Pa me je Vreme potunkal. Razkrivanje sebe pred javnostjo je zame zelo občutljiva tema, zato ne verjamem, da mi bo tole šlo, bo pa zelo poučno - zame seveda. Ugotavljam, koliko nasprotij je v meni.
1. Vedno držim besedo in vse prevečkrat pričakujem, da bodo tudi ostali takšni, kar seveda vodi v neutemeljeno razočaranje, čeprav nisem zamerljiva in stoično prenašam navade ostalih. Kadar pa me kdo ponavljajoče in konstantno daje v nič, prevara, ali kako drugače gre čez mejo normalnih medčloveških odnosov, takrat zame ne obstaja več. Sem popolnoma brez diplomacije. Si ali pa nisi!
2. Želim opraviti dvakrat več zadev, kot mi dopušča čas po normalnih fizičnih zakonih. Namesto, da bi si naredila močno okrnjen plan, se vedno znova precenim in s tem morim še vse okoli sebe. In to že odkar pomnim zase, tako da že po malem izgubljam upanje, da bo kdaj bolje. Čemu se vedno trudim končati zadevo raje dan prej kot dan kasneje še meni ni jasno. Pa vendar znam biti tudi nečimrna in lena za določena zoprna opravila, kot je naprimer likanje ali pospravljanje omar. Kaj torej šteje?
3. Nosim mrk obraz, kar ljudi, ki me ne poznajo, večkrat zbega. Ponavadi takrat tuhtam in rešujem probleme (največkrat službene) in se tega niti ne zavedam, dokler me kdo ne vpraša, zakaj tako grdo gledam. Imamo pa to v družini - gubo in pogled izpod čela. Se trudim nositi sončna očala, ki to lepo zakrijejo, problem je le, da se ne zmorem pogovarjati z ljudmi, če ne komuniciram tudi z očmi. In vem, da se mi razjasni obraz, ko sem s pravimi prijatelji in ko sem sproščena. To, da mi vse piše na obrazu, mi v življenju nikakor ni v pomoč. Gre pa skupaj z mojo naravo, pri meni dobiš to, kar vidiš. :)
4. Vsako leto vsaj enkrat ponovim cikel: Ne kadim več. Se redim. Spet kadim. Hujšam. In tako že vrsto let. In pri tem sem še najbolj nepoštena prav do sebe. Želim biti nekdo drug in se uspešno pretvarjam nekaj mesecev. Potem se želim in moram spet najti. Pretvarjanje ni in očitno nikoli ne bo moja vrlina.
5. Rada potujem. Kamorkoli. Bolj ko gre pot v neznano, bolj mi je ljubša. Brez težav sem lahko tudi povsem sama s seboj. Ne potrebujem družbo, da se imam dobro. Pravzaprav se pred ljudmi raje skrijem, kot jih ogovorim. Imam neznansko srečo, da sem v Alešu našla tako zelo sorodno dušo. Le z njim zmorem biti neprenehoma in povsod in le on me zmore prenašati takšno, kot sem.
6. Vsake toliko se prelevim v gospodinjo in mati štirih otrok. To izkušnjo mi je življenje podarilo, čeprav nisem nikoli prepričana, da jo res zmorem. Pa vseeno z veseljem tudi kuham marmelado in uživam v opremljanju doma, da bi se vsi skupaj stiskali okoli prižganega ognja. To nam je letošnjo zimo s kaminom v sobi celo uspelo, marmelado pa mi itak pojedo še ko je vroča, ostalo pa gre v nekaj dneh. Zdi se mi uspeh, da se imajo najini otroci, čeprav vsak iz svojega gnezda, radi med seboj in da zmoremo skupaj kot družina, prav lepo živeti.
7. Že o malega sem se morala učiti samostojnosti. Ker ni bilo alternative. In bolj ko razmišljam o tem, vidim, da vsi moji vzorci izvirajo že iz tega obdobja. Če si zadam cilj, zmorem tudi z glavo skozi zid. Pri tem znam teči na dolge proge in se zanesti le nase in na ljudi, ki jim resnično lahko zaupam. Občutek, da lahko usmerjam svoje življenje, mi daje moč.