Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Šele sedaj sem brala, kaj je napisal dr.Wega, že kak dan nazaj. Oj, preljub prijatelj!

Ja, s piskecom sva skupaj v nekem kokonu, kjer se dogajajo čudne reči. Ali pa čarodelne. Strašansko sem vesela za oba. In prepričana sem, da bo tokrat uspelo tudi meni. :))

Le še tale moj vrat mi ne da miru.

Kaj je kronična obstruktivna pljučna bolezen?

Za nastanek kronične obstruktivne pljučne bolezni (v nadaljevanju teksta KOPB) je v največji meri kriv cigaretni dim, ki postopoma uničuje pljuča in povzroča dražeč kašelj, težko sapo in izpljunke. Napredovanje bolezni preprečimo, če prenehamo kaditi, za zdravljenje bolezni pa je pomembno le, da jo odkrijemo pravočasno.

Beseda obstruktivna označuje motnjo v pretoku zraka iz pljuč pri izdihu, kar pomeni, da ljudje s to boleznijo težko izdihnejo zrak iz pljuč, saj pljučne mešičke obliva kri. V mešičke mora priti svež zrak, da oskrbi kri s kisikom. Če je veliko mešičkov uničenih, ni pretoka krvi in ni zadosti kisika. Zrak stoji, se ne izmenjuje, ostaja ujet v pljučih, kar povzroča težko sapo. V krvi ni zadosti kisika. "Celotna definicija zajema spekter sprememb, ki nastanejo v pljučih zaradi cigaret," pojasnjuje dr. Matjaž Fležar. "Dihalne poti so preoblikujejo, vnamejo, zožijo, pojavijo se brazgotine in zaradi tega se nabira več goste sluzi, ki jo je težko izpljiniti. Pljuča začno propadati. Sčasoma oboli tudi pljučno žilje in razvije se t.i. pljučno srce. Cigarete niso škodljive samo za pljuča, ampak škodijo tudi ostalim organom."

Zakaj nastane KOPB?

Bolezen nastane v več kot 95 % zaradi cigaretnega dima, v ostalih 5 % pa zaradi onesnaženega zraka.

Kakšni so simptomi bolezni ?

Bolezen se začne počasi, enako počasi se pojavljajo tudi simptomi.  "O KOPB lahko govorimo, kadar odkrijemo, da je pretok zraka iz pljuč moten. Zdravi lahko dihamo hitro in globoko ter brez težav, človek s KOPB pa potrebuje za izdih več časa, ker so dihalne poti zožane. Običajno se zelo hitro zadiha od telesnih naporov," pojasnjuje dr. Fležar in poudarja, da je težka sapa glavni simpton KOPB. Z okvaro pljuč se samo stopnjuje. "Bolniki na pregledih pogosto rečejo, da so bili leto nazaj boljši, letos pa na primer ne zmorejo več poti na določeno vpretino. Najtežje je diagnosticirati to bolezen pri ljudeh, ki niso telesno aktivni. Pol pljuč nam lahko propade, a če se bomo vozili samo z avtom in bili telesno povsem neaktivni, ne bo videti skoraj nobenih simptomov. Zato spodbujamo kadilce, da so telesno aktivni. Ne zato, da bi spravili tobak ven, ker tega ne morejo, ampak da se pokažejo težave in da jih lahko omilimo, ko je še čas. Kadilcem ne sme biti normalno kašljanje, pljuvanje in težka sapa samo zato, ker kadijo. To ni normalno, ampak so to že znaki okvare pljuč.

