Danes je bil najin dan. Tisti pravi, ko se zjutraj zbudiva in naju čez pol ure že ni več, ker drviva izhodišču naproti. Stahovica in Calcit, pot na Primoža nato pa samo navzgor.

Pri tej obilici snega je pot prav posebej zanimiva, ne morem reči, da je naporna, le drugačna je. Sneg je sipek kot moka, brez derez bi mi verjetno zelo drselo po strmini. Stopam kot po steperju, premikam nogi, kmalu postane hoja rutinska, moje misli, pa lahko odplavajo daleč proč.

Toliko se je dogajalo pretekle dni! En mesec priprav na dogodivščine so za mano, na eni strani neverjetno navdušenje, nato pa skoraj tik pred pričakovanim dnem zbolim. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno spalni bolezni. Niti poklicati nisem mogla v ZD, saj sem med vsakim čakanjem na prosto linijo zaspala nazaj. Še dobro, da ni dolgo trajalo. Naspala pa sem se.

Kako je potekalo? Kaj bi lahko naredila še bolje? So bili zadovoljni? Občutek je dober, načrtujem že naslednji podvig. Kaj pa nočno sankanje?

Pot čez Pasje pečine. Zakaj nisva izbrala zgornje poti čez hrib? Tule je smrtno nevarno in nikakor nama ni všeč. Le korak te loči od globine, ki zeva spodaj. Nobenega oprimka, pot pa povsem neutrjena. Ne priporočam nobenemu. Hodite raje po varni Poti modrega moža!

Bolijo me noge. Ne pomaga niti sonček, počutim se utrujeno.

Lepota okolice me predrami. Ne morem odvrniti pogleda od okrašene jelke. Toliko vsega je. Poskrbeti moram za poročila, pa za fotke in maile. Zbrati vse papirje, Krtom nisem objavila naslednje akcije, morda vem za dober prevoz. Marec bo kmalu in morda naju čaka še kaj več, kot le potepanje po planinah.

Še malo, pa sva pri koči. Dve uri in pol premlevanja lastnih misli. Enkraten čas za urejanje dogodkov, za sestavljanje lastnih občutkov.

Seveda vem, zakaj tako potrebujem take izhode. Ker me prerojijo. Utrujenost je iz uro v uro manjša. Bolečine v nogi ne pretehtajo lahkote v duši, ko se spustim po pobočju in tečem. Tečem vsa lahka, skrbi so med potjo odpadle in se zakopale globoko v sneg. Spet se smejem.

Prejela sem torto, na čisto tapravi dan.

in čestitko z osebnimi podpisi,

in glavno: priložen rojstno dnevni kupon, vnočjiv le pri določeni knjigi in le teden dni od prejemam, za nakup v MK.

O spamerski Mladinski knjigi smo na Krtini že pisali, dvakrat. Tokrat so presegli sebe in vse do sedaj videne reklame. Če so me lani s preobilico vseh nadnapisov in podnapisov in nalepk in ne vem še česa odbili že na prvi pogled, jim je letos uspelo, da sem odprla kuverto. Verjamem, da se jim s tako osebnim pristopom, kot so ga ubrali tokrat ni bati za upad prodaje, meni se pa spet ježi koža.

Pod krinko prijateljstva pridejo v moj dom, nepovabljeni. Verjamem, da do rojstnih podatkov ni težko priti, navsezadnje jih sama puščam tudi na tem blogu. In vsake čestitke sem vesela, tudi MK ne bi bila izjema, če bi bila samo iskrena čestitka in nič več. Žal so pokvarili vse.

 Je kupon darilo, priložnost ali skrita obveza za "prijaznost in prijateljstvo"?

Vsega po malem, je pa zagotovo tudi nova tržna past, v katero zlahka padem.

Zanimiv naslov še bolj zanimivega članka v Delu, ki še kako sodi v ta božični čas, čeprav nima sladkih besed, velikih želja in praznih obljub.

"Današnja kriza ni le ekonomska, ekološka in energetska, ampak je predvsem tudi moralna, etična kriza. Pravzaprav sem optimist. Mislim, da bo prišlo do samoregulacije na trgu, ki bo svobodo govora na delovnem mestu zaščitila pred omejevalnimi posegi. Sposobni menedžerji bodo sami počistili z nesposobnimi vrstniki na vodstvenih položajih, ko bodo uvideli, da jih njihovo neetično vedenje preveč stane.

Zveni malce utopično, predvsem pa je najbrž do takšnega samoočiščenja še dolga pot. Kako se naj vedejo kritični intelektualci do takrat?

Opažam, da so nekateri že pripravljeni povedati in ozaveščati druge o teh pojavih. Če pojave razkrivamo, če razkrivamo tudi preganjanje oporečnikov, bo tisti, ki ima težave zaradi oporekanja, zaradi svoje kritičnosti, vedel, da ni sam. Upreš se tako, da poveš, da imenuješ stvari s pravo besedo in da pokažeš na vzrok teh pojavov..."

Me je pa članek dohitel ravno v dnevu, ko sem veliko razmišljala o svojem odnosu do delovnega okolja in stanja v katerem smo se znašli. Biti oporečnik, povedati kaj nevšečnega vodstvu, pomeni veliko težav. Že v daljni preteklosti so sle s slabimi novicami raje odstranili. Zato raje molčimo. Vsi po vrsti, in drsimo v neko čudno stanje samozaslepljenosti.

Če vsem nam želim nekaj dobrega v naslednjem letu, potem naj bo to možnost odkritega pogovora s komerkoli, da se ne bi bali, da bi lahko s svojo odkritostjo zgradili boljši jutri.

