ampak nekaj je na tem. Velikokrat, celo malce prevečkrat, naletim na težave pri delovanju naprav ali programske opreme tam, kjer jih drugi ne zaznajo. Pravzaprav bi bila idealni tester. Če zadeva deluje pri moji uporabi, potem najbrž ostali, bolj intuitativni uporabniki, ne bodo imeli težav.

Ne bom sedaj razlagala o nedelovanju štoparice na navadni zapestni uri, kaj šele zgodbe o jutranji budilki. Kriza nastopi na mojem prenosniku, ko zadeva ne gre in ne gre, čeprav delam povsem regularno. Potem se pojavi en osebek, ki pravi: " Glej - zlati prstki! " in odtipka popolnoma enako zaporedje in zadeva deluje, jaz pa v jok - pa na drevo.

Kako razložiti torej dogajanja v mojem zadnjem albumu o Planici. Glede na zaporedne številke slik, ki sva jih naredila, sem izračunala, da jih je bilo okoli 480 narejenih s fotkičem. Nekaj jih je bilo posnetih še z mobilci in ko sem to združila, je bila številka ravno okoli 500. Pri ustvarjanju albuma se je Picasa ustavil na številki 500 in sporočil, da naprej ne gre. Zato sem v že ustvarjenem albumu ročno pobrisala nekaj fotk in dodala še tiste čakajoče. Končala sem na 498 fotk v albumu in zadevo zadovoljna objavila.

Nakar se oglasi Vreme in sporoči, da imam v albumu podvojene fotke. Kako je to mogoče? Prevzamem krivdo, da sem jih dvakrat naložila, zato se lotim ponovnega brisanja, nakar naletim na težavo. Očitno so se tudi Picasu malo zataknile enako poimenovane fotke, saj se je kar nekajkrat popolnoma ustavil oziroma zamrznil. Zraven mi je pošiljal taka sporočilca:

Ne glede na prejeta sporočila opazim, da je brisanje uspešno in da so duplikati odstranjeni. Sedaj je v albumu 391 fotk. Kje so torej ostale?

Preden sem se posipala s pepelom, sem vseeno naredila še en majhen test. Kreirala sem nov album, v katerem sem namenoma želela objaviti podvojene fotke. Ampak, to ne gre!

Torej? Vsi, ki premorete zlatne prstiče - javite se!

Včeraj smo pri potepanju po Gorjancih opazili zanimive smerokaze, o katerih pa še ne vemo ničesar.

Kdo jih je postavil in komu so namenjeni? Jih kdo pozna?

In zakaj so priviti neposredno v drevesa, ki rastejo? Prav zares me zanima. 

Ko se aparatu zalomi, včasih posname kaj genialnega. Žal smo ga pa zato zamenjali.

Kaj je drago in kaj je poceni?

Najbrž imamo vsi svoja merila in svoje kriterije in če mi nekdo ponudi še tako ugodno stvar, ki jo sicer ne potrebujem, je to zame drago. Pa vendar se vsi spogledujemo s popusti in "naj" akcijami v vsaki trgovini in velikokrat kupimo tudi tisto, kar ne potrebujemo, če je le označeno kot zelo ugodno.

Dokler se gibljemo samo v okviru ene branže, lahko hitro ugotovimo, kaj je poceni in kaj drago. V trgovini s hrano zlahka pustim 100€, čeprav se mi zdi, da kupujem samo poceni izdelke. Pa vendar jih nekako primerjam in če rečem, da je kg jabolk za 1€ poceni in da je 1kg piškotov za 10€ drago, to nekako velja.

Ne morem pa hkrati primerjati hrane in oblačil. Kako naj si razlagam ceno hrane v primerjavi z oblačili. Pri zadnjem obisku pri najdražjem sosedu sem namreč kupila precej kvalitetno izdelan komplet oblačil za tamučka.

Pleten pulover z nekaj ročnimi dodatki in še bolj kvalitetne hlače z množico detaljev. Vse po 8€ po artiklu.

