Pri Morski deklici si lahko osvežite pogled na pravila,
tukaj pa je današnja slikca:

Torej, kje sem fotkala in kaj gledam?

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Prejšnje dni so nas presenetili plakati. Takšni s klovni in tigri. Tamauček jih je seveda takoj opazil in vrtal z vprašanji. Kaj, kje zakaj, kako... Cirkus? A to je cerkev? Ko sem ugotovila, da se mu res ne sanja, kaj je eno, niti drugo, je bilo treba nekaj narediti.

Lepo sem potlačila svojo nezainteresiranost za takovrstno zabavo in peljala oba tamaučka v cirkus.

Že dolgo sem mislila, da so tovrstne predstave zdavnaj izginile. Pa sem se danes lahko prepričala, da temu še zdaleč ni tako. V Domžalah gostuje nemški cirkus, ki šteje dve, morda tri družine, ki nastopajo skupaj z otroci. Nastopajočih otrok je celo več kot odraslih. Kaj si o tem misli varuh otroških pravic sicer ne vem, kako se takšna potujoča mladina šola, mi je še manj jasno. Vendar se preživljajo in očitno še vedno tudi uspešno polnijo svoj šotor z obiskovalci. Pravzaprav so bili kar simpatični, tamauček, ki je prvič videl artiste visoko na vrvi, požiralce ognja in druge vragolije, kar ni mogel zapreti ust.

Navsezadnje, so za pusta najbolj "originalne" šeme še vedno klovni. Sedaj vsaj vemo, kje so doma.

Prav praznično smo preživeli tale podaljšan vikend. Bil je pravi odklop od vsakodnevnih aktivnosti. Čeprav smo potovali naokrog, se udeležili teka, se pustili zasnežiti na Borštu, so bili tile trije praznični dnevi pravi balzam za dušo in telo.

V ponedeljek smo se takole le skidali tudi domov, kjer so nas čakale muce in mačkoni. Da o levih ne govorimo.

Enkrat na mesec greva s tamaučkom na sobotno otroško matinejo v Kulturni dom Franca Bernika. Takoj, ko nam poštar prinese spored za naslednji mesec, si tamauček že poišče naslednjo predstavo, ki se jo morava obvezno udeležiti. Pravzaprav me preseneča s kakšno navdušenostjo sam skrbi za ta svoj program.

Tako sva danes gledala predstavo Jajce, ki je bila res posrečena. V pričakovanju piščančka, ki bi se mogel izleči iz jajca, smo dobili najprej želvo, nato črička, pa pajka in hobotnico, krokodila, noja in kačo, orla in žabo. Čisto na koncu pa je le prišel iz svojega jajčka tudi petelinček. Skratka, čisto praznična predstava, jajca so danes za vsakogar. Če ne barvana, pa velika ali mala. Vsekakor pa polna življenja.

In danes

je prav poseben dan, saj je čisto pravi rojstni dan Kristiana. Dobrodošel!

Včeraj sem bila priča pri pomembnem dogodku. Ceremonial pri sprejemu Branka med 50+ letnike je bil pester in živ. Spremljali smo ga vsi prijatelji in sorodniki, dobil pa je tudi svojo pesmico, ki se konča nekako takole:

Morda le ne bo vse tak slabo,
morda bo za zdržat pr hiš,
morda pa le boš za rabo,
saj se še kar dobr držiš.

Vse najboljše dragi bratec!

petek
ob 13:00; moja  sodelavka ima poslovilno zabavo.  Pridejo skoraj vsi s katerimi smo sodelovali. Obljube, da se še srečamo. Pa vendar vemo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej.
ob 16:00; pridirjava domov, potrebno se je pripraviti in obleči za naše srečanje
ob 16:30; na dvorišču je polno delavcev, naša garaža dobiva novo obleko

ob 17:00; Aleš odhiti naprej, jaz čakam hruško z betonom
ob 17:30; pobiram Tadejo, ki je medtem pri tabornikih
ob 18:00; vse je pripravljeno, čakamo Krte
ob 19:00; občni zbor je v polnem teku, zbere se nas 59 članov