V roke sem dobila knjigo Ekonomija seksa (B. M. Muci) in jo z zanimanjem prebrala. Ugotovitve v knjigi seveda niso prav nič nove, tudi knjiga sama naj bi bila bralcu v zabavo, pa vendar mi je opisana seksonomija dala veliko materiala za premlevanje.

Zakaj? Posredujem nekaj odlomkov:

Ali ste že slišali, da lepa in prikupna tajnica poganja vse okoli sebe? Seveda ste! Ne glede na njeno (!) učinkovitost pri delu, prav njena prisotnost v moškem poslovnem svetu pomaga, da vsi delajo na "višjih obratih", podzavestno prav zaradi nje...

Pari mnogokrat postanejo apatični zaradi izgube medsebojne kompenzacije (seksa). Nekako otopijo, ogenj se ohlaja in s tem se ohlaja tempo storilnosti. Taka zveza se mnogokrat pretrga, če ne najde motivacije za vzpostavitev kompenzacije za svoj obstoj. Razen redkih izjem je dober seks zagotovo najmočnejši dejavnik obstoja zveze, vsaj z moške strani. To si bomo priznali samo, če smo zelo iskreni.

Obstajajo trditve, ki pravijo, da bi se svet brez žensk ustavil. Pravzaprav bi izginil glavni ekonomski motivator, izginil bi evolucijski motivator in če smo natančni,..., izginilo bi nekaj s čimer se neprestano ukvarjamo, zapolnjujemo svoje misli, se premikamo in napredujemo. Le kdo bi nas kritiziral? Drugi moški? Dvomim! Ženska je izvor kritike in motivator tudi za delo,... Svet brez žensk je torej ležern, miren, len, prijeten,... Sanje skoraj vsakega moškega. ...  Ali je torej evolucija možna, gledano samo ekonomsko, v svetu brez žensk? Brez motivatorjev in kritikov ustvarjanja?

Misel o uspešni ženski
Tudi rek, da ženska mnogokrat podpira tri stebre v hiši, se lahko razume v kontekstu uspešne ekonomije. Ženske lahko ustvarjajo okolje, kjer je moška motivacija za produktivnost najvišja in moški lahko pride do izraza kot "moški". ... Ženska, ki pozabi biti ženska in se rine v svet moških, postane za moške mnogokrat neprivlačna in nezanimiva, saj izgubi svojo žensko ranljivost, svojo žensko šibkost, izgubi pogoj in željo, da bi moški storil nekaj zanjo. Take, "uspešne", ženske so močne(!?) in povečini osamljene, niso oblegane in občudovane. Moški z njimi ne izgubljajo preveč časa, saj ne izkazujejo ženskega šarma in ne potrebujejo moških storitev. Če jih ne potrebujejo, potem jim moški niti ne znajo pristopiti. Izbirajo si lažje "žrtve". ... Take ženske, pravzaprav, dodajajo najmanjšo dodatno vrednost v ekonomiji seksa... Njihove uspešnosti jim ne zavida nihče v moškem svetu. Morda zmotno mislijo, da jih moški občudujejo, če so jim ob rami na njihovem, moškem terenu?! ...

Ne želim verjeti, pa vendar si moram priznati, da primerov, kot so zapisani, lahko najdem v svoji okolici kolikor hočem. Zakaj se torej sama trudim uspeti v "moškem svetu" in vsakič znova pogorim na vseh plateh priljubljenosti. Očitno je, da je seksonomija zelo pomembni faktor v vsakdanjem življenju in naših odnosih. Ravno zato, ker je knjigo pisal moški, je v zapisnem mnogo manj slepil o emancipaciji in sličnih kvazi enakopravnih odnosih.

Morda je pa vse res?!

Nekaj me muči te dni, natančneje od LM dalje. Ko sem izmenično brala moj in piskecev zapis o teku, me je prešinil tisti zoprn občutek. Nekaj manjka! Nekaj je narobe, čutim to. Zakaj pišem in doživljam tek na način, kot, da teptam "našo sveto stvar".

Kaj je to? Kje je moja zavzetost, kje je privrženost dejanju, kje je veselje? OmG. Zakaj toliko rutine v našem življenju? Zakaj dovolimo, da življenje z nami opleta? Zakaj smo medli in čakajoči? Zakaj se ne ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo? Zakaj ne prebudimo svoje srčne želje, strasti in vizije?

Priznam, da sem nestrpna. Nestrpna do ljudi, ki skozi življenje korakajo mlačno, brez energije. Kamor jih zanese pot, tam stopijo naprej, brez svoje volje. Hkrati se obnašajo kot žrtve tega življenja. Ne zmorem jih tolažiti. Ponujam jim roko, potegnem jih s sabo, dam jim priložnost. Vendar jih ne čakam.

Po drugi strani pa sem včeraj na Simpoziju o Tarasu ponovno slišala in podoživela ves njegov pogum in strast do življenja.

Njegov citat iz kolumne: "Naj formuliram svoje geslo do kraja jasno; če si človek ne vrne – šele ne pridobi – smisla, potem je vse zaman."

Ogenj, ki gori! O, kako to pogrešam povsod okoli sebe!

Zato podpiram Aleša pri njegovih najbolj nenavadnih idejah in dejanjih z vsem svojim bitjem. Danes je njegov zadnji delovni dan v NLB. V času gospodarske krize, ko je na desetine delavcev dnevno na cesti brez dela, je sam dal odpoved. Zapušča dobro plačano, varno zavetje redne službe. Okolje, ki te omreži, ujčka in zaziblje v življenjski dremež.