In ne gre mi skupaj in želim primerjati, pa ne gre. Kako lahko nekdo ponudi material, delo, logistiko, opremljeno z vsemi potrebnimi klasifikacijami, izdelek za 8€, če pa toliko stane malica ali pa paketek kave ali kos sira ali pa kar nekaj s tiste ugodne liste, ki jo ponujajo. To ne more biti res in tukaj nekaj ne gre skupaj. Razmerja so podrta in nič ne kaže, da bo bolje. Hrana je že predraga. Samo to je lahko zaključek, pa če nas še tako prepričujejo z ugodnimi ponudbami.  

Skoraj cel teden nisem napisala prav veliko. Bila sem zasedena. Pravzares. Saj ne, da zato, ker sem imela rojstni dan. Le tega sploh ne želim posebej praznovati, pa vendar me je že isti dan presenetil bratec z ženo in smo šli na prvo kosilo. Potem pa presenečenj kar ni bilo konca. Pa obiski ob konjaku, pa pogovori s Krti dolgo v noč, francoska kuhinja in ko so končno bili vsi otroci doma, tudi prav posebna torta.

Toliko voščil in lepih želja, da mi bo zagotovo celo leto res lepo. 

Opomnik (velja samo zame):
Malo več zmernosti ob hrani in pijači od sedaj naprej, lepo prosim!

Takole nepričakovano je nekaj dni nazaj prišel prvič, se samo predstavit in nas spoznat. Danes je bil že bolj pogumen. Raziskal je celo stanovanje, se lepo najedel, se pustil božati in stiskati. Naslednjič pa bodo že pregovarjanja, čigav je kot na kavču. Vse te faze že poznamo in vsakič znova pademo na finto.

Dobrodošel novi muc.

So dnevi, ko gre vse kot po maslu in so dnevi, ko lahko vsaka običajna reč postane muka. In danes res ni moj dan.

Popoldan sem spremljala Mitja na kontrolni pregled na Klinični center. Naročen je bil ob 15h, kar je zelo v redu. Po koncu pouka, skoraj pred koncem službe, do 16h bi lahko že opravila, saj pregled ne traja več kot 5 minut. Zjutraj je zato padla odločitev, da gremo z enim avtom od doma (prva napaka), po pregledu poberemo še ostale, gremo v vrtec in domov na kosilo.

Iz službe sem sem odšla že nekaj po 14h (druga napaka), da bi lahko v miru našla parkirni prostor, se prijavila na sprejemni in seveda po planu bila na vrsti za pregled. Okoli kliničnega je vedno vse zaparkirano, v novo parkirno hišo nisem zavila, ker sem se vseeno bala, da bova lovila zadnje minute, zato sem se postavila na rep kolone, ki je čakala na prostor na edinem odprtem parkirišču. (tretja napaka) Čakala sem skoraj do treh, ko se je le toliko sprostilo, da sta me inkasanta spustila mimo zapornice. Pri vnaprejšnjem plačilu mi je listek odletel z armature, kar je pri prižganem avtu in gretju precej verjetno, da se zgodi.

Potem je manjkala samo sekunda ali dve, moja nepazljivost, ko sem iskala listek nekje med nogami (četrta napaka), malo hitrosti in naredilo je bum! V šoku sem ustavila, šla ven in vprašala mirno stoječega inkasanta zraven mene, kaj vraga je to? In pravi - luknja!

Ja, luknja, globoka kakih 20-30 cm, dolga dva metra sredi parkirišča. Nezavarovana, brez označb, kar tako, sredi vozišča.

