Zacetna stran - krtina.com!
# Wednesday, October 22, 2008

Včeraj me je povsem presenetila pozornost, ki sem jo bila deležna v eni prodajalni v BTCju. Sama trgovina ni navzven videti nič posebnega, niti ne prodajajo artiklov višjega cenovnega razreda, vendar sta prodajalki vljudni in pozorni, ne vsiljivi niti ne odsotni. Lahko sem v miru izbirala, pomerjala, ko pa sem se odločila za nakup, sem izbrano perilo dobila lepo zavito v papir. Že sem se hotela odreči pričakovani plastični vrečki, ko mi je prodajalka podala izredno lično papirno vrečko, račun pa posebej vložila v majhno kuverto. Celovit vtis, ki sta ga naredili z malenkostmi, s pozornostjo in vljudnostjo je tisto, kar bi pravzaprav moralo biti nekaj vsakdanjega.

Pravzaprav me je pretreslo dejstvo, da me preseneti tako pozitivna izkušnja. Ker sem že navajena, da se moram boriti za pozornost, da ponujam svoj denar in moram biti skoraj hvaležna, ko me nekdo le postreže. Vse preveč je tega okoli nas. Ponovno sem na vprašanju zadnjih dni. Kaj res nikomur ni več mar?

posted on Wednesday, October 22, 2008 10:31:47 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2]
# Wednesday, October 15, 2008
Tako kot lahko revščina v prvotnem pomenu - kot pomanjkanje dobrin - pomeni za posameznika, da je zaradi tega prizadet, odrinjen, zapostavljen, lahko do istih učinkov pripeljejo tudi pomanjkanja v čustvenih odnosih, v revnih stikih s soljudmi, v nezmožnostih empatije ali v popolnem pomanjkanju vsakih pristnih človeških odnosov.
 
Zdi se mi, da je v današnjem času te revščine, kot se kaže v naših odnosih s soljudmi, še neprimerno več. Tamaučku berem pravljice, ki večinoma opisujejo neko drugo obdobje, življenje v revščini, ki pa ga več kot nadomesti sožitje v družini, pomoč med prijatelji, najdena sreča v skromnosti.
 
Kaj pa naš sodoben svet s vso svojo množico kumunikacijskih (z)možnosti. Govorimo veliko, tulimo in kričimo, želimo, da nas opazijo. Se izpostavljamo, poudarjamo, se ponujamo s svojo dosegljivostjo,... Pa je komu resnično mar? Ali kdo od nas tudi posluša? Posluša drugega in razume, kaj mu želi povedati? Kakovost komuniciranja s  "prijatelji" na medmrežju ali z ostalimi, ki nam resnično nekaj pomenijo, pa morda niso del viralne mreže, se silovito slabša.
 
Kaj je torej pomembno? Kaj nas bogati in kaj nas peha v revščino? Ko bi se navadili poslušati drug drugega, se medsebojno vzpodbujati, solidarno deliti in skrbeti za vse člane skupnosti, pa naj bo ta virtualna ali realna, bomo vsi skupaj mnogo bogatejši. Zatorej, nasmehnite se sosedu in spoznajte in pustite se spoznati z ljudmi, s katerimi ste obkroženi.

 
prejšni zapisi:
Blog Action day 2007 - Polution (recite ponujeni plastični vrečki "Ne Hvala!")
posted on Wednesday, October 15, 2008 1:02:02 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Thursday, August 28, 2008

Obisk umetnega bajerja v Turnšah

Nekdo se je zelo potrudil in naselil res izjemno veliko raznovrstnih ptic, katerim še imena ne vem. Ne morejo biti vse race ali pa? Škoda le, ker imajo očitno premalo prostora. Le katere bodo preživele? Se katere odselile?

Le kaj se zgodi, ko nimaš dovolj življenskega prostora? Kdaj se tega zavemo? Mislim, da večina nas raje čofa v umazani a poznani mlaki, čeprav to pomeni, da lahko samo še stagniraš, mečeš ostale iz gnezda, se vsakodnevno prerivaš in nasploh gojiš taka in drugačna "prijateljska" nagnjenja do sojetnikov.

