Sedaj se pa res že piše o tem, da ob torkih hodimo naokoli, ne glede na vreme in ostale pritikline. Da se spravimo skupaj, ponavadi ne zadošča na obeh straneh neverjetna organizacijska spretnost usklajevanja vseh torkovih taskov, ampak so zraven še nepredvidena torkova nakupovanja, varstvo za Leandra, pa obiski staršev, rojstni dnevi ravno na torek, študentsko delo, roditeljski sestanki in včasih tudi kakšen zmenek, pa prazniki in še kaj se najde.

No, včeraj smo ostali brez varstva, torku se pa vseeno nisva želela odpovedati. Pa smo se domislili, da na Šmarni gori že cel mesec nismo bili, kar pa je najpomembnejše, na Šmarno pa lahko vzameva tudi Leandra s sabo. Za obljubljen pohod z nočno lučko je bil takoj navdušen in to navdušenje ga ni minilo niti na poti na vrh.

Navzdol je pa letelo, 12 minut teka po strmini. Smo bili dol en, dva, tri. Med tekom me je prešinilo, da sem prostovoljno na rekreaciji, tamauček pa je moral z nami, kljub izjemnemu mrazu, snegu, temi.  Sebično?

Pa vendar me je potegnil v tek in skakanje čez korenine s takim navdušenjem, da lahko samo resno razmislim, kdo je koga peljal ven?!

Borških 10.000 + 2010 je bil naziv letošnjega dogodka, že tretjega po vrsti v zadnjem vikendu decembra. Če je bilo lansko leto še strašansko mrzlo, smo tokrat odnesli s čisto spodobnim vremenom za tek po 10 km progi. Tokrat se tistemu neskončno dolgemu klancu nisem pustila in tako pretekla skoraj celo progo. Prihod v cilj je vedno v veselje, tako publiki, ki nas čaka, še bolj pa nam, saj se tedaj začne tisti drugi del, ki nujno vodi k analizi celotnega leta. Zgodb, takih in drugačnih je ogromno, težko jih je vse spraviti v en sam večer.

Kar smo pričeli lani, ko nas je Rajko spretno pripeljal do tega, da smo si upali izraziti vse naše bojazni in sanje, smo tokrat s toliko večjim žarom vsi skupaj skušali razložiti, opisati, deliti. V vseh nas je toliko idej in življenja in super je, da se lahko dobimo takole skupaj in načrtujemo, planiramo, se (za)obljubljamo. Navsezadnje, vsaka vzpodbuda šteje, pa četudi dana sredi noči. Zato velika hvala Radu in Darji, da nam vse to omogočata. Še se bomo srečavali!

Takole smo se postavili pred začetkom teka okoli Škalskega jezera v Velenju. Vsi navdušeni, da smo lahko spet skupaj na stopničkah. Dati vse (štiri) od sebe in zadržati lansko častno zadnje mesto, se slišalo kot dober plan, ki pa ni bil dosežen. Letos nismo bili zadnji, čeprav sta nas močno prehiteli tudi obe ekipi Krtov, ki so iz leta v leto boljši. Bravo.

 e-kipa srčnih, foto Marjetka

Jaz pa se še vedno obnašam kot začetnik! Pa bi že lahko malce napredovala, vendar še vedno ne znam oceniti svojih zmožnosti niti se ne znam pripraviti na tekmo.

Začela sem seveda z veliko navdušenja, ki pa žal ni moglo trajati dolgo, noge so namreč bile težke in trde, kajti ponovno sem špricala ogrevanje. Raje sem klepetala in fotkala, se grela s čajem in počela druge neumnosti.

Že takoj v prvem klancu sem začutila pekočo bolečino v nogi, majhno poškodbo, ki sem jo pridelala v torek na Rožniku, ko sem ravno tako neogreta šibala v klanec. Saj ne, da ne bi mogla teči, le določeni gibi v klanec so zelo boleči. Sem zato želela nadoknaditi zamujeno navzdol, pa me je prehitela tekačica, ki sem jo uzrla samo za hip, pa je že ni bilo več. Jolanda Čeplak? Skoraj nemogoče, pa vendar je bila res ona, čeprav sedaj Batageljeva.

 predaja štafete Wegi

V cilju sem verjela sama sebi, da morda pa le ni bilo tako slabo. Še moja ura me je malo zavedla. Malo pred koncem me je počakala Katja in z mano pretekla cilj. Šele tedaj sem videla, kako hitro bi lahko tekla, tistih nekaj metrov mimo napovedovalca sva leteli kot strela, da še ni mogel izreči svojih spodbudnih gospejinih...

