Obožujem poletja. Ker poletja imajo vse te lepe, dolge, sončne dni. Ko se dan nepričakovano lahko še malo podaljša, ko sem lahko še zunaj, čeprav je za mano služben dan.

Tako smo naredili pohod na Cicelj. Edini preostanek še neprehojene Moravške poti. Le, da smo jo mahnili kar vsi trije in da se nam ni nikamor mudilo. Pot iz Tuštanja pa je strma in sladka. Toliko neobranih robid nas je čakalo, da se nam je kar smejalo.

Naslednji dan smo se pustili razvajati ob ribicah na Borštu, pa smo gledali v nebo; je leto naokoli in spet so tu žareči Perzeidi. Ko končno osvajamo še Plešivico, pa se nam jurčki kar sami mečejo pod noge.

Če bi bili vsi ti in taki gobani užitni, bi jih s koši nosili domov. Pa vendar, naša bera znaša za košaro jurčkov, veselja z njimi pa toliko, da je ves dan prelep.

Kaj potem, če se nebo temni. Mokri bomo tako ali drugače. Športno društvo v Stavči vasi tako vzorno skrbi za kopališče, da je našemu taborniku priraslo k srcu in da mora še enkrat pokazati vse odskočne deske za veliki štrbunk v vodo.

Za protiutež vsej tej divjini in naravi, se podava še v mesto. Spet imava časa na pretek in raziskujeva, se čudiva in uživava.

Poletja mi daj!

Zadnjič je naš mulc izrazil željo, da bi imel lok, takšen plastičen, ki se dobi pri igračah. Skoraj sva že zavila do polic, ko me je prešinilo, da sem nekaj lokov pa tudi že sama naredila. Se spomnim izrezavanja šib pod Šmarno goro za sedaj že tavelikega mulca, še bolj pa vseh doma narejenih hudih lokov, ki smo jih imeli pri indijanskih igrah v moji mladosti.

Obljuba dela dolg in sva šla v gozd po nov lok, seveda opremljena z vso opremo, sekiro, nožem, vrvico, pijačo in fotoaparatom, da še dokumentirava postopek.

Najprej je potrebno najti dovolj velik in razraščen leskov grm, da se mu ne bo poznalo, če ureževa ven kakšno šibo.

Izberemo eno ravno, daljšo in malo močnejšo palico ter do pet za prst debelih šib.

Obrežemo konice in vejice.

Pripravimo zarezo za umestitev vrvice, da ne bo drsela po palici.

Vrvico zavežemo na enem koncu, lok previdno upognemo in močno zavežimo še na drugem koncu.

Pavza. Premamile so naju robide, se je treba tudi malo sladkati.

Na vrsti so puščice. Lepe, ravne, ravno prav dolge. Spredaj zašiljene, zadaj z utorom za vrvico.

Sedaj se je treba naučiti postaviti puščico na lok. Leva roka, kazalec drži puščico na sredini na obodu, desna roka, kazalec in palec zgrabita puščico in napneta vrvico. Leva roka premakne kazalec, postavi lok navpično in končno, preizkusni strel.

Le kako strelja takšen lok? Preizkusite sami, zabavno bo!

Včeraj sem med vožnjo domov poslušala radio in obvestila in se čudila sebi in ostalim. Zakaj?  Ker si že leta ne morem prav predstavljati obvestila o radarskih kontrolah na cestah.

Zakaj samo jaz ne razumem besedne zveze, kot je "Radar meri proti Ljubljani"? Ali meri tiste, ki gredo v Ljubljano ali tiste, ki se vračajo iz Ljubljane?

Takole se pripeljem domov iz Ljubljane do Krtine. Kam meri radar? Proti Krtini ali proti Ljubljani? Zame meri proti Ljubljani, ampak ali tako razmišljajo tudi tisti, ki obvestila posredujejo prek radia?

 več o fotki

Včeraj bi najraje obrnila in šla na Dolenjsko cesto pogledat, kam je radar obrnjen, žal pa se mi je mudilo v šolo. Naj mi nekdo razloži, lepo prosim!

Vedno se začne povsem nedolžno. En sam premik enega kosa pohištva. Saj bi lahko vedeli, da ne bo ostalo samo pri mizi. Kajti dve mizi v dnevni sobi sta res preveč. Ena mora ven, saj drugače ni dovolj prostora, ko se vsi nabašemo v dnevno.

Preblisk in selitev se prične. Dva dni čiščenja in premikanja ter urejanja taužent knjig je za mano, da sem si izborila svoj kotiček. 

Spet imam sobico. Končno na svojem!

Medtem ko se v Krtini še vedno ukvarjamo s kupi snega in ko so na zadnji dan počitnic naši Krti odšli na smučanje na Soriško planino, smo jo mi mahnili na Primorsko, da vidimo, kako zgleda zima na morju.

No, najprej smo imeli skupno kosilo pri noni Alenki, kjer ne manjka sonca niti belih zvončkov. Tak ležeren in prav nedeljski dan smo imeli, nikamor se nam ni mudilo, še vedno pa je ostalo dovolj časa za dolgi sprehod po Piranu in Portorožu, kamor smo pred pričetkom drugega semestra odpeljali našo študentko.

V Portorožu pa kar ne moreš verjeti, da je šele februar. Najprej so me navdušile cvetoče mimoze in rožmarin, potem pa kar cela ulica, ki je izgledala ravno tako kot spomini na hiše v Cisku.

Brez sladoleda na morju pač ne gre, kaj potem če smo vsi v bundah.

Prav zavidam jim, Primorcem, tale novi letni čas. To vsekakor zima ni, je nekaj prav lepo sončnega in prijetnega. Še jaz bi ostala kar tam, pa moram nazaj v meglo, dež in sneg.

Dobra je tale študentska!

Čedalje manj vaška, čedalje bolj naša. Je čas za zajtrk in je čas za kočerjo.

   

Prihajata tako redno, da ne potrebujemo več ure.

Še dva dni nazaj sem nameravala pisati o tem, kako že nekaj časa srečujem preveč zlovoljnih ljudi. Ki se jim ne da, ne živeti ne delati. Ki s svojim ignorantskim vedenjem zastrupljajo svet okoli sebe, medsebojne odnose in vero v dobro v ljudeh. Pa sem vesela, da tega nisem oznanjala kot novodokrito resnico, kajti to preprosto ni res. Da svet drvi v katastrofo, bi nas radi prepričali mnogi.

Ampak potem doživim vikend, kot je bil zadnji in vse je spet lepše.

Doživetje divjine ujete v neznansko lepo ivje je več kot pravljično.
Pet urni trening mi da dovolj energije za naslednji teden.

Druženje na miren nedeljski dan, kosilo in ponovno sneg.
Večerna kramljanja in nepričakovan obisk, ki zaključi več kot prijeten dan.

Sem vesela, da se nikoli ne konča.
Vsaka beseda, vsako dejanje, vsako srečanje pomeni začetek nečesa novega!

Ravno prejšnji teden, ko je Tadeja opravila vozniški izpit, smo se s prijatelji pogovarjali o izredno pomanjkljivem dodatnem izobraževanju o varni cestni vožnji. Kdo se po opravljenem vozniškem izpitu še kdaj prostovoljno vrni k obnovitvi znanja iz CPP? Kaj pa veljavnost pravil po 10, 20, 30 letih? Razmere na cestah so vse kaj drugega, kot takrat, ko je večina voznikov opravljala vozniški izpit. Potem pa se vsi vozimo po zunanjem pasu krožnega križišča, domov se kolona na avtocesti vedno vije po prehitevalnem pasu, medtem, ko je vozni pas prazen, pa še mnogo takih,...