Koliko teh se je pripravljeno spopasti z novim okoljem in začeti na novo? V sveži, prostrani vodi.

Hja, če bi bila raca, bi bilo to tako enostavno, kajne?

posted on Thursday, August 28, 2008 2:16:10 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Wednesday, May 21, 2008

Zadnje dni se intenzivno ukvarjam in razmišljam o svojih navadah in priučenih vzorcih. Le zakaj je tako težko sprejeti in izpeljati spremembe v našem delovanju?

Veliko sem že prebrala na to temo, vendar mi teorija očitno ne pride do živega. Vem, da, če dovolj časa nekaj ponavljam, potem začne to dejanje voditi moja podzavest. Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa je potrebno ponavljati določen vzorec, da se iz zavestnega truda prelevi v podzavestno? Ena od teorij je, da moram pri novih navadah vztrajati vsaj vsaj tri do šest mesece, toliko, kot potrebuje naše telo, da se v celoti celično obnovi in da nove navade ostanejo nekje zapisane.

Naša volja, da dosežemo nov cilj, naj bo še tako močna, lahko vzpodbudi več adrenalina, nam da zagon, morda cilj tudi dosežemo, vendar se po določenem času slej kot prej spet vrnemo na staro pot. Zakaj? Stare miselne navade nas čedalje bolj privlačijo.

Sama vem, da se na točki, ko bi lahko dosegla nekaj več, ponavadi premislim. Z lahkoto zbolim ravno v pravem trenutku, da ne morem nadaljevati z novim vzorcem prehranjevanja ali pa si enostavno prižgem novo cigareto in pokopljem zadnje tri mesece vzdržnosti. Pa vendar je vse le samo v vztrajnosti. Vztrajati pri novih vzorcih, ne pustiti svojemu umu, da te popelje nazaj v že znano okolje, kjer se počutiš udobno in varno.

Če ne drugega, jaz vztrajam pri začetkih. Približno vsake pol leta sem na isti točki. Sedaj pa začnem! Ponovno.

posted on Wednesday, May 21, 2008 11:30:00 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Tuesday, May 06, 2008

Danes sem ponovno dobila email o izginjanju čebel. Čeprav ne odobravam verižnih pisem, se strinjam, da je pomembno, da nas čimveč ve in se zave pomena teh majhnih žuželk. Kot je znano imajo čebele pomembno vlogo, saj z opraševanjem cvetov pomagajo pri soustvarjanju rastlinskih plodov. Shranjujejo pa še cvetni prah, med, vosek...

Očitno je, da se tudi v naši lepi deželici tega še vedno ne zavedamo, sicer ne bi bili priča tolikim pomorom čebel. Običajno pa se ne najde niti krivca za pomore čebel. Čebelarji naprošajo vse uporabnike fitofarmacevtskih sredstev, da jih uporabljajo po navodilih proizvajalca. Vsako leto se dogaja, da se sadjarji (predvsem vrtičkarji) ne držijo navodil in škropijo sadno drevje v času cvetenja z nevarnimi sredstvi za zaščito rastlin. Zastrupljene opraševalke pomrejo pogosto že na cvetju ali na poti proti domu.

Zato kupujmo med, pomagajmo čebelarjem, da bodo še naprej skrbeli za čebelji zarod. Izogibajmo se nepotrebni ali nepremišljeni uporabi pesticidov, ozaveščajmo ljudi okoli sebe, imejmo radi in spoštujmo čebele.

Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«

 

posted on Tuesday, May 06, 2008 10:24:03 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Thursday, March 20, 2008

Včerajšnji dan je bil naporen kot že dolgo ne. Naporen na moj tipičen način.

Namesto, da bi se prepustila toku dogodkov, tako kot to počne (najbrž) večina ljudi, jaz planiram, načrtujem, se dogovarjam, organiziram,... Konča se tako, da imam nekaj dni ali tednov vnaprej povsem zasedenih. In ker so v teh planih seveda udeleženi drugi ljudje s svojimi obveznostmi, s svojim načinom dela, s svojim življenjem, kjer se vse prepleta in zapleta, se moji plani redko peljejo po prvotnih načrtih.