Brez spirometrije je KOPB težko odkriti

Po vsem svetu imajo težave z odkrivanjem bolezni. Odkrijejo jo le pri četrtini bolnikov, večinoma takrat, ko je več kot 30 % pljuč uničenih. Po izkušnjah dr. Fležarja se kadilci najbolj bojijo raka, pri katerem običajno živijo le še nekaj mesecev po odkritju, KOPB pa ne, ker bolezni ne poznajo. Ne vedo, da z njo sicer še živijo nekaj let, vendar so odvisni od kisika, ki ga dobivajo po cevkah in gredo lahko le do postelje, stranišča ter nazaj. Tako življenje ni kvalitetno. Vendar to bolezen lahko preprečimo, če nehamo kaditi pravočasno, poudarja dr. Fležar. "Tisti trenutek, ko prenehamo kaditi, se tveganje ustavi. Ostane določena okvara na pljučih, vendar ne napreduje. Idealno je, če uspemo kadilce prepričati, da okvara obstaja. Ponavadi ne učinkuje, da ga zdravnik "nadere", ker kadi, ampak da opravi preiskavo delovanja pljuč spirometrijo.

Naslednji korak je njihov: ali bodo nehali kaditi ali ne.

Zdravniki jim le povemo: v primeru, da ne boste prenehali, boste imeli čez tri leta 50 % manj pljuč, čez osem let boste morali preiti na kisik, nakar boste še pet let životarili v svoji sobi na cevki. Običajno je tak pristop bolj učinkovit. Kljub temu pa le tretjina kadilcev preneha kaditi takrat, ko jim to predlagamo, dve tretjini pa jih rabi aktivno pomoč." Zato si zdravniki zelo prizadevamo, da bi spirometrijo ponudili vsakemu kadilcu, ki kadi že več kot petnajst let po škatlico ali več na dan, saj tako lahko odkrijejo okvaro, ko je kadilec še ne čuti. Če se zanašajo le na zgodnje simptome, lahko traja predolgo. Preiskavo lahko predpiše osebni zdravnik, lahko pa si jo plačamo tudi sami, stane nekaj čez 8 evrov.

VIR - članek v reviji ABC zdravja - Februar 2007

Iščem po netu, iščem po albumih, pa ne najdem nikjer. Nič ni zapisano, nič ni poslikano. So le slike v mojem spominu, tako žive, kot da medtem ni minilo toliko let.
 
Slika motorja in najine vožnje po ozkih primorskih poteh in opeklina na nogah, ki se kar ni želela zaceliti.  
Plezanje po plezalni poti na Nanos, moje prvo srečanje s klini v skali in nato ležerno poležavanje v travi.  
Ahrehat za vodo in kopanje v ledeni Vipavi.

 
Bilo je lepo poletje, bili smo mladi in prijatelji za vedno. Sedaj zaman iščem odgovore na vprašanja zadnjih dni.
Kje smo izgubili drug drugega? Je res sedaj vsega konec in poti nazaj ni? Ga res nikoli, čisto nikoli več ne bom videla?
 
Ne, zame je še vedno tam in vsakič ko pogledam Nanos, vem, da je nekje v bližini.

V nedeljo sem ure in ure polagala tapete in medtem spoznala,
da bo v teh podobah vedno z nami. Pogrešam jo močno.

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

Danes je bil le navidez najbolj turoben dan, ko sonce ni in ni moglo posijati čez ledeno mrzle oblake, ki so se naslanjali na kape naših hiš.

Jaz pa sem se zbudila v morje balonov, ki so me obkrožali z vseh strani. Prelepo presenečenje, ki razsvetli še tako turobne dni in šteje v mozaik dogodkov, ki me vedno spremljajo in vsekakor osrečujejo.

Danes je bil moj dan ali kot je zapisala Tadeja: "Na praznovanje vabljeni so znanci in prijatelji vsi, če le število let se prijazno zamolči."

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Ko je bila malčica, varno zavita v naročju, mi je svakinja rekla: "Celo življenje te bo skrbelo zanjo".

Nikoli se ne konča. Najprej paziš, da ne pade po stopnicah, potem pridejo nezgode v vrtcu, pa v šoli. Dokler skoraj ne odraste in ji zaupaš, tako kot zaupaš usodi. Svojega otroka ne moreš več varovati. In potem te doseže klic, v katerem sporoča, da je sicer čisto v redu, le prometno nesrečo je imela.