 Katja in tamaučka

Po uradnih rezultatih pa izvem, da sem tekla še slabše kot lani v ekipi Krtov. Kako je to mogoče? Lansko leto sem bila zagotovo kondicijsko mnogo slabše pripravljena, v cilj sem prišla z mnogo več težav, pa vendar hitreje?

Še vedno se sončim na uspehu svojih osvojenih planinskih poti in ne dojamem, da če pridem na vrh hriba peš, še ne pomeni, da lahko gor tudi pritečem. Pravzaprav je Barbara kar prelomna. Odločiti se moram za strategijo. Se še grem ali pustim vse skupaj? Zakaj po enem letu udejstvovanj na športnih, takih in drugačnih dogodkih, dosegam celo slabše rezultate? Kaj mi preostane? Morda začeti povsem na novo?

Poti nazaj pravzaprav ni. Ne gre, da bi obsedela (sama) doma. Raje se podim po gozdu, blatna in mokra. Čemu torej toliko ovir v moji glavi, da jaz pa že nisem za tek. Pravzaprav si to dopovedujem že ves čas, zato tudi takšen "uspeh". Saj dobim točno toliko, kot za to naredim.

Da pa ne bo tole zvenelo kot novoletna obljuba, preveč podobno se že sliši, bom raje s tistim: "Začnem torej jutri!"

pa še nekaj fotk

Na Sladkem Vrhu sem spoznala prav prikupno, precej udomačeno in neverjetno graciozno labodjo družino.

Občudujem jih.

in zame druga udeležba na rekreativnem teku. Tisti pridih maratonstva je le v nazivu.

Drugače pa sem zadnjič zašla na fitnes, kar v skupino za body attack sem se umestila. Jaz pa že imam formo in kondicijo, saj hodim na Cicelj, dol pa tečem. Vsake toliko. Enkrat na mesec, recimo. No, na tisti rekreaciji sem zdržala natanko 35 min, potem pa pobegnila.

Kam bi lahko pobegnila v nedeljo? Od tretjega kilometra dalje sem razmišljala o tem, da bi malce zavila vstran. Da bi se že lahko končalo in da so me že prehiteli prav vsi. Bilo je neverjetno, kako je reka tekačev ves čas napredovala mimo mene. Eni levo, drugi desno, jaz sem pa kar stala tam na sredi in se pravzaprav dogajanja niti zavedala nisem najbolj. Edino, kar se spomnim je, da sem se videla, kako zmagovalno korakam (ne tečem) do cilja. Pa moje misli še z Blejske desetke, ko sem se zarekla, da ne bom več tekla, dokler ne shujšam. Kako luštno bi bilo teči z desetimi kilami manj! Vmes sem malo sanjala oblake, pa se spet spraševala o smiselnosti trpljenja našega.

Potem pa smo šli mimo navijača s trobento na ustih in spet se je ponovila zgodba iz Velenja. Pa kdo jim da trobente, tem dedcem, če ne razumejo, da me z besedami "Dejmo guspa, dejmo. Še malo guspa!" res ne morejo vzpodbuditi. Takrat bi se pa res najraje ustavila in odvrgla vse skupaj. Pa kaj se gre? Kaj se grem jaz?

Na srečo sem cincala s hojo toliko časa, da smo medtem že prestopili do Jankoviča. To, da je stal vse ure tam na cilju se meni zdi ena tako prav lepa gesta, sedaj mi je le še bolj simpatičen. Do cilja sem prišla bez zaključka, brez šprinta, kar tako, v tisti gužvi nekje.

Pogledala sem na uro in edina tolažba mi je bila, da sem bila s časom pod uro. Vsaka čast organizatorjem, da so nam s skrajšanjem proge tako lepo popravili rezultate, kar za 10 min bolje kot lani ;)

Danes sva šla. Jaz sem tekla, on pa je kolesaril. Za skupno rekreacijo je moledoval že tri dni. Sama teka nisem zmogla ne včeraj, ne dan prej. Še danes so me noge tako bolele, da sem se v službi raje vozila z liftom, kot pa sestopala "po rakovo" s stopnice na stopnico.

