Odkar kokodajsam na koornku, kar zanemarjam še blog. Sicer pa itak nimam časa.

Danes sem spet vstala ob 5h, da lahko: kofetkam, pečem pecivo, sesam, pomivam kopalnico, obiščem mehanika za avto, kuham kosilo, selim dnevno sobo, pucam pixno, preganjam otroke od igerc, imam obisk, obešam perilo, pomivam kopalnico (drugo), delam solato za piknik, perem perilo, kofetkam, berem bloge, se urežem na super necvetoči travi,

pa saj je sobota in ravno čas za kosilo.

Če verjamem spominu, je jezero tam spredaj. Danes se ne vidi nič, sopara je neznosna.
20,8 stopinj, 90% vlage, 1006.8 pada.

Tečem okoli Gradiškega. Medtem me premami vonj po gobah. Zavijem v gozd, kjer me dobršen del spremlja mlad srnjaček. Sploh se me ne bolji. Naberem nekaj lisičK in tik pred dežjem pribežim domov na zajtrk.

Od nekdaj si želim imeli dolgodlako belo mačko. Da jo še vedno nimam, je vzrok v številnih rodovih muc, ki se same pojavljajo na našem vrtu in jih potem posvojimo. Nekatere ostanejo le zelo kratek čas, nekatere pa malce dlje.

Še vedno pa pogledujem za belimi mucki. Prejšnji teden sem spoznala ljubko muco, ki je na svojo srečo že našla nov mačji dom. Na srečo pravim zato, ker se je bila izgubila, najbrž tudi zato, ker je gluha. Da je ta lastnost zelo izrazita pri belih mucah, da misliti že podatek, da vrne google iskalnik po slovenskih straneh s frazo "gluha bela muca" kar 840 zadetkov!

albinčki

Bele muce, posebno v kombinaciji z modrimi očmi, v večini primerov niso bele zaradi bele dlake, ampak imajo gensko napako oziroma so albini (nimajo barvnega pigmenta). Žal se v tej kombinaciji pojavlja tudi gluhost, včasih pa tudi slepota.  So pa še posebej cotkane!

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!

Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Danes so me ponovno fascinirala polja oljčne repice. Toliko sonca!  Najlepše je, da so polja še kako živa, toliko čebel še nisem videla, kot bi imel vsak cvet svojo. Enkratno.

Pa tudi drugače je bil danes en tak sončkasto sončen dan.

________________________

epilog (spletno Delo 11.5.208)

Kot so sporočili iz Čebelarske zveze Slovenije, naj bi na nekaj kvadratnih kilometrih v okolici Domžal pomrlo sedem odstotkov čebeljih družin, čebelarji pa sumijo, da se je to zgodilo zaradi škropljenja oljne ogrščice.

________________________

Zunaj smo od jutra do večera. Sonce, voda, vročina in mraz. Skoraj tako kot na morju, le da se kopamo v potu in dežju, zjutraj pa nas čaka hladna meglica in spimo še vedno doma.

Okolica naše hiše doživlja te dni pravo lepotno preobrazbo.

Prej:

Potem:

Saj je dober občutek, ko se takole lotiš pomladno pospravljati naokoli. Smo predolgo odlašali, sedaj pa želimo nadoknaditi vse naenkrat. Pa ne gre. Kakor je videti, nikoli ne bo zmanjkalo. Pa še tu kak robnik, pa tamle malo zemlje, pa semle pesek, pa deska manjka, tukaj malo pobarvati ... Saj bo mimo, samo, da prazniki minejo, pa bo spet vse po starem.

Včeraj sem bila v prenovljenem merkatorju, kamor sem, priznam, zašla iz radovednosti. Zanimalo me je, kako se bom znašla na novih blagajnah, o katerih je že bilo nekaj pisanja tudi tule naokoli.

Ne mislim delati reklame, pa vendar menim, da nekateri res znajo. Postaviti gurmanske kotičke, odrediti večino prostora stvarem, ki jih dejansko ne potrebuješ, pa so tako mamljivo razstavljene, da kar ne moreš mimo, brez, da si ne bi zaželel nekaj lepega. Tiste res nujne artikle za življenje najdeš najkasneje. Vsekakor za trgovce dobro premišljena poteza, ki jo pri najdražjem sosedu očitno obvladajo do potankosti.

