Ko smo se zadnjič vozili okoli Perugie, sem na ogromnih poljih opazovala tole rastlino. Priznam, videla sem jo prvič in mi nikakor ni bilo jasno, kaj bi to bilo.

Zakaj neki jo uporabljajo? Osmukajo samo liste, stebla pa pustijo.

Pa se je nekje v moj spomin iz osnovnošolskih učbenikov prikradla slika iz Makedonije. Doma sem šla preveriti in res; po tem kar sem videla na neznansko velikih poljih je znana cela Umbrija, po pridelavi kakovostnih posušenih listov, bolj znanih kot tobak.

Je že tako, da se oktobra vedno odpraviva na malo podaljšan vikend. Če želiva še malo romantike, pa nikakor ne zgrešiva, ko se odpraviva po Italiji. Tudi tokrat naju ni razočarala.

Od doma smo odšli brez jasnega cilja. Nekam proti jugu, še malo na morje, potem pa, kamor zanese pot. Najprej smo se ustavili v Ravenni. Krasno mestece, ampak tako blizu še lepših plaž, tja do Riminija. Mivka in za celo morje školjk.

Obisk San Marina se je ponujal kar sam.

Čeprav je neznansko pihalo smo prehodili dobršen del mesta, ampak zaviti v bunde smo kar hitro pobegnili naprej. Še je bilo dovolj časa, da sva se kar pogumno spustila še naprej proti jugu.

Vožnja skozi Toskano do Umbrije. Tam pa spet čisto drugi svet. Mesto, ki te očara s svojimi zavitimi ulicami, starodavnimi trgi, prijaznimi ljudmi.

Bilo je nenavadno živahno. Resda sobota zvečer, vendar toliko ljudi na ulicah ne srečaš kjerkoli.

Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s prijetnim soncem, kapučinom in toplimi rogljički. Nato pa po Tiberini nazaj proti domu. Prevozili 1300 km, vendar (spet) doživeli toliko lepega.

Več slik v galeriji.

Sedaj je že znano. Ob zadnji napovedi vremena za ta vikend, mrzlo bo in deževno, vem, da so mi bili dani zadnji dnevi pravega poletja, da sva jih (s tamaučkom) lahko preživela na morju. Mali je potreboval čas za okrevanje in vabilo none je prišlo ravno v pravem času. Pa sva se, takorekoč čez noč spakirala in odpeljala, soncu naproti.

 **** kamp Kanegra

September, če je sončen seveda, je čudovit. Sonce ne pripeka ampak boža, voda ni ledena, ampak se z vanjo zliješ z vsemi čuti, ki jih premoreš. Edino dnevi so pa tako kratki. Ob osmih je že noč in smo hodili spat s kurami in vstajali zgodaj, zgodaj. Vsaj meni se je ponudila možnost, da jutranje urice do pravega dne izkoristim zase.

 soline v ranem jutru

Tako sem dodobra raziskala vse poti v okolici kampa. Ob požaru dve leti nazaj, je bil kamp takorekoč odrezan od sveta, saj je bila edina pot zajeta v plamenih. Po tem dogodku se je marsikaj spremenilo. V dobro seveda. Nad kampom so naredili oziroma razširili novo pot, ki je sedaj prvenstveno namenjena rekreativcem, v primeru požara pa lahko služi tudi kot naravna pregrada (pot je zelo široka), omogoča pa tudi dostop do kampa iz večih smeri. Gre tudi za del Parenzane - poti prijateljstava in zdravja, poti ki je speljana po nekdanji trasi ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, imenovanim Porečanka ali Parenzana. Pot se vije nad Piranskim zalivom, kjer je čudovit razgled na slovensko obalo in Alpe v notranjosti.

Žalosten pa je pogled na opustel zaselek, ki ga narava jemlje nazaj, nekoč pa je bilo tole prekrasno bivališče.

Tako blizu, tako enostavno je lahko. Toliko lepote, toliko sonca je najti tu. Pa se tako težko sami odločimo in gremo iz te naše kotline.

Vsaj podaljšan vikend sem in tja. 

Kaj prehitro bomo spet nazaj, ...

Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Dve tretjini istoimenskega narodnega parka sta poraščeni z gozdovi, ki jih  odlikujejo najrazličnejše rastlinske skupnosti - od bukovih gozdov do avtohtonih gozdov črnega bora.

 soteska Velike Paklenice

Prizora iz skoraj zapuščenega naselja Marasovići, ob samem vhodu v kanjon Velike Paklenice.

 
Dolina pri vhodu v sotesko, levo in desno so stene, namenjenu plezanju.

Petdesetletna tradicija alpinizma in športnega plezanja je Paklenico uvrstilo med najbolj znana evropska plezalna središča. V Paklenici traja sezona plezanja od aprila do novembra, največ plezalcev pa se tukaj zbere okrog 1. maja, ko je organizirano mednarodno alpinistično srečanje "Big Wall Speed Climbing".

Ker je zgrajena iz apnenca in dolomita, se Paklenica odlikuje z bogastvom kraških pojavov. Največji in z jamskimi okrasi najbogatejši jami sta Vodarica ter Manita peč, ki je urejena za turistične obhode. Med florističnimi okrasi Paklenice izstopa skalna vegetacija, še posebej razne vrste zvončkov, na skalovju pa prevladujeta kadulja in vresje. Na pakleniških livadah rastejo številne vrste orhidej  in perunik. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških fenomenov, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta, atraktivnimi krajinami in nedotaknjeno naravo.

Pešačenje je edini način, da res spoznate Paklenico. Na območju Parka obstaja okrog 150 km steza in poti, od turističnih, ki iz kanjona Velike Paklenice vodijo do jame Manite peči, gozdarske koče "Lugarnice" in planinskega doma do planinskih poti, ki vodijo na najvišjih velebitskih vrhov Vaganskega vrha (1758m) in Svetega brda (1753). Le kdo se ne spomni zgodb in filma Winnetu? Le malokateri pa ve, da je bil film posnet kar v Paklenici in v bližnjem kanjonu reke Zrmanje (Rio pecos).

  
Oskrba koč - dvakrat do trikrat dnevo se vzpnejo z novimi zalogami,  Večka kula - stražni stolp še iz časov vpadov Turkov v te kraje. (14.-16. stoletje)

Planinski dom - na cilju se je zelo prilegla domača "travarica" iz plave rutve.

Ob obali je mesto Stari grad Paklenica, ki posrečeno združuje tako planince kot morske navdušence. Da pa je bil kraj že od nekdaj zanimiv, se lahko prepričamo na vzorno urejenih učnih poteh, kjer je opisana in poslikana cela zgodovina kraja od pračasa naprej.

Nekaj lepih fotografij na uradnih straneh.

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.

Nedeljsko potepanje

Med iskanjem izhodiščne poti za naš naslednji pohod društva, ki bo kar na sam vrh Montaža ali Poliškega špika po naše, smo se sprehodili po planini Pecol. Kako zelo je planina neizmerna, smo spoznali, ko smo naredili manjšo krožno pot po pobočju in za to potrebovali cele tri ure.

 planina Pecol

Med hojo po pobočju planine Pecol smo večkrat videli tudi zajetne bele kupe peska, pa tudi kar nekaj lukenj v podzemna bivališča.

 sveže izkopani vhodi v podzemne rove

Upala sem, da so bivališča res svizčeva in da tamaučka ne učim kakšnih bedarij. Do sedaj sem svizca videla samo enkrat, zelo od daleč, nekje na poti na Krn. Slišali pa smo tudi presunljive žvižge, ki so parali nebo. Ker so ptice letele nizko nad nami, smo bili prepričani, da se oglašajo ujede. Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Takrat smo  se dvignili že na 1870 nadmorske višine, ko smo zagledali prelepo mini dolinico, polno cvetja in velikih kamnov. Povsem nepričakovano smo se znašli v Deželi svizcev.

 dežela svizcev, v ozadju Montaž

Sedli smo in občudovali naravo, ko se kar naenkrat na sosednjem kamnu prikaže svizec. Nato še eden. Kriknila sem od navdušenja in kazala Alešu, naj fotka. Svizca sta bila še precej daleč, zato je Aleš uporabil kar daljnogled. Skoraj si nismo upali dihati, da ga ne bi premotili.

 svizca na skali

 fotkanje svizca prek daljnogleda

Pogled na ostale skale nas je prepričal, da smo na obisku v čisto pravi deželi svizcev. Skoraj za vsakim kamnom nas je gledala zvedava glavica. Ko so ugotovili, da najbrž nismo nevarni, so se mirno pasli in družili, ne meneč se za našo prisotnost. Doživetje je bilo res nenavadno. Posebej sem vesela, da je bil zraven tamauček, ki jih je prvič videl v živo.

Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci (marmota marmota) živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.

 samica z mladičkom

Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi.

 svizec pred poletnim rovom

Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.

 straža pred vhodom v domovanje

Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.

 prijateljski objem
 
Lahko bi končala "In potem svizec zavije ..." pa ne morem, ko pa je vse res! Svizci imajo tam zgoraj v višavju čisto pravi - neverjetni svet.

Povzeto po: http://www.gore-ljudje.net/novosti/36683/

Montaž, čebela, servis, vijolice, 
voda, ledenik, Višarje,
sončni vzhod, Rjavina, pekarna,
Radovna, muca,
kislo mleko,
Pokljuka, krapi, svizec, Zajzera, cvetje,
sneg, nevihta, Kanin, kozorogi,
koča,
rdeči kamni, Mangart, nona,
planika,
avtovleka, Krnica, ajda, planina Pecol,
slap, vlak, železo,
gondola, lisica, Italija, Psnak,
jezero, lipa, Krma, srne,
avto, borovnice,
jagode, mah, struga, most, Viš, melišče, Lesce

Vsak pogled, vsak spomin ima svojo zgodbo. Ležijo kot lepi kamni okoli nas. 
Objemi jih!

Tole pa je bil povsem nepričakovano najbolj raznolik vikend, poln vseh mogočih in nemogočih doživetij!  Ampak danes ne zmorem več, kot objaviti nekaj fotk, gradiva pa ne bo zmanjkalo še nekaj dni.

Pa sta se vrnila, Tadeja in Mitja, iz Španije. Skupaj s kupom fotk, da se meni cedijo sline. O, Barcelona!

 Gaudi in Sagrada Família

To pa je pa avtoportet Salvadorja Dali-ja, v rojstnem mestecu Figueres.

Meni se zdi fantastična fotka. Dobila pa sem tudi eno njegovih slik. Za v Pixno seveda.

Danes se je odvijal uradni Mura Challenge 2 na Sladkem Vrhu. Več o dogodku boste zagotovo zvedeli pri Wegi, Vremenu in piskecu. Da pa ne bi trpeli samo fantje, smo se tudi punce lotile podviga, tokrat še s palicami. Prehodile smo dobršen del poti ob Muri in sicer po avstrijski strani, ki se ponaša z zavidljivo urejenimi kolesarskimi in sprehajalnimi stezami. Tja smo se prepeljali kar z brodom.

Prvič sem tudi videla njihov mlin na Muri, ki je sedaj bolj namenjen turistom, kot pa mletju žita.

Sledil je še formalni zaključek, beri - piknik na Velki in odkotalili smo se domov. Super je bilo.

Kdaj sem bila nazadnje v "moji" Ljubljani? Pa tisti vsakodnevni jarm ne šteje. Tako, skoraj kot turistka?

Danes smo imeli tu z vrtcem zaključni izlet in spet sem uživala, kot vedno, kadar grem lahko ob sobotah dopoldan na tržnico. O tem sem že pisala, kar nekaj časa nazaj.

Pričeli smo v Tivoliju, v Tičistanu, kjer smo krmili ptice in veverice. Zraven nas pa je bila prava promenada fijakerjev, ki so vozili po parku sem ter tja. Pravzaprav nenavadno, otroci pa so bili navdušeni. Občudovali smo izvrstne fotografije iz živalskega sveta, ki so letos v razstavljene v galeriji na prostem.

Sledil je pravi voden ogled mesta, najprej malo peš do Tromostovja in tržnice, nato pa z ladijco po Ljubljanici in nazadnje še z vlakcem gori na Grad. Manjkal pa ni niti obisk mestne hiše.