Po prvem delu proge, ko ga je motil še vsak kamen in vsaka luknja, je šlo ravno prav počasi. Nato pa je začel dirjati ob Radomlji in jaz za njim in kmalu sem ugotovila, da me noge prav nič ne bolijo več.

Še bolje, tekla sem hitro kot še nikoli, tempo je moral biti fantastičen, prevozila oziroma pretekla sva vse do Močilnika in nazaj, nekje šest kilometrov in ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen. Tamauček, da si je končno upal voziti svoje kolo ali jaz, ki mi uspe teči vedno le takrat, ko le tega ne pričakujem. Bolj kot se pripravljam in načrtujem, slabši je rezultat. Kdaj torej?

Upam, da mi ne bo treba vsakič splezati ravno na Storžič, da bi potem lahko z lahkoto odtekla te pol ure naokoli. Hm. 

En tek, eno društvo, en priimek, en čip, dva tekača

Letos se zaman iščem med rezultati Blejske nočne desetke, čeprav sem bila zraven. Tudi tekla sem, le da sem že na startu, v množici, kjer smo čakali na začetek teka, opazila, da mojega čipa ni na vezalkah. Očitno se mi je odlomil in tako sem prav grdo izkoristila Aleša, da je meril najin pretečen čas. Grdo pa zato, ker je njemu kot zanalašč včeraj šlo in je tekal naprej in nazaj, me čakal in vzpodbujal, se ukvarjal z mano, kot, da sam sploh ne teče. Čas, ki je uradno pripisan njemu, dejansko pripada meni. Alešu pa le želim še mnogo takih dni.

Sama sem zmogla natanko toliko, kot sem vlagala v svojo pripravljenost. Malo. Zato spet padajo zaobljube, da se zadeve lotim bolj resno. Ko le ne bi bilo vsakič enako - jutri začnem! Danes smo imeli torto, kak dober izgovor.

Pa saj ne morem verjet. Saj je komaj eno leto naokoli.

Meni se pa zdi, kot da tečem že celo življenje. Pa saj zato gre kajne?

Kot besede moje matere, ki me je vedno vzpodbujala z "teci malo",

in sem tekala, majhna punčka s čopki in z veliko energije.

Ja, šele drugič letos sem bila na Gradiškem. Kar bi znalo biti precej porazno iz zornega kota treningov ali pa spet kar obetajoče, da sem prekinila enomesečno skrivanje pred tekaškimi copati.

Kakorkoli, bila sem tam, tekla pa tako, tako. Nekako na pol. Četrt poti sem prehodila, ker sem se v začetku zagnala, kot da obvladam tempo vsaj 6 ali manj, drugo četrtino pa sem prehodila, ker je bilo na stezi toliko ledu, da nisem tvegala kakšnega hudega padca. Kajti bila sem čisto sama, danes brez ostalih tekačev in ribičev in res sem pomislila, kdo bi me reševal, če ostanem nekje na sredi poti.

Vse dobro, pa še bolj. Saj me je preveval tisti neznansko mamljiv občutek popolne svobode, ki ga stalno iščem, negujem in tudi vedno zgubim. Do naslednjič.

še slikca, res je ledeno

Pa naj si še kdaj rečem, da nimam volje!  Morda jo resda ne znam najti vsakič znova, ampak, da sem vstala v nedeljo zjutraj pred sedmo, me je pa že moralo nekaj zelo preganjati. Zadnji dan praznikov in končno dovolj časa, da grem lahko do Gradiškega jezera. Ker smo se prejšnji dan dogovorila, da gremo ta dan še malo v hribe, sem želela izpeljati svoj načrt po svoje. Do zajtrka oziroma do ure, ko se bodo ostali prebudili, sem nameravala biti že nazaj. Ustavil me ni niti pogled na termometer, ki je kazal neverjetnih -12°C.

Pričakal me je pogled na prebujajoče se jezero. Nikjer ni bilo žive duše, le zvoki v gozdu so bili neverjetni. Še zdaleč ni bilo nobene tišine. Povsod je nekaj pokalo in šumelo.

