Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Še dan ali dva pred tem sta bila povsem ravnodušna. Ne, maškare ju pa res ne zanimajo. Lahko bi vedela!

Pa je prišla sobota, pustna sobota in kar naenkrat je bila velika škatla iz kleti sredi dnevne sobe in revija se je pričela.

Navlekla sta nase vse, kar sta tavečja že prerastla v letih zbiranja pustnih kostimov.

Prav prisrčni deklici sem dobila. Kar naenkrat pa so se odkrile še nove poteze na obrazu. Luštno.

Že sama beseda pležuh je posrečena, pri tem slišim predvsem kožuh in lenuh. Kožuhov je bilo kar nekaj, lenuhov pa tudi, če pomisliš, da si na smučeh, zraven pa še udobno sediš, kar na stolu.

Pred kakšnim tednom so se pojavili spodnji plakati, ki so pozivali k udeležbi. Meni se je zdeva zdela dovolj zanimiva, da sem zvlekla tamaučka v avto in hajd, gremo gledat kaj se dogaja v Kandrše, ki so malce naprej od Moravč, te pa so malce naprej od Krtine.

Seveda, prostega parkinga ni bilo kilometer naokoli. Ravno še nekaj sončnih žarkov je ujelo čez sedemdeset tekmovalcev na svojih zadnjih pripravah.

Potem pa kar na štart, organizatorji so obljubljali lepe nagrade, firbci pa smo začeli kaj kmalu zmrzovati.

Še malo, pa se je pričelo vijuganje med količki. Otroka sta bila navdušena. Nikoli prej še nista videla niti slišala za pležuhe.

Tekmovalnosti ni manjkalo in nekateri so res dali vse od sebe za tak dramatičen prihod skozi ciljno črto.

Organizatorji iz motokluba Rokovnjači so se izvrstno odrezali. Na prizorišču ni manjkalo niti glasbe, niti okrepčila, še prste smo si polizali ob slastnih krofih. Kaj kmalu smo pa šli domov, kajti mraz je v tisti dolini neverjeten, zato smo zamudili še obljubljeno vožnjo s štirikolesniki in motornimi sanmi.

Že naslednji dan pa smo dobili v izposojo pležuha kar na Krtinskem smučišču, ki je oživel kot še nikoli doslej. (v letih našega bivanja v Krtini). Bilo je kot pri Čukih: "Tam na hribu za vasjo, danes je vse živo". Se je smučalo in sankalo, pa še pležuhalo. Pravzaprav se je s to napravco prav zabavno in luštno spuščati po hribu. Pa še na vlečnico greš lahko z njo, če si le dovolj spreten.

Leander je bil tako navdušen, da skoraj ni mogel zaspat. Če kdo izdeluje pležuhe po naročilu - mi smo za. Kar v vrsto prosim.

Borških 10.000 + 2010 je bil naziv letošnjega dogodka, že tretjega po vrsti v zadnjem vikendu decembra. Če je bilo lansko leto še strašansko mrzlo, smo tokrat odnesli s čisto spodobnim vremenom za tek po 10 km progi. Tokrat se tistemu neskončno dolgemu klancu nisem pustila in tako pretekla skoraj celo progo. Prihod v cilj je vedno v veselje, tako publiki, ki nas čaka, še bolj pa nam, saj se tedaj začne tisti drugi del, ki nujno vodi k analizi celotnega leta. Zgodb, takih in drugačnih je ogromno, težko jih je vse spraviti v en sam večer.

Kar smo pričeli lani, ko nas je Rajko spretno pripeljal do tega, da smo si upali izraziti vse naše bojazni in sanje, smo tokrat s toliko večjim žarom vsi skupaj skušali razložiti, opisati, deliti. V vseh nas je toliko idej in življenja in super je, da se lahko dobimo takole skupaj in načrtujemo, planiramo, se (za)obljubljamo. Navsezadnje, vsaka vzpodbuda šteje, pa četudi dana sredi noči. Zato velika hvala Radu in Darji, da nam vse to omogočata. Še se bomo srečavali!

So dnevi kar tako in so dnevi, ko sem lahko ultra učinkovita. Končno sem danes dočakala en tak dan in čeprav sem imela mojstre z bagrom že navsezgodaj na dvorišču in sem spodrsnila po mokri travi in padla prek škarpe, sem se pobrala in letela dalje. Da sem zložila enoletni kup nabranih dokumentov v fascikle (joj računovodstva), spremljala vožnjo na Brnik (srečno tistim v Grčiji!), naredila slastno kosilo (končno so tudi maturantke doma), pospravila garderobo (je že čas, da gredo zimski puloverji v omare) in oprala kupe cunj, klicala na T2, ker nam je ob nevihti prekinilo povezavo v splet (na srečo nisem bila edina), medtem pobarvala vrtno ograjo (po Mitjevi brusilni akciji), bila na klepetu pri sosedu (ki mu mojstri grenijo življenje z rovi po dvorišču na skoraj enak način kot nam), oprala blatne čevlje, bila na žonglerski predstavi (www.zongler.info), prebrala vsa današnja dogajanje po spletu in se navsezadnje javila še tule,.. Pa dneva še zdaleč ni konec.