Torej, blagajne. Seveda lahko še vedno izbiraš med klasično ali pa se usmeriš na štiri samopostrežne - avtomatske - blagajne in se preleviš v blagajničarko. Sama sem lep čas vrtela vsak izdelek v roki, da sem našla mesto s črtno kodo, nato pa mi je (ženski) glas iz avtomata še prebral ceno artikla. In nikoli ni pozabil zdrdrati navodilo, naj artikel pospravim v vrečko in nadaljujem s postopkom.

Najprej sem želela delati po svoje, predvsem me je motila obvezna uporaba vrečk, nazadnje sem ugotovila, da izdelke v vrečkah očitno tehtajo, saj si ne znam razložiti drugače, zakaj sicer tako strikten vrstni red postopka. Odčrtaj, položi v vrečko, nadaljuj....

Seveda, nikakor ne gre gladko, zato se okoli štirih avtomatskih blagajn suka ena blagajničarka (ki ima ves čas polne roke dela), da uči in popravlja napake za takimi, kot sem sama. Ki želijo najprej zamenjati vrečko, nato ne najdejo kode, ne znam najti prave reže za kartico etc... Vsekakor me je izkušnja precej zabavala. Prepričana sem, da bomo vsi, prej kot slej, raje uporabljali tovrstne avtomate, saj jih bodo nedvomno še izboljševali, ljudje pa tudi potrebujemo svoj čas, da se navadimo sprememb. Predvsem nam ne bo potrebno ponovno zlagati stvari ven iz vozička. Dovolj bi bilo, če bi bili čitalci vgrajeni v sam voziček, ki bi tako takoj sešteval in beležil nakupe.

Zadeva me močno spominja na uvajanje elektronskega bančništva, ko smo, namesto v vrsti za bančnim okencem, sami pričeli doma prepisovati polja iz položnic. Nekaterim je to še danes odveč, večina pa se nas strinja, da je naš čas predragocen za čakanja v vrstah. Zakaj sploh prepisovanje, zakaj pošiljamo (papirne) plačilne naloge, da jih potem pretipkamo nazaj v elektronsko obliko? Povsod je še dovolj prostora za izboljšave in uvajanje sprememb. Kaj pa bankomati? Po 20 letih uporabe in razširjenosti, postane cela panika, če bankomati kdaj ne delujejo več.  Ob uvajanju so bili to stroji, ki so strašili ljudi, niso jim zaupali, predvsem pa so bili nekateri prepričani, da je zadaj skrit človek, ki podaja ustrezne bankovce skozi režo. (Tole še smešno ni več.)

Večino pametnih naprav so ljudje izumili zato, da bi nam bilo življenje lažje. Pa je res tako?

Naš dom je prepreden z avtomatizacijo. Nekaj kilometrov kablov in mašinerije, ki ves čas nekaj meri in izračunava. Pa mi pravzaprav prav nič ne koristi, ko se zbudim v hladno jutro in ugotovim, da je ponovno zmanjkalo nafte! Takrat mi vsa avtomatizacija ne koristi prav nič in lahko le počakam možaka s tovornjakom, da se pripelje od kdo ve kje in kdo ve kdaj.

petek
ob 13:00; moja  sodelavka ima poslovilno zabavo.  Pridejo skoraj vsi s katerimi smo sodelovali. Obljube, da se še srečamo. Pa vendar vemo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej.
ob 16:00; pridirjava domov, potrebno se je pripraviti in obleči za naše srečanje
ob 16:30; na dvorišču je polno delavcev, naša garaža dobiva novo obleko

ob 17:00; Aleš odhiti naprej, jaz čakam hruško z betonom
ob 17:30; pobiram Tadejo, ki je medtem pri tabornikih
ob 18:00; vse je pripravljeno, čakamo Krte
ob 19:00; občni zbor je v polnem teku, zbere se nas 59 članov

ob 19:30; Mitja kliče; ne ve kje so ostali šahisti, klicarim še jaz
ob 21:30 S Tanjo greva obiskat Darjo in Marka v gornje nadstropje. Mark je trenutno najmlajši Krtek, star komaj 3 mesece.
ob 23:00 po večerji jih večina odide
sobota
ob 01:00 odidemo še zadnji
ob 6:30 dobim obisk, Andrej se oglasi na poti iz Brnika, Nataša je ravno odletela v ZDA
ob 7:30 hitim v Zoro po novo kritino
ob 9:00 delo na garaži se nadaljuje
ob 10:00 srečanje sosedov, gremo na pijačo
ob 12:00 končno posesam in malo pospravim po hiši, Aleš je zadolžen za kosilo
ob 14:00 naša garaža ima novo streho

in nove temelje.