 JP LPT d.o.o. - Klinični center

Asfaltirano parkirišče za katero pobirajo parkirnino sredi mesta se ponaša z odkrito luknjo, po sledeh okoli nje in spraskanemu asfaltu, pa nikakor nisem bila edina, ki je padla noter.  Kaj bi lahko naredila oziroma kaj bi morala storiti?  Ne vem. Zapišem lahko samo v blog, ostalo je minilo, ker se mi je mudilo naprej, da ne zamudim. (peta napaka)

Za okencem za sprejem so sedele štiri osebe in neumorno zrle v ekrane pred seboj. Napotnice je pobirala peta, kar v vrsti na hodniku. Na vratih smo prebrali sporočilo, da je zaradi uvajanja novega informacijskega sistema obravnava bolnikov podaljšana. Lepo se sliši, pa bi si lahko to razlagala tudi malo manj lepo. Kajti v ordinacijo naju niso poklicali niti ob določeni uri, niti po pol ure, niti po eni uri. Kar je seveda pri meni povzročilo vrsto organizacijskih težav. Aleš v službi brez avta, otrok v vrtcu, jaz pa ujeta na nekem hodniku brez odziva.

Ni bilo druge, kot pustiti fanta, da se znajde sam in odbrzeli smo domov. Od doma pokličem Mitja kaj se dogaja in mi pove, da še vedno nič. Še vedno čaka na sprejemni.

Sedla sem v avto in se odpeljala nazaj. Ponovno iskala parking, tokrat sem se ponudbi luknje raje izognila, prišla na hodnik, kjer so namesto prejšnje gneče sedeli natanko trije čakajoči. Med njimi seveda tudi Mitja. Ko sva bila na vrsti, je bila ura skoraj šest.

Kljub vsemu sem se spomnila na potrdilo - opravičilo, ki ga lahko pokažem v službi za zdravniške izostanke. No, tole je bilo še najbolj neverjetno, kajti sestra mi ga ni hotela izdati, ker ga zvečer ne potrebujem in ji nikakor ni bilo jasno, zakaj sem odsotna že od 14 ure! Grrr...

Aleš me doma posluša in se čudi. Kako in zakaj se nisem obrnila že prvo uro, zakaj se pustim, da mi takole požrejo cel popoldan. Seveda sem domov prišla lačna in izžeta kot cunja in v skrbi za avto. Kaj, če tisti bum ni bil čisto nedolžen? 

In tako je danes ponovno odpadel nameravani tek. Le kaj bo jutri na vrsti?

Vsi napovedujejo podražitve mleka in podobnih reči. Očitno pa so se nekateri na nove cene pripravili kar vnaprej. Ne vem, no.

Včeraj sem šla na tromostovje - na kavo. Kar tako, ker me že dolgo tam ni bilo. Pa pogledam tole:

 kapučino 2.50 €, bela kava s smetano 3.50 €

Pa kaj sem jaz s Krtine padla, al me nekdo zafrkava?

najbolj me je pa pogrelo, da sem spila najdražjo kavo v Ljubljani, brez družbe cigaret.

Res je vroče te dni!

Planika ali očnica (znanstveno ime Leontopodium alpinum) je ena najbolj znanih evropskih gorskih rož.  Ime planika izhaja iz dejstva, da je ta roža prisotna na planinah ter na drugih visokogorskih območjih. Po navadi raste na nedosegljivih krajih, na skalnatih jasah med 1500 in 2400m nadmorske višine.

 
 
Mi smo jih našli v čudoviti dolini Zajzere, kar med lapuhom, gozdnimi jagodami, ciklamami in drugim zelenjem, res pa na kamnitih tleh. Presenečenje je bilo popolno.

Nedeljsko kosilo na nadmorski višini 1792 mnm z lepim razgledom na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp?

Nedosegljivo?

Pa ni, oddaljeno le 12 minut z gondolsko žičnico.

Če greste danes v Domžale, vas najprej pričaka obvezna kontrola vinjet.

Sicer mi ni bilo jasno, zakaj je za to potrebno 5 Darsovih vozil okrepljenih s policijskimi specialci. Ampak glavno šele pride, če vas prej ne obrnejo kar nazaj na avtocesto.

Če imate hrvaško registracijo, greste lahko kar v rep kolone, kajti brez kontrole ne boste prišli do željene destinacije - v Športni park, kjer je danes 2. krog kvalifikacij za ligo prvakov in tekma med  NK Domžale : Dinamo.