Zato sem vesela zanj kot tudi zame. Obdobje mirovanja je za nama.

Tako, kot se je s svetlobno hitrostjo približeval sam dan D, dogodek, Krtinski izziv, tako se sedaj s skoraj nezmanjšano hitrostjo tudi oddaljuje. Pa kljub temu je v zraku še dovolj naboja, vonja in okusa, da so vse slike ravno prav jasne in da se vsi vtisi razporejajo v neko zaključeno celoto, tako kot v albumu, ki mu še vedno malo manjka kronološke natančnosti, ampak, navsezadnje, le ta niti ni pomembna.

Veliko različnih občutkov se je mešalo, gnetlo in prerivalo na Krtinskem izzivu 2009, splošen vtis pa je še vedno precej dober. Veliko, res veliko sem se spet naučila. Od tega, da nisem (dovolj) tolerantna do določenih dejanj, pa do tega, da sem ponovno potrdila tudi svojo zmotljivost pri čisto enostavnih stvareh. Zraven pa sem ponosna, da sva, seveda tudi s pomočjo Krtov, sam izziv le sprejela, najprej zase, ga preoblikovala, izpilila in ponudila tudi ostalim.

In tukaj pridete vsi vi, vsi moji, vsi prijatelji, vsi, ki ste se odločili ta izziv sprejeti, ga soustvariti in premagati. Hvala vsem za udeležbo, kajti s tem ste nama vrnili še mnogo več, kot sva lahko vložila.

Kajti orientacijsko tekmovanje, pohod, tek ali z eno besedo treking je bil namenjen vsem nam. To pot na Sv. Trojico, ko se zadihan ozreš nazaj in ugledaš celo Gorenjsko, prek Domžal, Kranja, desno Storžič, zadaj Stol, tik pred tabo pa Kamniške Alpe, vse to so dih jemajoči pogledi, ki jih želim deliti, deliti s celim svetom.  Pa najina pot na Cicelj. Tako blizu, tako strmo, tako opojno dišeče pelje pot skozi gozd...

Bilo je zgodnje nedeljsko jutro, zunaj še tema.
Dež je škrebljal po strehi, midva v avtu sredi gozda.
On vzame svetilko, nahrbtnik in zastavice.
Pomislim in se zamislim. Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

dodatek

Mi ne gre, brez patetike tale blog, pa če se še tako trudim. Aleš se pa muza.

Pravzaprav ne bom napisala prav nič novega. Vendar je tokrat spet kar hudo, saj imam očutek, da me življenje vrti na vrtiljaku in da gredo dogodki okoli mene hitreje in hitreje. Vrti se čedalje više in bojim se, da bom vsak čas poletela, padec na tla pa ne bo najbolj nežen. Kako se vrteti počasneje? Kdo mi zaupa to skrivnost?

Mislim, da gre zahvala za notranjo stisko in ta občutek hitrosti tudi letnemu času in krajšemu dnevu. Kar naenkrat "moram" do teme pospraviti vse, kar sem lahko poleti počela do devetih. Sedaj pa ne gre več in nisem še privajena temi in aktivnostim tudi po mraku.

 

Zato hitimo in padamo dol od utrujenosti. Vsaj tamaučka mi želita nekaj povedati. Pa vendar pravita, da zabava kar traja. Predvsem, ker smo se danes prek Trsta vozili v Portorož in se kopali in nasploh preživeli en tak lep družinski dan. Ne vem zakaj smo samo Krtinci poskakali v vodo, ostali pa so nas samo opazovali, nekateri že skoraj v bundah, ko pa je zunaj 23 stopinj in morje povsem toplo? Morda zato, ker je jutri že 5. oktober?

Pa tudi avto še vedno tuli in brni, popravili ga še nismo, prodali pa tudi ne. Saj se mi potem zgodi tale slika, ko smo spet vsi na kupu in sem spet prepričana, da ga še vedno potrebujemo.

Prav zato nas je malce stisnilo, vse skupaj, ko smo Tadejo pustili kar tam, s pogledom na morje, željno novih znanj. Ne pozabi, radi te imamo!

Jutro na strehi sveta.

Je že natanko en teden? Saj ne morem verjet.

So vsi lepi trenutki tako hitro minljivi, ravno zato, ker so tako lepi? Nope.

Lepi so zato, ker so minljivi. Ker jih ne moremo imeti, so dragoceni.

Končno en dan kar tako. Dopustniški, brez predhodnih planov, brez obvez. Za oddahnit.

Pa saj je že skrajni čas. Zadnji dan avgusta! Ker tole, kar smo počeli zadnje tedne pa že meji na zasvojenost. Saj ne znam o ničemer več pisat, kot o hribih. Pravzaprav ne znam o ničemur več razmišljat, kot o hribih. Z veseljem bi zamenjala dolino za tisti svet tam gori. Pa ne bo šlo, ne še zdaj. Morda pa naju že čaka kakšna koča tam zgoraj. Ko bova midva pripravljena, verjamem, da bo vse nared.

Današnji počitek po včerajšnjem trekingu se prav prileže. Čeprav je bil to spet počitek s hojo malce navbreg. Največja krivica včerajšnjega dne ni bilo naključno brezpotje namesto prave poti. Ne, v tistem gozdu tam pred Babo, ko sva sopihala čez drn in strn, sem našla štiri prave, lepe, krepke gobane, jurčke! Še nikoli v življenju nisem našla v pol ure toliko gob in še nikoli jih nisem pustila tako nedotaknjene kot včeraj. O, jurček, spet! Čao jurček. Kaj hribi, kaj uspela tekma, jurčki so tisti, po katerih se bom spominjala najine poti. Zato smo se danes dopoldan lepo skupaj z otrokoma odpravili v našo hosto po gobe, seveda pa tukaj nismo našli nobene več.