ob 19:30; Mitja kliče; ne ve kje so ostali šahisti, klicarim še jaz
ob 21:30 S Tanjo greva obiskat Darjo in Marka v gornje nadstropje. Mark je trenutno najmlajši Krtek, star komaj 3 mesece.
ob 23:00 po večerji jih večina odide
sobota
ob 01:00 odidemo še zadnji
ob 6:30 dobim obisk, Andrej se oglasi na poti iz Brnika, Nataša je ravno odletela v ZDA
ob 7:30 hitim v Zoro po novo kritino
ob 9:00 delo na garaži se nadaljuje
ob 10:00 srečanje sosedov, gremo na pijačo
ob 12:00 končno posesam in malo pospravim po hiši, Aleš je zadolžen za kosilo
ob 14:00 naša garaža ima novo streho

in nove temelje.


Zakaj dan nima 25 ur?

Za Tajsko masažo sem prejela darilni bon. Bilo je darilo in presenečenje od mojih sodelavcev. Lahko, da sem se jim zdela malce prenapeta, pa so mi na ta način žaželeli malce sprostitve :)

Obisk masažnega salona sem sicer planirala na kak bolj ljubljansko meglen in pust dan, vendar sem darilo izkoristila na prvi prosti dan. Danes so bile ceste končno prazne, BTC prazen, že to je bilo skoraj sanjsko. Zelo radovedna sem se podala v Atlantis, saj sem na tajsko masažo šla prvič v življenju. Obetalo se mi je uro in pol dolgo razvajanje.

Masažni kotički so lepo stilsko opremljeni, všeč so mi nizka ležišča, zelo diskretna svetloba, umirjena glasba. Masažo izvajajo Azijke, žal jih po videzu ne ločim, predvidevam, da so iz Tajske. V zelo skromni angleški konverzaciji sem od svoje maserke izvedela, da je pri nas že dve leti. Pozna nekaj naših besed, na primer "hrbet", pa "trebuh" in "boli?".  Masaža je vsekakor bila vse prej kot boleča. Zelo prijetna, zelo sproščujoča, morda celo preveč, saj sem na trenutke nihala med spancem in budnostjo. Vsekakor sem zraven tudi sanjala. Vse dokler ni prišla do mojih šibkih točk na vratu, kjer se pa me ne sme nihče dotikati. Ko je ugotovila moje odzive, se je nadvse prešerno zasmejala.

Postopek in občutek pri tajski masaži se mi je  zdel nadvse podoben limfni drenaži, ki je v naših logih poznana že mnogo dlje od trendovske tajske masaže. Lahko ji rečemo tako ali drugače, obe masaži krepita imunski sistem in delujeta antistresno. Bi z veseljem vprašala maserko kaj o tem, vendar kako naj najdem pravi angleški izraz za limfno drenažo? Ker še daleč ne poznam izrazov iz te stroke, sem bila raje modro tiho. Me je pa dogodek spomnil na domislico dveh frizerjev (tudi v enem od frizerskih salonov v BTCju), ki sta izvajala neke vrste samo njima znano masažo lasišča in vratu (!) pred striženjem. Od takrat me tam ni bilo več.

Antistresni učinek prave masaže pa je vsekakor dober blažilec sprejemne procedure v Atlantisu, ki kar ne more mimo svoje usmerjenosti od množice k človeku. Ker na darilnem bonu lepo piše, da se je potrebno za obisk masažnega salona dan prej naročiti, sem po navodilih lepo poklicala. Vendar nisem vedela, kaj me gospodična pravzaprav sprašuje. Zelo natančno jo je namreč zanimalo, za kakšno vrsto masaže imam bon in koliko časa traja terapija. Čeprav sem ji brala "kratiščino" iz nalepke, tega nisva mogli ugotoviti in sem morala najprej povprašati moje sodelavce, koliko je vreden bon(!) Da gre res za 90 minut, lahko sedaj ugotovim iz nemarno prekrite kode, ki so jo sami natisnili na svoje nalepke, hkrati pa od mene zahtevali, da jo prepoznam. Pa saj nimam čitalca črtne kode.