Vse skupaj izgleda prav strašljivo. Dobrodošlica pa taka!

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.

Malo kasneje sva lahko opazovala celotni mavrični lok.  (Ga je bilo pa vseeno malo preveč za slikanje med vožno.)

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Včeraj proti večeru sem še zadnjič polnila ABC. In to za 1€! Zadoščalo bi mi 60 centov, mi pa je bilo kar nerodno naložiti manj in tako sem državi pustila preostanek. Prodajalec (ali DARS uslužbenec ali zaposlen na cestninski postaji?) se mi je nasmehnil in pripomnil, da lahko naloži tudi samo en cent. Ja, zakaj pa mi tega ni prej povedal!

So pa danes bili na radijskih postajah radodarni z nasveti o tem, kako se lepijo vinjete in predvsem z opozorili, da se jih ne sme odstranjevati. Ker postanejo neuporabne. Pri tem se mi poraja novo vprašanje; kaj pa, če avto prodam?

Očitno bomo sedaj lahko brali oglase nekako takole: avto tehnično pregledan, vinjeta uporabna še 11 mesecev! Sem prepričana, da bo tudi taka malenkost lahko nekaterim v pomoč.

Tole je moja zgodba. Se dogaja ob vsakem obisku trgovin, ki imajo več kot eno blagajno.

Blagajne in dolga vrsta. Postavim se na rep, razmišljam o vsem mogočem in čakam. Potrpežljivo. Vsak ima pravico do svojih pet minut. Vsi smo enaki.

Sedaj pride preobrat. Blagajna dobi okrepitve. Več, kot se jih odpre, bolj je zgodba očitna. Tisti, ki so najbolj zadaj, so vedno najhitrejši. Prvi. Zmagovalci. Luzerji ostanemo na svojem mestu.

Ko pridem končno na vrsto, levo in desno ni več nikogar.

Morda sem res za luno ali z lune, ampak folk, ne razumem. Odkod takšno rivalstvo, zakaj se je potrebno na blagajnah na vsak način zriniti pred ostale? 

Na obali smo našli ogromno luknjičastih kamnov. Nato pa še take, ki so imeli v luknjah školjke.

Mi lahko kdo pove, kaj je bilo prej? Luknje v kamnu ali školjke, ki so izvrtale takšne neverjetne skulpture. Za kakšno vrsto školjk gre?

Res me zanima in ne, ne vem odgovora.

Danes nas je tik pred domom pričakal radar, čeprav obvestila o merjenju po radiu ni bilo. Po pričakovanju se je cela kolona vozila mimo policijskega avtomobila po polžje, saj vsi, vključno z mano, stopimo ob takem pogledu na zavore.

Tale policist je bil kar vztrajen. Meril je vsakogar in več kot učinkovito umiril hitrost vožnje skozi vas. Bil je tako zelo prepričljiv, da sem morala prav zaustaviti in si ogledati tole genialnost.

Saj ne, da ga vidim prvič. Po mailih je že krožil njegov portret, vendar si nisem predstavljala, da je lahko optična prevara tako učinkovita. Da gre za potegavščino sem opazila šele, ko sem peljala mimo.

Čestitke in vsa čast tistemu, ki je tole postavil ravno v pravem kotu in sicer nelogičnem razmerju. Verjemi, da deluje!

Danes ob 12h v Ljubljani.

Ples četvorke, ki se ga je udeležilo 10.800 maturantov, dogodek pa je bil povezan še z večino mest po bivši jugi. Istočasno na isto glasbo naj bi plesalo kar 26.000 dijakov.

Jim je uspelo doseči Guinessov rekord?

Tole si kar ne upam napisat, saj kar ne verjamem sama sebi.

Tečem.

Tudi jaz.

Trenutno zdržim ponovitve 2 min teka, pol min hoje, enkrat okoli Gradiškega jezera.

Pa sploh ni tako hudo, kot sem si dopovedovala celo leto.

Pravzaprav je bilo prav fino in komaj čakam, da grem spet.