Gledam uradne foke s treking lige in se sprašujem, koliko bi lahko še pridobila, koliko bi lahko iztisnila več. Vsekakor je bil to le preizkus za naju, da izveva ali zmoreva. Ali nama bo všeč? In odgovori, ki se danes nizajo, morda tudi niso presenetljivi. Zmoreva. Pravzaprav bi zmogla še malo več. Če ne bi bilo zvina gležnja pred slabim tednom, zaradi česar je Aleš tekmoval v gojzarjih. S katerimi težko tečeš. Malo preveč se čuvava že po naravi, nerada tvegava, se ne izpostavljava, sva ziheraša. Kajti, če bi se zmogla sprostiti in dati vse od sebe, bi lahko mnogo hitreje letela tudi po planjavah.

Seveda pa se zraven še vedno sprašujem, kaj je cilj? Kje je smisel tega?
Hoditi v hribe? Zmoreva in znava.
Saj hodimo naokoli s Krti? Vsaj enkrat mesečno.
Odkrivanje novih poti? Vsekakor.
Spoznavanje in druženje? Veliko novih obrazov srečujeva. Veliko jih poznava samo z internetnih forumov, še več samo z "nick name". Počasi združujeva virtualne podobe in resnični svet.

Gibanje? To bo odgovor. Zdi se mi, da treking združuje vse, kar imava rada. Naravo, hribe, gibanje na prostem, druženje in kanček tekmovalnosti, ki nama večidel manjka. Morda je to odgovor.

Spodnji tekst puščam v originalu, samo tako lahko v njem občutimo vso črnogorsko čast in ponos.

Oproštaj Njegoševih roditelja na sahrani
 
Njegošav otac Tomo Markov Petrović, na sahrani svog sina vladike i vladara crnogorskog, obraća se skupu ovim riječima: "Pomaga Bog braćo Crnogorci - Bog dao i sveta Trojica, da ova smrt mojega sina a vašega Gospodara bude srećna za sve nas i ovu našu malu i vitešku zemlju. Veliki sine, diko moja, radosti mladih dana snago i krepkosti starosti moje: zar i ja stogodišnjak doživjeh i takvoga da te vidim. No, smrt je lijepa, a za vaistinu Božju, sve ti pristoji, pa i smrt. Poljubio bih te u obraz, ali ti si u vladičanskoj okruti pa ne mogu: sve ti prosto bilo, moj vazda, vazda voljeni sine."

 Petar II. Petrović Njegoš

Njegoševa majka Ivana Tomova Petrović rođena Proroković, obraća se skupu ovim riječima: " Braćo Njeguši, sokolovi Crnogorci: nije vam to lijepo, što plačete i kukate za mojim sinom a vašim vladikom. Nijesam ja njega rodila, niti za plakanje niti za kukanje, već sam ga rodila o dobru imena crnogorskog. " Prestanite s plačem, jer ja njegova majka - plač ne mogu slušati. Ja sam bila i danas sam najsrećnija majka, kad mi bog dariva tebe, moj vazda najljepši sine. Bio si mi ti sine najljepši među najljepšima, ne samo tijelom nego i dušom. Za vaistinu Božju, ja tvoja majka, za tobom nikad neću zaplakati, jer kada bih to učinila ja ne bih bila tvoja prava majka. Trebaju da plaču majke, koje rađaju izdajnike i pogani ljudske a ne ja. Prosta ti sine, materinska rana, prosto ti crnogorsko mlijeko. Slava Bogu, koji te tako mladog i lijepog uzeo, barem će on najdraži sine moj imati od tebe što da vidi.

Lovćen; pred vhodom v mavzolej sta postavljeni skulpturi črnogorskih žena. Ena predstavlja poročeno žensko, (roka na pasu, povešen pogled) druga je njena neporočena sestra (roka na prsih, pogled v daljavo).

Želja in namen sta bila prisotna že kar nekaj časa. Si privoščiti en tak mali pobeg iz vsakdanje norije in biti čisto sama in neobremenjena in malo z distance pogledati na vsa ta dogajanja. Kajti prišel je čas, da zadeve prevetriva, se odločiva, kaj nama je dejansko pomembno in samo tem stvarem namenjati svoj čas in pozornost.

  Malovščevo

Kako zelo sva to potrebovala je bilo jasno že dan pred tem, ko naju je namesto načrtovanega dopusta pričakalo gradbišče pred hišo. Da bo glede tega lahko napisana cela saga ne dvomim, tukaj lahko samo napovem, da zadeva še zdaleč ni končana. Vendar ni bila tako pomembna, da bi zaradi tega ostala doma, zato sva kljub bagrom in strelskim jarkom sedla v avto in se odpeljala proti Primorski.

