Prvega ne pozabiš nikoli. Najbrž to velja tudi za prvih 10 km, ki sem jih pretekla včeraj.

Kljub mojemu tarnanju dva dni prej, težav namreč še zdaleč ni bilo konec. Na palec me je še pičila čebela, da mi je lepo zatekel, potem sem s šepanjem prislužila žulj, tako, da sem še v petek bila prepričana, da je zame Blejska 10ka priložnost zamujena.

Še dobro, da je vsako jutro nov dan. V sobotno jutro sem se zbudila kot prerojena. Na kašelj sem že pozabila, noga me ni bolela, palec je uplahnil, žulj je dobil svoj obliž, nivo adrenalina je opravil svoje in že doma sem vedela, da sem pripravljena.

Skupina ŠD Krtov se je zbrala kar na Bledu. Trem, ki so odpovedali zadnji hip, je lahko samo žal. Organizacija dogodka je bila res vrhunska. Vse pohvale organizatorjem, za vse je bilo poskrbljeno, pot je bila osvetljena, prijazni redarji so nas bodrili in čuvali ves čas, za prijave je bilo dovolj prostora in osebja, poskrbeli so za najmlajše in malo starejše. Pa kremšnite za vse! Nasploh je bil celoten prostor prežet s pozitivno energijo.

Trije tekači Ekipe srčnih smo štartali skupaj. Seveda je dr.Wega odbrzel naprej, njemu je tole že druga Blejska, midve z Darjo pa sva se borili skupaj. In zmagali! Vsaka zase, kajti to, da sva bili tam in prišli naokoli s čisto solidnim časom 1 uro in 9 min je že skoraj tako kot v pravljici. Pa naj še kdo reče, da ne verjame v pravljice!