Tekla sem s tisto lahkoto, ki mi je potrjevala pravilnost odločitve. Čisto majčkeno sem se tudi ozirala nazaj in okoli sebe, da me oblečeno kot medvedko ne bi kdo zamenjal. Sicer pa medvedje pozimi spijo svoje sanje, kajne?

En krog za prebijanje ledu v letošnjem letu je bil čisto in prav dovolj.

Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Zame je tek nekaj za sprostitev, nekaj za kondicijo, način hujšanja, način druženja in nekaj za umik /pobeg pred telefoni, ekrani in ostalimi gadgeti. Skratka, same lepe stvari, ki te lahko doletijo.

Zato s sabo ne nosim drugega kot uro štoparico, ki jo ponavadi celo pozabim prižgati. Vendar je to še najmanj. Največja težava je čas, ki si ga je potrebno vzeti. Pripravljen in odmerjen čas. Pripravljen zato, ker moram že prejšnji dan ali pa vsaj nekaj ur prej vedeti, da bom šla na tek in se najesti v neki spodobni uri za kosilo, ne pa ob 17h, ko pridem domov. Če želiva z Alešem teči skupaj, se moramo že dan prej dogovoriti z ostalimi, kdo bo doma pri tamaučku. Ker bi želela teč vsaj dvakrat na teden, sem se morala odreči tudi vadbi pilatesa, ki se je začela v zimskem času.
Glede na vse dogovorjene teke in možnost sodelovanja v E-kipi srčnih, ekipi Krtov ali koornk ekipi, mi družbe pri teku res ne manjka. Super je, ko toliko ljudi teče in prepričana sem, da je to trend zadnjega leta ali dveh, kar se je pokazalo tudi na LM. Udeležba je bila skoraj enkrat večja kot lani.
Hujšanje gre mnogo počasneje kot sem pričakovala. Čeprav se mi zdi, da se obseg pasu zmanjšuje, tehtnica niti slučajno ne kaže navzdol, kvečjemu navzgor. Tolažim se, da je to učinek zmanjševanja maščobe na račun pridobivanja mišične mase. Mišice pa so težje, kajne?
Čedalje lažje tečem in lahko pretečem 10 km, kar je razdalja iz Krtine do Domžal in nazaj. Meni se to zdi super in ne vzdihujem za več, bolje, hitreje. Čeprav bi morala kaj delati tudi na hitrejšem tempu. Naslednji tek, ki nas čaka, je štafetni Barbarin tek v Velenju, kjer se bo teklo na hitrost. Kako teči hitre zaenkrat še ne vem, po Velenju bo marsikaj drugače.

Navsezadnje pa je še en pogoj - vreme. Ne vem kaj me bolj moti, vročina ali mraz, dež me očitno ne moti, glede na izkušnje Sladkih6, pa tudi nekaj krtinskih tekov po dežju je že bilo. Kaj pa mraz? Še vedno ne vem, kako naj se oblečem, da me ne bo preveč zeblo preden se ogrejem in, da ne bo vse z mene teklo, če sem preveč oblečena. Kaj pa pljuča in vdihavanje mrzlega zraka?

Včeraj sva šla z Alešem teči, temperatura okoli nule, ravno je začelo zmrzovati. In danes sem precej polomljena in spet kratke sape. Sedaj čakam in ugotavljam, ali bom preživela brez bolniške? Po mojih prejšnjih dogmah, bi kombinacija potu, hladnega zraka in telesne izčrpanosti morala voditi direktno v posteljo. Sem tokrat močnejša? Je današnje slabše počutje tudi posledica cepljenja proti gripi dva dni nazaj? Morda pa si vse skupaj le domišljam? Vsekakor se veselim sobote in po dolgem času dnevnega teka ob jezeru. Tega ne smem zamuditi.

Še enkrat sem bom vrnila v sam kraj, ki smo ga zadnjo soboto dodobra posvojili. Čeprav tukaj nisem bila prvič, sem šele tokrat imela čas opazovati in si ustvariti neko svojo podobo kraja, ki sem ga pred tem doživljala predvsem kot Palomo, blokovsko naselje in bajer z divjimi racami.