  Vitovlje

Gostoljubje so nam ponudili na idilično urejenem kmečkem turizmu, ki me je premamil s svojo ponudbo (vina in hrane) internetno opremljenih sob. Priznam, da sem kar nekaj časa in truda morala vložiti v iskanje omreženega prenočišča. Dostopa do interneta nimajo skoraj nikjer ali pa ga ne oglašujejo, ker se jim ne zdi pomembno. Pa vendar menim, da se bodo morali vsi, ki se ukvarjajo s turizmom, čimprej odločiti, kaj je in kaj bo pomembno. Ko sem se pogovarjala z lastnico o tej tematiki je pritrdila, da ima zaradi tehnične opremljenosti sob le te večkrat oddane tudi za daljša obdobja. Torej nisem jaz v zmoti.

 trnovski gozd

Vitovlje so ena taka lepa urejena vas, z bogato zgodovino, ki sega vse do prvih pisnih virov v letu 1200. Sama vas se pne na pobočje Čavna in že od daleč se vidita dve zanimivi cerkvi. Še dobro, da se z Alešem dovolj poznava in da planinska oprema ni manjkala v avtu. Pogled na hribe naju je premamil že po dobri uri. Kar takoj sva se lotila Vitovske krožne poti, ki sega vse do Trnovskega gozda in hkrati ponuja obilo razgledov po vsej Vipavski dolini, pa do morja in Gorice. Dobre štiri ure traja pot in vrnila sva se z obilico dobre volje in z okusi po dobrotah, ki sva jih našla med potjo.

Kdo še ve kašen okus ima murva s svojimi črnimi plodovi? In češnje, ki jih je bilo res v izobilju; rabutanje in obiranje plodov z drevesa je res najbolj slasten zalogaj.

Naslednje jutro sva lepo v miru sedela pod krošnjami in se pogovarjala in delala načrte in si nasploh vzela dovolj časa za vse tiste zamolčane, skrite, zanemarjene misli in ideje, ki so tako najine, kot je najina Pixna in vse kar je povezano z življenjem, ki ga želiva živeti.

 soba z razgledom

 pod murvo

Veliko tega že živiva.

Odkar vem zase - hujšam. Čeprav se mi zdi, da nisem nikoli imela res preveč kil, me od zamišljene idealne teže loči tistih nekaj 5 do 10 kil, ki jih pa nikakor ne morem doseči.

Ko pa nastopijo še določene spremembe v življenju, se zadeve samo še slabšajo. Eden izmed njih je tudi tek. Kljub izdatnemu miganju, se le to pozna samo na dodatni teži, nikakor ne obratno. Ko pa cepim vse skupaj še s prenehanjem kajenja, pa je zadeva popolnoma jasna.

 Gor, gor in še malo gor...

Dokler mi ni vsega zadosti in kljub vsem osvojenim teorijam o prehrani in zdravem hujšanju, se jaz odločim za stradanje.

No, nekaj solate, kave in kakšen Enemon sem obdržala, vsega skupaj tam nekje na 600 kcal dnevno.

In v petih dneh "shujšam" pet kil!

Veselje in navdušenje je nepopisno. Zato zdržim še en teden, ko pa začuda, kljub vztrajanju skoraj brez hrane, ne izgubim niti grama več. Grem pa zato v hribe! Seveda me je nekje sredi klancev minila vsakršna želja po vitkosti. Vse, kar si še želim, je moč v mišicah. Pa kile gor ali dol.

Po prvem dnevu normalne prehrane se graf spet postavi na začetno pozicijo, jaz pa tuhtam o novih dietah, čeprav vsi, katerim zaupam, pravijo, da le vztrajnost in miganje, skupaj s pestro in izbrano prehrano, dajeta trajne rezultate.

Ampak, bilo je pa tako fino, dokler je trajalo!

Za mano je zanimiv, razgiban in naporen podaljšan vikend. V ponedeljek bi se najraje kar skrila pred celim svetom, odšla domov, se pokrila z odejo prek glave in čakala na ... kaj?  Da mine? Saj je minilo! Spominja me na tisti slavni - Što ne ubija, jača!

No, saj sem vendar bila med drugim tudi na Slavniku. Kot so bili slavni eni in drugi, levi in desni, vsi okoli mene. Samo jaz sem se počutila kot svetovni luzer. Seveda, le tri dni kasneje se sprašujem Čemu? Se sploh lahko zanesem na kogarkoli ali le še nase? Ali pa ni ravno moja osebna percepcija dogodkov najbolj izkrivljena. Huh.

Je pa rezultiralo vse skupaj v en čudovit zaključek. Iz popolne depre sem padla v popolno navdušenje glede prihajajočih sprememb, ki jih bom sedaj definitivno izpeljala. Nič več polovičarstva, nič več skrivanja, nič več lažne varnosti in zavetrja.

Pa saj mi nikoli ni manjkalo poguma! Se še kdo spomni moje lepe račke? Sama sem z mislimi kar naprej na Gradiškem jezeru. To bo to!

Sinoči sem po naključju videla enega od člankov v oddaji Tednik. Lahko le rečem, da me je prispevek več kot spravil v dobro voljo in navdal z novim upanjem v dobro v ljudeh. In kaj sem videla tako posebnega? Za razliko od prikaza vseh pobojev, revščine, bede in nasploh propada celotne družbe in naše ureditve je bil končno na sporedu en pozitiven članek.

Predstavljena je bila skupna prostovoljcev, prijateljev in idealistov iz Pivke in okolice z nenavadnim imenom »Bejž če uejdeš«. Gre za 12 fantov in dekle (zdravnica), ki že nekaj let prostovoljno pomagajo ljudem v nesrečah. Skupina je zelo raznolika, tako po starosti, kot po izobrazbi. Vsem pa je skupno to, da želijo temu svetu nekaj dati, pomagati ljudem v stiski. Njihovi projekti so večinoma povezani z izdelovanjem ostrešij in streh na raznih projektih, od hiš, poškodovanih v potresu v Posočju, pa do bolnišnic in šol po raznih misijonskih krajih v Čilu, Vietnamu, na Slonokoščeni obali,...