Je pa letos še posebej izdaten vrvež na ulicah. Povsod je polno življenja. Glasbeniki, umetniki, stojnice, turisti, vse to polni našo prestolnico in meni je všeč. Še najraje bi sedla kam na klopco in bi neznansko dolgo lahko vse to samo opazovala.

Zaključili smo še s sladoledom in moram reči, da prijetnejšega izleta že dolgo ne pomnim. Mislim, da sem uživala tudi zato, ker tokrat nisem imela prav nič z organizacijo. Sem pa toliko bolj cenila delo vzgojiteljice, ki se je ukvarjala z evidencami prisotnih, pobirala denar, plačevala vstopnine, iskala vodički in ves čas skrbela, da smo sledili skupini. Ja, na koncu je vedno tako, da se nekdo mora tudi na prijetnih izletih zraven še izdatno razdajati.

Medtem, ko so si naši moški lizali rane po prestanih preizkušnjah, smo se krtinska dekleta družno odpravile na morje, oziroma v Trst in okolico.

Tole je bila nagrada in zaključni dogodek za udeležbo na celoletni ženski rekreaciji. Zaključek, ki se bo že konec tedna prelevil v nov začetek. Pravzaprav časa za počitek ni, zato smo toliko bolj  izkoristile podarjeni dan na morju. Obiskale smo Repen tabor, pa seveda dvorec Mira Mare, šle na kavico v Trst in nato še na dobro kosilo na Krasu. 

Malce smo uživale, ni kaj!

Še en prijeteno razgiban dan je za mano. S ŠD Krti smo se tokrat odpravili na Tošč in Grmado, pa še na nekaj vrhov naokoli - izhodišče iz Govejka, cilj pa na Katarini. Skupaj s postanki za 8 ur hoje v čudovitem soncu, malo po snegu, dosti po blatu, pa vendar je dišalo že čisto po pomladi.

Spodaj daleč v dolini pa meglice in vsakdanje skrbi.

Ponavadi se taka novoletna srečanja dogajajo v dogodkov prepolnem decembru.

Naša družba pa se že kar tradicionalno dobiva raje januarja, ko so glavni pretresi okoli prazikov že krepko za nami. Bilo je prav prijetno, le dež, ki me je izdatno zalival celo pot, je bistveno zmanjšal mojo hitrost gibanja proti domu, vseeno pa ne tako zelo, kot predori pod Trojanami, kjer je že kar konstantna omejitev hitrosti na 60 km/h. Pravzaprav je vožnja s prisiljeno omejitvijo in z dolgo kolono za mano ravno tako neprijetna, kot vsi tisti junaki, ki kljub omejitvi drvijo po levem pasu z nezmanjšano hitrostjo. Dve skrajnosti, ki ne pomenita nič dobrega. Pa srečno pot!

Pa smo doma. Na toplem in varnem. Z letošnjega najverjetneje zadnjega pohoda z društvom Krti. Danes smo se družno odpravili izzivat burjo. In smo jo doživeli na skoraj štiriurnem pohodu v vsej njeni veličini. Zraven pa je naletaval sneg.

Občudujem vse te naše pohodnike. Najmlajša sta stara štiri leta, najstarejša že ima šest križev. Pa smo vseeno tako enotni in solidarni, skromni v pričakovanjih, veseli naših uspehov in nasploh tako povezani, da je popolnoma vseeno, kakšno vreme je okoli nas. Prehodili smo del poti, po kateri so stopale tudi šavrinke.
Spomnim se, kako težko mi je šla hoja pred dvemi leti, ko sem se pričela družiti s pohodniki. Naslednje dni sem vedno čutila posledice, sedaj pa bi z veseljem hodila tudi ves dan.

V kamen vklesana podoba šavrinke, istrske žene, ki je z ogromno košaro na glavi prehodila vso pot od Buzeta do Trsta, z namenom blagovne menjave dobrin. Njihovi možje so medtem doma pazili na majhne otroke. (Podobnost s sedanjostjo je zgolj naključna.)

Z rujnimi lici smo se sprehajali med številnimi ruji po Krasu, na koncu poti pa nas je pričakalo rujno vince.

