Res je vroče te dni!

Planika ali očnica (znanstveno ime Leontopodium alpinum) je ena najbolj znanih evropskih gorskih rož.  Ime planika izhaja iz dejstva, da je ta roža prisotna na planinah ter na drugih visokogorskih območjih. Po navadi raste na nedosegljivih krajih, na skalnatih jasah med 1500 in 2400m nadmorske višine.

 
 
Mi smo jih našli v čudoviti dolini Zajzere, kar med lapuhom, gozdnimi jagodami, ciklamami in drugim zelenjem, res pa na kamnitih tleh. Presenečenje je bilo popolno.

Nedeljsko kosilo na nadmorski višini 1792 mnm z lepim razgledom na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp?

Nedosegljivo?

Pa ni, oddaljeno le 12 minut z gondolsko žičnico.

Če greste danes v Domžale, vas najprej pričaka obvezna kontrola vinjet.

Sicer mi ni bilo jasno, zakaj je za to potrebno 5 Darsovih vozil okrepljenih s policijskimi specialci. Ampak glavno šele pride, če vas prej ne obrnejo kar nazaj na avtocesto.

Če imate hrvaško registracijo, greste lahko kar v rep kolone, kajti brez kontrole ne boste prišli do željene destinacije - v Športni park, kjer je danes 2. krog kvalifikacij za ligo prvakov in tekma med  NK Domžale : Dinamo.

Vse skupaj izgleda prav strašljivo. Dobrodošlica pa taka!

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.

Malo kasneje sva lahko opazovala celotni mavrični lok.  (Ga je bilo pa vseeno malo preveč za slikanje med vožno.)

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Včeraj proti večeru sem še zadnjič polnila ABC. In to za 1€! Zadoščalo bi mi 60 centov, mi pa je bilo kar nerodno naložiti manj in tako sem državi pustila preostanek. Prodajalec (ali DARS uslužbenec ali zaposlen na cestninski postaji?) se mi je nasmehnil in pripomnil, da lahko naloži tudi samo en cent. Ja, zakaj pa mi tega ni prej povedal!

So pa danes bili na radijskih postajah radodarni z nasveti o tem, kako se lepijo vinjete in predvsem z opozorili, da se jih ne sme odstranjevati. Ker postanejo neuporabne. Pri tem se mi poraja novo vprašanje; kaj pa, če avto prodam?

Očitno bomo sedaj lahko brali oglase nekako takole: avto tehnično pregledan, vinjeta uporabna še 11 mesecev! Sem prepričana, da bo tudi taka malenkost lahko nekaterim v pomoč.

Tole je moja zgodba. Se dogaja ob vsakem obisku trgovin, ki imajo več kot eno blagajno.

Blagajne in dolga vrsta. Postavim se na rep, razmišljam o vsem mogočem in čakam. Potrpežljivo. Vsak ima pravico do svojih pet minut. Vsi smo enaki.

Sedaj pride preobrat. Blagajna dobi okrepitve. Več, kot se jih odpre, bolj je zgodba očitna. Tisti, ki so najbolj zadaj, so vedno najhitrejši. Prvi. Zmagovalci. Luzerji ostanemo na svojem mestu.

Ko pridem končno na vrsto, levo in desno ni več nikogar.

Morda sem res za luno ali z lune, ampak folk, ne razumem. Odkod takšno rivalstvo, zakaj se je potrebno na blagajnah na vsak način zriniti pred ostale? 

Na obali smo našli ogromno luknjičastih kamnov. Nato pa še take, ki so imeli v luknjah školjke.

Mi lahko kdo pove, kaj je bilo prej? Luknje v kamnu ali školjke, ki so izvrtale takšne neverjetne skulpture. Za kakšno vrsto školjk gre?

Res me zanima in ne, ne vem odgovora.

Danes nas je tik pred domom pričakal radar, čeprav obvestila o merjenju po radiu ni bilo. Po pričakovanju se je cela kolona vozila mimo policijskega avtomobila po polžje, saj vsi, vključno z mano, stopimo ob takem pogledu na zavore.

Tale policist je bil kar vztrajen. Meril je vsakogar in več kot učinkovito umiril hitrost vožnje skozi vas. Bil je tako zelo prepričljiv, da sem morala prav zaustaviti in si ogledati tole genialnost.

Saj ne, da ga vidim prvič. Po mailih je že krožil njegov portret, vendar si nisem predstavljala, da je lahko optična prevara tako učinkovita. Da gre za potegavščino sem opazila šele, ko sem peljala mimo.