Pričakovanja so vedno hudir. Kljub zagati pri naročanju, sem si v  mislih izoblikovala intimen ambient, kjer se lahko v miru slečeš, stuširaš, ogrneš v plašč in se v copatkih prepustiš pričakovanem razvajanju napetih mišic.

No v BTCju ne gre tako. Najprej na recepciji dobiš zapestnico, ki ni veljavna. Verjetno zato, da ne bi slučajno pobegnila mimo masaže še v bazen. Kaj vem. Tako moraš počakati pred vhodom na osebno spremljevalko, ki ti s svojo službeno kartico odpre vrtiljak in pokaže skupne garderobe, z navodilom, da se tu popolnoma slečem in pospravim svojo obleko v garderobno omarico. Medtem me je gospodična čakala pred vratci. Ogrnem, da se lahko s svojo brisačo. Kaj pa plašči, me je zanimalo? Ne, plašči so za doplačilo 10 € pri recepciji. Malo mi je že šlo na smeh, pa sem vseeno nataknila svoje mehke copatke in šla za njo. S sabo sem vzela tudi torbico in presenečenj res ni zmanjkalo. Peljala me je namreč čez tisti grozni majhen bazenček za noge (zaradi takih zadev sploh ne obiskujem bazenov), pri tem me je še lepo potuširalo stegna in brisačko, nakar sem se znašla s copatki v eni, torbico v drugi roki in malo brisačko čez moje telo, pred polnim bazenom. Še dvig po stopnicah v prvo nadstropje, sedaj že bosa, spet mimo drugega bazena in pred vrati tako željenega salona, se je gospodična spomnila, da bi me še anketirala. S tem, da je začela pri mojih osebnih podatkih. Mislim, da je že iz mojega pogleda videla, da ni pametno, da svoje zahteve ponovi.

Da ne bi izpadla krivična, sem se pri izhodu še enkrat ustavila pri recepciji in spraševala tisto, kar bi morala že na začetku. Naprimer, kje in kdaj naj bi se stuširala, če bi tako želela? Kako bi prišla pred ali po masaži v bazen. (Lahko bi mirno skočila noter, kaj potem če sem bila brez kopalk.) Dobila sem odgovore nekako v stilu, da sem si sama kriva, ker nisem prišla dovolj zgodaj. To, da sem bila tam v vrsti pred recepcijo, čakajoč na spremljevalko, najbrž ne šteje. Ne nisem krivična, sem le naivna.

Prepričana sem, da vodilni v Atlantisu še vedno niso prebrali Kamenkovega bloga. Vsekakor ga zaposlenim še vedno priporočam za obvezno branje.

Ta teden je en sam dolgi dan. Že tretji dan sem prišla domov zvečer. Toliko različnih dogodkov, da jim komaj sledim.

Danes je bila ponovno tudi Ćosićeva Net konferenca. Prišla sem zaradi zelo zanimivih imen, ki so letos (končno) popestrili in dali nekaj več teže tudi vsebini, ki so jo tvorno prispevali med drugim; Aljoša Domijan (EnaA.com), Gregor Cuzak (Itivi,si), Matevž Klanjšek (Celtra), Andraž Tori (Zemanta), Jani Sever (Vest.si), Vasja Zupan (Pop On line) in Gregor Fras (Blogorola).

In ker se je vse vrtelo okoli startup-ov, me je dogajanje zanimalo še toliko bolj.

Ne vem pa, zakaj so bile puščice obrnjene nazaj?

Sva bila na Festivalu kamping&karavaning.

Le zakaj?

- ker lahko prodava hišo, pa še ne bo dovolj, da bi se vozila naokoli takole:

- je bilo pa vseeno lepo pogledati nove oblike:

- ker lahko že sedaj svoj avto spremeniva v priročen avtodom, (slika je iz kampa ob Blatnem jezeru), sva se odločila, da še nekaj časa ostanemo kar na svojem.

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

Danes je bil le navidez najbolj turoben dan, ko sonce ni in ni moglo posijati čez ledeno mrzle oblake, ki so se naslanjali na kape naših hiš.