Zakaj dan nima 25 ur?

Odpiram sezono. Tule je prva skledica svežih vitaminov. Obožujem regrat.

Ste vedeli, da so vsi deli regrata užitni, jemo ga lahko celo leto in da je umeščen med zdravilne rastline? Obstaja 40 vrst regrata in 60 podvrst. Zanimivo, da za solato ponavadi nabiram le določene vrste, nekaterim pa se izogibam, pa še sama ne vem zakaj.

Naj bo danes tak miren dan, užijte ga, imejte sonce v sebi.

Nekaj je na tem, da nas voda tako nezadržno privlači. Nas še vedno in čedalj bolj vleče h Gradiškemu jezeru. Tako sem tudi danes s tamaučkoma uživala v januarskem soncu.

Ob takšnih dneh še snega ne pogrešam več.

Čas roditeljskih sestankov je precej stresen čas. Ta teden imam kar dva. Kljub temu, da sem se enkrat, ko sta bila še v osnovni šoli zarekla, da na sestanke take sorte v šolo ne pojdem več, se vsake toliko le premislim, prebijem najmanj dve uri ob poslušanju učnih programov in diagramov uspeha celotnega razreda in nato vedno znova razočarana zapustim šolska poslopja.
Na sestanke hodim predvsem zaradi mojih otrok samih. Čeprav jima zaupam in vem, da mi povesta kaj se dogaja, bi mojo navidezno brezbrižnost do skupinskih seans utegnila razumeti narobe. Če pomislim, moji starši nikoli niso prestopili praga srednje šole. Bi bilo kaj drugače, če bi? Moja srednja šola je bila zame skoraj najtežavnejše obdobje. Ker sem se morala sama dokopati do novih spoznanj, o katerih v rani mladosti nisem niti slišala, kaj šele doživela. O razdelitvi družbe na sloje, o VIPih takšnih in drugačnih, o primernosti in neprimernosti določenih ljudi. Več ali manj sama razočaranja in takrat sem vedela, da mi moja starša pri tem ne bi (z)mogla pomagati in sem njuno odsotnost celo odobravala.
Kaj pa dandanes? Mislim, da je drugače. Da sta sposobna sprejemati svet z drugačnimi očmi, kot sem bila sama. In da sta sposobna sprejemati tudi drugačnost in se celo zavzemati za pravičnost.
In zakaj govorim o stresu? Kljub temu, da sem bila nekoč tudi v svetu staršev, še vedno skušam vsaj razumeti svet šolnikov. Verjamem, da je njihovo delo drugačno in naporno, pa vendar imam še vedno občutek, da stojimo vsak na svojem bregu. In počutim se kot šolarka, ki ni naredila svoje domače naloge.

Mi pa danes spet takole doma.

Ni mi žal nobenega centa za drva. Juhej Menina!

Ta teden, ko sem tudi dopoldan doma, lahko opazujem, kako cel dan vse vrvi od življenja na naši vasi. Pa saj so vsi doma! Dejansko vidim, da smo mi, ki prihajamo nekje ob 17h v veliki manjšini.
Veliko je mladih mamic in varušk, ki svoje sončke vozijo naokoli.
Nekaj imamo tudi kmetij, ki imajo že tradicionalen urnik in verjamem, da tudi ogromno dela.

Če si doma, greš tudi v domačo trgovino, ki je sredi vasi, pri tem srečaš večino sosedov. Resda so to starejši, ki so že upokojeni in čuvajo vnuke, hodijo po njih v šolo, ki je na robu vasi ali pa jih tja vozijo na igrišče.
Najbolj pa me čudi povsem polno parkirišče pri gostilni. Ugotavljam, da anti kadilski zakon ni prav nič zmanjšal prometa. Imamo kar nekaj podjetnikov v vasi in okolici, ki se prevažajo z obveznim Audijem in očitno zjutraj tudi zavijejo na  kavico, kasneje pa na malico.

