Tole je bil vikend, ko ne vem, ali smo bolj športali ali bolj žurali. Analizo današnjega dogajanja v Krtini bom raje pustila Piskecu v veselje.

Vsekakor pa sem včeraj (skoraj) pretekla Borških 10000. Skoraj zato, ker sem del tistega dolgega klanca raje prehodila, kot pa spustila dušo navkreb. Po priznanju sodeč, pa sem opravila odlično. Bila sem celo prva v svoji kategoriji.

Čestitam! Najprej organizatorjema, ki sta spet pripravila dovršen dogodek. Nato sotekmovalcem, ki so vztrajali do konca. In sebi, ker sem končno spoznala, da nisem niti slučajno še pripravljena na kakšen resni tekaški dogodek.

Pa sem si spet zastavila izjemne cilje; več bo treba vadit, dlje teči in ne obupat po pol ure, predvsem pa je treba shujšat. Začnem jutri.

Jutri?!

Pa sem končno spet doma. Veliko (slikovnega) materiala imam, za kar nekaj časa bom zadoščalo.

No, na tole sem najbolj ponosna:

Ker:
- je bilo potrebno ob 5h vstati,
- se potiho preobleči,
- preteči nekaj km do razgledne točke,
- počakati na sončni vzhod,
- rešiti težave s fotoaparatom,
- priti na zajtrk, kot da se nič ni zgodilo.

Tako je, danes ne delam nič več. Je čisto pravi dan za počitek. Še tamauček zbolel in sem ostala doma, tudi sama na robu z vročino. Zato ni (še) fotk niti poročila o Krtinskem izzvu.

Pa saj se že poznam. Bolj ko se zavzamem za kakšno stvar in Krtinski izziv je že bil pravi tak dogodek, višje ko sežem, bolj me zadane. Včeraj bi lahko šla na Triglav, danes ne bi zmogla niti Krtinskega hriba.

Še dan, dva, pa bom spet vsa v pričakovanjih - novim izzivom naproti.

Prvega ne pozabiš nikoli. Najbrž to velja tudi za prvih 10 km, ki sem jih pretekla včeraj.

Kljub mojemu tarnanju dva dni prej, težav namreč še zdaleč ni bilo konec. Na palec me je še pičila čebela, da mi je lepo zatekel, potem sem s šepanjem prislužila žulj, tako, da sem še v petek bila prepričana, da je zame Blejska 10ka priložnost zamujena.

Še dobro, da je vsako jutro nov dan. V sobotno jutro sem se zbudila kot prerojena. Na kašelj sem že pozabila, noga me ni bolela, palec je uplahnil, žulj je dobil svoj obliž, nivo adrenalina je opravil svoje in že doma sem vedela, da sem pripravljena.

Skupina ŠD Krtov se je zbrala kar na Bledu. Trem, ki so odpovedali zadnji hip, je lahko samo žal. Organizacija dogodka je bila res vrhunska. Vse pohvale organizatorjem, za vse je bilo poskrbljeno, pot je bila osvetljena, prijazni redarji so nas bodrili in čuvali ves čas, za prijave je bilo dovolj prostora in osebja, poskrbeli so za najmlajše in malo starejše. Pa kremšnite za vse! Nasploh je bil celoten prostor prežet s pozitivno energijo.

Trije tekači Ekipe srčnih smo štartali skupaj. Seveda je dr.Wega odbrzel naprej, njemu je tole že druga Blejska, midve z Darjo pa sva se borili skupaj. In zmagali! Vsaka zase, kajti to, da sva bili tam in prišli naokoli s čisto solidnim časom 1 uro in 9 min je že skoraj tako kot v pravljici. Pa naj še kdo reče, da ne verjame v pravljice!

Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?