Da so za vse kršitelje predvidene predvsem kazni, ki žal nimajo nekega dolgoročnega učinka, je tudi znano. Rešitev za oblikovanje lepše kulture vožnje bi bila v vseživljenjskem učenju, ki bi bilo na nek način stimulirano tudi preko zavarovalnic. Zakaj ne bi ponujali nižje premije vse tistim, ki se v določnem letu udeležijo dodatnih izobraževanj, z izpitom, seveda!?

Vem, da se AMZS trudi in ponuja tečaje varne vožnje na poligonih. Vendar izmed vseh mojih znancev poznam samo dva, ki sta se te vožnje udeležila. Zato so me tem bolj razveselile spletne strani, kjer končno lahko najdemo objavljene praktične nasvete o pravilni in varni vožnji.

 siol.net avtomoto

Pozdravljam in posredujem v branje!

S kod sem doma, če veljajo vsakodnevne?

Pozdravljaš z »Bok!«.
Midva ne greva, ampak grema in ne grema tja ampak tam.
Ne greš z menoj, ampak z mani.
Ne pogovarjaš se, ampak se meniš.
Kolegov ne zapelješ, ampak jih zategneš.
Piješ kofe s smetani.
Nisi buden, ampak čuješ.
Ni te ugriznil pès, ampak pês.
Ne greš domov, ampak domu.
Nimaš sam kozarcev ampak maš tud kupce.
Niso ti dolžni denarja, ampak gnar.
Nimaš superg, adidask in patik, ampak ene in edine teniske.
Ne uporabljaš dvojine in rečeš pejt gremo na pir, tudi, če vabiš le eno osebo.
Stvari ne razumeš, ampak jih zastopiš.
Ne vprašaš zakaj, ampak zakuga.
Ne ješ češenj, ampak črešje.

Pogrešaš vonj "po kavi" odkar so zaprl Celulozo.
Stvari ne potrebuješ, ampak jih nucaš.
Ne rečeš krožnik in skodelica, ampak taler in šalca.
Ne igraš glasbe, ampak špilaš muziko.
Ne voziš kolesa, ampak picikl.
Nisi natančen ali siten, temveč si aklih.
Nimaš mila, ampak žajfo.
Vzklik »Ka je?« se ti zdi primeren odziv, ko te kdo pokliče.
Namesto "Pridi sem!" rečeš "Bal sem!"
Ne rečeš odidi, ampak »Bejž!«.
Ljudje te ne zajebavajo, ampak zajebavlejo.
Ne zajtrkuješ, ampak fruštkaš.
Ne paziš, da ne padeš po stopnicah, ampak mirkaš, da ne telebneš po štengah.
Ne greš v gozd, ampak v hosto.
Nisi zgoden, ampak si zacajten.
Ne ješ jabolk, ampak japke.
Ves čas se kregaš ali si štajerc ali krajnc.

Sedaj je že jasno, še mnogo več originalnih pa je zapisanih pri Skupini Kako veš, da si iz Posavja?

Boljšega datuma za IX. srečanje vremenarjev ne bi mogli izbrati. Ta vikend sem namreč preskočila iz poletja direktno v zimo. Pri tem so mi seveda pomagali kratki rokavi, vremenarji, cvetoče rože, sneženje, Primož in drva.

Vse se je torej vrtelo okoli vremena. Včeraj smo imeli srečanje članov društva ZEVS, tokrat le v Krtini. Pa smo sedeli malo zunaj na sončku, nekateri so si omislili kratke rokave, no, ni bilo toplo samo od sonca, tudi samo srečanje je potekalo v izredno toplem ozračju. Vesela sem, da je bilo tako.

Dan prej sem se lotila pospravljanja cvetočih rož v klet. Vendar mi je bilo res žal skriti vso to lepoto v hišo, pa sem jih kar pustila še malo zunaj. Zime, rezen enega mrzlega jutra, še ni bilo naokoli.

Potem je na srečanju stekla debata, seveda predvsem o vremenu in kako bodo kmalu prvi preštevali snežinke. Aleš je imel veliko za povedati o vseh teh snegoljubcih, kar pa smo že nasledni dan postali sami.

Danes je bil res prosti dan in da bi kar sedeli doma, ni bilo za pričakovati. Tako smo vzeli hrib, ki je vedno pri roki, naš je že pozimi in poleti. Na Primoža, pa nazaj, do kosila. Ampak, kje je danes tista prijetna topolota včerajšnjega dne?

Še dobro, da smo imeli kape in rokavice. Gor nas je pričakala prava snežna nevihta. Pa samo na 900 metrih smo bili, pa smo že šteli snežinke in kar naenkrat me je presunilo, da je pa sedaj oktobrskega kopanja v morju in sončkanja na terasi zagotovo konec.

Smo prišli domov, vsi prezebli in smo lepo zakurili v kaminu in se greli pod odejo do večera, pa smo le naredili iz dneva pravo nedeljo, prvo (skoraj) zimsko.

Je vedno malo poseben dan, ko se jaz spavim kuhat marmelado. Letos celo teden dni prej, kot običajno.

Še vedno po istem receptu in še vedno rata od prve. Dobra je.

Obisk Menine planine je lahko družabni dogodek, izlet, pohod ali pa čisto poseben delovni dan v svoji najlepši obliki. Na Menini planini, ki je dejansko predalpska planota nad Tuhinjem, visoka med 1.300 in 1.500 m, nimajo samo lepih vrtov in pašnikov, ampak tukaj rastejo tudi prav žilava drevesa, ki dajejo prav posebej trdna in izdatna drva.

 vrt na Menini

 

Na Menini planini je ogromno pašnikov, kjer se krave prosto pasejo v naravi.

Ko smo prišli, nas je že čakal zložen kup nacepljenih drv. Pravzaprav smo vsa težaška dela - vleka iz gozda, žaganje in cepljenje na metrska polena že zamudili. Tole današnje delo je bolj za dobro (resda celodnevno) rekreacijo.

Stane in Bojan sta pomagala in mojstrsko vihtela motorki, da je žagovina letela metre naokoli.

Na srečo je bil naš kup blizu dovozne poti in prevoznik ni imel težav s svojim vozilom.

Se vidimo v dolini!

Na dvorišču je naš kup izgledal precej večji. Ponovno je bilo potrebno vsako poleno prijeti v roke in zvoziti na skladovnico.

Začasna rešitev, ki pa se je v prejšnjih letih izkazala za zelo uspešno. Drva so na suhem in pri roki, čeprav pod stopniščem. Dostop prek kleti nam omogoča, da jih lahko pobiramo tudi, ko je zunaj mokro ali zelo mraz.

Kajti ni lepšega, kot posedati ob peči ob vonju bukovih drv sredi mrzle zime. Se že veselim!

foto dogodka na Menini by Leander

Lahko bi že vedela, lahko bi si prebrala svoje lanskoletno pisanje. Kot da ne vem, da se mi to vedno dogaja, ampak jaz sem še vedno navdušena nad pojavom. V prvem delu, seveda. Samo jaz in blatne luknje sredi našega dvorišča. Kako primerno.



Danes sem šla iz službe kar prej domov in prespala celo popoldne in celo noč. Ne morem verjeti, od vožnje po ovinkih mi je bilo slabo in to traja že drugi dan? Me bo že začelo skrbet.

Spet potrebujem palico, po kateri bom splezala ven iz tega blata! Kot, da mi nedelja ni bila zadosti?