Način, kako reagiram, ko mi nekdo postavi prepreko, pa je včasih katastrofalen. Ne izuči me, ne zmorem drugače, ampak rinem naprej. Rinem z glavo skozi zid. Ne glede na posledice, ne glede na stroške, ne glede na druge okoli mene. Forsiram do konca. Ampak, zakaj? Ko bi le lahko enkrat zamahnila z roko in si rekla, da to pa res ni tako pomembno. In bi reševala težave, šele ko se pojavijo, ne pa vnaprej. Morda res potrebujem kak dober trening, knjig na to temo sem prebrala že kar nekaj, pa je nekaj v meni, kar me ne izpusti. Navsezadnje imam doma velikega učitelja, ki se vsaki prepreki lepo izogne in jo premosti na drugačen, svoj način.

Šele ko je vse za mano, postanem čudovito mirna. Poznam pa le enega človeka, ki je zmožen živeti z mano, se umikati mojim interesom in mi vedno stati ob strani. Kljub temu, da sem naporna še sama sebi, sem konec koncev tudi zelo zadovoljna.

posted on Thursday, March 20, 2008 8:50:13 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [1]
# Thursday, February 21, 2008

Zadnje dni se odkrivam nove in nove razsežnosti brezmejne ponudbe pri opremljanju bivanjskih prostorov. Moram reči, da sem navdušena nad tem kaj vse lahko najdem, tako rekoč od doma. Zagotovo spadam med tiste, ki vsako storitev ali izdelek najprej poiščejo na svetovnem spletu. In ko si ogledam vso ponudbo tega sveta, ko sem vsa navdušena nad novimi designi, potem pričnem odkrivati zamotane poti do željenega. Omogočanje e-nakupov tudi v tako opevanih deželah ni najbolj vsakdanja stvar in še vedno so redki, ki prodajo svoje izdelke tudi prek spleta. Ali pa imajo za to čisto posebne razloge. Nekateri izdelki so samo za posvečene.

Tapete! Kaj si zamislite ob tem? Morda malo nežnega vzorca, enobarvno steno ali pa samolepilni trak z vzorcem lesa? Seveda, ko pa niste še videli nove kolekcije Lars Contzna.

Dejstvo je, da teh izdelkov ni v nobeni e-prodaji, ker so enostavno čisto predobre, da bi bile namenjene množici. Pa sem pisala na vse možne naslove, iskala distributerje v Sloveniji in Nemčiji, pa vseeno brez rezultata. In ko enkrat vidim vse te barve, nikakor ne morem nazaj, se sprijazniti ponovno s tem, kar dejansko lahko dobim.

Kaj pa računalniška mizica? Ploskev, dve nogi in to je to. Večinoma res. To zna narediti vsak malo bolj spreten mojster tudi doma, pa vendar, zakaj bi se sprijaznila z izbiro samo sive ali črne barve v kombinaciji z rjavo, ko pa sem videla tole:

 vir

Na koncu še vedno odloča debelina denarnice, hrepenenje ostaja, jaz se pa sprašujem, kaj je torej bolje? Biti blaženo neveden in živeti zadovoljno v svojem svetu ali se podati v raziskovanje globin? Vsekakor bi predlagala, da se vsakokrat, ko vtipkaš Google, najprej napiše rdeč, blinkajoč napis:
Pazite se, želje se vam lahko izpolnijo ali tisto kar iščete, morda tudi najdete!

posted on Thursday, February 21, 2008 3:41:19 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Wednesday, February 06, 2008

Težavo imam. Verjetno ni edina, ampak o tem premišljujem večino časa. Svojega bloga ne morem prav opredeliti. Kašne vrste blog sploh pišem in koga na svetu zanima moje letanje za dogodki, starševanje...

V meni pa tli še čisto neko drugo navdušenje, ki ga kar ne upam spraviti na plano, kot da ni resnično.