Sedaj mi je samo žal, da nisem šla še teči. Pa saj bo jutri še en dan, kajne?

Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.

Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.

Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.

Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.

Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.

 foto Petra

No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.

Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.

Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.

Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan. 

Čestitke, Robert!

V teh treh dneh smo spoznali tudi čisto drugačni vidik tekmovanja in Planice. Eno so množice obiskovalcev, politikov in takšnih in drugačnih turistov, ki trumoma obiskujejo Planico v času tekmovanja. Vendar skakalci v tekmovalni vasi živijo svoje življenje in kot da se ves cirkus ne vrti ravno zaradi njih, se mi je včasih zdelo, da so kar malce odrinjeni na sam rob. Zato smo bili kar veseli in malce ponosni, da so se ob vsaki tekmi, takoj po končanem skoku, sami takole zbrali pred Pixno in spremljali nadaljnji potek tekmovanja na LCDju, dokaj varni pred podpisov in drugih pozornosti željnih obiskovalk.

Pa vendar so napovedovali že prejšnje dni, da bo v soboto, takoj po tekmovanju velika zabava tudi v tekmovalni vasi. Namenjena je seveda tekmovalcem in njihovim spremljevalcem, ki se tako ali drugače že vsi poznajo med seboj.

Zame pa je bila tole predvsem izredno zanimiva izkušnja kulinarične ponudbe vseh sodelujočih. Ekipe so namreč pred svojimi tabori ponudile svojo hrano in popotovanje po svetovnih okusih se je lahko pričelo:

Češka in paradižniki skupaj s pivom. Zanimivo.

Na sredi vasi je še Manner postavil svoj čokoladni vrelec.

Finci so ponudili hrano z žara.

Pri francozih sem bila že malo dlje. Siri, pikantne salame, še siri in njihovo vino. Še vedno zaljubljena v Francijo.

Nemci presenečajo z velikostjo ponve. Pečejo čebulo, slanino in zelje(?), skupaj s svaljki.

Italijani improvizirajo, seveda zelo uspešno.

Naša ponudba je pestra. Najprej postrvi, nato ugledam še nedotaknjen narezek.

Poljaki so mojstri dekoracije. Vse te hruške in ostalo "sadje" so namreč siri.

Rusi so ponudili svoj izvrsten kaviar. Pa je res dober.

Švedska dekleta so že ure prej pripravljala mesne kroglice in razne druge dobrotice.

Američani me niso dovolj prepričali, da bi poskusila nekaj kot med in sir skupaj s šunko.

Zabava je verjetno trajala še dolgo v noč, vendar smo se mi kar kmalu pobrali domov. Vstajava pred peto, vsak dan prevoziva do 250 km in priznam, da sva že pošteno utrujena, čeprav tudi precej zadovoljna.

Pa smo Pixno prepeljali novim dogodevščinam naproti.

Kakšni razgledi!

Že odštevamo. Samo še nekaj dni nas loči, pa bomo končno prepeljali Pixno in vso ostalo opremo v Planico. Danes sva še testno zunaj spremljala "tekmo" na LCDju. Sedaj pa pakirat!

Če do sedaj nisem, potem lahko zagotovo danes rečem, da sem se za letos naužila snega. Ponovno je vikend, čas za hojo in hribe. No, tokrat smo se najprej ustavili v Planici. Pogled na velikanko je veličasten, pogled z velikanke pa neprecenljiv. Ko enkrat stojiš na vrhu, potem se percepcija o uspešnem skoku popolnoma spremeni. Sicer pa na skakalnici že vse vrvi od dela in priprav na skorajšnje dogajanje. Kot vse kaže, bomo na prizorišču tudi s Pixno, zato je današnji dan bil uspešen že v samem štartu. Vse kar je sledilo je bil čisti bonus.

 pogled z velikanke v bližino

 pogled z velikanke malce naprej

Se povzpeti na Peč, ki je na tromeji, je bila najina želja že leta nazaj, ko smo s Tarasom in Alenko bivali v Ratečah. Kar nama ni uspelo takrat, sva nadoknadila danes. Začeli smo prav navdušeno, kajti pot je bila res primerna za sani. Tamauček je hodil z nama in če ne bi potreboval novega žiga za v vrtec, ne vem, kako bi zmogel celo pot. Še meni se je malo zamalo zdelo, da vlečem sanke čez Avstrijo v Italijo, samo zato, da sem končno ugledala dolino pod Poncami v vsej lepoti.

Pa je le nekaj več. Ko si enkrat na vrhu, toliko stvari (p)ostane nepomembnih in nekje daleč v dolini.

Za mano sta še dva dogodka. Bila sem namreč na dolgo pričakovanem koncertu skupine Terrafolk v Kamniku in slavnostnem koncertu Orkestra Slovenske filharmonije ob prvi obletnici smrti doktorja Janeza Drnovška. Slednji se me je dotaknil predvsem zaradi neverjetne energije in svečanosti trenutkov v dvorani Slovenske filharmonije.