So dnevi kar tako in so dnevi, ko sem lahko ultra učinkovita. Končno sem danes dočakala en tak dan in čeprav sem imela mojstre z bagrom že navsezgodaj na dvorišču in sem spodrsnila po mokri travi in padla prek škarpe, sem se pobrala in letela dalje. Da sem zložila enoletni kup nabranih dokumentov v fascikle (joj računovodstva), spremljala vožnjo na Brnik (srečno tistim v Grčiji!), naredila slastno kosilo (končno so tudi maturantke doma), pospravila garderobo (je že čas, da gredo zimski puloverji v omare) in oprala kupe cunj, klicala na T2, ker nam je ob nevihti prekinilo povezavo v splet (na srečo nisem bila edina), medtem pobarvala vrtno ograjo (po Mitjevi brusilni akciji), bila na klepetu pri sosedu (ki mu mojstri grenijo življenje z rovi po dvorišču na skoraj enak način kot nam), oprala blatne čevlje, bila na žonglerski predstavi (www.zongler.info), prebrala vsa današnja dogajanje po spletu in se navsezadnje javila še tule,.. Pa dneva še zdaleč ni konec.

Sedaj mi je samo žal, da nisem šla še teči. Pa saj bo jutri še en dan, kajne?

Po včerajšnjem dežju jih že ni več. Pridejo, se postavijo in odcvetijo.

 Nič ni večno, ravno zato tem bolj občudujemo vso to minljivo lepoto.

Včeraj je bil en lep dan. Rdeč in sladek, oranžen in moder in sploh kot bomboni v Leandrovi torbi.

Veter je odnesel jutro, Marjan je prinesel češnje, Janezova torta je 6.6.66 čestitala za rojstni dan.

Vsa srednješolska leta smo pridno kupovali mesečne vozovnice do Ljubljanje. Potrebovali pa smo jih bolj malo, saj sta se do nedavnega tavelika dva raje vozila kar z nama. Čeprav smo okoli tega imeli včasih burne debate, kaj se izplača in kaj ne, me je te dni prešinilo novo spoznanje. Pravzaprav se končuje eno lepo obdobje in današnja matura pomeni tudi konec skupnih voženj.

Pogrešala bom to.

Danes se učim rolati in mi gre precej dobro :)

Že nekaj časa se odločamo, da bomo nekoč zares prenovili tudi spodnjo kopalnico. Ker pa zato potrebujemo veliko časa, pa razne mojstre, pa ogromno materiala, pa še več denarja, se ta prenova pomika iz leta v leto.

Da pa vse le ne ostane samo pri hrepenenju, sem izkoristila današnji dopustniško deževni dan. Ob 12h sem bila še v trgovini, resda drugič, ker sem v prvo pozabila že plačano sliko na blagajni, potem pa je šlo vse zelo hitro.

Stilska preobrazba se pričenja:

Ves čas sem razmišljala, ali res potrebujem tako intenzivne dražljaje, da bodo vsaj za nekaj časa utišali moja notranja hotenja. Če pa pomislim na vsa moja barvanja že leta nazaj, je bilo že od nekdaj tako. Dnevna soba, spalnica, soba pri Marici, predsoba,...

Zakaj bi izbirala pastelne tone, ko pa imam lahko prave barve.

Dokončano:

Otroci so navdušeni, jaz pa tudi! Prenova kopalnice je popolnoma uspela za manj kot 200€.

Danes je en tak pravi petkov dan, ko se po trinajsti uri dva voznika začneta poditi po ožjem in širšem središču Slovenije in voziti otroke iz enega konca na drugega.

Pravzaprav sem ravno prišla iz Domžal. Tamauček je zdravniku povedal, da ima angino in seveda je tudi takoj dobil recept za Ospen. Kaj drugega (na srečo) sploh ne pozna, je pa zato toliko pogosteje bolan. Čeprav ta njegova bolezen, en dan vročine, nato pa sedem dni skakanja po kavču in kodranja živčkov vsakemu, ki je nekaj časa z njim, je tudi kar mal' tako. Mandlje ima pa tako velike, da komaj diha. Kako revež sploh kaj poje, mi ni jasno.

Flori čaka v podaljšanem varstvu na Igu. Aleš jo ponavadi išče po celi šoli, preden jo najde. Vendar jo letos zadnje leto išče po šoli. Kje bo naslednje leto, ko varstva zanjo več ne bo? Jo bo iskal po gostilnah v bližini? Nato sledi mukotrpna vožnja nazaj do Ljubljane in v petkovi koloni do Doba, kjer se ob 16h začnejo taborniki.

Mitja je danes na tekmovanju v Kamniku. Dobila sem SMS naj ga počakam nekje pred šolo ob 16h, ker prej ne bo končal. Kdo bo imel pa njegovo skupino tabornikov, mi ni jasno. Morda bo vskočil Aleš in počakal, da se pripeljeva?

Tadeja je s sabo vzela Mitjevo kamero in po pouku šla malo do Kopra, snemat material za CD za maturanca. Vozil bo sošolec!

Ob pol šestih pobirava vse taboreče in ob šestih imamo večerjo, al pa kosilo za nakatere al pa samo kavo in veliko čokolade. Samo, da bomo vsi skupaj. Vsaj ob petkih do sedmih nam to ponavadi uspe. Potem pa se spet začne. Eni na rekreacijo, drugi pa v lajf.

Razgledi na hribe so vsak dan lepši. Hribi so spet vabili kot vedno, vendar sva imela včeraj malo časovno stisko. Do (poznega) zajtrka sva morala biti že doma. Kasneje smo gostili naši najmlajši dvojčici in seveda tudi malo starejši so bili zelo dobrodošli. Vseeno sva z dovolj zgodnjim vstajanjem speljala hiter pohod na Murovico. Če primerjam hojo prejšnjikrat, ko sva hodila po snegu in dežju, je bil tole pravi sprehod. Uro in pet minut do vrha, iz Zaloga. Nekaj blata je še na stezi, vendar se že veselim pomladnih pohodov.

Končno pa sem danes prišla do svojega regrata in to skoraj mesec dni pozneje kot lansko leto. Spremljala sta me tamaučka, ki sta se zabavala po svoje.

Kdo ve, kaj je to skiro-board?

Športna disciplna, pri kateri izbereš dovolj strm klanec, prekrit s krtinami in se smukaško spustiš naravnost navzdol - s skirojem seveda. Kdor pride dlje brez padca, je zmagovalec.

lol

Kaj bi porekli na tale menu?

Vipavska juha (s kislim zeljem in fižolom).

Pišanec po grško,
   paradižnik z mozzarelo,
      mladi vršički špargljev in
         losos na posteljici iz rukole.

Za sladico:
   okusno grozdje, 
      pomaranče,
         kivi in 
            ananas.

Mineralna voda za žejo.

Cena: 3.80 eur.

Kje je napaka? Ni napaka, manjka samo podrobnost, da si tole lahko naberem v samopostrežni restavraciji, kakor lepo rečemo menzi.

Kolikor mi spomin seže, nisem bila nikoli navdušena nad prehranjevanjem v menzah. Tega občutka se še zdaj ne morem otresti, saj se mi zdijo kot neke množične hranilnice, ki ne dopuščajo nobene zasebnosti. Pravzaprav mi je bilo vedno nerodno, pa ne zato, ker bi vstopila, ampak zato, ker sem imela občutek, da me vsi gledajo kako sedim ali jem.

Ne vem, kaj se je spremenilo, vendar nekaj je v zraku. Zadnje čase prav pogosto tja zahajam in čedalje lažje mi je. Dobra družba zagotovo veliko pomeni, hkrati pa se vsak dan bolj požvižgam na mnenje okolice in končno uživam, tudi samo v hrani.