Čestitke in vsa čast tistemu, ki je tole postavil ravno v pravem kotu in sicer nelogičnem razmerju. Verjemi, da deluje!

Danes ob 12h v Ljubljani.

Ples četvorke, ki se ga je udeležilo 10.800 maturantov, dogodek pa je bil povezan še z večino mest po bivši jugi. Istočasno na isto glasbo naj bi plesalo kar 26.000 dijakov.

Jim je uspelo doseči Guinessov rekord?

Tole si kar ne upam napisat, saj kar ne verjamem sama sebi.

Tečem.

Tudi jaz.

Trenutno zdržim ponovitve 2 min teka, pol min hoje, enkrat okoli Gradiškega jezera.

Pa sploh ni tako hudo, kot sem si dopovedovala celo leto.

Pravzaprav je bilo prav fino in komaj čakam, da grem spet.

Saj ni kaj napisati. Komaj sem šla malo v službo, že je prišla naslednja sreda in jaz sem ponovno srečni dobitnik nove viroze, ki se je očitno samo potuhnila v meni in sedaj izbila drugje.

Takole (ne)bivati doma je res brez haska.

Vsako sredo!

Prvi je bil Mitja. Vročina, spanje, kašljanje...

Točno teden dni kasneje je pričela Tadeja. Vročina, nahod, glavobol,...

Tretjo sredo je bil Aleš pri zdravnici. Ni zmogel več.

Jaz sem se držala. Meni pa res ne more biti nič, saj sem bila edina cepljena proti gripi. Pa tole očitno ni gripa, saj sem prišla na vrsto četrto sredo. Isti simptomi, samo sprijaznim se še težje. Ravno sedaj, ko je povsod dela na pretek. Še zvečer ni miru.

In kdo bo naslednji? Glede na število prebivalcev te hiše, smo že čez polovico. Tam do srede marca bomo vsi kot novi.

Pred sabo imam vabila za štiri občne zbore društev in to v istem tednu. Pa saj niste resni!

Le kaj je za ta teden napisano v zvezdah, da se vsem dogaja?

Zanimiva umetnina, ki visi na šolskem hodniku, je delo "naše" skupine pri likovni delavnici.

Za ustvarjanje kontrastne slike so si izbrali temo subkultur, ki že same s svojimi kontrasti nanje v tej najstniški dobi tudi najbolj vplivajo.

Vsekakor zanimivo, saj sama o tem nisem veliko razmišljala. Pa bi čisto lahko imeli doma kakšnega skinheada ali pa emota. Dokazovanje in iskanje svojega mesta je del odraščanja, procesa, ki pa zna trajati tudi mnogo dlje od znanstvenih teorij.

3,2,1,...samo še enkrat spat, pa bo!

Sinoči sem pustila zapis na blogu o tem, kako zadnje dni samo pečem potice za srečanja, ki sem mi vrstijo, ker se drugega enostavno ne spomnim, ali pa sem rahlo že obsedena s kokosovo potico.

In zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ta, da sem sinočnji post zbrisala. In potem sem bila jezna nase še cel dopoldan.

Zakaj se mi zvečer nekaj zdi tako kul, da to celo zapišem,  po napol prespani noči se pa se zjutraj zbudim s povsem drugačnimi občutki in začnem analizirati in secirati in se sekirati za zadeve, ki so že zdavnaj mimo. Ta moja jutranja hiperaktivnost gre še najbolj na živce Alešu, saj jaz takoj ko odprem oči, začnem z najbolj nemogočimi temami, načrti, lahko za leta vnaprej in podobno navlako. Medtem sem se že naučila, da o tem vsaj molčim, vsaj dokler ni prva kava za nama.

Današnji primer, ko se mi je zdelo, da se v vsesplošni draginji ne gre ravno hvaliti s poticami (saj če za kruh nimajo, pa naj jedo potico) lepo karikira mojo negotovost glede objavljanja določenih tem. Nikoli se tudi nisem imela za gospodinjski tip, pa vseeno pišem o kuhariji,  namesto o vsem, kar se mi medtem podi po glavi.

Koliko dejansko odkrivam o sebi? Selektivno izbiram teme in ustvarjam virtualno podobo. Koliko sem iskrena? Priznam, da ne napišem vsega in čeprav sem tudi sitna in  slabe volje, pa jezna in vzkipljiva, tega ni na blogu.