Medtem, ko sem v Kamniku pričakovala preveč in ostala rahlo razočarana. Skupino sem videla v živo samo enkrat doslej in takrat so me popolnoma presenetili. Nisem vedela, da lahko samo malo drugačno igranje na klasične instrumente name naredi tako izredno močan vtis. Pa ne samo name, cela dvorana je stala in valovila. Tokrat so nastopili z gostjo in delno razširjenim članstvom, manjkala pa je zame ključna članica Kate Hosking. Ves čas koncerta sem čakala, da se bo vključila v sceno, vendar zaman. Kasneje sem na njihovi spletni strani zasledila, da jo letos ni več v skupini.

Čeprav nisem želela primerjati koncerta, se temu ne morem izogniti. Glasba, ki nas je spremljala in povezovala je univerzalna in igranje enih in drugih je bilo izvrstno. Pa vendar sta vtisa po koncertih popolnoma drugačna.

Še en lep dan je za mano. Ne en, ampak dva, vendar o včerajšnjem dogajanju in podvigu danes kar ne morem pisati. Sem še vedno pod vtisom današnjega smučanja.

Ja, celo smučala sva z Alešem, medtem ko sta se otroka metala v sneg štiri ure skupaj. Nasploh smo bili danes vsi pustno razigrani, rekordna udeležba Krtov (66 nas je bilo), pa je danes povsem presenetila.

Vreme, kot vedno spet lepo, proge urejene, tekma izpeljana, malica je bila, medalje tudi, avtobus več kot soliden, družba pa sploh. Luštno je bilo.

Letos sem že drugič bila z Alenko v Drami. Zadnjič sem bila navdušena nad uprizoritvijo Hieng-ovega Osvajalca.

Tokrat pa sem lahko videla eno edino ohranjeno trilogijo starogrške tragedije, Ajshilovo Orestejo.

Eden najčistejših primerov v atiški tragediji, kjer se dvojnost med vede in nevede storjenim dejanjem jasno pokaže, je prav primer, ko se Agamemnon pripravlja žrtvovati svojo hčer. Njegova tragična odločitev je razpeta med neizbežnostjo, izhajajoče prerokbe, in njegovim lastnim značajem, ki mu narekuje tveganje in s tem dejanje v korist svojega ladevja in svojih tovarišev, ki že dolgo zaman čakajo na odhod pred Trojo.

Nato se je podvrgel jarmu nujnosti.
V prsih je zadihal brezbožen piš spremembe,
nečist, nesvetel; spremenil
je misli in si odtlej upal vse.

 vir Drama

Ajshil v Oresteji opisuje prehod družbene oblike, v kateri sta vladala zakon maščevanja in osebna pravica - v družbo, v kateri je pravica ali krivica objektivizirana in postane stvar državne institucije. Za dosego svojih namenov uporabi mit o Orestu kot ekstremen primer krvnega maščevanja in s tem poleg države skuša urediti še odnose znotraj osnovne celice družbe - družine. Tako se loti tudi urejanja primarnih moško-ženskih odnosov kot temeljnega izhodišča za ureditev države.

Kratka vsebina (zbral Nejc Valenti)

Sina Oresta je mati med Agememnovo odstonostjo poslala odraščat na dvor kralja Strofija, kjer je našel zvestega prijatelja v Strofijevem sinu Piladu. Ko je Orest dopolnil dvajseto leto, je odšel v Delfe in povprašal boga, ali naj maščuje očetovo smrt. Odgovor je bil pritrdilen in Orest se je s Piladom odpravil v Mikene. Tam se je razkril sestri Elektri, ki ga po dolgih letih ni prepoznala, in skupaj sta kovala načrt, kako bosta maščevala očeta. Po umoru matere (in njenega ljubimca) so začele Oresta preganjati Erinije, temačne htonične boginje, poosebljenje krvnega maščevanja. Orest se je po pomoč zatekel k Apolonu, ki mu je naročil, naj maščuje očeta; a ta je brez moči. Orest je ubil lastno mater, svojo kri, zato se je moral soočiti s posledicami. Apolon ga je napotil k Ateni, ki je v namen njegove oprostitve ustanovila javno razsodišče areopag. Ob glasovanju se je zaradi Ateninega glasu sodba prevesila v prid Orestu - bil je oproščen, očiščen krivde. Erinije pa so iz grozljivih boginj postale Evmenide, dobrodelne in čaščene.

Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Tomo Križnar prireja dobrodelni koncert v podporo Darfurju, ki bo v sredo 5. 11. od 18h do 23h v Festivalni dvorani v Ljubljani. Karte lahko kupite vsak dan od 8. do 15 ure v tajništvu Pionirskega doma in na dan koncerta od 17. ure dalje na blagajni Festivalne dvorane. CENA: 15 EUR, za študente in upokojence 12 EUR.