No, v soboto je deževalo. Bolj ko sva šla na severovzhod, bolj se je nebo zapiralo in res ni nič kazalo na kakšno izboljšanje. Vedela sva, da bomo cel dan zunaj, s sabo pa nisva imela ne kapic, ne dežnika. Mene je zagrabila panika in kljub protestom Aleša sem se odločila, da se v trgovini opremim s pripomočki, kot je fen in dežnik. Iskala sem kakršenkoli trgovski center, na moje veliko presenečenje, pa sem našla le manjšo trgovino s hrano. Glede na to, da v Domžalah gradijo trgovino na trgovino, pa tudi v drugih krajih ni kaj drugače, menim, da je Sladki Vrh pravi fenomen. Pa presenečenj še kar ni bilo konca.
 
Kam potem romajo tile Sladkogorčani? Templjev potrošništva nimajo, kam torej? In tako sem ob vsakem krogu opazila kaj novega, na primer ogromni športni park s stadionom in tablo za bazen. Pa sem se spomnila na zadnji Mura Challenge, ko smo hodili po urejeni sprehajalni poti, ki jo s klopcami in ograjami vzdržuje aktivno planinsko društvo. Zraven bajerja pa imajo svoj prostor za mladino, ogromen prireditveni piknik prostor z brunarico. Povrhu vsega so povsem ob Muri, prek katere redno vozi brod. In to v današnjih časih? Ko bi si marsikateri veljak dal postaviti nov betonski most.

Ne, še ni konec. Za sobotno prireditev so nam dali v uporabo šolske prostore, ki jih očitno ne zaklepajo pred prišleki z vseh vetrov in to povsem nove šole, ki kar žari v svojih rumenih odtenkih. Še na dekliškem stranišču sem prav opazovala zanimivo prelivanje oranžne, rumene in citronsko zelene. Vse deluje precej odprto, povrhu vsega, pa imajo zraven ogromno telovadnico.

In tako sem krog za krogom ugotavljala, da so tudi bloki več ali manj vsi prenovljeni. V svežih barvah, od nežno roza, do sončno rumene in zelene. Nič ni zanemarjeno, povsod veje neka urejenost.

Hej, Sladki Vrh! Povem vam, da me očarajo planine, pa lepota gozda, nad čisto običajnim krajem pa še nisem bila navdušena. Ampak vam je uspelo tudi to. Ker kraj so ljudje in ta srčnost, ki smo jo spoznali pri Marako organizatorjih, ta je očitno tukaj doma.

In moj fen? Le kaj bi mi? Saj sploh nisem opazila, da dežuje.

Gledam rezultate teka na Sladkih 6, vidim svoje ime kar nekje na sredini, zraven pa napis 37,26 km. Tukaj nekaj definitivno ne gre skupaj, jaz vendar ne pretečem več kot 10 km! Zato tega rezultata kar ne morem posvojiti, ker ni realen. Povsod piše in se govori o teku, o pretečenih kilometrih.

In kaj sem se šla jaz? Z gojzarji in palicami sem jo mahala naokrog, kot da grem najmanj na vrh Krna. Tako sem se tudi odpravila zjutraj od doma, s tolažbo, da če mi 6 ur hoje po hribih ne predstavlja več težav, bom ugnala tudi teh 6 ur po Sladkem Vrhu. Zraven sem ves čas imela v planu odteči tudi svojih 10 km, toliko pač znese moja dosedanja najdaljša tura. Plan je bil torej 10 krogov hoje, 10 teka in ponovno 10 hoje. Tekla sem krog več od načrtovanega, hodila pa do konca merjenja časa in kar naenkrat sem imela svojih 36 krogov.

 
Pa sem spet pri svojem moralnem mačku. Kaj nisem s tem, ko sem se namerno pripravila na hojo, izigrala pravila igre? Marsikdo je dal vse od sebe in tekel, kolikor je zmogel. Zavidam piskecu na njegovem rezultatu, ker je res tekel. Meni pa preostane samo dvoje, ali se ne grem več ali pa končno počistim v svoji glavi in se že enkrat odločim, da lahko tudi sama tečem. In šele takrat, ko bom dejansko omagala pri teku, takrat si ne bom več očitala, če bom prehodila progo do konca.