O svoji službi skoraj ne pišem. Pa vendar smo v zadnjih dneh končali precej zanimiv web projekt, ki bo verjetno čez nekaj mesecev v javnosti precej odmeven. Hkrati se odpirajo že novi izzivi, pa vendar tudi to ni to.

Doma sva začela razvijati novo idejo, novo filozofijo preživetja, bi lahko rekla. Imava vizijo, ki jo želiva uresničiti. Želiva hkrati živeti in delati stvari, ki nam bodo v veselje. V družbi, kjer denar in dobiček ne bosta cilj.

Ideja sploh ni tako nova, z njo se poigravava že nekaj časa in počasi delujeva tudi v to smer. Kamorkoli se obrnem vidim, da greva v nasprotno smer podivjanega sveta. Počasi namesto hitro, postopoma, namesto velikega buma, z zadovoljstvom nad malimi koraki, predvsem pa po neki čisto svoji poti.

No, čisto svoji je pretirano, ta svet se še vedno sestoji iz birokratov, štampiljk, tarif, papirjev. Tega pač ne bova premaknila, se pa tudi vznemirjala ne bova (več).

Z veseljem bova delala z ljudmi in za ljudi, ki jim je še mar.

posted on Wednesday, February 06, 2008 6:07:15 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Tuesday, November 20, 2007

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

posted on Tuesday, November 20, 2007 6:06:06 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Monday, October 15, 2007

Greste v trgovino z rokami v žepih? Iz trgovine pa pridete s plastično nakupovalno vrečko v roki? Poznano? Vedno? Pa je to res nujno?

 

Čeprav tako zelo priročne, so plastične vrečke neuničljive!

 

V naravnem okolju plastične vrečke potrebujejo od 20 pa do 1000 let, da razpadejo. Vendar pri tem ne izginejo, saj niso biološko razgradljive. Enostavno razpadejo v zelo majhne delčke, nekakšen plastični  prah.

 

Ne glede na velikost, ti delčki ostanejo vedno neprebavljivi za vse vrste živih bitij na zemlji, v zraku in v morju. Zemljo postopoma dušimo s strupenimi izdelki, ki postajajo del naše prehranjevalne verige. Preko onesnažene vode in hrane, ki jo vzgojimo v zastrupljeni zemlji pridejo vsi ti delci tudi v naše telo.

 

Res so plastične vrečke zelo uporabne, vendar samo tistih nekaj trenutkov, ko moramo nakupljene stvari prenesti iz trgovine do avta. Kaj pa potem? Kaj pa preostanek življenja? Večina vrečk ima daljšo življenjsko dobo, kot mi sami! Je vredno vrečko kupiti za nekajminutno uporabo in jo hraniti neskončno dolgo. In kaj naredimo, ko se umaže, raztrga, jo ne potrebujemo več? Vrečke romajo na smetišča ali še slabše, odvržemo ali pozabimo jih kjerkoli v naravi. Tam pa se začne dolgotrajen proces razgradnje in zastrupljanja, kateremu smo vsi priča in v njem vede ali nevede sodelujemo.

 

 

Kdaj se upreti rutini in zahtevati papirno vrečko? Vedno in povsod! Več ko bo povpraševanja, večkrat ko bomo izrazili naša pričakovanja, ko bo več ljudi zavestno podprlo zahteve po čistejšem okolju, se bomo skupaj zdramili. Za vzgled so nam lahko nekateri primeri iz sveta, kjer popolnoma ukinjajo uporabo nakupovalnih plastičnih vrečk.

 

Pri mojih prizadevanjih, da ukinem ali vsaj omejim uporabo plastičnih vrečk pri vsakodnevnih nakupih, pa sem ugotovila, da je izvedba mnogokrat veliko težja od dobrih sklepov. Zakaj? V večini trgovin praviloma ne sprašujejo, kako naj ti kupljeno blago predajo, ampak ga enostavno pospravijo v vrečko, ki jo imajo pod pultom in skupaj z računov v vrečki ponudijo preko pulta.

