Bliža se veliki maraton, odštevamo le še nekaj dni do dogodka in med tekači se že kaže neka nestrpnost.  Čedalje pogosteje se tudi sama odpravljam na tek. Čeprav se še vedno težko odpravim in je na začetku še vedno hudo in mi neprestano zmanjkuje časa, je občutek, ko uspem premagat zastavljenjo progo, neizmeren. Glede na vsa moja potepanja v zadnjem mesecu, sem morala tekaško opremo nositi kar s sabo in mi nikakor ni žal, saj še vedno raje vstajam zgodaj in imam tisto jutranjo urico res zase.

Sobota, pred dvema tednoma, tek ob obali v Cervii. Kilometri mivkaste plaže, školjke, sonce je ravno pokukalo iz morja. Jutranji čistilci na plaži so me radovedno ogledovali. Nikjer nobenega tekača, le nekaj sprehajalcev v bundah.

Sobota, teden dni nazaj, tek ob reki Temzi. Jutro je bilo sveže in nadvse sončno. Tečem po kolesarski stezi, pot me pripelje na most, odkoder vidim mesto, ki se ravno prebuja.  Srečam dva tekača, ki veselo klepetata in odbrzita dalje.

Sobota, dober teden dni pred ljubljanskim maratonom. Tečem krtinski krog ob Rači, danes je bilo preveč megleno za običajen krog na Gradiškem jezeru. Vendar vem, kako je lepo, ko se dvignejo meglice. Prvič pretečem 6 km pod 40 min in sem vsa vesela.

Seveda ne grem na maraton, niti na polmaraton ne, tekla bom na rekreativnem teku, saj za to gre. Te moje jutranje urice so najlepša rekreacija, ki sem jo kdaj imela.