Jaz pa sem se zbudila v morje balonov, ki so me obkrožali z vseh strani. Prelepo presenečenje, ki razsvetli še tako turobne dni in šteje v mozaik dogodkov, ki me vedno spremljajo in vsekakor osrečujejo.

Danes je bil moj dan ali kot je zapisala Tadeja: "Na praznovanje vabljeni so znanci in prijatelji vsi, če le število let se prijazno zamolči."

Še dobro, da imamo take kotičke kot je Gradiško jezero.
Še dobro, da je zima, saj se lahko vrnem v topel dom.
Še dobro, da imam prijatelje, s katerimi lahko prečujem noč.
Še dobro, da imam palice in hojo po vseh štirih.
Še dobro, da imam vse moje, katerim želim Srečno!
Še dobro, da je novo leto!

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Skupina blogerjev (e-kipa srčnih eKs) in skupina Krtincev (ŠD Krti).

Obema sem bila danes spremljevalna ekipa na teku sv. Barbare v Velenju in na vse sem izjemno ponosna!

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

Prelistala sem revijo Jana in z zanimanjem prebirala predstavitve nominirank za Slovenko leta.

Na moje veliko presenečenje, nato pa veselje, sem med njimi zagledala tudi Natašo. Ker punco osebno kar dobro poznam, lahko rečem, da sem navdušena.

foto: Lidija Mataja

V Jani lahko preberete, da je Nataša iz Krškega, rojena v tipični romski družini. Otroštvo in mladost je preživela precej nomadsko, z vozom in širšo družino. In ta ista družina ji je znala s svojo ljubeznijo vcepiti tudi zavest, da lahko in sme slediti svojim sanjam. Sedaj je Nataša prva romska policistka v Evropi, predavateljica romščine, predava doma in v tujini o (ne)strpnosti in o položaju Romov. Njeno življenje preveva želja, da bi kakorkoli pomagala predstavnikom romske skupnosti. Je tudi žena in mamica triletnega sinka.

Jaz vem, da je Nataša izredno simpatična, vedno odprta do soljudi, polna empatije in vedno dobre volje, čeprav ji v življenju nikoli ni bilo lahko.

Sporoča nam, da je ni stvari v življenju, ki je ne bi bilo mogoče doseči.

Nataša, zagotovo dobiš moj glas!

(v Jani je objavljena glasovnica)

Včeraj sva bila povabljena na premiero 3. dela gledališke nanizanke Dosje: Hiacinta Novak, na odru Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Predstava je nastala v sodelovanju s Studiom Biti, v vlogi Hiacinte Novak pa se je predstavila Lili Bačer Kermavner. Dosje: HIACINTA NOVAK - DHN 03 je nastal po motivih iz romana Aksinje Kermauner.

(Foto: T. Bučar)

Kot prvo smo se nasmejali do solz, saj ob izvrstno zaigrani Cinti ne moreš ostati ravnodušen. Čeprav se zgodba zaplete,  nam vsem daje upanje, da je vredno in potrebno se borit. Za življenje! Vsa pohvala igralki Lili, seveda pa čestitke tudi scenaristki in avtorici romana Aksinji.  Nestrpno pričakujemo nadaljevanja.

Takole je šel dan, kot bi mignil, kot da je trajalo eno samo urico. Prišli, odtekli in zmagali. A je slučajno kdo dvomil?

Spremljevalna ekipa se je močno potrudila, da je uspela slediti zmagovalcem. Ujeli smo jih šele na koncu, ko smo skupaj posedli na jesenskem soncu.

Čestitke vsem in hvala za dobro družbo.

Pridite lačni!

Pa smo šli tudi mi zvečer na Studenec pogledat Kekca. Predstave so popolnoma razprodane, zato načrtujejo še 7 ponovitev, tja do 1. septembra. Otroka sta uživala, tamaučka je bilo najprej celo malo strah, nazadnje pa je bil že pošteno zaspan. Kaj šele naslednji dan, ko je bilo treba v vrtec.

Voda je življenje. Kako zelo jo potrebujemo, zagotovo čutimo v teh vročinskih dneh. Zato smo še toliko bolj veseli, da smo danes, na najbolj vroč dan tega poletja, dobili vodo tudi na igrišču v Krtini. Kul!