 

 

Sledijo tiste trgovine, kjer so plastične vrečke zastonj, papirne pa lahko dobiš ob plačilu. Sicer je to korak v pravo stran, ko bi le bil vrstni red za plačilo obrnjen.

 

 

V nekaterih bolj zavednih, blago kupcu ponudijo v papirnati vrečki.  Vsaka jim čast. V nadaljevanju bom odprla rubriko, kjer bom vpisovala trgovine, ki so mi same naredile to veselje.

 

 

Priznam pa, da včasih brez vrečke le ne gre. Na primer v ribarnici. Kako naj prinesem sveže ribe domov? V loncu ali pleteni košari? Mislim, da moramo omogočiti izjeme in ko bodo dopuščene le izjeme, bo naša družba pri uporabi plastičnih vrečk že zelo napredna.

  

Kako rešujejo problem plastičnih vrečk po svetu?

 

Japonska vlada je leta 2006 napovedala, da plastičnih vrečk v trgovinah ne bo več možno dobiti brezplačno. S tem ukrepom želi zmanjšati količino tovrstnih odpadkov in izpolniti obveznosti, ki jih nalaga Kjotski protokol. Rezultati nedavne ankete kažejo, da plastične vrečke predstavljajo 10 odstotkov vseh odpadkov v mestu. Na nacionalni ravni sicer podobna analiza ni narejena, vendar so japonske oblasti prepričane, da bi kupci veliko manj posegali po teh vrečkah, če bi jih morali plačati.

 

Mestni svet San Francisca je marca 2007 sprejel odlok, s katerim bodo v naslednjih šestih mesecih oziroma letu dni prepovedali uporabo plastičnih nakupovalnih vrečk v večjih supermarketih in lekarnah. Ko bo odlok podpisal še župan, kar je zelo verjetno, bo San Francisco prvo ameriško mesto, kjer bodo v trgovinah uporabljali samo papirnate vrečke. Mestno vodstvo upa, da bodo s tem prispevali k čistejšemu okolju in da bo njihova poteza vzpodbudila še ostala mesta, naj uvedejo podobne ukrepe. Trgovine v San Franciscu sicer vsako leto porabijo 180 milijonov plastičnih vrečk, ki se jih težko reciklira in večinoma končajo na odpadu ali v morju.

 

Kaj pa v Sloveniji? Se bomo še naprej dušili v plastičnih vrečkah? Bodite ponosni nase in na svoje okolje.

 

 

Uporabljamo druge načine:

 

  • Imejte pri roki ali v avtu košaro ali bombažno vrečo.
  • Pričnite uporabljati rjave papirnate vrečke za drobne stvari.
  • Večje predmete si enostavno položite v naročje, saj ne potrebujete vsega tlačiti v vrečke.
  • Če ne gre drugače, uporabite »zeleno« plastično vrečko, ki je narejena po novi tehnologiji in je namenjena recikliranju, je močnejša in namenjena dolgotrajnejši uporabi.

 

Bodite zavedni in pri naslednjem nakupu recite plastični vrečki  »Ne, hvala!« .

 

posted on Monday, October 15, 2007 7:40:59 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Monday, October 08, 2007
Ko mi zjutraj po radiju sporočijo, da so na cestah običajni jutranji prometni zastoji, se vedno vprašam, kaj nam je tega treba bilo?
 
Že to, da so običajni, pomeni, da smo se vsi vdali v usodo in da stoično prenašamo kolone, v kateri izgubljamo delčke našega življenja. Ne verjamem, da se da ta čas porabiti aktivno ali kakovostno. Res je, da lahko v miru razmišljaš ali pa ob poslušanju kakšnega CD za samopomoč širiš svoja obzorja. Pa vendar, ob tem moraš biti vseeno tudi pozoren udeleženec v prometu, tako, da se mi jutranja sanjarjenja ne zdijo najbolj na mestu. Kaj pa, če zraven prevažaš še otroka ali dva? Kako preživeti podarjeni čas na cestah?
 