Saj ni kaj napisati. Komaj sem šla malo v službo, že je prišla naslednja sreda in jaz sem ponovno srečni dobitnik nove viroze, ki se je očitno samo potuhnila v meni in sedaj izbila drugje.

Takole (ne)bivati doma je res brez haska.

Vsako sredo!

Prvi je bil Mitja. Vročina, spanje, kašljanje...

Točno teden dni kasneje je pričela Tadeja. Vročina, nahod, glavobol,...

Tretjo sredo je bil Aleš pri zdravnici. Ni zmogel več.

Jaz sem se držala. Meni pa res ne more biti nič, saj sem bila edina cepljena proti gripi. Pa tole očitno ni gripa, saj sem prišla na vrsto četrto sredo. Isti simptomi, samo sprijaznim se še težje. Ravno sedaj, ko je povsod dela na pretek. Še zvečer ni miru.

In kdo bo naslednji? Glede na število prebivalcev te hiše, smo že čez polovico. Tam do srede marca bomo vsi kot novi.

Pred sabo imam vabila za štiri občne zbore društev in to v istem tednu. Pa saj niste resni!

Le kaj je za ta teden napisano v zvezdah, da se vsem dogaja?

Zanimiva umetnina, ki visi na šolskem hodniku, je delo "naše" skupine pri likovni delavnici.

Za ustvarjanje kontrastne slike so si izbrali temo subkultur, ki že same s svojimi kontrasti nanje v tej najstniški dobi tudi najbolj vplivajo.

Vsekakor zanimivo, saj sama o tem nisem veliko razmišljala. Pa bi čisto lahko imeli doma kakšnega skinheada ali pa emota. Dokazovanje in iskanje svojega mesta je del odraščanja, procesa, ki pa zna trajati tudi mnogo dlje od znanstvenih teorij.

3,2,1,...samo še enkrat spat, pa bo!

Sinoči sem pustila zapis na blogu o tem, kako zadnje dni samo pečem potice za srečanja, ki sem mi vrstijo, ker se drugega enostavno ne spomnim, ali pa sem rahlo že obsedena s kokosovo potico.

In zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ta, da sem sinočnji post zbrisala. In potem sem bila jezna nase še cel dopoldan.

Zakaj se mi zvečer nekaj zdi tako kul, da to celo zapišem,  po napol prespani noči se pa se zjutraj zbudim s povsem drugačnimi občutki in začnem analizirati in secirati in se sekirati za zadeve, ki so že zdavnaj mimo. Ta moja jutranja hiperaktivnost gre še najbolj na živce Alešu, saj jaz takoj ko odprem oči, začnem z najbolj nemogočimi temami, načrti, lahko za leta vnaprej in podobno navlako. Medtem sem se že naučila, da o tem vsaj molčim, vsaj dokler ni prva kava za nama.

Današnji primer, ko se mi je zdelo, da se v vsesplošni draginji ne gre ravno hvaliti s poticami (saj če za kruh nimajo, pa naj jedo potico) lepo karikira mojo negotovost glede objavljanja določenih tem. Nikoli se tudi nisem imela za gospodinjski tip, pa vseeno pišem o kuhariji,  namesto o vsem, kar se mi medtem podi po glavi.

Koliko dejansko odkrivam o sebi? Selektivno izbiram teme in ustvarjam virtualno podobo. Koliko sem iskrena? Priznam, da ne napišem vsega in čeprav sem tudi sitna in  slabe volje, pa jezna in vzkipljiva, tega ni na blogu.

Morda bi morala spremeniti svoj slog? To bi bila že nevarno novoletna obljuba, zatorej raje ne obljubljam,da bom pisala tudi o tistem jutranjem, ki me razburja. Danes so na primer po radiu ponujali kilogram, postrežno za x €? Kdo sploh pride v trgovino in zahteva kilogram, postrežno?  Ali pa najavili senzacionalno novico, da se bo predsednik moral seliti. Zakaj že? Kolikor vem, gre le za predlog vlade, ne njega osebno. Vseeno se mi zdi, da novinarji poberejo malo tu, malo tam, nekaj novic dodajo prejšnjim in zmečejo vse v en koš.  