Kako odreagirati? Je predaleč, da bi ji lahko nudila roko, je preblizu v tebi, da ne bi bolelo.  Vdihniti, se sprijazniti, se tolažiti.

Srečna sem, ker sta oba že doma. Prestrašena, pretresena, pa vendar živa in zdrava. Današnji božič bo res nekaj posebnega.  Vsi smo skupaj in le kaj si lahko drugega še želimo.

Najraje bi kar zbrisala spodnji prispevek, ki še najbolj meji na jadikovanje. Čeprav je najbrž v naši naravi, da smo in moramo biti včasih tudi malo dol, da se lahko potem spet še močneje vrtimo v svojem ritmu.
In ko me zgrabi vrtinec dogajanj, se vrtim kot vrtavka in zadnje dni leta se vse vrti še tem hitreje.
In že me dohitevajo praznična krašenja. Otroci že sprašujejo, kdaj bomo pa imeli tudi mi lučke. No, zaenkrat so zasvetile povsod okoli nas in kmalu, prekmalu jih bomo prižgali tudi mi. Pa dedki mrazi in prazniki in vsaj malo pričakovanja... Čeprav sem še teden dni nazaj bila povsem neopredeljena do kakršne koli ceremonije, sedaj že mrzlično pripravljam načrt, kaj vse bomo počeli.

Nič več se ne obremenjujem z vso tisto navlako, ki se je začela plaziti okoli mene.
Ne, vse je ravno tako, kot mora biti, le kanček več zaupanja vase potrebujem.

Danes sem doživela res prijetno presenečenje. Bila sem na obisku. Pogovor je s časom iz poslovnega prešel v zelo prijateljsko snidenje, saj sem srečala prijatelja, s katerim se že mnogo let nisem videla. Nekoč, ko sva bila tako rekoč skoraj sostanovalca, sva se zelo dobro razumela. In danes? Kakor, da ne bi bilo vmes vseh teh dogodkov in ljudi. Nadaljevala sva s pogovorom, tako, kot da se nisva videla 18 dni, ne pa 18 let!
Pri tem sem se ponovno spomnila na nekje posvojeno zamisel, da je naš čas v obliki spirale. Znanci, ki jih takole pustimo na neki točki so nam pri ponovnem obhodu dosegljivi in povsem blizu. Tako sem danes doživela Michela, njegov trud pri postavitvi  Inštituta za francoski jezik,  njegovo razumevanje in predajanje ciljem zaradi občutka izpolnitve.

Vsekakor mi je srečanje polepšalo dan in verjamem, da je bilo najino srečanje z namenom, ki se mi bo v kratkem tudi razkrilo.

Za vse pa vabilo v najlepši šolski ambient, kjer se francoščine učite tudi ob francoskih rogljičkih.

Pa je minilo prvih 31 dni, brez kave in cigaret. Lahko podam malo statistike (kot izkušena abstinentka):

• tokratni klik in skok za nekadilske mize v ogrevanih prostorih je bil zelo hiter in neboleč
• kriza je trajala natanko tri dni, oziroma bolje povedano tri noči
• takrat predvsem nisem mogla spati
• nespečnost sem z veseljem izkoristila za branje
• pri prejšnjih poskusih sem zamotila svoje prste s polnozrnatimi piškoti, tokrat sem si zadala dieto, s katero bi morala shujšati
• v resnici pa sem se zredila za dodatni 2 kg
• v paketu zdravega življenja sem črtala tudi kavo in jo nadomestila s čajem
• še vedno pijem zjutraj čaj, po 15h pa začnem tudi s kavo, sicer je življenje pretežko
• v planu je bila tudi redna rekreacija
• sedaj čakam na začetek aktivnosti v telovadnicah, nordijskih palic pa tudi še nisem nabavila
• dvakrat v tem mesecu sem imela resno krizo

Takrat ni drugega, kot da se stisnem v kot in čakam da mine.

Zaradi abstinence me daje edino nespečnost, kar pa ima svoje dobre strani. Takole doživljam sončne vzhode na poti v službo, v času, ko se ostali komaj prebujajo.