Denar za pomoč zbirajo čez leto, pot si plačujejo s svojim denarjem, delajo s svojim orodjem, za plačilo pa dobijo hvaležnost tamkajšnjih ljudi, ki jim njihove akcije pomenijo neverjetne dosežke.

Žalostno pa je, da se skupina raje odpravlja v tujino, ker se v Sloveniji ne more otresti očitkov zavidljivih sosedov, ki tiste, ki so prejeli pomoč raje križajo, kot pa se veselijo z njimi. Čisto v stilu, naj še sosedu krava crkne...

Delajte na sebi. Najprej morate urediti sebe, da boste potem lahko izboljševali svet. Naloga ni lahka. Človek se v današnjem načinu življenja težko dvigne nad vse negativnosti, ki ga obkrožajo. Nizko zavedanje prevladuje in nas velikokrat vleče nazaj v mlakužo, četudi se trudimo, da bi splezali ven. Vendar druge poti ni. Negativnosti v sebi in v okolju lahko premagujemo le z ustvarjanjem pozitivne energije. Le na ta način se lahko dvignemo.

Otresite se skrbi, ki vas ves čas preganjajo. Bodite prepričani, da se bo vse uredilo na najboljši način. In se bo, če boste le pregnali iz glave slabe misli in malodušje.

In naj vas ne bo strah. Prav ničesar se vam ni treba bati. Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo, vaš strah ne bo ničesar izboljšal, pač pa poslabšal. Tisto, česar se bojimo, se potem rado zgodi. Kot da strah nase vleče nesrečo. Če pa se ne bojimo in mirno zremo v prihodnost, se nam bo nesreča velikokrat izognila. Kot da jo naš mir in pozitivna misel odbijata.

Vsak dan začnite živeti na novo, vsak dan naj bo novo življenje, nova dogodivščina. Ne pomislite zjutraj na tegobe, ki vas čakajo, pač pa na dobre stvari, ki jih lahko storite v tem dnevu. To so velikokrat majhne, navidez nepomembne stvari, a vam lahko izpolnijo dan in ga naredijo lepega. Le zavedati se morate vseh malenkosti okrog vas, se jih veseliti in vedno znova doživljati.

Enako velja za odnose z ljudmi. Z majhno prijaznostjo boste marsikoga presenetili, razveselili in tudi njemu polepšali dan. Potem vam utegnejo tudi oni vrniti prijaznost in naenkrat bo sivi, dolgočasni svet okrog vas izgledal povsem drugače.

Res je, naleteli boste tudi na čemerne, neprijazne ljudi, ki jih nobena gesta ne more dvigniti.

Ne pustite, da vas njihova neprijaznost vrže iz tira. Vzemite jih kot slabo vreme in pojdite naprej. Drugič se jim raje izognite, če pa to ne gre, bodite pripravljeni na njihovo negativnost in ohranite svoj mir, svojo zbranost. Nikar se ne pustite ujeziti, užaliti, užalostiti ali prestrašiti.

Morate se utrditi in ohraniti svojo dobro voljo in pozitivne misli. S tem boste premagali negativnosti okrog sebe.
Tudi vaše delo, službo skušajte opravljati čim bolj mirno in sproščeno. Skušajte najti v njem kakšno zadovoljstvo, ne jemljite ga kot obremenitev, ki se je že vnaprej lotevate s slabo voljo.

Ne ženite se preveč za uspehom in priznanji. Bodite zadovoljni z dobro opravljenim delom. Tudi prevelika obremenitev ne prinaša nič dobrega. Vodi v utrujenost, nemir, slabo počutje in slej ko prej v bolezen. Marsikaj lahko spremenite že z drugačnim odnosom do dela, tako da vas bo manj obremenjevalo in bolj zadovoljevalo. Če to ne gre in imate vedno slabši občutek, potem ga raje zamenjajte.

Toliko za zdaj, da vas spet spomnim, da ne pozabite nase. Nikar ne urejajte sveta, če niste prej uredili sebe. Če že pri sebi niste bili uspešni, boste še toliko manj pri drugih. Če pa dvignete svoje energije in zavedanje, boste hitro našli podobne ljudi in skupaj z njimi lahko že kaj napravite tudi v svetu okrog nas. To pa je namen Gibanja za pravičnost in razvoj.

dr. Janez Drnovšek, 12. oktober 2006

Včeraj me je povsem presenetila pozornost, ki sem jo bila deležna v eni prodajalni v BTCju. Sama trgovina ni navzven videti nič posebnega, niti ne prodajajo artiklov višjega cenovnega razreda, vendar sta prodajalki vljudni in pozorni, ne vsiljivi niti ne odsotni. Lahko sem v miru izbirala, pomerjala, ko pa sem se odločila za nakup, sem izbrano perilo dobila lepo zavito v papir. Že sem se hotela odreči pričakovani plastični vrečki, ko mi je prodajalka podala izredno lično papirno vrečko, račun pa posebej vložila v majhno kuverto. Celovit vtis, ki sta ga naredili z malenkostmi, s pozornostjo in vljudnostjo je tisto, kar bi pravzaprav moralo biti nekaj vsakdanjega.

Pravzaprav me je pretreslo dejstvo, da me preseneti tako pozitivna izkušnja. Ker sem že navajena, da se moram boriti za pozornost, da ponujam svoj denar in moram biti skoraj hvaležna, ko me nekdo le postreže. Vse preveč je tega okoli nas. Ponovno sem na vprašanju zadnjih dni. Kaj res nikomur ni več mar?