Malce odraščanja, kajne?

Ne vem, morda se mi samo dozdeva, ampak, danes nihče ne govori več o vodnih sesalcih. Lahko pa, da vse te pogovore enostavno preslišim in to z razlogom. Kajti jaz sem imela svoj vodni sesalec, vendar me v nadaljnji nakup ne prepriča še tako dobra reklama niti priporočila najboljših prijateljev.

Kajti ravno priporočila so bila tista, zavajajoča. Se mi zdi, da so temeljila bolj na privoščljivosti, kot pa na dobrohotnosti. Ja, nekaj let nazaj so bili strašansko moderni Batageljevi Igea sesalci. Kupovali so jih vsi okoli mene in niso mogli prehvaliti njegove naduporabnosti.

Mi, ravno vseljeni v novo hišo, ki se nam je zdela še strašansko velika, smo nujno potrebovali ravno takšno napravo za čiščenje vseh možnih površin. Kaj potem, če je bila tudi strašansko draga. Dražja kot je, boljša je, kajne? Še vedno sem prepričana, da je bila vseskupaj samo izredno dobro izpeljana marketinška kampanja, ki smo ji vsi po vrsti nasedli.

Začelo se je že z nakupom. Tako, kot so druge prepričevali in razkazovali uporabnost na skupinskih srečanjih, sem sama napravo najprej kupila, nato pa prosila za pripadajočo predstavitev. Ni potrebno posebej poudariti, da pri slednji ni bilo nobenega žara prepričevanja, ampak nekaj hladnih dejstev in ostali smo sami z vrhunsko napravo.

Ki sem jo zasovražila pri prvi uporabi. Ni je bilo težko sovražiti, kajti vsakič mi je vračala z enakim. Le prizanesljivosti Aleša se ima zahvaliti, da je ostala pri hiši vsa ta leta. On je enako trpel, ampak (po)tiho in prenašal pokoro naokrog.

V čem je pravzaprav bistvo in vzrok za takšen odpor? V njeni neuporabnosti. Napravo smo kupili predvsem zaradi pomivanja tal. Kajti drgniti parket z mokro krpo ni ravno dobro. Ne za hrbet, ne za lak na vodni osnovi.

Vendar je bistvena razlika, če s sesalcem sesaš ali pa pomivaš. Ko sesaš, vlečeš napravo za seboj, oziroma bolj slikovito, sledi ti hkrati s tvojim premikanjem po prostoru. Ko pa pomivaš, imaš pred sabo moker pod in giblješ se vzvratno. Naprava, ki je za tabo ti je ves čas v napoto in premikati jo moraš ročno. En velik čeber vode in dodatni rezervoar s čisto vodo niti slučajno ni lahek. Naprava je opremljena z množico cevi in vrvic, ki se nenehno zapletajo in vse skupaj moraš vsak meter posebej dvigniti in prenesti nazaj.

Na koncu te čaka nadstandard. Vso umazanijo moraš odnesti ven v skriven kot, pregledati vsebino, ki je včasih še zelo uporabna, predvsem kakšne lego kocke so bile večkrat reciklirane, nato pa vse skupaj neseš v banjo, kjer temeljito očistiš vsak del posebej. Če tega ne opraviš temeljito, te naslednji dan pričaka neznosni smrad razpadajočih trupelc pajkov in sličnih sirot.

Ne, ni še konec. Ko se vsa ropotija posuši, jo odneseš v klet, kjer drugače potrebuješ celo omaro za shranjevanje, čaka pa te še pomivanje kopalnice, predvsem drgnjenje kadi.

Nekega dne je v napravi neznansko počilo in ugotovili smo, da je odtrgalo del notranje plastike, ki vrtinči vodo. Naprava je sicer še delovala, vendar sedaj s še bistveno slabšo močjo, s katero se ni mogla pohvaliti niti na začetku. Ko me je v poprazničnih dneh ponovno popadla mrzlica čiščenja, sem mučilno napravo milostno spet uporabila in se tudi odločila, da je čas, da se dokončno poslovi. Z veseljem bom prešla na star način s krpo in koleni.

Dost imam.

Imel je veliko, skoraj vse. Naš rejenec, Pero po imenu.

Imel je svojo blazino in prostor pred kaminom,

imel je svoji skodelici in dobro hrano,

imel je šest parov rok, ki so ga božale in čohale do onemoglosti.

Imel je tudi svoj mačji kristalni pesek, dišeč in neuporabljen.

Še vedno pa je vaški maček. In ko sem danes (ponovno) stopila v smrdečo kašo, se je mačja zgodba končala.

Žal mi je, dragi muc, vendar hotelskega ugodja ne boste več deležni.
Oglasite se po kakšen obrok hrane, sicer pa bo pomlad kmalu tu in crtljamo se ponovno zunaj, na terasi.

S pripravami za praznike sem pričela že 16. decembra, kar se mi je zdelo ravno dovolj zgodaj. Pa morda temu le ni tako, saj sem kar po vrsti naletela na težavice.

Božični večer načrtujemo tako, da so vsi štirje otroci doma in da imamo večer samo zase. Vsak od nas poskrbi za majhna darilca ostalim, okrasimo jelko, spečemo potico, se zapeljemo naokrog po čarobno osvetljenih ulicah in navsezadnje oznanimo prihod dedka mraza z novoletnim zvončkom.

Darilca bodo! Četudi se trudimo zmanjšati obdarovanja, nas je toliko, da se vedno nabere cel kup zavojčkov. Tega vznemirjenja se veselimo vsi, tako mali, kot veliki.

Potica? Spet moja ideja, da sodi potica k božiču. Glede na to, da bom v službi do poznega popoldneva, res ne vem, kako naj izpeljem projekt potica v samih večernih urah. Nekje se bom morala prilagoditi, odrekla se pa peki, takšni ali drugačni najbrž ne bom.

Okrašena jelka? Moja kaprica z belo jelko me je spravila v nemalo težav. Belih umetnih jelk v naših trgovinah namreč ni (več). Ne vem, ali je izbira letos tako zelo trendovska ali pa jih sploh niso nabavljali, dejstvo je, da so bele jelke razprodane. Nimajo jih v nobenem večjem trgovskem centru, poklicala sem ogromno trgovin, ki sem jih našla na spletu, nikjer nič. Po dovolj vztrajnem brskanju sem odkrila edini primerek, skoraj v Prekmurju in prepričana sem, da sem naročila zadnjo belo jelko. O edini razpoložljivi velikosti raje ne bi. Še dobro, da imamo v hiši višje prostore :)

Kaj pa zvonček? Naš zvonček je zvesto služil že premnogim generacijam in je lansko leto zasluženo odšel na drugi svet. Zelo ga bomo pogrešali. Še bolj, ker ga nikakor ne moremo nadomestiti. Takšnih mehanskih zvončkov, mislim, da delujejo na spiralno vzmet, namreč ne izdelujejo več. Povsod, kjer prodajajo božično okrasje sem ga iskala, vendar njega nihče več ne ponuja. Le kdo nam bo sedaj priklical dedka mraza?

V kolikor ima kdo doma takšen zvonček in ga ne potrebuje več, ga z veseljem odkupim.

Samo snega si še želim, le ta pa ostaja izven moje domene. Še dobro, da lahko za vreme poskrbijo tudi drugi.

Še malo in bo Božič in vznemirjenje, ki prihaja ob tem času. Kar nekaj let sem se borila s sabo in otroci, kakšno jelko bomo postavili.