Pri Sv. Kvirinu, 2. novembra 2007.
Kraško gmajno jeseni zaljša rdeča barva ruja (Cotinus coggygria).

Listi na soncu s fotosintezo ustvarijo več sladkorjev, ki se vsi ne shranijo v deblu in koreninah. V starajočih listih se uporabijo za tvorbo rdečih, vijoličnih ali modrih barvil antocianov, ki skupaj z rumenimi barvili listje obarvajo rdeče.

Veli Badin in naravni most, 2. novembra 2007.
Ruj v senci je jeseni rumen in razlike v barvi so opazne tudi na posameznem listu, ki ga je le delno zakrival drug list.

Kontrastne barve Krasa. Kako te ljubim rdeče zeleno.

Jesensko barvo daje rujevim listom več vrst barvil. Rumeni ksantofili in oranžni karoteni varujejo celice pred premočno sončno svetlobo in so v listih tudi spomladi in poleti, ko zaradi zelenega klorofila ne pridejo do veljave. Jeseni, ko se klorofil razkroji in ni več prevladujočega zelenila, zažarijo listi v jesenskih barvah.

Najlepši pa je ruj, ki je rasel na soncu in ima največ rdečih barvil antocianov. Ruj v Sesljanu je še posebno rdeč.

Pri slapu Boka žari jesenski gozd. Barve pa niso vsako leto enako žareče. Da bi listje jeseni zažarelo, ga ne sme uničiti prehuda poletna suša, sončni jesenski dnevi pa so potrebni, da v njih nastane dovolj sladkorjev.

Obiranje kakijev v Sežani. Kontrastna, nebeška kombinacija barve je tudi tukaj jesensko poživljajoča.

Cesta čez Predel.
Vse dni je bila vidljivost enkratna, spremljalo nas je sončno vreme in nam omogočilo užiti vse to preobilje jesenskih odtenkov.

vir (ruj): http://www2.pms-lj.si/kras/index.htm

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
tja na gornje Štajersko.

Nihče drug ne pojde z mano
kakor drobna ptičica.

S kljunčkom mi bo pot kazala,
s perjem senco delala.

Pesmice bo prepevala,
kratek čas mi delala.

Mal' počakaj, mal' ponehaj,
da se vreme sprevedri.

Vreme se je sprevedrilo,
zdaj pa moram rajžati.

Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.

Že od nekdaj se vsakič znova veselim poti na Gorenjsko. Že od otroštva, ko sem imela doma razglednico s podobo Kranja in z zasneženimi Alpami v ozadju, sem hrepenela po tem razgledu. Je že tako, da so nam nekatere poti ljubše od drugih. Meni so poti proti Kranju od nekdaj zelo pri srcu. Uživam v vožnji, uživam v razgledih. Je kaj lepšega, kot pogled na Storžič?

Imam lepe spomine na čas, ko sem se po tej poti vozila na izpite, na postanke pod "pristajalno pisto" na Brniku, na hojo v hribe, na službene sestanke, na razne delavnice v Kranjski gori, na "šoping" ture v Trbižu, na vožnjo k zobarju (!), na izlete kar tako.

Tudi danes je bil tak dan. Veselje in pričakovanje nad jutranjo vožnjo proti Gorenjski mi ni niti malo pokvarilo dejstvo, da sem bila namenjena na zobni kirurški sedež. Kakor zna biti obisk zobarja stresen in nelagoden, imam to srečo, da se takšnih posegov ne bojim.

Pravzaprav se spravim v neko čudno stanje umirjenosti, skorajda transa. Le nekaj minut v čakalnici mi zadošča in ne glede na vrsto in količino literature, ki jo imam s seboj in ne glede na število ostalih čakajočih, jaz preprosto zaspim. Vedno! Ponavadi pridem vsa takšna "matasta" nato na sedež, kjer dobim navodilo, da lahko spim dalje, samo usta naj držim odprta.

In ker sem se danes poslovila še od zadnjega koščka modrosti, me prav zanima, kakšno bo življenje odslej.

Foto utrinki s pohoda na Krn.