Celoten dobiček je namenjen za lačne v Darfurju, vsi nastopajoči so se odrekli honorarju.
Med koncertom bodo  prikazani  tudi odlomki iz filma  TOMA KRIŽNARJA IN MAJE WIESS, DAR FUR – VOJNA ZA VODO
Na koncertu sodelujejo:
Boris Cavazza,
Vlado Kreslin,
Pero Lovšin,
Tomaž Pengov,
Max Zimani,
Terrafolk,
Severa in Gal Gjurin,
Fake orchestra,Oko, Maša Kagao Knez in Lafi, Langa,
Joseph Rakotorahalahi, Mc Exit, Hrošči, Chris Eckman, Godalika, Aleš Hadalin, Issiaka Sanu,
Društvo Afriški center, Sekumady Conde, ...

Vabljeni!

Pa jo imamo!

Pri Morski deklici si lahko osvežite pogled na pravila,
tukaj pa je današnja slikca:

Torej, kje sem fotkala in kaj gledam?

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Prejšnje dni so nas presenetili plakati. Takšni s klovni in tigri. Tamauček jih je seveda takoj opazil in vrtal z vprašanji. Kaj, kje zakaj, kako... Cirkus? A to je cerkev? Ko sem ugotovila, da se mu res ne sanja, kaj je eno, niti drugo, je bilo treba nekaj narediti.

Lepo sem potlačila svojo nezainteresiranost za takovrstno zabavo in peljala oba tamaučka v cirkus.

Že dolgo sem mislila, da so tovrstne predstave zdavnaj izginile. Pa sem se danes lahko prepričala, da temu še zdaleč ni tako. V Domžalah gostuje nemški cirkus, ki šteje dve, morda tri družine, ki nastopajo skupaj z otroci. Nastopajočih otrok je celo več kot odraslih. Kaj si o tem misli varuh otroških pravic sicer ne vem, kako se takšna potujoča mladina šola, mi je še manj jasno. Vendar se preživljajo in očitno še vedno tudi uspešno polnijo svoj šotor z obiskovalci. Pravzaprav so bili kar simpatični, tamauček, ki je prvič videl artiste visoko na vrvi, požiralce ognja in druge vragolije, kar ni mogel zapreti ust.

Navsezadnje, so za pusta najbolj "originalne" šeme še vedno klovni. Sedaj vsaj vemo, kje so doma.

Prav praznično smo preživeli tale podaljšan vikend. Bil je pravi odklop od vsakodnevnih aktivnosti. Čeprav smo potovali naokrog, se udeležili teka, se pustili zasnežiti na Borštu, so bili tile trije praznični dnevi pravi balzam za dušo in telo.

V ponedeljek smo se takole le skidali tudi domov, kjer so nas čakale muce in mačkoni. Da o levih ne govorimo.

Enkrat na mesec greva s tamaučkom na sobotno otroško matinejo v Kulturni dom Franca Bernika. Takoj, ko nam poštar prinese spored za naslednji mesec, si tamauček že poišče naslednjo predstavo, ki se jo morava obvezno udeležiti. Pravzaprav me preseneča s kakšno navdušenostjo sam skrbi za ta svoj program.

Tako sva danes gledala predstavo Jajce, ki je bila res posrečena. V pričakovanju piščančka, ki bi se mogel izleči iz jajca, smo dobili najprej želvo, nato črička, pa pajka in hobotnico, krokodila, noja in kačo, orla in žabo. Čisto na koncu pa je le prišel iz svojega jajčka tudi petelinček. Skratka, čisto praznična predstava, jajca so danes za vsakogar. Če ne barvana, pa velika ali mala. Vsekakor pa polna življenja.

In danes

je prav poseben dan, saj je čisto pravi rojstni dan Kristiana. Dobrodošel!

Včeraj sem bila priča pri pomembnem dogodku. Ceremonial pri sprejemu Branka med 50+ letnike je bil pester in živ. Spremljali smo ga vsi prijatelji in sorodniki, dobil pa je tudi svojo pesmico, ki se konča nekako takole:

Morda le ne bo vse tak slabo,
morda bo za zdržat pr hiš,
morda pa le boš za rabo,
saj se še kar dobr držiš.

Vse najboljše dragi bratec!

petek
ob 13:00; moja  sodelavka ima poslovilno zabavo.  Pridejo skoraj vsi s katerimi smo sodelovali. Obljube, da se še srečamo. Pa vendar vemo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej.
ob 16:00; pridirjava domov, potrebno se je pripraviti in obleči za naše srečanje
ob 16:30; na dvorišču je polno delavcev, naša garaža dobiva novo obleko

ob 17:00; Aleš odhiti naprej, jaz čakam hruško z betonom
ob 17:30; pobiram Tadejo, ki je medtem pri tabornikih
ob 18:00; vse je pripravljeno, čakamo Krte
ob 19:00; občni zbor je v polnem teku, zbere se nas 59 članov

ob 19:30; Mitja kliče; ne ve kje so ostali šahisti, klicarim še jaz
ob 21:30 S Tanjo greva obiskat Darjo in Marka v gornje nadstropje. Mark je trenutno najmlajši Krtek, star komaj 3 mesece.
ob 23:00 po večerji jih večina odide
sobota
ob 01:00 odidemo še zadnji
ob 6:30 dobim obisk, Andrej se oglasi na poti iz Brnika, Nataša je ravno odletela v ZDA
ob 7:30 hitim v Zoro po novo kritino
ob 9:00 delo na garaži se nadaljuje
ob 10:00 srečanje sosedov, gremo na pijačo
ob 12:00 končno posesam in malo pospravim po hiši, Aleš je zadolžen za kosilo
ob 14:00 naša garaža ima novo streho

in nove temelje.