Od nekdaj sem bila proti umetnim, plastičnim vejam, ki naj bi spominjale na čudovite smrečice tam zunaj. Le odkod ideja, da se krasi plastične veje? Pri tem tudi ne vidim potrebe, da so te veje v obliki smrečice? Kaj pa samo veje, vejice, takšne in drugačne stilizirane podobe zimskega življa? Pa so me otroci vsako leto preglasili. Nič drugega, kot jelka mora bit! Če združim, morala je biti jelka in morala je biti naravna. Večkrat smo kupili kar posajeno v loncu in se tolažili, da jo kasneje lahko posadimo. To smo vedno tudi storilili, vendar se niti ena od teh smrečic ni prijela, vse so žalostno propadle. Tako, kot so se vse dišeče in sveže odrezane smrečice kmalu posušile, dnevno so jim odpadale iglice in prijetnega vonja že pred koncem praznikov ni bilo nikjer več.

In letos, tako kot vsako leto, sem bila spet pred dilemo. Umetna ali naravna? Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno prevagala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej.

Naš dom bo letos krasila umetna jelka, ki pa le ne bo čisto običajna. Želim si namreč belo jelko.

prav nič se ne bi branila tudi te pri http://www.hammacher.com 

Če ni in ni snega, potem vsaj rožice cvetijo.

Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Pa smo ga dočakali. Največ veselja je naredil tamaučku, ki je takoj, ko se je zdanilo že stal na oknu in me budil. Jaz sem pa takrat komaj zaspala (nazaj). Zame se je jutro začelo že pol štirih, ko sem ravno tako gledala skozi okno in ugibala, ali bo šlo ali ne. Zunaj je bilo 15-20 cm sveže zapadlega snega, mene pa je čakala vožnja v mesto. Tadeja je morala biti ob petih že pred šolo, kjer so se družno odpravili na Dunaj. Žal mi je bilo, da se nismo prej domislili, da bi jo pobrali nekje ob avtocesti. Lahko bi jo peljala samo do Lukovice, tako pa je bilo treba ven, kidat in gret avto, ter si vzeti vsaj uro časa za vožnjo. Še sreča, da imamo tole Vitaro. Zmore vse, Vitara je zakon.

Popoldan sem opravila še z zimskim tekom do Vira. Kljub temperaturi 0,6 C, danes nisem čutila nobenega mraza. Le družbe mi je manjkalo.

Bil je to vikend in pol. Dva dni smo bili doma in počeli vse tisto za kar nam vedno zmanjkuje časa. Končno smo pripravili hišo na zimo, kar pomeni, da je bilo potrebno najprej pospraviti klet in narediti prostor za rože, pospravili smo teraso, zraven se ukvarjali še s prepolnimi kanalizacijskimi cevmi, posadili smo ogromno čebulic narcis in tulipanov, odpeljali kosovni odpad, otroci so pekli vesele jesenske piškote, midva sva šla tečt, jaz sem namesto likanja razbila likalnik, nenamenoma, sicer pa je ravno praznoval polnoletnost, sem pa zato zašila nekaj hlač in oprala vse cunje in vseh šest skupaj je dodobra izpraznilo hladilnik.

Ker pa je Aleš bil že čisto depresiven, ker nisva šla v hribe, smo jo skoraj tik pred nočjo mahnili še na Limbarsko goro. Zvečer sva še malo prelagala papirje in tako je vikend minil, in to brez Pixne.

Po zadnjem dogodku, ko smo vsi komaj čakali, da lahko delimo svoje vtise z ostalimi, je sedaj, vsaj po mojem občutku, nastalo obdobje zatišja.
Le kaj bi bilo dovolj pomembno, da bi lahko o tem pisala? Le kaj si mi dogaja zanimivega, čeprav imam še vedno povsem zapolnjene dni, ki postajajo tudi dejansko vse krajši? Dejstvo je, da kadarkoli pridem domov, je zunaj že tema. In kaj naj počnem, ko se znoči? Seveda gre za prevaro! Ampak čutim, da se mi moj bioritem še ni prilagodil na zimske oziroma nočne aktivnosti. Tako mi čas kar spolzi med prsti, dan pa postaja enak dnevu, loteva se me jesenska utrujenost, pa še kar naprej sem lačna. Očitno so moji geni še vedno nekje daleč zadaj programirani na zimsko spanje.

Ja, želim si sonca in svetlobe.

Pravzaprav se sploh ne čudim, da so si že vse prejšnje kulture v tem letnem času omislile razne praznike luči. Naši predniki so zimski solsticij praznovali kot rojstvo svetlobe. Vse do Božiča nas bo spremljalo takšno in drugačno prižiganje sveč. Prvo bomo lahko prižgali v naši buči pred hišo, naslednje bodo posvečene našim prednikom. Sledijo adventne svečke do svečk na smrečici. Vse do razsvetljenega novoletnega neba, ko začnemo znova. Ko bo spet novo upanje, da bomo odprli nov, bel, še ne popisan list v knjigi. Samo, ko ga ne bi tako hitro zapacali z vso nesnago, ki visi z naših ohranjenih navad.

Do takrat pa le verjamem, da v novem letu bolje bo.

Odkar kokodajsam na koornku, kar zanemarjam še blog. Sicer pa itak nimam časa.

Danes sem spet vstala ob 5h, da lahko: kofetkam, pečem pecivo, sesam, pomivam kopalnico, obiščem mehanika za avto, kuham kosilo, selim dnevno sobo, pucam pixno, preganjam otroke od igerc, imam obisk, obešam perilo, pomivam kopalnico (drugo), delam solato za piknik, perem perilo, kofetkam, berem bloge, se urežem na super necvetoči travi,

pa saj je sobota in ravno čas za kosilo.

Če verjamem spominu, je jezero tam spredaj. Danes se ne vidi nič, sopara je neznosna.
20,8 stopinj, 90% vlage, 1006.8 pada.

Tečem okoli Gradiškega. Medtem me premami vonj po gobah. Zavijem v gozd, kjer me dobršen del spremlja mlad srnjaček. Sploh se me ne bolji. Naberem nekaj lisičK in tik pred dežjem pribežim domov na zajtrk.

Od nekdaj si želim imeli dolgodlako belo mačko. Da jo še vedno nimam, je vzrok v številnih rodovih muc, ki se same pojavljajo na našem vrtu in jih potem posvojimo. Nekatere ostanejo le zelo kratek čas, nekatere pa malce dlje.

Še vedno pa pogledujem za belimi mucki. Prejšnji teden sem spoznala ljubko muco, ki je na svojo srečo že našla nov mačji dom. Na srečo pravim zato, ker se je bila izgubila, najbrž tudi zato, ker je gluha. Da je ta lastnost zelo izrazita pri belih mucah, da misliti že podatek, da vrne google iskalnik po slovenskih straneh s frazo "gluha bela muca" kar 840 zadetkov!

albinčki

Bele muce, posebno v kombinaciji z modrimi očmi, v večini primerov niso bele zaradi bele dlake, ampak imajo gensko napako oziroma so albini (nimajo barvnega pigmenta). Žal se v tej kombinaciji pojavlja tudi gluhost, včasih pa tudi slepota.  So pa še posebej cotkane!

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!

Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Danes so me ponovno fascinirala polja oljčne repice. Toliko sonca!  Najlepše je, da so polja še kako živa, toliko čebel še nisem videla, kot bi imel vsak cvet svojo. Enkratno.

Pa tudi drugače je bil danes en tak sončkasto sončen dan.