Planinski dom na Krnskih jezerih

proti Krnu - na sliki v ozadju

na Krnu v strelskem jarku, pogled skozi lino

Krnsko jezero je polno rib

 pravljično lepa pot na Komno

planiki

Meni je ta pot zagotovo ena najlepših po visokogorju. Res je tudi, da smo imeli čudovito vreme in dobro družbo. Ob takšnih dneh vedno obžalujem spust v dolino med vsakdanje skrbi. Gor je drug svet, gor si lahko prost in rešen spon.

Nisem vedela, da gredo mačke prostovoljno v vodo!?

Kljub velikim ogradam, so te živali ujetnice in v njihovih očeh ni veselja. Pravzaprav mi je bilo kar nerodno, ko sem stala pred ograjo in si jih ogledovala.
 

Čemu jih zapiramo, ko pa bi lahko živeli v istem gozdu, samo na drugi strani ograje? Verjamem, da bodo prav kmalu tudi cyber zoo vrtovi, kjer bomo lahko z dobrimi posnetki ravno tako spoznavali živali in to v njihovem naravnem okolju. Večino otrok pa poleg opic, še najbolj zanimajo igrala.

Danes zjutraj sta nas zbudila, prispela direktno s Sicilije in nam polepšala dan. Končno spet doma.

Sliko z Etne sem prejela prek MMSja.

Kaj narediti, ko doma ni ne interneta, ne telefona, ne TV? Pa ravno danes, ko sva se namenila dokončati še en projekt. Namesto v klet sva se podala malo naokrog in pristala na Sv. Primožu nad Kamnikom. Tudi s svinčnikom in papirjem gre lahko. Pa še lepše je.

Bilo je povsem neverjetno, da sva bila gor skoraj celo uro popolnoma sama. Čudovit razgled, le midva in vonj poletja.

Srečate jih na Gradiškem jezeru in so zelo prikupni. Le strogi očka jih tako zelo čuva, da bi jih skoraj dobila po nosu, ko sem jih skušala slikati od blizu.

Ne morem verjet, da se do sedaj še nikoli nisem povzpela do tako lahko dostopnega in hkrati tako čudovitega slapu. Danes smo bili ponovno v bližini in lep dan nas je zvabil tudi na sprehod do Peričnika. Je pa res, da ima za ta poletni čas izjemno veliko vode. Pot je speljana tudi izza slapu, tako, da se lahko hkrati malo osvežiš in uživaš v razgledu. Enkratno!

Medtem, ko so prvi v trudu svojega potu zaslužili medaljo, smo drugi uživali v brezskrbnem razvajanju.

Pa smo na koncu bili vsi prav zadovoljni. Hvala vsem za lep in enkraten počitniški dan.

Utrinki s počitnic...

Besede skorajda niso potrebne. Enkratno doživetje.

Pa še čisto enostavno je. Dolžina poti se lahko primerja z južnim Jadranom, vsa plačila opraviš v € z BA kartico, takole svobodni z avtom in šotorom pa smo res lahko sami izbirali čas in kraj, kjer je nam bilo všeč. Ne znamo pa si razložiti, da smo v 10 dneh opazili natanko le še en avto SLO registracije (GO).?

Več o poti je napisal že Aleš.

Hvala Alenki, Aksinji in Gaji na Jamovi za vzpodbudno mahanje in žvižganje.

Ko bi zmogli imeti takšen razgled nad okolico ves čas. Zase vem, da se bom v mislih še velikokrat dvignila in podoživela današnji dan.

Junijski pohod v visokogorje s športnim društvom je bil spet eden lepših doživetij tega meseca. Bilo je naporno, dokler nisem uspela najti svojega tempa. Ko pa se uhodim in ugrejem, hoja sploh ni več težavna.

 Kalški greben

Najbolj zanimivo pri hoji v hribe so letni časi, saj lahko spremljaš, kako se narava prebuja, vsakih nekaj sto metrov počasneje. Iz vročega poletja najprej v pomlad, kjer je polno sveže zelenih listov na drevesu, šmarnice so cvetele, do snega, ki še vedno leži v senčnih predelih.

 zlato jabolko ali kranjska lilija

Dokončni povod za pisanje na spletu je bil moj obisk San Francisca. Mesto me je očaralo in močno sem si želela svoje občutke in vtise deliti tudi z drugimi.