Danes sem porabila za vožnjo v službo natanko eno uro in deset minut in to za razdaljo, ki jo ob prazni cesti prevozim v dvajsetih minutah. V kolonah torej porabim 50 minut na dan ali 150 ur na leto! (če odštejem tri poletne mesece, ko ni tako izraženih jutranjih prometnih konic) To je skoraj cel delovni mesec, ki ga podarim cestam. In če ta mesec pomnožimo s številom avtomobilov na celotni avtocesti? Pa saj smo popolnoma nori. In to samo zato, da se lahko pripeljem do delovnega mesta, kjer moram obvezno registrirati svoj prihod. In nadaljujem z delom, ki bi ga prav enako lahko opravljala tudi od doma.
 
Kdaj bo naša družba zrela tudi za kaj drugega? Zakaj je tako težko zaupati ljudem in vpeljati nekaj sprememb. Možnost dela od doma bi nam vsem prihranila ogromno na času in denarju. Se res moramo okostenelo držati vsega samo zato, ker se tako pač dela?!
posted on Monday, October 08, 2007 8:35:56 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Monday, October 01, 2007

Pred kratkim sem dobila rezultate zanimive študije. Koliko hrane za en teden potrebuje družina?

Sami rezultati v številkah, ki se gibljenjo v razmerju 1:500 (!) ne povedo pol toliko, kot priložene fotografije.

Čeprav se iz fotografij vidi, da niso najnovejše, to še zdaleč ne spremeni sporočilnosti. Presenetilo me je, kako različno se prehranjujemo, še bolj pa, kako v različnih področjih sveta pojmujemo družino. Vsekakor zelo zanimivo in poučno.

Japan. Ukita: $317.25 a week

Italy: $260

Breidjing Camp. $1.23

Kuwait. $221.45

North Carolina (US): $341.98

Mexico: $189.09

China. Beijing : $155.06

 Poland: $151

Egypt: $68.53

Ecuador: $31.55

California, US: $160

Mongolia, Ulan Bator: $40

Great Britain: $253

Butan: $5

Germany: $500

Kaj pa v Sloveniji? Koliko porabimo za hrano?

Ali dejansko potrebujemo vse, kar nam ponujajo?

 

posted on Monday, October 01, 2007 8:15:46 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Wednesday, August 15, 2007
Vsako jutro me zdrami pogled na tole zapuščino sredi Ljubljane. Kot mesto duhov, se v postindustrijski dobi ohranja spomin na neke davne časa. Kar slišim sireno za pričetek izmene, modre kombinezone in čepice, ki so se ob 6:00 že usklajeno gibali mimo trakov, sortirnic, dvigal, kotlov in strojev. In pet minut pred 14:00 so že stali v vrsti pred rampo za odhod domov.

 
Medtem, ko sem jaz na jutranji kavi v času njihove malice in se vračam proti večeru, se spet spomnim na vsa delovna leta mojih staršev, ki so kljub trdemu delu v tovarnah imeli celo popoldan zase. Vse za razvoj in napredek družbe.
posted on Wednesday, August 15, 2007 5:32:55 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Friday, August 03, 2007
Zase ne morem reči, da imam veliko prijateljev. Še manj pa prijateljic. Zakaj je tako in čemu, se pravzaprav ne sprašujem preveč. Zavedam se, da je negovanje prijateljstva zelo občutljiva in včasih tudi naporna reč, za katerega si moraš čas vzet, tako kot prepeva Šifrer.
 
V različnih življenjskih obdobjih sem spoznala veliko ljudi, s katerimi smo si delili isti življenjski ali interesni prostor. Z njimi sem sklenila kar nekaj prijateljstev, ki pa so se tako ali drugače (po)razgubili. Zavedam se, da se spreminjam, ravno tako se spreminja moj pogled na svet. Vsekakor se ne strinjam z rekom, da prava prijateljstva dobiš le v mladosti, vse kasneje pa gre le za takšne ali drugačne interese. Prav tako se ne strinjam z rekom, da prijatelja spoznaš v nesreči. Ali pa potrebujem podnapise oziroma razlago. Kajti najbolj boleče so izkušnje, ko prijateljstvo ponikne pod težo prevelike zaupnosti. 
 
