Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!

Kar nam je usojeno, če nam je, naj se zgodi. Zakaj bi se zaradi tega še jezili, bali, žalostili ali vznemirjali? Samo še slabše bo.

Brez jeze, strahu, žalosti in podobnih čustev ni več hudega, ni več slabega, ni več težav. Ostajajo samo neizogibna življenjska dejstva, s katerimi se srečujemo.

Otresimo se torej tega in bodimo mirni, veseli, sproščeni, naj se zgodi karkoli. Če bomo takšni, se nam slabe stvari morda sploh ne bodo dogajale. S pozitivnimi mislimi smo jih odgnali.

Tam kjer je pozitivno in dobro, ni prostora za slabo in negativno. Širimo torej dobro in ga posredujmo še drugim. Več je dobrega, bolje bo za vse in manj bo strahu, nemira, bolezni. Svet bo lepši in življenja ne bomo zapravili za ukvarjanje s slabim, od česar ne bi imeli nič.

Pozitivno razmišljanje je bistvo našega bivanja, saj v sebi nosi moč in energijo, ustvarja pozitivne medčloveške odnose in že zato odpravlja mnoge težave. Če smo sami dobri do drugih, bodo verjetno tudi oni do nas.

Če izžarevamo pozitivno energijo, se učinkovito upiramo bolezni in trpljenju, z medsebojno pomočjo pa veliko lažje premagujemo različne težave.

Strah, jeza, nevoščljivost, sovraštvo? Kar strese nas ob spoznanju, kako pogosto nas prevzemajo čustva in misli, ki jih izražajo te besede. Odpovejmo se temu, saj si bomo tako naredili največjo uslugo.

Pojdimo v prihodnost drugačni in razbremenjeni vsega slabega.

Imamo možnost, da se odločimo med dobrim in zlom. To je temeljna odločitev, ki jo sprejme vsak. Odločimo se sicer lahko enkrat za vselej, toda to odločitev moramo potrjevati v vsakem trenutku svojega življenja.

Dlje ko gremo po poti pozitivnega in dobrega, lažje nam o šlo. Ne bo se treba vsakič znova spomniti na to, da moramo biti pozitivni. Takšni namreč bomo, to bo postalo del nas. Polni veselja do življenja, sočutni do drugih bitij, v sozvočju z naravo in s seboj, s svojim notranjim bistvom.

Janez D.