Zakaj dan nima 25 ur?

Za Tajsko masažo sem prejela darilni bon. Bilo je darilo in presenečenje od mojih sodelavcev. Lahko, da sem se jim zdela malce prenapeta, pa so mi na ta način žaželeli malce sprostitve :)

Obisk masažnega salona sem sicer planirala na kak bolj ljubljansko meglen in pust dan, vendar sem darilo izkoristila na prvi prosti dan. Danes so bile ceste končno prazne, BTC prazen, že to je bilo skoraj sanjsko. Zelo radovedna sem se podala v Atlantis, saj sem na tajsko masažo šla prvič v življenju. Obetalo se mi je uro in pol dolgo razvajanje.

Masažni kotički so lepo stilsko opremljeni, všeč so mi nizka ležišča, zelo diskretna svetloba, umirjena glasba. Masažo izvajajo Azijke, žal jih po videzu ne ločim, predvidevam, da so iz Tajske. V zelo skromni angleški konverzaciji sem od svoje maserke izvedela, da je pri nas že dve leti. Pozna nekaj naših besed, na primer "hrbet", pa "trebuh" in "boli?".  Masaža je vsekakor bila vse prej kot boleča. Zelo prijetna, zelo sproščujoča, morda celo preveč, saj sem na trenutke nihala med spancem in budnostjo. Vsekakor sem zraven tudi sanjala. Vse dokler ni prišla do mojih šibkih točk na vratu, kjer se pa me ne sme nihče dotikati. Ko je ugotovila moje odzive, se je nadvse prešerno zasmejala.

Postopek in občutek pri tajski masaži se mi je  zdel nadvse podoben limfni drenaži, ki je v naših logih poznana že mnogo dlje od trendovske tajske masaže. Lahko ji rečemo tako ali drugače, obe masaži krepita imunski sistem in delujeta antistresno. Bi z veseljem vprašala maserko kaj o tem, vendar kako naj najdem pravi angleški izraz za limfno drenažo? Ker še daleč ne poznam izrazov iz te stroke, sem bila raje modro tiho. Me je pa dogodek spomnil na domislico dveh frizerjev (tudi v enem od frizerskih salonov v BTCju), ki sta izvajala neke vrste samo njima znano masažo lasišča in vratu (!) pred striženjem. Od takrat me tam ni bilo več.

Antistresni učinek prave masaže pa je vsekakor dober blažilec sprejemne procedure v Atlantisu, ki kar ne more mimo svoje usmerjenosti od množice k človeku. Ker na darilnem bonu lepo piše, da se je potrebno za obisk masažnega salona dan prej naročiti, sem po navodilih lepo poklicala. Vendar nisem vedela, kaj me gospodična pravzaprav sprašuje. Zelo natančno jo je namreč zanimalo, za kakšno vrsto masaže imam bon in koliko časa traja terapija. Čeprav sem ji brala "kratiščino" iz nalepke, tega nisva mogli ugotoviti in sem morala najprej povprašati moje sodelavce, koliko je vreden bon(!) Da gre res za 90 minut, lahko sedaj ugotovim iz nemarno prekrite kode, ki so jo sami natisnili na svoje nalepke, hkrati pa od mene zahtevali, da jo prepoznam. Pa saj nimam čitalca črtne kode.

Pričakovanja so vedno hudir. Kljub zagati pri naročanju, sem si v  mislih izoblikovala intimen ambient, kjer se lahko v miru slečeš, stuširaš, ogrneš v plašč in se v copatkih prepustiš pričakovanem razvajanju napetih mišic.

No v BTCju ne gre tako. Najprej na recepciji dobiš zapestnico, ki ni veljavna. Verjetno zato, da ne bi slučajno pobegnila mimo masaže še v bazen. Kaj vem. Tako moraš počakati pred vhodom na osebno spremljevalko, ki ti s svojo službeno kartico odpre vrtiljak in pokaže skupne garderobe, z navodilom, da se tu popolnoma slečem in pospravim svojo obleko v garderobno omarico. Medtem me je gospodična čakala pred vratci. Ogrnem, da se lahko s svojo brisačo. Kaj pa plašči, me je zanimalo? Ne, plašči so za doplačilo 10 € pri recepciji. Malo mi je že šlo na smeh, pa sem vseeno nataknila svoje mehke copatke in šla za njo. S sabo sem vzela tudi torbico in presenečenj res ni zmanjkalo. Peljala me je namreč čez tisti grozni majhen bazenček za noge (zaradi takih zadev sploh ne obiskujem bazenov), pri tem me je še lepo potuširalo stegna in brisačko, nakar sem se znašla s copatki v eni, torbico v drugi roki in malo brisačko čez moje telo, pred polnim bazenom. Še dvig po stopnicah v prvo nadstropje, sedaj že bosa, spet mimo drugega bazena in pred vrati tako željenega salona, se je gospodična spomnila, da bi me še anketirala. S tem, da je začela pri mojih osebnih podatkih. Mislim, da je že iz mojega pogleda videla, da ni pametno, da svoje zahteve ponovi.