Obisk umetnega bajerja v Turnšah

Nekdo se je zelo potrudil in naselil res izjemno veliko raznovrstnih ptic, katerim še imena ne vem. Ne morejo biti vse race ali pa? Škoda le, ker imajo očitno premalo prostora. Le katere bodo preživele? Se katere odselile?

Le kaj se zgodi, ko nimaš dovolj življenskega prostora? Kdaj se tega zavemo? Mislim, da večina nas raje čofa v umazani a poznani mlaki, čeprav to pomeni, da lahko samo še stagniraš, mečeš ostale iz gnezda, se vsakodnevno prerivaš in nasploh gojiš taka in drugačna "prijateljska" nagnjenja do sojetnikov.

Koliko teh se je pripravljeno spopasti z novim okoljem in začeti na novo? V sveži, prostrani vodi.

Hja, če bi bila raca, bi bilo to tako enostavno, kajne?

Zadnje dni se intenzivno ukvarjam in razmišljam o svojih navadah in priučenih vzorcih. Le zakaj je tako težko sprejeti in izpeljati spremembe v našem delovanju?

Veliko sem že prebrala na to temo, vendar mi teorija očitno ne pride do živega. Vem, da, če dovolj časa nekaj ponavljam, potem začne to dejanje voditi moja podzavest. Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa je potrebno ponavljati določen vzorec, da se iz zavestnega truda prelevi v podzavestno? Ena od teorij je, da moram pri novih navadah vztrajati vsaj vsaj tri do šest mesece, toliko, kot potrebuje naše telo, da se v celoti celično obnovi in da nove navade ostanejo nekje zapisane.

Naša volja, da dosežemo nov cilj, naj bo še tako močna, lahko vzpodbudi več adrenalina, nam da zagon, morda cilj tudi dosežemo, vendar se po določenem času slej kot prej spet vrnemo na staro pot. Zakaj? Stare miselne navade nas čedalje bolj privlačijo.

Sama vem, da se na točki, ko bi lahko dosegla nekaj več, ponavadi premislim. Z lahkoto zbolim ravno v pravem trenutku, da ne morem nadaljevati z novim vzorcem prehranjevanja ali pa si enostavno prižgem novo cigareto in pokopljem zadnje tri mesece vzdržnosti. Pa vendar je vse le samo v vztrajnosti. Vztrajati pri novih vzorcih, ne pustiti svojemu umu, da te popelje nazaj v že znano okolje, kjer se počutiš udobno in varno.

Če ne drugega, jaz vztrajam pri začetkih. Približno vsake pol leta sem na isti točki. Sedaj pa začnem! Ponovno.

Danes sem ponovno dobila email o izginjanju čebel. Čeprav ne odobravam verižnih pisem, se strinjam, da je pomembno, da nas čimveč ve in se zave pomena teh majhnih žuželk. Kot je znano imajo čebele pomembno vlogo, saj z opraševanjem cvetov pomagajo pri soustvarjanju rastlinskih plodov. Shranjujejo pa še cvetni prah, med, vosek...

Očitno je, da se tudi v naši lepi deželici tega še vedno ne zavedamo, sicer ne bi bili priča tolikim pomorom čebel. Običajno pa se ne najde niti krivca za pomore čebel. Čebelarji naprošajo vse uporabnike fitofarmacevtskih sredstev, da jih uporabljajo po navodilih proizvajalca. Vsako leto se dogaja, da se sadjarji (predvsem vrtičkarji) ne držijo navodil in škropijo sadno drevje v času cvetenja z nevarnimi sredstvi za zaščito rastlin. Zastrupljene opraševalke pomrejo pogosto že na cvetju ali na poti proti domu.

Zato kupujmo med, pomagajmo čebelarjem, da bodo še naprej skrbeli za čebelji zarod. Izogibajmo se nepotrebni ali nepremišljeni uporabi pesticidov, ozaveščajmo ljudi okoli sebe, imejmo radi in spoštujmo čebele.

Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«

Včerajšnji dan je bil naporen kot že dolgo ne. Naporen na moj tipičen način.

Namesto, da bi se prepustila toku dogodkov, tako kot to počne (najbrž) večina ljudi, jaz planiram, načrtujem, se dogovarjam, organiziram,... Konča se tako, da imam nekaj dni ali tednov vnaprej povsem zasedenih. In ker so v teh planih seveda udeleženi drugi ljudje s svojimi obveznostmi, s svojim načinom dela, s svojim življenjem, kjer se vse prepleta in zapleta, se moji plani redko peljejo po prvotnih načrtih.

Način, kako reagiram, ko mi nekdo postavi prepreko, pa je včasih katastrofalen. Ne izuči me, ne zmorem drugače, ampak rinem naprej. Rinem z glavo skozi zid. Ne glede na posledice, ne glede na stroške, ne glede na druge okoli mene. Forsiram do konca. Ampak, zakaj? Ko bi le lahko enkrat zamahnila z roko in si rekla, da to pa res ni tako pomembno. In bi reševala težave, šele ko se pojavijo, ne pa vnaprej. Morda res potrebujem kak dober trening, knjig na to temo sem prebrala že kar nekaj, pa je nekaj v meni, kar me ne izpusti. Navsezadnje imam doma velikega učitelja, ki se vsaki prepreki lepo izogne in jo premosti na drugačen, svoj način.

Šele ko je vse za mano, postanem čudovito mirna. Poznam pa le enega človeka, ki je zmožen živeti z mano, se umikati mojim interesom in mi vedno stati ob strani. Kljub temu, da sem naporna še sama sebi, sem konec koncev tudi zelo zadovoljna.

