Blog'oHana - Valeta, katera že?

Monday, November 26, 2007

Pa sem preživela še eno srečanje bivših sošolcev iz osnovne šole. Ne bom napisala, katero po vrsti, to naj bo raje za naslednjo rubriko frik meseca.

Takih srečanj me je vedno strah. Ker pridem v prostor, kjer so ob dolgem omizju razporejene družbe. Skoraj vedno si delimo prostor z več omizji. In ko pridem na vrata, se moram čim prej odločiti pri kateremu omizju me pričakujejo. Pridem na srečanje osnovnošolcev. V spominu imam mladostne obraze in postave, navihane nasmehe in iskrive oči. Pogled po mizah pa mi ne razkrije ničesar od tega. Za nobenim omizjem ni moje družbe. Ti, ki tu sedijo, so odrasli, delno plešasti, v kostimčkih in čeveljcih, se zadržano smehljajo in so nasploh ... Moji! Nikakor se ne morem sprijaznit, da je to moja generacija, da sodim za to omizje, da sem tudi sama malce siva in okrogla, nikakor ne več mlada, pa vendar...

Jaz pa še vedno čutim tako kot takrat, jaz še vedno razmišljam tako kot takrat, jaz sem še vedno ista. Tudi moje simpatije veljajo istim ljudem, stare družbe se grupirajo skupaj in seveda kaj kmalu odkrijem, da so tudi ostali povsem enaki. Še nekaj trenutkov, en skupen ples, ena pijača več in že ugotovim, da gubice okoli oči ali pa bradica prav nič ne spremeni njo ali njega, mojega sošolca in prijatelja. Ravno tako se ni prav nič spremenil tale kraj, ribnik v Brestanici, kjer smo bili prvič še vsi s kolesi, sedaj pa se pripeljemo z vseh koncev Slovenije.

Kakšno olajšanje.

In z leti postajamo celo bolj odprti, pogovarjamo se dolgo v noč, še vedno smo povezani z nevidnimi nitkami, ki so ostale iz rane mladosti. In naslednja obletnica ne bo tako kot do sedaj - ponovno čez pet let - ne, dobimo se že naslednje leto, saj smo ugotovili, da nam čas prehitro beži.

se dogaja | zame

posted on Monday, November 26, 2007 9:49:30 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)