Da ne bi izpadla krivična, sem se pri izhodu še enkrat ustavila pri recepciji in spraševala tisto, kar bi morala že na začetku. Naprimer, kje in kdaj naj bi se stuširala, če bi tako želela? Kako bi prišla pred ali po masaži v bazen. (Lahko bi mirno skočila noter, kaj potem če sem bila brez kopalk.) Dobila sem odgovore nekako v stilu, da sem si sama kriva, ker nisem prišla dovolj zgodaj. To, da sem bila tam v vrsti pred recepcijo, čakajoč na spremljevalko, najbrž ne šteje. Ne nisem krivična, sem le naivna.

Prepričana sem, da vodilni v Atlantisu še vedno niso prebrali Kamenkovega bloga. Vsekakor ga zaposlenim še vedno priporočam za obvezno branje.

Ta teden je en sam dolgi dan. Že tretji dan sem prišla domov zvečer. Toliko različnih dogodkov, da jim komaj sledim.

Danes je bila ponovno tudi Ćosićeva Net konferenca. Prišla sem zaradi zelo zanimivih imen, ki so letos (končno) popestrili in dali nekaj več teže tudi vsebini, ki so jo tvorno prispevali med drugim; Aljoša Domijan (EnaA.com), Gregor Cuzak (Itivi,si), Matevž Klanjšek (Celtra), Andraž Tori (Zemanta), Jani Sever (Vest.si), Vasja Zupan (Pop On line) in Gregor Fras (Blogorola).

In ker se je vse vrtelo okoli startup-ov, me je dogajanje zanimalo še toliko bolj.

Ne vem pa, zakaj so bile puščice obrnjene nazaj?

Sva bila na Festivalu kamping&karavaning.

Le zakaj?

- ker lahko prodava hišo, pa še ne bo dovolj, da bi se vozila naokoli takole:

- je bilo pa vseeno lepo pogledati nove oblike:

- ker lahko že sedaj svoj avto spremeniva v priročen avtodom, (slika je iz kampa ob Blatnem jezeru), sva se odločila, da še nekaj časa ostanemo kar na svojem.

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

Danes je bil le navidez najbolj turoben dan, ko sonce ni in ni moglo posijati čez ledeno mrzle oblake, ki so se naslanjali na kape naših hiš.

Jaz pa sem se zbudila v morje balonov, ki so me obkrožali z vseh strani. Prelepo presenečenje, ki razsvetli še tako turobne dni in šteje v mozaik dogodkov, ki me vedno spremljajo in vsekakor osrečujejo.

Danes je bil moj dan ali kot je zapisala Tadeja: "Na praznovanje vabljeni so znanci in prijatelji vsi, če le število let se prijazno zamolči."

Še dobro, da imamo take kotičke kot je Gradiško jezero.
Še dobro, da je zima, saj se lahko vrnem v topel dom.
Še dobro, da imam prijatelje, s katerimi lahko prečujem noč.
Še dobro, da imam palice in hojo po vseh štirih.
Še dobro, da imam vse moje, katerim želim Srečno!
Še dobro, da je novo leto!

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Skupina blogerjev (e-kipa srčnih eKs) in skupina Krtincev (ŠD Krti).

Obema sem bila danes spremljevalna ekipa na teku sv. Barbare v Velenju in na vse sem izjemno ponosna!

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

Prelistala sem revijo Jana in z zanimanjem prebirala predstavitve nominirank za Slovenko leta.

Na moje veliko presenečenje, nato pa veselje, sem med njimi zagledala tudi Natašo. Ker punco osebno kar dobro poznam, lahko rečem, da sem navdušena.

foto: Lidija Mataja

V Jani lahko preberete, da je Nataša iz Krškega, rojena v tipični romski družini. Otroštvo in mladost je preživela precej nomadsko, z vozom in širšo družino. In ta ista družina ji je znala s svojo ljubeznijo vcepiti tudi zavest, da lahko in sme slediti svojim sanjam. Sedaj je Nataša prva romska policistka v Evropi, predavateljica romščine, predava doma in v tujini o (ne)strpnosti in o položaju Romov. Njeno življenje preveva želja, da bi kakorkoli pomagala predstavnikom romske skupnosti. Je tudi žena in mamica triletnega sinka.

Jaz vem, da je Nataša izredno simpatična, vedno odprta do soljudi, polna empatije in vedno dobre volje, čeprav ji v življenju nikoli ni bilo lahko.

Sporoča nam, da je ni stvari v življenju, ki je ne bi bilo mogoče doseči.

Nataša, zagotovo dobiš moj glas!