Zakaj?  Recimo, da je moj prijatelj v življenjski stiski. Potrebuje pomoč, nasvet, razumevanje. Kot prijateljica ga poslušam, mu skušam svetovati, sočustvujem z njim. Dokler se nekega dne situacija ne spremeni. Prijatelj uspe rešiti svojo težavo, najde nove interese, dobi novo družbo, karkoli. In želi pozabiti na neprijetno obdobje, ki je na srečo že preteklost. Kaj pa prijateljica? Ki (edina) ve za njegove travme, bolečine, šibkost, nesrečo? Jo bo vključil v svoj novi svet ali se bo ponovnem srečanju raje izognil?
 
Po mojih izkušnjah, ostanem sama. In se v svoji naivnosti morda le slepim, da so prijateljstva lahko tudi samo enostranska.
 
 
posted on Friday, August 03, 2007 2:02:23 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Wednesday, July 25, 2007
Ni namen prispevka v opisovanju splošnih resnic in leporečju. To naj bo nekakšna javna zaprisega, ki lahko, tako kot je predlagal Vreme, preide tudi v verižno pismo. Sprašujem se, kaj lahko še storim in kako lahko spremenim svoja ravnanja pri varovanju našega okolja. Moj seznam:
 
1. Za sabo bom striktno ugašala luči.
 
2. Doma bom zamenjali vse računalniške katodne zaslone z LCD zasloni.
 
3. V lokalno trgovino vedno hodim s košaro, le v vele blagovnicah pa posežem po vrečkah pri blagajnah. Uporabo vrečk bom nadomestila z nakupovalno torbo. Veliko, močno torbo iz recikliranega materiala, zelo estetsko poslikano, smo kupili v Franciji, kjer so že zdavnaj zakon.
 
4. Udeležila se bom shodov, predavanj ali drugih oblik manifestacij v podporo Gibanjem za ohranitev naravnega okolja.
 
5. Pozanimala se bom o prihrankih, ki jih ustvarimo z ločevanjem gospodinjskih odpadkov. V lokalnem časopisu bom objavila članek o pomembnosti recikliranja.
 
6. Vsako leto bom posadila vsaj eno drevo.
 
7. Izogibala se bom izdelkom, ki so posamezno pakirani, ko so naprimer določene čokoladice in sladice, vsaka v svojem plastičnem ovitku, posamezni jogurti namesto litrskega itd.
 
8. Zelenjavo bom kupovala na eko tržnici.
 
9. Z objavami povezav bom opozarjala na pomembne članke, kot je tale, na temo Zelene informatike .
 
10. Za krajše razdalje bom namesto avta uporabljala kolo.
 
Saj veste, kakšni so zaključni takih pisem. Če tega ne boste storili..., boste doživeli ...  Raje verjamem v človeka in v njegovo svetlo prihodnost.
 
posted on Wednesday, July 25, 2007 9:51:55 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [6]
# Sunday, July 22, 2007

Koliko veste o gensko spremenjenih organizmih (GSO)? Bi jih razpoznali, vam je vseeno kaj jeste ali kaj raste okoli vas? Večina ljudi se ob tem počuti neprijetno, pa vendar se o tematiki ne govori. Vsaj ne zadosti. Pa so tudi pri nas društva (npr. Ajda Vrzdenec, GPR, Zares), ki se zavedajo dogoročnih posledic in se trudijo po svojih močeh.

Mi vsi pa uničujemo to našo prelepo naravo z vsemi možnimi sredstvi, ki so nam na voljo. Se bomo kdaj zbudili?

Vsem nam pošiljam skladbo Madonne, predvajano na Live Earth koncertih 7.7.2007.

posted on Saturday, July 21, 2007 11:19:33 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [9]
# Friday, July 13, 2007
Pa me je Vreme potunkal. Razkrivanje sebe pred javnostjo je zame zelo občutljiva tema, zato ne verjamem, da mi bo tole šlo, bo pa zelo poučno - zame seveda. Ugotavljam, koliko nasprotij je v meni.
 