Ma,  obrača se mi ob branju ali poslušanju vsega, kar nam ponujajo (postrežno). Sploh pa na taka jutra, kot je bilo današnje, pa potice gor ali dol.

Končno sem eno soboto preživela povsem v miru brez obveznosti in hitenja,  bila sem lahko doma in naredila veliko tistih malenkosti, ki jih sicer odlagam iz dneva v dan.
Čedalje bolj se zavedam dragocenosti prostega časa, ko mi ni potrebno vstati na uro, ko se lahko posvetim tudi samo domačim opravilom, ki so mi v takih dneh pravzaprav v veselje.
Pri vseh otrocih in drugih rednih dejavnostih, kot so kuhanje, pospravljaje, kukanje na mail in po sosednjih blogih, si  veliko moje pozornosti  pridobita mačkona.

Eden (ki pravzaprav ni naš) se vztrajno trudi smukniti noter ob vsaki priložnosti in jo durno popiha spat na delovno mizo v klet, dokler se ne naspi in začne odpirati vrata po hiši. Takrat ga lepo deložiramo spet ven. Druga pa vztrajno hodi za mano in me spremlja, kjer koli sem. Povsod hoče biti zraven in pomagati. Je prava mala kleptomanka, saj mi krade majhne, uporabne predmete, ki jih potem spušča po lesenih stopnicah, da lepo ropotajo. Saj ne moreš verjet.

So prišli po nas, mali, slastni parkeljni.

Pa smo mi njih pohrustali kar za zajtrk. Njami!

Le kdo skrivoma odpira vrata? Kdo preverja, ali smo doma? Kdo se ponoči skrito plazi naokoli? Zakaj so vrata spet odprta?

Pa smo ga odkrili, našega fantoma!

• prvi mi je zaključil neko obdobje, ki me je spremljalo od mladosti,
• v drugem dejanju pa sem našla razbito ogledalo v moji torbici.

Moram pohvaliti odgovorne v našem vrtcu Palček na Viru, da so dejansko vzorno poskrbeli za namestitev varoval. Vrtec je ograjen z visoko ograjo, vsa vrata pa imajo zatiče. Tudi kljuke na vhodnih vratih v stavbo so močno zvišane, tako, da jih otroci ne dosežejo. Lahko bi bilo idealno, pa ni tako. Zakaj?

Zato, ker nekateri starši, kljub temu, da imajo otroke v vrtcu, zatičev ne upoštevajo. Tega nikakor ne razumem in vsakič, ko pridem pred odprto ograjo, obnemim nad malomarnostjo. Da pa je bila danes mera polna, je naš tamauček stekel naprej, splezal lepo po ograji navzgor, odprl zatič in se mi režal.

Kaj naj pa sedaj? Pa toliko moralnih nasvetov sem imela pripravljenih, vendar pa izgleda, da od določene starosti dalje nobeno fizično varovalo ne pomaga več.

Preverjeno, ves čas. No, fantje z ZEVSa, sedaj pa imate še eno nalogo (vremensko postajo) več.

Naj bo napoved točna in zanesljiva!

Celo dve mavrici sta se v polnem loku razprostrli nad Krtino.

Kraj prizora: Menina planina

Naziv prizora: Volovja ruleta

Čas prizora: Ena ura za prodajo srečk, ena ura za podelitev glavne nagrade.

 Ne vem zakaj, toda meni sta izredni ptici.

Invazija 1007 zverinic na Ljubljano se je pričela, trenutno jih lahko srečate na Šuštarskem mostu.

Kaj je na fotki?

Odgovor je bil očitno prelahek. To so lastovice!

Včeraj sem v Krtini opazila nenavaden par, ki ga v naših krajih še nisem videla.
Si želim, da jima je pri nas všeč in da ostaneta tu čez poletje.

Z ene zadnjih konferenc :)