________________________

epilog (spletno Delo 11.5.208)

Kot so sporočili iz Čebelarske zveze Slovenije, naj bi na nekaj kvadratnih kilometrih v okolici Domžal pomrlo sedem odstotkov čebeljih družin, čebelarji pa sumijo, da se je to zgodilo zaradi škropljenja oljne ogrščice.

________________________

Zunaj smo od jutra do večera. Sonce, voda, vročina in mraz. Skoraj tako kot na morju, le da se kopamo v potu in dežju, zjutraj pa nas čaka hladna meglica in spimo še vedno doma.

Okolica naše hiše doživlja te dni pravo lepotno preobrazbo.

Prej:

Potem:

Saj je dober občutek, ko se takole lotiš pomladno pospravljati naokoli. Smo predolgo odlašali, sedaj pa želimo nadoknaditi vse naenkrat. Pa ne gre. Kakor je videti, nikoli ne bo zmanjkalo. Pa še tu kak robnik, pa tamle malo zemlje, pa semle pesek, pa deska manjka, tukaj malo pobarvati ... Saj bo mimo, samo, da prazniki minejo, pa bo spet vse po starem.

Včeraj sem bila v prenovljenem merkatorju, kamor sem, priznam, zašla iz radovednosti. Zanimalo me je, kako se bom znašla na novih blagajnah, o katerih je že bilo nekaj pisanja tudi tule naokoli.

Ne mislim delati reklame, pa vendar menim, da nekateri res znajo. Postaviti gurmanske kotičke, odrediti večino prostora stvarem, ki jih dejansko ne potrebuješ, pa so tako mamljivo razstavljene, da kar ne moreš mimo, brez, da si ne bi zaželel nekaj lepega. Tiste res nujne artikle za življenje najdeš najkasneje. Vsekakor za trgovce dobro premišljena poteza, ki jo pri najdražjem sosedu očitno obvladajo do potankosti.

Torej, blagajne. Seveda lahko še vedno izbiraš med klasično ali pa se usmeriš na štiri samopostrežne - avtomatske - blagajne in se preleviš v blagajničarko. Sama sem lep čas vrtela vsak izdelek v roki, da sem našla mesto s črtno kodo, nato pa mi je (ženski) glas iz avtomata še prebral ceno artikla. In nikoli ni pozabil zdrdrati navodilo, naj artikel pospravim v vrečko in nadaljujem s postopkom.

Najprej sem želela delati po svoje, predvsem me je motila obvezna uporaba vrečk, nazadnje sem ugotovila, da izdelke v vrečkah očitno tehtajo, saj si ne znam razložiti drugače, zakaj sicer tako strikten vrstni red postopka. Odčrtaj, položi v vrečko, nadaljuj....

Seveda, nikakor ne gre gladko, zato se okoli štirih avtomatskih blagajn suka ena blagajničarka (ki ima ves čas polne roke dela), da uči in popravlja napake za takimi, kot sem sama. Ki želijo najprej zamenjati vrečko, nato ne najdejo kode, ne znam najti prave reže za kartico etc... Vsekakor me je izkušnja precej zabavala. Prepričana sem, da bomo vsi, prej kot slej, raje uporabljali tovrstne avtomate, saj jih bodo nedvomno še izboljševali, ljudje pa tudi potrebujemo svoj čas, da se navadimo sprememb. Predvsem nam ne bo potrebno ponovno zlagati stvari ven iz vozička. Dovolj bi bilo, če bi bili čitalci vgrajeni v sam voziček, ki bi tako takoj sešteval in beležil nakupe.

Zadeva me močno spominja na uvajanje elektronskega bančništva, ko smo, namesto v vrsti za bančnim okencem, sami pričeli doma prepisovati polja iz položnic. Nekaterim je to še danes odveč, večina pa se nas strinja, da je naš čas predragocen za čakanja v vrstah. Zakaj sploh prepisovanje, zakaj pošiljamo (papirne) plačilne naloge, da jih potem pretipkamo nazaj v elektronsko obliko? Povsod je še dovolj prostora za izboljšave in uvajanje sprememb. Kaj pa bankomati? Po 20 letih uporabe in razširjenosti, postane cela panika, če bankomati kdaj ne delujejo več.  Ob uvajanju so bili to stroji, ki so strašili ljudi, niso jim zaupali, predvsem pa so bili nekateri prepričani, da je zadaj skrit človek, ki podaja ustrezne bankovce skozi režo. (Tole še smešno ni več.)

Večino pametnih naprav so ljudje izumili zato, da bi nam bilo življenje lažje. Pa je res tako?

Naš dom je prepreden z avtomatizacijo. Nekaj kilometrov kablov in mašinerije, ki ves čas nekaj meri in izračunava. Pa mi pravzaprav prav nič ne koristi, ko se zbudim v hladno jutro in ugotovim, da je ponovno zmanjkalo nafte! Takrat mi vsa avtomatizacija ne koristi prav nič in lahko le počakam možaka s tovornjakom, da se pripelje od kdo ve kje in kdo ve kdaj.

petek
ob 13:00; moja  sodelavka ima poslovilno zabavo.  Pridejo skoraj vsi s katerimi smo sodelovali. Obljube, da se še srečamo. Pa vendar vemo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej.
ob 16:00; pridirjava domov, potrebno se je pripraviti in obleči za naše srečanje
ob 16:30; na dvorišču je polno delavcev, naša garaža dobiva novo obleko

ob 17:00; Aleš odhiti naprej, jaz čakam hruško z betonom
ob 17:30; pobiram Tadejo, ki je medtem pri tabornikih
ob 18:00; vse je pripravljeno, čakamo Krte
ob 19:00; občni zbor je v polnem teku, zbere se nas 59 članov

ob 19:30; Mitja kliče; ne ve kje so ostali šahisti, klicarim še jaz
ob 21:30 S Tanjo greva obiskat Darjo in Marka v gornje nadstropje. Mark je trenutno najmlajši Krtek, star komaj 3 mesece.
ob 23:00 po večerji jih večina odide
sobota
ob 01:00 odidemo še zadnji
ob 6:30 dobim obisk, Andrej se oglasi na poti iz Brnika, Nataša je ravno odletela v ZDA
ob 7:30 hitim v Zoro po novo kritino
ob 9:00 delo na garaži se nadaljuje
ob 10:00 srečanje sosedov, gremo na pijačo
ob 12:00 končno posesam in malo pospravim po hiši, Aleš je zadolžen za kosilo
ob 14:00 naša garaža ima novo streho

in nove temelje.


Zakaj dan nima 25 ur?

Odpiram sezono. Tule je prva skledica svežih vitaminov. Obožujem regrat.

Ste vedeli, da so vsi deli regrata užitni, jemo ga lahko celo leto in da je umeščen med zdravilne rastline? Obstaja 40 vrst regrata in 60 podvrst. Zanimivo, da za solato ponavadi nabiram le določene vrste, nekaterim pa se izogibam, pa še sama ne vem zakaj.

Naj bo danes tak miren dan, užijte ga, imejte sonce v sebi.

Nekaj je na tem, da nas voda tako nezadržno privlači. Nas še vedno in čedalj bolj vleče h Gradiškemu jezeru. Tako sem tudi danes s tamaučkoma uživala v januarskem soncu.

Ob takšnih dneh še snega ne pogrešam več.