(v Jani je objavljena glasovnica)

Včeraj sva bila povabljena na premiero 3. dela gledališke nanizanke Dosje: Hiacinta Novak, na odru Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Predstava je nastala v sodelovanju s Studiom Biti, v vlogi Hiacinte Novak pa se je predstavila Lili Bačer Kermavner. Dosje: HIACINTA NOVAK - DHN 03 je nastal po motivih iz romana Aksinje Kermauner.

(Foto: T. Bučar)

Kot prvo smo se nasmejali do solz, saj ob izvrstno zaigrani Cinti ne moreš ostati ravnodušen. Čeprav se zgodba zaplete,  nam vsem daje upanje, da je vredno in potrebno se borit. Za življenje! Vsa pohvala igralki Lili, seveda pa čestitke tudi scenaristki in avtorici romana Aksinji.  Nestrpno pričakujemo nadaljevanja.

Takole je šel dan, kot bi mignil, kot da je trajalo eno samo urico. Prišli, odtekli in zmagali. A je slučajno kdo dvomil?

Spremljevalna ekipa se je močno potrudila, da je uspela slediti zmagovalcem. Ujeli smo jih šele na koncu, ko smo skupaj posedli na jesenskem soncu.

Čestitke vsem in hvala za dobro družbo.

Pridite lačni!

Pa smo šli tudi mi zvečer na Studenec pogledat Kekca. Predstave so popolnoma razprodane, zato načrtujejo še 7 ponovitev, tja do 1. septembra. Otroka sta uživala, tamaučka je bilo najprej celo malo strah, nazadnje pa je bil že pošteno zaspan. Kaj šele naslednji dan, ko je bilo treba v vrtec.

Voda je življenje. Kako zelo jo potrebujemo, zagotovo čutimo v teh vročinskih dneh. Zato smo še toliko bolj veseli, da smo danes, na najbolj vroč dan tega poletja, dobili vodo tudi na igrišču v Krtini. Kul!

Pa je šla, tako kot vsako leto. Prišel je čas poletnega tabora. Včasih je bila še vsa majhna in prestrašena, kaj jo čaka in kako bo preživela oddaljen tabor. Danes pa že vsa v skrbeh, ali ima s sabo dovolj zadev za animiranje najmlajših, zadnje tri dni je zbirala vse, od kartonov, do vrvic za pletenje, celo kavne filtre je šla iskati v BTC, da bodo lahko opazovali razlivanje barv, pa pravljice iz knjižnice, pa kaj vem, kaj vse še skriva.  

Želim ji lahko samo, da bo pri tem znala poskrbeti tudi zase in da se bo imela nadvse dobro.

Tik pred odhodom je še objavila svoj Blogec, na katerem namerava opisati vsa svoja potepanja, ki jih letos res ni malo. Bila je že v Španiji, pa na Hrvaškem, pa v Franciji, obeta se ji pa še posebej zanimiv konec počitnic. No, bomo videli, če bo res.

Pa jih imamo, na prvi poletni dan! Otroška igrala na igrišču v Krtini, namreč.

Veseli smo vsi, tako šolarji, ki si bodo tako zagotovo zapomnili jutrišnji zadnji šolski dan, kot ostali malo večji, ki smo z otroki postopali po vasi brez urejenih površin za igranje.

Kar ne morem verjet, kako hitro minejo tale leta. Nedavno tega je bil še v vrtcu, danes pa že na valeti. Kako lepo jih je bilo videti, vse zanosne in ponosne, kajti cel svet je pred njimi. Srečno vsem!

Kako v gozdu diši!

Po gobah in po mahu, po svežini opranega listja, po soncu in dežju, ki sta se izmenjevala v tem popoldnevu.

V družbi tabornikov vseh starosti, smo gazili po blatu, se šli prstno in palčkasto barvanje, pekli večerjo na ognju, bili umazani in sijoči od zadovoljstva.

In ko se je zvečerilo, smo odcapali do gradu, kjer smo imeli na parkingu avtomobile. Grad je sedaj postal protokolaren objekt za razna srečanja. Tako smo trčili skupaj - mi iz gozda in eleganca iz gradu.
Le kdo lahko komu zavida?

Danes smo imeli v Krtinski cerkvi koncert Komornega zbora Megaron, ki je v lanskem letu in letos prejel številne plakete, pri nas pa priredil otvoritveni koncert 7. poletnega festivala KD.

Zanimivo je, kako zelo akustična in primerna je cerkev za bogate glasove zbora, ki je znan po prepričjivih interpretacijah skladb različnih slogovnih obdobij.

Ste se že vozili z ladijco? Po Ljubljanici?

Po dolgem času sem imela priložnost občudovati Ljubjano, ki mi je v tem letnem času enkratna.

Pa še polna lepih spominov.

Danes je bil prav poseben dan. Dan, kjer ni manjkalo priložnosti za tek.

Zutraj smo se v društvu ŠD Krti združno podali na tek okoli gradiškega jezera. 21 naših članov je teklo, bilo nas je še enkrat toliko navijačev, osvojili pa smo kar 6 medalj v različnih kategorijah. Že vem, da bo tole za Krte postala prelomnica in da bomo sedaj med naše dejavnosti poleg pohodništva in nogometa uvrstili tudi tek.