Menim, da se za prihodnost naše vasi ni bati. Ogromno nas je novih priseljencev,  še več je novih otrok.

Pri nas izganjamo hudiča vsak na svoj način.
Kakor sem včeraj podlegla najhujšemu nahodu v tem letu, med smrkanjem, kašljanjem in kihanjem, komaj menjavam sveže robčke pred oteklim nosom, se smilim sama sebi in sem nasploh vsa uboga.
V takih dneh pričnem s svojim čaranjem. Za večerjo si pripravim res izdatno količino česna, ki ga vmešam med tuno, zraven dodam še konkreten kozarec najbolj črnega vina, povrhu pripravim termofor in skupaj z Njim zavijem pod odejico.

Ponavadi se zbudim kot prerojena. Če ne gre od prve, pa postopek ponovim.

Sredi septembra se spomnim, da je že čas za kuhanje letne zaloge marmelade. Na to me spomnijo predvsem prvi šolski dnevi, saj je recept za marmelado prinesla domov Tadeja, ko so nekoč pri gospodinjstvu v šoli kuhali marmelado. Recept je tako preprost, učinek pa tako fantastičen, da sedaj to ponavljamo vsak september znova. Ker imam od doma v spominu, da je kuhanje marmelade nekaj strašansko kompliciranega in časovno potratnega, z veseljem sporočam, da gre tudi drugače!
Če se bo še komu zaluštalo sladke, lepe, rdeče marmelade, lahko naredi tudi takole:

Količina je seveda prilagojena na našo familijo, za 26 kozarcev, seveda pa gre tudi z manj sadja. Kupim torej 8 kg zrelih sliv in 2 kg kislih jabolk, odstranim koščice, jabolka olupim in maso kuham približno eno uro, da se zmehča. Sledi prva hitrostna bližnjica; vzamem namreč palični mešalnik in sadje previdno zmiksam, tako, da vseeno pustim nekaj koščkov sadja. Dodam mleti cimet. Razdelim v več posod (ker nimam večjega lonca) in pričnem z drugo hitrostno bližnjico. Počasi vmešam želirni sladkor, na mojo količino sadja sem ga porabila 4kg. Preden končam, vlijem še (poljubno) količino ruma. In to je to! Marmelado z zajemalko pretočim v kozarčke in jih še vroče zaprem. Pa dober tek!

Še nekaj prektičnih nasvetov (le kdo se od prve tega drži?)

- slive naj bodo res zrele, saj drugače ne dajo tiste intenzivne rdeče vijolične barve
- tudi jabolka imajo po mojem še največ zaslug za barvo, saj jo spremenijo v jagodno rdečo (njami)
- za kuhanje marmelade vedno vzemi novo kuhalnico (nasvet babic, ne me vprašat zakaj)
- pri miksanju ne bodi najbolj natančen, ker je marmelada s koščki sadja bolj zanimiva
- postopek prični s pomivanjem kozarcev, da bodo po končanem kuhanju že oprani in suhi
- marmelado namreč vlivaj v kozrace čim bolj vročo
- po vlivanju marmelade dobro obriši rob kozarca, sicer vakuuma ne bo, marmelada pa se ne bo obdržala

Prejšnji teden so se vaščani pogovarjali o neverjetni količini gob, ki je v gozdovih tule naokrog. V košarah naj bi jih nosili domov. Sama žal vse dni nisem utegnila priti do gozda, danes pa sem pogumno zakoračila na območje medveda, oborožena z nožem in veliko košaro. 

Po slabi uri hoje, ko je moja košara popolnoma samevala, sem se začela spraševati, kje so vse tiste gobe, ki so se drugim nastavljale pred noge. Ko sem ravno že obupala, sem ga le zagledala. Velikana, postavnega in čvrstega. In ko sem ugotovila, da sta pravzaprav celo dva, sem skoraj zaplesala bojni ples radosti nad ulovom. Samo to sem potrebovala in moja pot je bila v celoti poplačana.