Da ne bom zavajala z naslovom, čeprav se lepše sliši Ljubljanski maraton 2008, priznam svojo prvo udeležbo na najbolj množični tekaški prireditvi pri nas. Vsaj upam, da se ne motim glede udeležbe. Moja uvrstitev na 1.401 mesto zato sploh ni slaba. Sliši se pa vseeno hecno.

Priprave so bile seveda bolj kampanjske, kot pa rezultat neke vztrajnosti. Čeprav me je malce grizlo in sem vsake toliko pustila vse in šla teči, ponavadi na najbolj nenavadnih krajih in najbolj nenavadnih urah, saj sem ugotovila, da gre za nekaj več. Za tisto ukradeno urico, tisti podarjen čas, ki je lahko čisto zame, ki si ga drugače (še vedno) ne upam vzeti. Ta teden je bil še posebej naporen in stresen. Po četrtku sem imela eno samo željo. Se dovolj naspati in vsaj toliko zbistriti glavo, da bom lahko tekla neobremenjena. Nazadnje mi je to tudi prav zares uspelo. Malo je pomagal petkov nočni sprehod po Ljubljani, še bolj pa sobota, ki sem jo končno lahko preživela samo doma. Kakšno razkošje!

Seveda sta že na začetku vse zakuhali in pripravili teren dve ekipi. Prva je zagotovo ekipa ŠD Krti, katera je že toliko moja, da z njimi hodim vsepovsod. Ponavadi s fotoaparatom v roki, spodbujam, navijam. Druga pa je E-kipa Srčnih, ki je naju z Alešem pripravila do teka. Brez teh ekip verjetno tudi mojega teka nikoli ne bi bilo. Na moje veliko veselje pa tečeta sedaj tudi še Darja in Marjetka. Tako smo se danes skupaj postavile na štart.

Hvala Radu za fotke. Malce osamljen je čakal na štart 21-tke, je pa zato navijal do zadnje minute, pa še pretekel z zavidljivim časom. Ko sem doma gledala traso na karti, nisem mogla verjet, da gre za razdaljo samo 10km. Saj na tako progo ne bi šla niti peš, ponavadi smo se vozili z busom, sedaj je avto obvezen. Upam samo, da smo danes spoznali, kako enostavno je priti iz centra tudi malce ven, kar tako, da vzameš pot pod noge in greš.

Pa je bilo vseeno tudi malo naporno. Imela sem srečo in res se lahko zahvalim Stanetu, ki se je letos odločil za občutno počasnejši tempo in celo progo tekel z mano. Mu je manjkal pravi izziv. Brez stave se še Stane ne obuje. Meni je pa pomagal, da sem tiste krizne kilometre okoli polovice poti pretekla. Ne ravno s stisnjenimi zobmi, bolj na kratko sapo. Potem se je odprlo tudi meni in sva tekla kar solidno do konca. Sledilo je le še zmagoslavno vzdušje, ki smo ga užili kar se je dalo. Trepljanje in pa razvajanje, na koncu še s skupinskim kosilom.

In kako naj rečem, da mi je bilo hudo, ko pa ni in ko komaj čakam, da grem naslednje leto ponovno.

Bliža se veliki maraton, odštevamo le še nekaj dni do dogodka in med tekači se že kaže neka nestrpnost.  Čedalje pogosteje se tudi sama odpravljam na tek. Čeprav se še vedno težko odpravim in je na začetku še vedno hudo in mi neprestano zmanjkuje časa, je občutek, ko uspem premagat zastavljenjo progo, neizmeren. Glede na vsa moja potepanja v zadnjem mesecu, sem morala tekaško opremo nositi kar s sabo in mi nikakor ni žal, saj še vedno raje vstajam zgodaj in imam tisto jutranjo urico res zase.

Sobota, pred dvema tednoma, tek ob obali v Cervii. Kilometri mivkaste plaže, školjke, sonce je ravno pokukalo iz morja. Jutranji čistilci na plaži so me radovedno ogledovali. Nikjer nobenega tekača, le nekaj sprehajalcev v bundah.

Sobota, teden dni nazaj, tek ob reki Temzi. Jutro je bilo sveže in nadvse sončno. Tečem po kolesarski stezi, pot me pripelje na most, odkoder vidim mesto, ki se ravno prebuja.  Srečam dva tekača, ki veselo klepetata in odbrzita dalje.

