Danes se je odvijal uradni Mura Challenge 2 na Sladkem Vrhu. Več o dogodku boste zagotovo zvedeli pri Wegi, Vremenu in piskecu. Da pa ne bi trpeli samo fantje, smo se tudi punce lotile podviga, tokrat še s palicami. Prehodile smo dobršen del poti ob Muri in sicer po avstrijski strani, ki se ponaša z zavidljivo urejenimi kolesarskimi in sprehajalnimi stezami. Tja smo se prepeljali kar z brodom.

Prvič sem tudi videla njihov mlin na Muri, ki je sedaj bolj namenjen turistom, kot pa mletju žita.

Sledil je še formalni zaključek, beri - piknik na Velki in odkotalili smo se domov. Super je bilo.

Pa je za mano prva tekaška preizkušnja. Ne rečem, da je bilo lahko, tako težko, da ne bi šla še kdaj, pa spet ne. Bila sem vesela, da mi je uspelo priti naokrog prej kot v pol ure. In to je to.

Pomembno je bilo, da smo tekli skupaj s prijatelji, našimi Krti, mladimi in še malo mlajšimi ;),
pa še Karmen je prišla!

Evo, moj pozdrav z Gradiškega.

Fotkano z mobilcem Sony Ericsson K610i.

Resno razmišljam, da bi vsa jutra pričela kar tukaj. Ker je kiči lepo in koči* dosegljivo en, dva, tri.

(*A kdo ve, kaj v madžarščini pomeni kiči koči?)

Še dobro, da imamo take kotičke kot je Gradiško jezero.
Še dobro, da je zima, saj se lahko vrnem v topel dom.
Še dobro, da imam prijatelje, s katerimi lahko prečujem noč.
Še dobro, da imam palice in hojo po vseh štirih.
Še dobro, da imam vse moje, katerim želim Srečno!
Še dobro, da je novo leto!

Če so fantje tekli na Borških 10k, sem jih jaz šla premeriti s palicami.

Torej prvi pravi izziv torej, merjenje časa in trasiranje poti. Vsekakor bi se sicer večkrat ustavila, sedaj sem se samo 2x za hitro fotkanje zanimivosti ob poti. Sprva me je tako zeblo, da sem komaj zapela pasove na palicah, kasneje pa se je telo ogrelo in me precejšen mraz sploh ni motil. Morda so mi malo drvenela stegna, torej znak, kjer se moram naslednjič bolje obleči.

Hodila pa sem po asfaltu in z gumicami. Je to precej drugače, kot je hoja po gozdu ali travi. Po eni strani lažja, po drugi pa trša hoja, ki bi jo veliko lažje prehodila v supergah, kot pa v pohodnih čevljih. Skratka, tempo sem držala dokaj enakomeren, klanci me niso bremzali, pot navzdol bi pa morda s primernejšo obutvijo zlahka pretekla. Na tak način bi verjetno edino lahko tudi povečala svojo hitrost, saj s tempom malo pod 10 m/km nisem veliko dalje od ostalih pohodnikov.

Žal sem si med potjo uspela ustaviti štoparico pri sedmem kilometru, tako, da mi lahko za potek preostanka poti pripišete tudi kakšno drugo prevozno sredstvo. Na srečo so pa bile borške poti tako zelo osamljene, kar je pa hoji skozi zimsko idilo dalo še večji čar.

Potem pa nadaljevali popoldan in še dolgo v noč z regeneracijskimi dobrotami, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati. To je bil pa moj drugi izziv, na katerem pa sem padla po celi črti. Pa so spet šli moji lepi načrti (tako kot že nekateri doslej) po svoji stari poti. Dobrotam se ne znam odpovedati, pa sem veselo jedla potičko, pa narezke, pa makarončke in vse po vrsti lepo zalila z dobro pijačo.

Ampak, nič ne de. Zakaj bi si pokvarila tako prijeten večer? Imela sem se prav fajn, zato le hvala ostalim - dr. Wegi in Spominčici, ter MaRako paru za prednovoletno srečanje.  Si želim, da se še mnogokrat srečamo.