Saj ne, da se štejem med gobarje. Poznam in nabiram natanko šest vrst gob. Jurčke (v barvah vseh letnih časov), lisičke, golobičke, turke, brezovčke in marele, le teh pa je ponavadi zelo malo. Je pa v izobilju vseh ostalih, katerim ne poznam imena niti užitnosti.

Lahko pa Vi poveste, katere od teh gob poznate in ali so užitne:

1.  2.

3.  4.

5.  6.

7.  8.

9.  10.

Tistemu, ki doseže največje število pravilnih odgovorov ponujam nagrado. Ker bom enkrat mesečno pripravljala takšne tematske uganke, bo zmagovalec kot Frik meseca objavljen na Blog'oHani  (po želji s povezavo na njegovo spletno stran).

Vsak maček v okolici ve, da je veliki velik gospodar svojega ozemlja, le Loretta nima še nobenega strahu.

Večjega mačkona še nismo videli, saj meri zagotovo meter in več. Kadar nas ni doma, si prisvoji blazine in spi ponavadi kar pred vrati.

Ko se je pripravljalo k neurju, so bile barve na nebu tako zelo intenzivno kontrastne, da me je čisto prevzelo.

Pa se je na srečo vse skupaj prav lepo razpršilo in izginilo z obzorja.

Ponavadi moje telo ve več od mene. Tako mi odpove poslušnost v dneh, kot je današnji. Že zbudila sem se težko, sobotni obisk tržnice mi je predstavljal nepremagljivo breme, hiša se je morala sama pospravit, kosila ni bilo, čas pa je tekel mimo mene.

Po vseh polnih dnevih, ko sem tu in tam, in povsod, vsake toliko časa tudi padem dol. In jutri nas čaka celodnevni pohod, jaz pa bi se najraje zvila v klopčič, kot naša mala muca in spala na kavču cel ljubi dan.

Še dobro, da je jutri nov dan.

Danes je bil en tak lep dan, ko je bilo vsega ravno prav.

Zanimiv je učinek sveže barve na steni, za katero sem se še dan prej spraševala, ali jo je sploh potrebno barvati. In ko prvič potegneš z valjčkom po steni, je odgovor zelo jasen. Kakšna razlika! In ko začnem, kar ne morem odnehati, saj imamo sten na pretek. In tako belim in barvam že drugi teden. Seveda ne počnem tega vsak dan, ampak lepo v "prostem času". Pravzaprav mi je barvanje v užitek, nikakor pa ne uživam v pripravi prostorov. Ko bi mi nekdo vse oblepil s trakom, pogrnil časopis, prinesel barve, čopiče, posodice in pripravil metlo, našel prave rokavice, sestavil lestev, potem bi, kot veliki mojster, lahko barvala ure in ure.

Tako pa je potrebno za sabo še vse pospraviti, takoj pobrisati s krpo vse pobegle packarije, pobrisati svoje in svojih otrok stopinje po hiši, oprati čopiče, zdrgniti obleko in jo dati takoj v pranje, da o sesanju ne govorim. In ker imam dnevno za vse skupaj največ dve uri časa, lahko učinkovito barvam morda pol ure?

In zakaj tega ne prepustim moškemu? Ker sem prepričana, da bi si vzel samo tiste pol ure, ko dejansko nekaj ustvarjaš, vse ostale drobnarije pa itak niso delo velikih mojstrov.

Vanilijev sladoled z borovnicami. Je še kaj bolj slastnega? Je pa potrebno prej malo potrpljenja pri nabiranju.

Pa sva bili s Tady ponovno v gozdu. V naši malo širši okolici je toooliko borovnic, da bi bilo res grdo, če jih ne bi nabrali vsaj za sladkanje. Pa tudi borovničk za zimski čas se nihče ne brani.



Tole tablo pa sem ji pokazala šele, ko sva odhajali. Pa se ni pretirano vznemirjala. Medvedov se ne boji, ko pa vidi gosenico, pa cvili. Kdo bi to razumel?

Včeraj smo zaorali. No, ne čisto dobesedno. Smo pa kopali in urejali igrišče za odbojko v Krtini. Dogovorjeni smo bili ob 19h, pa je še rahlo deževalo. Čez 15 minut se je razjasnilo, čez pol ure nas je bilo pet na igrišču, čez eno uro pa že dvajset. Fantje so lopatali mivko, ki je občutno mehkejša od zemlje na vrtu, napeli mrežo in trakove, punce pa grablje v roke in je bilo.