Pa je šla, tako kot vsako leto. Prišel je čas poletnega tabora. Včasih je bila še vsa majhna in prestrašena, kaj jo čaka in kako bo preživela oddaljen tabor. Danes pa že vsa v skrbeh, ali ima s sabo dovolj zadev za animiranje najmlajših, zadnje tri dni je zbirala vse, od kartonov, do vrvic za pletenje, celo kavne filtre je šla iskati v BTC, da bodo lahko opazovali razlivanje barv, pa pravljice iz knjižnice, pa kaj vem, kaj vse še skriva.  

Želim ji lahko samo, da bo pri tem znala poskrbeti tudi zase in da se bo imela nadvse dobro.

Tik pred odhodom je še objavila svoj Blogec, na katerem namerava opisati vsa svoja potepanja, ki jih letos res ni malo. Bila je že v Španiji, pa na Hrvaškem, pa v Franciji, obeta se ji pa še posebej zanimiv konec počitnic. No, bomo videli, če bo res.

Pa jih imamo, na prvi poletni dan! Otroška igrala na igrišču v Krtini, namreč.

Veseli smo vsi, tako šolarji, ki si bodo tako zagotovo zapomnili jutrišnji zadnji šolski dan, kot ostali malo večji, ki smo z otroki postopali po vasi brez urejenih površin za igranje.

Kar ne morem verjet, kako hitro minejo tale leta. Nedavno tega je bil še v vrtcu, danes pa že na valeti. Kako lepo jih je bilo videti, vse zanosne in ponosne, kajti cel svet je pred njimi. Srečno vsem!

Kako v gozdu diši!

Po gobah in po mahu, po svežini opranega listja, po soncu in dežju, ki sta se izmenjevala v tem popoldnevu.

V družbi tabornikov vseh starosti, smo gazili po blatu, se šli prstno in palčkasto barvanje, pekli večerjo na ognju, bili umazani in sijoči od zadovoljstva.

In ko se je zvečerilo, smo odcapali do gradu, kjer smo imeli na parkingu avtomobile. Grad je sedaj postal protokolaren objekt za razna srečanja. Tako smo trčili skupaj - mi iz gozda in eleganca iz gradu.
Le kdo lahko komu zavida?

Danes smo imeli v Krtinski cerkvi koncert Komornega zbora Megaron, ki je v lanskem letu in letos prejel številne plakete, pri nas pa priredil otvoritveni koncert 7. poletnega festivala KD.

Zanimivo je, kako zelo akustična in primerna je cerkev za bogate glasove zbora, ki je znan po prepričjivih interpretacijah skladb različnih slogovnih obdobij.

Ste se že vozili z ladijco? Po Ljubljanici?

Po dolgem času sem imela priložnost občudovati Ljubjano, ki mi je v tem letnem času enkratna.

Pa še polna lepih spominov.

Danes je bil prav poseben dan. Dan, kjer ni manjkalo priložnosti za tek.

Zutraj smo se v društvu ŠD Krti združno podali na tek okoli gradiškega jezera. 21 naših članov je teklo, bilo nas je še enkrat toliko navijačev, osvojili pa smo kar 6 medalj v različnih kategorijah. Že vem, da bo tole za Krte postala prelomnica in da bomo sedaj med naše dejavnosti poleg pohodništva in nogometa uvrstili tudi tek.

Popoldan pa se je odvijal napovedani Mura Challenge. Še ena prelomnica, ki bo zelo vplivala tudi na življenje v naši družini.

Vsekakor je bil dan poln sonca, z mnogo dobre volje in z veliko prijetnih in nadvse zanimivih ljudi. 

Bila sem povabljena na zbor članov Kulturnega društva Milan Jarc. V naši krajevni skupnosti je navada, da se na vse dogodke in prireditve povabi še predstavnike sosednjih društev, kar je pravzaprav zelo lepo in prav. Tako naj bi lažje komunicirali, bili bolj povezani, glede na število prebivalcev, pa si tako ali tako vsaj polovico članov delimo.