Zadnje dni se odkrivam nove in nove razsežnosti brezmejne ponudbe pri opremljanju bivanjskih prostorov. Moram reči, da sem navdušena nad tem kaj vse lahko najdem, tako rekoč od doma. Zagotovo spadam med tiste, ki vsako storitev ali izdelek najprej poiščejo na svetovnem spletu. In ko si ogledam vso ponudbo tega sveta, ko sem vsa navdušena nad novimi designi, potem pričnem odkrivati zamotane poti do željenega. Omogočanje e-nakupov tudi v tako opevanih deželah ni najbolj vsakdanja stvar in še vedno so redki, ki prodajo svoje izdelke tudi prek spleta. Ali pa imajo za to čisto posebne razloge. Nekateri izdelki so samo za posvečene.

Tapete! Kaj si zamislite ob tem? Morda malo nežnega vzorca, enobarvno steno ali pa samolepilni trak z vzorcem lesa? Seveda, ko pa niste še videli nove kolekcije Lars Contzna.

Dejstvo je, da teh izdelkov ni v nobeni e-prodaji, ker so enostavno čisto predobre, da bi bile namenjene množici. Pa sem pisala na vse možne naslove, iskala distributerje v Sloveniji in Nemčiji, pa vseeno brez rezultata. In ko enkrat vidim vse te barve, nikakor ne morem nazaj, se sprijazniti ponovno s tem, kar dejansko lahko dobim.

Kaj pa računalniška mizica? Ploskev, dve nogi in to je to. Večinoma res. To zna narediti vsak malo bolj spreten mojster tudi doma, pa vendar, zakaj bi se sprijaznila z izbiro samo sive ali črne barve v kombinaciji z rjavo, ko pa sem videla tole:

 vir

Na koncu še vedno odloča debelina denarnice, hrepenenje ostaja, jaz se pa sprašujem, kaj je torej bolje? Biti blaženo neveden in živeti zadovoljno v svojem svetu ali se podati v raziskovanje globin? Vsekakor bi predlagala, da se vsakokrat, ko vtipkaš Google, najprej napiše rdeč, blinkajoč napis:
Pazite se, želje se vam lahko izpolnijo ali tisto kar iščete, morda tudi najdete!

Težavo imam. Verjetno ni edina, ampak o tem premišljujem večino časa. Svojega bloga ne morem prav opredeliti. Kašne vrste blog sploh pišem in koga na svetu zanima moje letanje za dogodki, starševanje...

V meni pa tli še čisto neko drugo navdušenje, ki ga kar ne upam spraviti na plano, kot da ni resnično.

O svoji službi skoraj ne pišem. Pa vendar smo v zadnjih dneh končali precej zanimiv web projekt, ki bo verjetno čez nekaj mesecev v javnosti precej odmeven. Hkrati se odpirajo že novi izzivi, pa vendar tudi to ni to.

Doma sva začela razvijati novo idejo, novo filozofijo preživetja, bi lahko rekla. Imava vizijo, ki jo želiva uresničiti. Želiva hkrati živeti in delati stvari, ki nam bodo v veselje. V družbi, kjer denar in dobiček ne bosta cilj.

Ideja sploh ni tako nova, z njo se poigravava že nekaj časa in počasi delujeva tudi v to smer. Kamorkoli se obrnem vidim, da greva v nasprotno smer podivjanega sveta. Počasi namesto hitro, postopoma, namesto velikega buma, z zadovoljstvom nad malimi koraki, predvsem pa po neki čisto svoji poti.

No, čisto svoji je pretirano, ta svet se še vedno sestoji iz birokratov, štampiljk, tarif, papirjev. Tega pač ne bova premaknila, se pa tudi vznemirjala ne bova (več).

Z veseljem bova delala z ljudmi in za ljudi, ki jim je še mar.

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

Pred kratkim sem dobila rezultate zanimive študije. Koliko hrane za en teden potrebuje družina?

Sami rezultati v številkah, ki se gibljenjo v razmerju 1:500 (!) ne povedo pol toliko, kot priložene fotografije.

Čeprav se iz fotografij vidi, da niso najnovejše, to še zdaleč ne spremeni sporočilnosti. Presenetilo me je, kako različno se prehranjujemo, še bolj pa, kako v različnih področjih sveta pojmujemo družino. Vsekakor zelo zanimivo in poučno.

Japan. Ukita: $317.25 a week

Italy: $260

Breidjing Camp. $1.23

Kuwait. $221.45

North Carolina (US): $341.98

Mexico: $189.09

China. Beijing : $155.06

 Poland: $151

Egypt: $68.53

Ecuador: $31.55

California, US: $160

Mongolia, Ulan Bator: $40

Great Britain: $253

Butan: $5

Germany: $500

Kaj pa v Sloveniji? Koliko porabimo za hrano?

Ali dejansko potrebujemo vse, kar nam ponujajo?

Koliko veste o gensko spremenjenih organizmih (GSO)? Bi jih razpoznali, vam je vseeno kaj jeste ali kaj raste okoli vas? Večina ljudi se ob tem počuti neprijetno, pa vendar se o tematiki ne govori. Vsaj ne zadosti. Pa so tudi pri nas društva (npr. Ajda Vrzdenec, GPR, Zares), ki se zavedajo dogoročnih posledic in se trudijo po svojih močeh.

Mi vsi pa uničujemo to našo prelepo naravo z vsemi možnimi sredstvi, ki so nam na voljo. Se bomo kdaj zbudili?

Vsem nam pošiljam skladbo Madonne, predvajano na Live Earth koncertih 7.7.2007.