Iščem po netu, iščem po albumih, pa ne najdem nikjer. Nič ni zapisano, nič ni poslikano. So le slike v mojem spominu, tako žive, kot da medtem ni minilo toliko let.
 
Slika motorja in najine vožnje po ozkih primorskih poteh in opeklina na nogah, ki se kar ni želela zaceliti.  
Plezanje po plezalni poti na Nanos, moje prvo srečanje s klini v skali in nato ležerno poležavanje v travi.  
Ahrehat za vodo in kopanje v ledeni Vipavi.

 
Bilo je lepo poletje, bili smo mladi in prijatelji za vedno. Sedaj zaman iščem odgovore na vprašanja zadnjih dni.
Kje smo izgubili drug drugega? Je res sedaj vsega konec in poti nazaj ni? Ga res nikoli, čisto nikoli več ne bom videla?
 
Ne, zame je še vedno tam in vsakič ko pogledam Nanos, vem, da je nekje v bližini.