 
1. Vedno držim besedo in vse prevečkrat pričakujem, da bodo tudi ostali takšni, kar seveda vodi v neutemeljeno razočaranje, čeprav nisem zamerljiva in stoično prenašam navade ostalih. Kadar pa me kdo ponavljajoče in konstantno daje v nič, prevara, ali kako drugače gre čez mejo normalnih medčloveških odnosov, takrat zame ne obstaja več. Sem popolnoma brez diplomacije. Si ali pa nisi!
 
2. Želim opraviti dvakrat več zadev, kot mi dopušča čas po normalnih fizičnih zakonih. Namesto, da bi si naredila močno okrnjen plan, se vedno znova precenim in s tem morim še vse okoli sebe. In to že odkar pomnim zase, tako da že po malem izgubljam upanje, da bo kdaj bolje. Čemu se vedno trudim končati zadevo raje dan prej kot dan kasneje še meni ni jasno. Pa vendar znam biti tudi nečimrna in lena za določena zoprna opravila, kot je naprimer likanje ali pospravljanje omar. Kaj torej šteje?
 
3. Nosim mrk obraz, kar ljudi, ki me ne poznajo, večkrat zbega. Ponavadi takrat tuhtam in rešujem probleme (največkrat službene) in se tega niti ne zavedam, dokler me kdo ne vpraša, zakaj tako grdo gledam. Imamo pa to v družini - gubo in pogled izpod čela.  Se trudim nositi sončna očala, ki to lepo zakrijejo, problem je le, da se ne zmorem pogovarjati z ljudmi, če ne komuniciram tudi z očmi.  In vem, da se mi razjasni obraz, ko sem s pravimi prijatelji in ko sem sproščena. To, da mi vse piše na obrazu, mi v življenju nikakor ni v pomoč. Gre pa skupaj z mojo naravo, pri meni dobiš to, kar vidiš. :)
 
4. Vsako leto vsaj enkrat ponovim cikel: Ne kadim več. Se redim. Spet kadim. Hujšam. In tako že vrsto let. In pri tem sem še najbolj nepoštena prav do sebe. Želim biti nekdo drug in se uspešno pretvarjam nekaj mesecev. Potem se želim in moram spet najti. Pretvarjanje ni in očitno nikoli ne bo moja vrlina.
 
5. Rada potujem. Kamorkoli. Bolj ko gre pot v neznano, bolj mi je ljubša. Brez težav sem lahko tudi povsem sama s seboj. Ne potrebujem družbo, da se imam dobro. Pravzaprav se pred ljudmi raje skrijem, kot jih ogovorim.  Imam neznansko srečo, da sem v Alešu našla tako zelo sorodno dušo. Le z njim zmorem biti neprenehoma in povsod in le on me zmore prenašati takšno, kot sem.
 
6. Vsake toliko se prelevim v gospodinjo in mati štirih otrok. To izkušnjo mi je življenje podarilo, čeprav nisem nikoli prepričana, da jo res zmorem. Pa vseeno z veseljem tudi kuham marmelado in uživam v opremljanju doma, da bi se vsi skupaj stiskali okoli prižganega ognja. To nam je letošnjo zimo s kaminom v sobi celo uspelo, marmelado pa mi itak pojedo še ko je vroča, ostalo pa gre v nekaj dneh. Zdi se mi uspeh, da se imajo najini otroci, čeprav vsak iz svojega gnezda, radi med seboj in da zmoremo skupaj kot družina, prav lepo živeti.
 
 7. Že o malega sem se morala učiti samostojnosti. Ker ni bilo alternative. In bolj ko razmišljam o tem, vidim, da vsi moji vzorci izvirajo že iz tega obdobja. Če si zadam cilj, zmorem tudi z glavo skozi zid. Pri tem znam teči na dolge proge in se zanesti le nase in na ljudi, ki jim resnično lahko zaupam. Občutek, da lahko usmerjam svoje življenje, mi daje moč.
 
posted on Friday, July 13, 2007 4:32:41 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [5]