Žal se na to nisem prej pripravila z izdelanim blogom, čeprav bi brez svojega prenosnika vso zadevo vseeno izpeljala bistveno težje. Dostop do spleta sem namreč koristila v javnih "cyber caffe" prostorih, kjer sem za protiuslugo zvesto kazala svojo Viso. Zadevo sem namreč zafrknila že ob sami rezervaciji hotela, ki je obljubljal "web access". Na mojo žalost je šlo v tej ponudbi samo za urejeno komunikacijo (do vtičnice, seveda brez PC).

Na mojo še večjo žalost ni bilo najti javnega dostopa do interneta niti na največji web konferenci, Web 2.0 Expo, ki je bila pravzaprav moja vstopnica in ciljna destinacija celotnega obiska. "There is no public computer!" je bil edini odgovor, ki sem ga dobila od organizatorjev. Pa še zelo začudeno so me gledali, saj sem bila med tistimi izredno redkimi obiskovalci, ki v svojem nahrbtniku niso prenašali prenosnika s seboj. Na konferenci se je zbralo čez 10.000 obiskovalcev. Vsa zadeva je bila izvrstno pripravljena, zanimiva, polna dogodkov. Vsekakor močno priporočam udeležbo tudi na jesenskem delu, nam mnogo bližje - v Berlinu. Zadnji dan konference sem koristila sejemski prostor in računalnike, ki so jih razstavljalci namestili za prikaz svojih izdelkov in storitev. Skoraj iz vseh se je dalo tudi prosto surfati, tako, da sem le uspela pogledati zadnjo pošto ali malo novic od doma.

Vse drugače pa je bilo v nadaljevanju, moje bivanje sem podaljšala za štiri dni, tako, da sem imela čas in možnost prostega potepanja po mestu. Res pa je, da bi mi bilo ljubše ležanje na pacifiški obali, kot pa čemenje pred ekranom.



Sem pa imela medtem čas razmisliti, zakaj je bilo mesto zame tako privlačno.

Prvi vtis so name vsekakor naredili izredno prijazni in vljudni prebivalci. Kjerkoli sem morala kaj vprašati, kupiti ali pa le klepetati, sem naletela na izjemno vljudnost in prijaznost. Poleg tega dajo veliko na zdravo življenje. V lokalih je velika izbira raznih solat - kot samostojnega kosila, velika pa je tudi izbira palačink, ki jih ponujajo z raznimi nadevi, tako, da izgledajo kot naše pice. Fitnes centri so za vsakim vogalom in to polni. Zjutraj srečaš poslovneže s suknjičem in v telovadni opremi, ki očitno najprej obiščejo telovadnico in šele nato nadaljujejo s posli. In ženske so praviloma v najvišjih možnih petkah in v celoti urejene, skorajda ni debelih ljudi.

Že to je bilo nekaj povsem drugega, kot sem pričakovala. Moj prvi obisk ZDA pred leti, je bil v Texasu, kjer je podoba povsem druga. Tam se hranijo in živijo po popolnoma drugačnih merilih. Tudi zato lahko rečem, da je California svet zase tudi za ZDA.

Mesto deluje izjemno čisto in sveže. Pa ne samo zaradi nenehnega pomivanja tal, ampak predvsem zaradi odsotnosti vsiljivih reklam. Spomnim se prizorov iz drugih mest, ko cele ulice utripajo in se mesta samega zaradi reklamnih panojev sploh ne vidi. Tega v SF takorekoč ni. Tako, kot zunaj ni kadicev. Kajenje je prepovedano v vseh javnih prostorih.