Čas roditeljskih sestankov je precej stresen čas. Ta teden imam kar dva. Kljub temu, da sem se enkrat, ko sta bila še v osnovni šoli zarekla, da na sestanke take sorte v šolo ne pojdem več, se vsake toliko le premislim, prebijem najmanj dve uri ob poslušanju učnih programov in diagramov uspeha celotnega razreda in nato vedno znova razočarana zapustim šolska poslopja.
Na sestanke hodim predvsem zaradi mojih otrok samih. Čeprav jima zaupam in vem, da mi povesta kaj se dogaja, bi mojo navidezno brezbrižnost do skupinskih seans utegnila razumeti narobe. Če pomislim, moji starši nikoli niso prestopili praga srednje šole. Bi bilo kaj drugače, če bi? Moja srednja šola je bila zame skoraj najtežavnejše obdobje. Ker sem se morala sama dokopati do novih spoznanj, o katerih v rani mladosti nisem niti slišala, kaj šele doživela. O razdelitvi družbe na sloje, o VIPih takšnih in drugačnih, o primernosti in neprimernosti določenih ljudi. Več ali manj sama razočaranja in takrat sem vedela, da mi moja starša pri tem ne bi (z)mogla pomagati in sem njuno odsotnost celo odobravala.
Kaj pa dandanes? Mislim, da je drugače. Da sta sposobna sprejemati svet z drugačnimi očmi, kot sem bila sama. In da sta sposobna sprejemati tudi drugačnost in se celo zavzemati za pravičnost.
In zakaj govorim o stresu? Kljub temu, da sem bila nekoč tudi v svetu staršev, še vedno skušam vsaj razumeti svet šolnikov. Verjamem, da je njihovo delo drugačno in naporno, pa vendar imam še vedno občutek, da stojimo vsak na svojem bregu. In počutim se kot šolarka, ki ni naredila svoje domače naloge.

Mi pa danes spet takole doma.

Ni mi žal nobenega centa za drva. Juhej Menina!

Ta teden, ko sem tudi dopoldan doma, lahko opazujem, kako cel dan vse vrvi od življenja na naši vasi. Pa saj so vsi doma! Dejansko vidim, da smo mi, ki prihajamo nekje ob 17h v veliki manjšini.
Veliko je mladih mamic in varušk, ki svoje sončke vozijo naokoli.
Nekaj imamo tudi kmetij, ki imajo že tradicionalen urnik in verjamem, da tudi ogromno dela.

Če si doma, greš tudi v domačo trgovino, ki je sredi vasi, pri tem srečaš večino sosedov. Resda so to starejši, ki so že upokojeni in čuvajo vnuke, hodijo po njih v šolo, ki je na robu vasi ali pa jih tja vozijo na igrišče.
Najbolj pa me čudi povsem polno parkirišče pri gostilni. Ugotavljam, da anti kadilski zakon ni prav nič zmanjšal prometa. Imamo kar nekaj podjetnikov v vasi in okolici, ki se prevažajo z obveznim Audijem in očitno zjutraj tudi zavijejo na  kavico, kasneje pa na malico.

Menim, da se za prihodnost naše vasi ni bati. Ogromno nas je novih priseljencev,  še več je novih otrok.

Pri nas izganjamo hudiča vsak na svoj način.
Kakor sem včeraj podlegla najhujšemu nahodu v tem letu, med smrkanjem, kašljanjem in kihanjem, komaj menjavam sveže robčke pred oteklim nosom, se smilim sama sebi in sem nasploh vsa uboga.
V takih dneh pričnem s svojim čaranjem. Za večerjo si pripravim res izdatno količino česna, ki ga vmešam med tuno, zraven dodam še konkreten kozarec najbolj črnega vina, povrhu pripravim termofor in skupaj z Njim zavijem pod odejico.

Ponavadi se zbudim kot prerojena. Če ne gre od prve, pa postopek ponovim.

Sredi septembra se spomnim, da je že čas za kuhanje letne zaloge marmelade. Na to me spomnijo predvsem prvi šolski dnevi, saj je recept za marmelado prinesla domov Tadeja, ko so nekoč pri gospodinjstvu v šoli kuhali marmelado. Recept je tako preprost, učinek pa tako fantastičen, da sedaj to ponavljamo vsak september znova. Ker imam od doma v spominu, da je kuhanje marmelade nekaj strašansko kompliciranega in časovno potratnega, z veseljem sporočam, da gre tudi drugače!
Če se bo še komu zaluštalo sladke, lepe, rdeče marmelade, lahko naredi tudi takole:

Količina je seveda prilagojena na našo familijo, za 26 kozarcev, seveda pa gre tudi z manj sadja. Kupim torej 8 kg zrelih sliv in 2 kg kislih jabolk, odstranim koščice, jabolka olupim in maso kuham približno eno uro, da se zmehča. Sledi prva hitrostna bližnjica; vzamem namreč palični mešalnik in sadje previdno zmiksam, tako, da vseeno pustim nekaj koščkov sadja. Dodam mleti cimet. Razdelim v več posod (ker nimam večjega lonca) in pričnem z drugo hitrostno bližnjico. Počasi vmešam želirni sladkor, na mojo količino sadja sem ga porabila 4kg. Preden končam, vlijem še (poljubno) količino ruma. In to je to! Marmelado z zajemalko pretočim v kozarčke in jih še vroče zaprem. Pa dober tek!

Še nekaj prektičnih nasvetov (le kdo se od prve tega drži?)

- slive naj bodo res zrele, saj drugače ne dajo tiste intenzivne rdeče vijolične barve
- tudi jabolka imajo po mojem še največ zaslug za barvo, saj jo spremenijo v jagodno rdečo (njami)
- za kuhanje marmelade vedno vzemi novo kuhalnico (nasvet babic, ne me vprašat zakaj)
- pri miksanju ne bodi najbolj natančen, ker je marmelada s koščki sadja bolj zanimiva
- postopek prični s pomivanjem kozarcev, da bodo po končanem kuhanju že oprani in suhi
- marmelado namreč vlivaj v kozrace čim bolj vročo
- po vlivanju marmelade dobro obriši rob kozarca, sicer vakuuma ne bo, marmelada pa se ne bo obdržala

Prejšnji teden so se vaščani pogovarjali o neverjetni količini gob, ki je v gozdovih tule naokrog. V košarah naj bi jih nosili domov. Sama žal vse dni nisem utegnila priti do gozda, danes pa sem pogumno zakoračila na območje medveda, oborožena z nožem in veliko košaro. 

Po slabi uri hoje, ko je moja košara popolnoma samevala, sem se začela spraševati, kje so vse tiste gobe, ki so se drugim nastavljale pred noge. Ko sem ravno že obupala, sem ga le zagledala. Velikana, postavnega in čvrstega. In ko sem ugotovila, da sta pravzaprav celo dva, sem skoraj zaplesala bojni ples radosti nad ulovom. Samo to sem potrebovala in moja pot je bila v celoti poplačana.

Saj ne, da se štejem med gobarje. Poznam in nabiram natanko šest vrst gob. Jurčke (v barvah vseh letnih časov), lisičke, golobičke, turke, brezovčke in marele, le teh pa je ponavadi zelo malo. Je pa v izobilju vseh ostalih, katerim ne poznam imena niti užitnosti.

Lahko pa Vi poveste, katere od teh gob poznate in ali so užitne:

1.  2.

3.  4.

5.  6.

7.  8.

9.  10.

Tistemu, ki doseže največje število pravilnih odgovorov ponujam nagrado. Ker bom enkrat mesečno pripravljala takšne tematske uganke, bo zmagovalec kot Frik meseca objavljen na Blog'oHani  (po želji s povezavo na njegovo spletno stran).

Vsak maček v okolici ve, da je veliki velik gospodar svojega ozemlja, le Loretta nima še nobenega strahu.