Popoldan pa se je odvijal napovedani Mura Challenge. Še ena prelomnica, ki bo zelo vplivala tudi na življenje v naši družini.

Vsekakor je bil dan poln sonca, z mnogo dobre volje in z veliko prijetnih in nadvse zanimivih ljudi. 

Bila sem povabljena na zbor članov Kulturnega društva Milan Jarc. V naši krajevni skupnosti je navada, da se na vse dogodke in prireditve povabi še predstavnike sosednjih društev, kar je pravzaprav zelo lepo in prav. Tako naj bi lažje komunicirali, bili bolj povezani, glede na število prebivalcev, pa si tako ali tako vsaj polovico članov delimo.

KD Milan Jarc je poznano tudi v slovenskem prostoru, predvsem zaradi njihovega Poletnega gledališča Studenec. Vsako poletje se tu odvijajo gostujoče in domače gledališke predstave. Kmalu bodo dopolnili 60. obletnico delovanja. Čestitam. 

Preživela sem zanimiv večer v družbi z Vido Petrovčič, znano novinarko, ki jo je v Domžale povabila Cveta Zalokar Oražem. Tokrat se nam je Vida predstavila na čisto drugačni, osebni ravni. Najprej je vse presenetila s svojim popolnoma spremenjenim videzom. Izgleda mnogo mlajša in nedvomno k temu pripomore tudi njena na novo pridobljena vitkost. Menim pa, da gre pri njej za celovitejšo spremembo,  ki ji je bila omogočena z novimi okoliščinami. O svojem osebnem doživljanju preobrazbe je napisala tudi knjigo z naslovom Shujšamo skupaj, ki izide naslednji teden.

V pogovoru sem izvedela mnogo o samem novinarskem delu. Vida sedaj vodi okrogle mize in polnočni klub. Teme, ki jih obravnava zahtevajo veliko študija, ki pa ji očitno leži, saj je po študiju filozofije znanje nadgrajevala tako iz področij psihologije in ekonomije, še vedno pa izkoristi vsako priložnost za osvajanje novih področij. Vodi tudi seminarje komunikologije in zdrave prehrane.

Mene je predvsem zanimalo njeno mnenje o vlogi novinarjev v času, ko klasične medije vsebolj izpodriva splet in spletne storitve. Analize kažejo (vsaj v ZDA), da časopisi in televizije letno beležijo že 20% izpada dohodkov zaradi široko dostopnih informacije prek spleta, ki jih ne morejo več nadomestiti.

Web 2.0  in vse kar je povezano z njim – Blogi in personalizirane spletne strani (google/ig)  z novicami iz različnih virov (RSS feeds), ki so dostopne tukaj in sedaj, je resna konkurenca klasičnim novinarskim objavam. Resda lahko pogrešamo tisto pravo komentiranje političnih dogodkov, ki pa je v zadnjem času, tako pri nas, kot drugje v svetu takorekoč umaknjeno. Poročanje o dogodkih, ki to morda tudi niso, pa so prevzeli posamezniki in interesne skupnosti. Kaj torej preostane novinarjem? 

Odgovor Vide me ni presenetil. Strinja se, da to, kar se dogaja, spreminja vrednotenje novinarstva in prizanava, da se nekateri novinarji precej ustrašili nove situacije. Hkrati meni, da se v svetu pospešeno išče način, kako na novo definirati avtorske pravice. Meni, da bo moral rešitev ponuditi Google ali pa bodo posamezne države dosegle, da se zapira dostop do določenih vsebin. Poskuse v tej smeri menda izvaja tudi Nizozemska poleg vsem znane Kitajske.

Sama menim, da se to ne bo zgodilo, rešitve bodo na voljo, če ne takšne, pa drugačne, tako kot za novinrsko delo velja, da je resnica kot voda – vedno najde pot.

Danes sem se pridružila mednarodnem Pohodu za hrano, ki je bil tudi v Ljubljani.

Zdi se mi pomembno, da se o tem govori. Da lahko sami sebe vprašamo, zakaj hlepimo po vseh nepotrebnih rečeh, ki nas praviloma ne zadovoljijo ali pa je občutek izpolnjenosti kratkega roka. Živimo v obilju dobrin, naše misli pa večinoma ne sežejo čez domači prag.

Na svetu zaradi lakote vsak dan umre 25.000 ljudi, od tega vsakih pet sekund umre en otrok. 852 milijonov ljudi nima dovolj za jesti. Lakota in podhranjenost sta med tveganji, ki ogrožajo globalno zdravje na prvem mestu. In dokler so lačni na svetu, ne moremo govoriti o miru in blaginji človeštva, navsezadnje niti o lastni sreči ne.

Zato sem danes bila zraven, ker si resnično želim, da bi ta svet naredili lepši in pravičnejši. Z majhnimi koraki in z veliko dobre energije bomo hodili z roko v roki še naprej.