KD Milan Jarc je poznano tudi v slovenskem prostoru, predvsem zaradi njihovega Poletnega gledališča Studenec. Vsako poletje se tu odvijajo gostujoče in domače gledališke predstave. Kmalu bodo dopolnili 60. obletnico delovanja. Čestitam. 

Preživela sem zanimiv večer v družbi z Vido Petrovčič, znano novinarko, ki jo je v Domžale povabila Cveta Zalokar Oražem. Tokrat se nam je Vida predstavila na čisto drugačni, osebni ravni. Najprej je vse presenetila s svojim popolnoma spremenjenim videzom. Izgleda mnogo mlajša in nedvomno k temu pripomore tudi njena na novo pridobljena vitkost. Menim pa, da gre pri njej za celovitejšo spremembo,  ki ji je bila omogočena z novimi okoliščinami. O svojem osebnem doživljanju preobrazbe je napisala tudi knjigo z naslovom Shujšamo skupaj, ki izide naslednji teden.

V pogovoru sem izvedela mnogo o samem novinarskem delu. Vida sedaj vodi okrogle mize in polnočni klub. Teme, ki jih obravnava zahtevajo veliko študija, ki pa ji očitno leži, saj je po študiju filozofije znanje nadgrajevala tako iz področij psihologije in ekonomije, še vedno pa izkoristi vsako priložnost za osvajanje novih področij. Vodi tudi seminarje komunikologije in zdrave prehrane.

Mene je predvsem zanimalo njeno mnenje o vlogi novinarjev v času, ko klasične medije vsebolj izpodriva splet in spletne storitve. Analize kažejo (vsaj v ZDA), da časopisi in televizije letno beležijo že 20% izpada dohodkov zaradi široko dostopnih informacije prek spleta, ki jih ne morejo več nadomestiti.

Web 2.0  in vse kar je povezano z njim – Blogi in personalizirane spletne strani (google/ig)  z novicami iz različnih virov (RSS feeds), ki so dostopne tukaj in sedaj, je resna konkurenca klasičnim novinarskim objavam. Resda lahko pogrešamo tisto pravo komentiranje političnih dogodkov, ki pa je v zadnjem času, tako pri nas, kot drugje v svetu takorekoč umaknjeno. Poročanje o dogodkih, ki to morda tudi niso, pa so prevzeli posamezniki in interesne skupnosti. Kaj torej preostane novinarjem? 

Odgovor Vide me ni presenetil. Strinja se, da to, kar se dogaja, spreminja vrednotenje novinarstva in prizanava, da se nekateri novinarji precej ustrašili nove situacije. Hkrati meni, da se v svetu pospešeno išče način, kako na novo definirati avtorske pravice. Meni, da bo moral rešitev ponuditi Google ali pa bodo posamezne države dosegle, da se zapira dostop do določenih vsebin. Poskuse v tej smeri menda izvaja tudi Nizozemska poleg vsem znane Kitajske.

Sama menim, da se to ne bo zgodilo, rešitve bodo na voljo, če ne takšne, pa drugačne, tako kot za novinrsko delo velja, da je resnica kot voda – vedno najde pot.

Danes sem se pridružila mednarodnem Pohodu za hrano, ki je bil tudi v Ljubljani.

Zdi se mi pomembno, da se o tem govori. Da lahko sami sebe vprašamo, zakaj hlepimo po vseh nepotrebnih rečeh, ki nas praviloma ne zadovoljijo ali pa je občutek izpolnjenosti kratkega roka. Živimo v obilju dobrin, naše misli pa večinoma ne sežejo čez domači prag.

Na svetu zaradi lakote vsak dan umre 25.000 ljudi, od tega vsakih pet sekund umre en otrok. 852 milijonov ljudi nima dovolj za jesti. Lakota in podhranjenost sta med tveganji, ki ogrožajo globalno zdravje na prvem mestu. In dokler so lačni na svetu, ne moremo govoriti o miru in blaginji človeštva, navsezadnje niti o lastni sreči ne.

Zato sem danes bila zraven, ker si resnično želim, da bi ta svet naredili lepši in pravičnejši. Z majhnimi koraki in z veliko dobre energije bomo hodili z roko v roki še naprej.