Sobota, dober teden dni pred ljubljanskim maratonom. Tečem krtinski krog ob Rači, danes je bilo preveč megleno za običajen krog na Gradiškem jezeru. Vendar vem, kako je lepo, ko se dvignejo meglice. Prvič pretečem 6 km pod 40 min in sem vsa vesela.

Seveda ne grem na maraton, niti na polmaraton ne, tekla bom na rekreativnem teku, saj za to gre. Te moje jutranje urice so najlepša rekreacija, ki sem jo kdaj imela. 

Tole je bil vikend, ko ne vem, ali smo bolj športali ali bolj žurali. Analizo današnjega dogajanja v Krtini bom raje pustila Piskecu v veselje.

Vsekakor pa sem včeraj (skoraj) pretekla Borških 10000. Skoraj zato, ker sem del tistega dolgega klanca raje prehodila, kot pa spustila dušo navkreb. Po priznanju sodeč, pa sem opravila odlično. Bila sem celo prva v svoji kategoriji.

Čestitam! Najprej organizatorjema, ki sta spet pripravila dovršen dogodek. Nato sotekmovalcem, ki so vztrajali do konca. In sebi, ker sem končno spoznala, da nisem niti slučajno še pripravljena na kakšen resni tekaški dogodek.

Pa sem si spet zastavila izjemne cilje; več bo treba vadit, dlje teči in ne obupat po pol ure, predvsem pa je treba shujšat. Začnem jutri.

Jutri?!

Pa sem končno spet doma. Veliko (slikovnega) materiala imam, za kar nekaj časa bom zadoščalo.

No, na tole sem najbolj ponosna:

Ker:
- je bilo potrebno ob 5h vstati,
- se potiho preobleči,
- preteči nekaj km do razgledne točke,
- počakati na sončni vzhod,
- rešiti težave s fotoaparatom,
- priti na zajtrk, kot da se nič ni zgodilo.

Tako je, danes ne delam nič več. Je čisto pravi dan za počitek. Še tamauček zbolel in sem ostala doma, tudi sama na robu z vročino. Zato ni (še) fotk niti poročila o Krtinskem izzvu.

Pa saj se že poznam. Bolj ko se zavzamem za kakšno stvar in Krtinski izziv je že bil pravi tak dogodek, višje ko sežem, bolj me zadane. Včeraj bi lahko šla na Triglav, danes ne bi zmogla niti Krtinskega hriba.

Še dan, dva, pa bom spet vsa v pričakovanjih - novim izzivom naproti.

Prvega ne pozabiš nikoli. Najbrž to velja tudi za prvih 10 km, ki sem jih pretekla včeraj.

Kljub mojemu tarnanju dva dni prej, težav namreč še zdaleč ni bilo konec. Na palec me je še pičila čebela, da mi je lepo zatekel, potem sem s šepanjem prislužila žulj, tako, da sem še v petek bila prepričana, da je zame Blejska 10ka priložnost zamujena.

Še dobro, da je vsako jutro nov dan. V sobotno jutro sem se zbudila kot prerojena. Na kašelj sem že pozabila, noga me ni bolela, palec je uplahnil, žulj je dobil svoj obliž, nivo adrenalina je opravil svoje in že doma sem vedela, da sem pripravljena.

Skupina ŠD Krtov se je zbrala kar na Bledu. Trem, ki so odpovedali zadnji hip, je lahko samo žal. Organizacija dogodka je bila res vrhunska. Vse pohvale organizatorjem, za vse je bilo poskrbljeno, pot je bila osvetljena, prijazni redarji so nas bodrili in čuvali ves čas, za prijave je bilo dovolj prostora in osebja, poskrbeli so za najmlajše in malo starejše. Pa kremšnite za vse! Nasploh je bil celoten prostor prežet s pozitivno energijo.

Trije tekači Ekipe srčnih smo štartali skupaj. Seveda je dr.Wega odbrzel naprej, njemu je tole že druga Blejska, midve z Darjo pa sva se borili skupaj. In zmagali! Vsaka zase, kajti to, da sva bili tam in prišli naokoli s čisto solidnim časom 1 uro in 9 min je že skoraj tako kot v pravljici. Pa naj še kdo reče, da ne verjame v pravljice!

Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?