Morda bi morala spremeniti svoj slog? To bi bila že nevarno novoletna obljuba, zatorej raje ne obljubljam,da bom pisala tudi o tistem jutranjem, ki me razburja. Danes so na primer po radiu ponujali kilogram, postrežno za x €? Kdo sploh pride v trgovino in zahteva kilogram, postrežno?  Ali pa najavili senzacionalno novico, da se bo predsednik moral seliti. Zakaj že? Kolikor vem, gre le za predlog vlade, ne njega osebno. Vseeno se mi zdi, da novinarji poberejo malo tu, malo tam, nekaj novic dodajo prejšnjim in zmečejo vse v en koš.  

Ma,  obrača se mi ob branju ali poslušanju vsega, kar nam ponujajo (postrežno). Sploh pa na taka jutra, kot je bilo današnje, pa potice gor ali dol.

Končno sem eno soboto preživela povsem v miru brez obveznosti in hitenja,  bila sem lahko doma in naredila veliko tistih malenkosti, ki jih sicer odlagam iz dneva v dan.
Čedalje bolj se zavedam dragocenosti prostega časa, ko mi ni potrebno vstati na uro, ko se lahko posvetim tudi samo domačim opravilom, ki so mi v takih dneh pravzaprav v veselje.
Pri vseh otrocih in drugih rednih dejavnostih, kot so kuhanje, pospravljaje, kukanje na mail in po sosednjih blogih, si  veliko moje pozornosti  pridobita mačkona.

Eden (ki pravzaprav ni naš) se vztrajno trudi smukniti noter ob vsaki priložnosti in jo durno popiha spat na delovno mizo v klet, dokler se ne naspi in začne odpirati vrata po hiši. Takrat ga lepo deložiramo spet ven. Druga pa vztrajno hodi za mano in me spremlja, kjer koli sem. Povsod hoče biti zraven in pomagati. Je prava mala kleptomanka, saj mi krade majhne, uporabne predmete, ki jih potem spušča po lesenih stopnicah, da lepo ropotajo. Saj ne moreš verjet.

So prišli po nas, mali, slastni parkeljni.

Pa smo mi njih pohrustali kar za zajtrk. Njami!

Le kdo skrivoma odpira vrata? Kdo preverja, ali smo doma? Kdo se ponoči skrito plazi naokoli? Zakaj so vrata spet odprta?

Pa smo ga odkrili, našega fantoma!

• prvi mi je zaključil neko obdobje, ki me je spremljalo od mladosti,
• v drugem dejanju pa sem našla razbito ogledalo v moji torbici.

Moram pohvaliti odgovorne v našem vrtcu Palček na Viru, da so dejansko vzorno poskrbeli za namestitev varoval. Vrtec je ograjen z visoko ograjo, vsa vrata pa imajo zatiče. Tudi kljuke na vhodnih vratih v stavbo so močno zvišane, tako, da jih otroci ne dosežejo. Lahko bi bilo idealno, pa ni tako. Zakaj?

Zato, ker nekateri starši, kljub temu, da imajo otroke v vrtcu, zatičev ne upoštevajo. Tega nikakor ne razumem in vsakič, ko pridem pred odprto ograjo, obnemim nad malomarnostjo. Da pa je bila danes mera polna, je naš tamauček stekel naprej, splezal lepo po ograji navzgor, odprl zatič in se mi režal.

Kaj naj pa sedaj? Pa toliko moralnih nasvetov sem imela pripravljenih, vendar pa izgleda, da od določene starosti dalje nobeno fizično varovalo ne pomaga več.

Preverjeno, ves čas. No, fantje z ZEVSa, sedaj pa imate še eno nalogo (vremensko postajo) več.

Naj bo napoved točna in zanesljiva!

Celo dve mavrici sta se v polnem loku razprostrli nad Krtino.

Kraj prizora: Menina planina

Naziv prizora: Volovja ruleta

Čas prizora: Ena ura za prodajo srečk, ena ura za podelitev glavne nagrade.

 Ne vem zakaj, toda meni sta izredni ptici.

Invazija 1007 zverinic na Ljubljano se je pričela, trenutno jih lahko srečate na Šuštarskem mostu.

Kaj je na fotki?

Odgovor je bil očitno prelahek. To so lastovice!

Včeraj sem v Krtini opazila nenavaden par, ki ga v naših krajih še nisem videla.
Si želim, da jima je pri nas všeč in da ostaneta tu čez poletje.

Z ene zadnjih konferenc :)