Čeprav mesto leži v silicijevi dolini, bolj znani po »High Tech« tehnologijah, se tega v samem vsakdanjiku pravzaprav ne čuti. Veliko poudarjajo svojo zgodovino in ohranjanje tradicije, ki pa jo štejejo od osvajanja divjega zahoda dalje, kakšnih zgodb o Indijancih žal ni zaslediti. Tudi vzdrževanje vozil kot je »Cable car« sodi v to zgodbo, pa vrtiljaki z izrezanimi konjički. Najnovejša pridobitev v mestu je Matrix – ki združuje kinodvorane in igralne aparate. Po velikosti in opremi se lahko skrije v primerjavi s Kolosejem v Ljubljani. V trgovinah težko kupiš novejšo tehnično robo, kot smo jo vajeni iz naših trgovskih centrov. Največ lahko najdeš v Chinatownu, kjer pa sem doživela tudi svojo edino negativno izkušnjo s prodajalci. Na vsak način so mi želeli prodati drug fotoaparat, kot pa tistega, po katerem sem povpraševala. Celo ceno smo izpogajali, samo aparata, ki so ga prodajali sploh nikoli niso imeli. No, edina naivka v tej zgodbi sem bila jaz sama, kar pa sem ugotovila šele po dveh dneh neuspešnega cenkanja. Pa bi kupovala prek spleta, tako kot to počno tudi sami. Mi smo zadevo nato kupili kar doma v prvi trgovini v BTCju.

Javni prevozi so raznovrstni, poceni in učinkoviti. Pred obiskom sem kolebala, ali naj si raje omislim »rent a car«, da bom lahko sploh kaj videla. Pa sem s tedensko vozovnico, ki omogoča neomejeno število voženj za samo 24$ odkrila vse kotičke mesta in vse zanimivosti. Za primerjavo: taxi od letališča do centra me je stal 43$. Navsezadnje si je moč ogledati mesto tudi s supergami na nogah, saj je vse na »walking distance«, le volja in želja po videnju novega je potrebna.

Vremenska klima je mila. Ko sem prišla, je bil večer in 15 C. Čeprav se je taksist pritoževal nad izjemnim mrazom, ki da je te dni, je meni dnevna temperatura okoli 20 C zelo ustrezala. Tako kot bujni vegetaciji, ki cveti in zeleni po mestu. Močno se čuti vpliv Pacifika, še najbolj seveda na sami obali. Zemlja je topla, ozračje pa je prevetreno z mrzlim vetrom iznad morja. Tako mi je bilo izjemno prijetno zakopati bose noge v toplo mivko, zraven pa sem bila odeta v zimsko bundo. Enako modo srečamo na ulicah. Brez nogavic, v sandalih, zgoraj pa plaščki in oviti šali. Za nas precej nenavadno. So mi pa sedaj bolj jasne slike iz modnih revij, ki takšne kobinacije skušajo prodati tudi pri nas. Verjamem, da neuspešno.

Zelo veliko ljudi ima svoje hišne ljubljenčke, zagotovo več kot otroke. Takšen vtis sem dobila ob pogledu na ogromno praznih otroških igrišč in prepolnih parkih s sprehajalci psov. Seveda so vsi hodili z vrečkami v rokah in čistili za svojimi kužki. Dejansko pa sem srečala zelo malo družin. Izjema je ponovno ChinaTown, kjer imajo vse, od svojih vrtcev do svoje Univerze. In največjo azijsko skupnost izven Kitajske. Tudi večino napisov v mestu je že dvojezičnih.

Sem se pa spraševala, koliko novih vtisov lahko sploh predelam v svoji glavi. Golden Gate Bridge in Fisherman's Warf, pa »cute« hiške na vsakem vogalu, kilometri pešačenja po ulicah, pacifiška obala, vse, tudi v enem dnevu... Ne morem reči, da sem postala apatična. Samo zadnje dni me okolica ni več fascinirala. Pravzaprav sem se tega novega občutka še najbolj ustrašila. Bila sem na drugem koncu sveta, čisto sama, pa vendar sem se počutila in gibala tako, kot, da sem tu doma. Temu je vsekakor botrovala neka človeškost tega mesta, ki te sprejme takšnega kot si. In kljub velemestu, na ulicah ni zaznati nekega hitrega tempa življenja, nad katerim se stalno pritožujemo. Zdi se, da je življenje mirno in urejeno.

Raznovrstnost in različnost dajeta čar in dušo San Franciscu. Žal veliko vtisov s poti ne bom mogla nikoli opisati, nekaj drobtinic pa se je po zaslugi SF znašlo tudi v Blog'oHani.

Izbrane fotke sem nato objavila od doma v naši Galeriji.