Igrišče v Krtini čaka na igralce, seveda pa smo hiteli s pripravami zaradi napovedanega turnirja, ki bo v nedeljo. Zvečer smo imeli še redni sestanek društva, dogovorili smo se za vse aktivnosti čez poletje, zraven malo praznovali rojstni dan in prišli domov enkrat zgodaj danes.

In to je šele uvertura v tem tednu, ko imam čisto vsak dan eno srečanje. Danes še s KS, jutri imajo zaključek taborniki, v soboto srečanje vremenarjev, v nedeljo pa turnir.

Blog pa trpi.

Vsake toliko in zadnje čase čedalje pogosteje, me zgrabi čuden nemir. Moji nevrončki začno hitreje poskakovati, njim pa želi slediti tudi telo. Kaj se dogaja? Nekaj me čedalje bolj vleče v gibanje, ki bi nadomestilo ponavljajoče sedenje ob računalniku, sedenje ob kavici, sedenje ob knjigi, sedenje na sestankih, sedenje v avtu, sedenje na terasi.

Čeprav sem vsak dan utrujena do konca ali pa ravno zato, mi manjka resnično gibanje, ki bi mi nadomestilo ali olajšalo siceršnje rutinske opravke. In prihod poletja, z vsem kar odkriva in prikaže, je tudi eden izmed močnih motivacijskih dejavnikov.

Moja vrtavka išče, pa še vedno ne najde, kaj bil lahko stlačila v svoj urnik.

Telovadba ima tak šolski prizven, večkrat je bila kot predmet prisila, ker je bila na urniku vedno ob napačnem času. Rekreacija je zame organizirana dejavnost za množico, fitnes, pilates, same notranje aktivnosti. Tek? Sem poizkusila pa ne zmorem šprintat 10 minut skupaj, počasi pa ne znam teč in potem mi zadeva ni všeč. Kolo? Na kolesu imam otroški sedež (spredaj) in se voziti s praznim po klancih ne gre, ker me ovira. Vožnja s tamaučkom je pa itak samo izlet s kontrolirano hitrostjo. Tenis? Potrebujem soigralca, pa še drago bo. Badminton? Kdo bo z mano igral ob 5:30 zjutraj? Takrat namreč vidim edini čas, ki bi ga lahko namenila za tovrstno dejavnost. Namesto jutranje kave, takoj v superge in gremo. Samo kam, s čim in kako? Zbiram predloge in ne garantiram, da ne bom nanje pribila sto opravičljivih razlogov proti, kot so zgornji.

In vendar se vrti.

Pa je le obrodilo sadove tudi naše delo na vrtu. Kako se razveselim vsakega novega cveta. Čeprav je samo drobnjak ali pa drobne dišeče jagode.

 In pa vrtnice, cvetoča zapuščina moje matere.

Namesto, da se ob 16h delo konča, se ponavadi delo šele prične.

Danes sem že med vožnjo domov klicala naokoli; se dogovorila za ceno avtobusa za naš naslednji pohod, klicala novega mizarja, ker dogovorjenega nikakor ne dočakamo, klicala kolega za četrtkov jutranji sestanek na igrišču.

Doma sem začela po vrsti odmetavati nabrane obveznosti:
-najprej  sem po telefonu podaljšala termin v knjižnici, ker sem ugotovila, da tamauček še ni prebral polovico knjig,
-čevlje tamalim gremo kupovati jutri, ker že moramo v mesto zaradi ortodonta,
-v četrtek imamo dermatologa in nato hitim nazaj na sestanek sveta KS s krajani.

Danes zvečer smo zmenjeni, da na igrišču pri šoli popravimo ograjo.

In zraven tega se skušam vzdržati kajenja. Kajti vsako leto isto. Na morju poskrbim, da se lahko doma odvajam in potem grem čez natanko 6 tednov spet na morje.

In tavelika me seznanja s svojimi spoznanji, da itak stalno živi v stresu. Bi ji želela reči, da bo sčasoma bolje. Pa ne upam.