Večjega mačkona še nismo videli, saj meri zagotovo meter in več. Kadar nas ni doma, si prisvoji blazine in spi ponavadi kar pred vrati.

Ko se je pripravljalo k neurju, so bile barve na nebu tako zelo intenzivno kontrastne, da me je čisto prevzelo.

Pa se je na srečo vse skupaj prav lepo razpršilo in izginilo z obzorja.

Ponavadi moje telo ve več od mene. Tako mi odpove poslušnost v dneh, kot je današnji. Že zbudila sem se težko, sobotni obisk tržnice mi je predstavljal nepremagljivo breme, hiša se je morala sama pospravit, kosila ni bilo, čas pa je tekel mimo mene.

Po vseh polnih dnevih, ko sem tu in tam, in povsod, vsake toliko časa tudi padem dol. In jutri nas čaka celodnevni pohod, jaz pa bi se najraje zvila v klopčič, kot naša mala muca in spala na kavču cel ljubi dan.

Še dobro, da je jutri nov dan.

Danes je bil en tak lep dan, ko je bilo vsega ravno prav.

Zanimiv je učinek sveže barve na steni, za katero sem se še dan prej spraševala, ali jo je sploh potrebno barvati. In ko prvič potegneš z valjčkom po steni, je odgovor zelo jasen. Kakšna razlika! In ko začnem, kar ne morem odnehati, saj imamo sten na pretek. In tako belim in barvam že drugi teden. Seveda ne počnem tega vsak dan, ampak lepo v "prostem času". Pravzaprav mi je barvanje v užitek, nikakor pa ne uživam v pripravi prostorov. Ko bi mi nekdo vse oblepil s trakom, pogrnil časopis, prinesel barve, čopiče, posodice in pripravil metlo, našel prave rokavice, sestavil lestev, potem bi, kot veliki mojster, lahko barvala ure in ure.

Tako pa je potrebno za sabo še vse pospraviti, takoj pobrisati s krpo vse pobegle packarije, pobrisati svoje in svojih otrok stopinje po hiši, oprati čopiče, zdrgniti obleko in jo dati takoj v pranje, da o sesanju ne govorim. In ker imam dnevno za vse skupaj največ dve uri časa, lahko učinkovito barvam morda pol ure?

In zakaj tega ne prepustim moškemu? Ker sem prepričana, da bi si vzel samo tiste pol ure, ko dejansko nekaj ustvarjaš, vse ostale drobnarije pa itak niso delo velikih mojstrov.

Vanilijev sladoled z borovnicami. Je še kaj bolj slastnega? Je pa potrebno prej malo potrpljenja pri nabiranju.

Pa sva bili s Tady ponovno v gozdu. V naši malo širši okolici je toooliko borovnic, da bi bilo res grdo, če jih ne bi nabrali vsaj za sladkanje. Pa tudi borovničk za zimski čas se nihče ne brani.



Tole tablo pa sem ji pokazala šele, ko sva odhajali. Pa se ni pretirano vznemirjala. Medvedov se ne boji, ko pa vidi gosenico, pa cvili. Kdo bi to razumel?

Včeraj smo zaorali. No, ne čisto dobesedno. Smo pa kopali in urejali igrišče za odbojko v Krtini. Dogovorjeni smo bili ob 19h, pa je še rahlo deževalo. Čez 15 minut se je razjasnilo, čez pol ure nas je bilo pet na igrišču, čez eno uro pa že dvajset. Fantje so lopatali mivko, ki je občutno mehkejša od zemlje na vrtu, napeli mrežo in trakove, punce pa grablje v roke in je bilo.

Igrišče v Krtini čaka na igralce, seveda pa smo hiteli s pripravami zaradi napovedanega turnirja, ki bo v nedeljo. Zvečer smo imeli še redni sestanek društva, dogovorili smo se za vse aktivnosti čez poletje, zraven malo praznovali rojstni dan in prišli domov enkrat zgodaj danes.

In to je šele uvertura v tem tednu, ko imam čisto vsak dan eno srečanje. Danes še s KS, jutri imajo zaključek taborniki, v soboto srečanje vremenarjev, v nedeljo pa turnir.

Blog pa trpi.

Vsake toliko in zadnje čase čedalje pogosteje, me zgrabi čuden nemir. Moji nevrončki začno hitreje poskakovati, njim pa želi slediti tudi telo. Kaj se dogaja? Nekaj me čedalje bolj vleče v gibanje, ki bi nadomestilo ponavljajoče sedenje ob računalniku, sedenje ob kavici, sedenje ob knjigi, sedenje na sestankih, sedenje v avtu, sedenje na terasi.

Čeprav sem vsak dan utrujena do konca ali pa ravno zato, mi manjka resnično gibanje, ki bi mi nadomestilo ali olajšalo siceršnje rutinske opravke. In prihod poletja, z vsem kar odkriva in prikaže, je tudi eden izmed močnih motivacijskih dejavnikov.

Moja vrtavka išče, pa še vedno ne najde, kaj bil lahko stlačila v svoj urnik.

Telovadba ima tak šolski prizven, večkrat je bila kot predmet prisila, ker je bila na urniku vedno ob napačnem času. Rekreacija je zame organizirana dejavnost za množico, fitnes, pilates, same notranje aktivnosti. Tek? Sem poizkusila pa ne zmorem šprintat 10 minut skupaj, počasi pa ne znam teč in potem mi zadeva ni všeč. Kolo? Na kolesu imam otroški sedež (spredaj) in se voziti s praznim po klancih ne gre, ker me ovira. Vožnja s tamaučkom je pa itak samo izlet s kontrolirano hitrostjo. Tenis? Potrebujem soigralca, pa še drago bo. Badminton? Kdo bo z mano igral ob 5:30 zjutraj? Takrat namreč vidim edini čas, ki bi ga lahko namenila za tovrstno dejavnost. Namesto jutranje kave, takoj v superge in gremo. Samo kam, s čim in kako? Zbiram predloge in ne garantiram, da ne bom nanje pribila sto opravičljivih razlogov proti, kot so zgornji.

In vendar se vrti.

Pa je le obrodilo sadove tudi naše delo na vrtu. Kako se razveselim vsakega novega cveta. Čeprav je samo drobnjak ali pa drobne dišeče jagode.

 In pa vrtnice, cvetoča zapuščina moje matere.

Namesto, da se ob 16h delo konča, se ponavadi delo šele prične.

Danes sem že med vožnjo domov klicala naokoli; se dogovorila za ceno avtobusa za naš naslednji pohod, klicala novega mizarja, ker dogovorjenega nikakor ne dočakamo, klicala kolega za četrtkov jutranji sestanek na igrišču.

Doma sem začela po vrsti odmetavati nabrane obveznosti:
-najprej  sem po telefonu podaljšala termin v knjižnici, ker sem ugotovila, da tamauček še ni prebral polovico knjig,
-čevlje tamalim gremo kupovati jutri, ker že moramo v mesto zaradi ortodonta,
-v četrtek imamo dermatologa in nato hitim nazaj na sestanek sveta KS s krajani.

Danes zvečer smo zmenjeni, da na igrišču pri šoli popravimo ograjo.

In zraven tega se skušam vzdržati kajenja. Kajti vsako leto isto. Na morju poskrbim, da se lahko doma odvajam in potem grem čez natanko 6 tednov spet na morje.

In tavelika me seznanja s svojimi spoznanji, da itak stalno živi v stresu. Bi ji želela reči, da bo sčasoma bolje. Pa ne upam.