Vedno se začne povsem nedolžno. En sam premik enega kosa pohištva. Saj bi lahko vedeli, da ne bo ostalo samo pri mizi. Kajti dve mizi v dnevni sobi sta res preveč. Ena mora ven, saj drugače ni dovolj prostora, ko se vsi nabašemo v dnevno.
Preblisk in selitev se prične. Dva dni čiščenja in premikanja ter urejanja taužent knjig je za mano, da sem si izborila svoj kotiček.
Spet imam sobico. Končno na svojem!
Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.
Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro.
Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:
- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske
kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove
razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja
med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško
sedlo?
O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi
blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te
plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo
mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).
O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki
so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje
bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!
O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši
in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer
so do tisoč metrov globoka brezna.
Nekaj pomladnega je bilo v zraku. Ptičje žvrgolenje, sonce in teloh.
Šli smo prvič po poti iz Krivčevega, od gostilne Jurček in spet sem navdušena.
Kakšna lepa pot, kakšni razgledi in hišice kot iz pravljice!
Čudovit dan za rojstni dan. Mare, vse najboljše! Pa še veliko skupnih poti.
Danes nas je zbudil (blag) potres. Fanta sta kar skočila iz postelje in vsi smo se spraševali, kaj naj naredimo? Kam se zateči, če pride do hujšega tresenja. Spomnim se navodil, ki smo jih dobili še v času šolanja. Svetovali so nam kritje pod mizami in podboji. Zato sem bila tem bolj presenečena, ko sem dobila v branje članek, ki trdi ravno nasprotno. Posredujem v razmislek v upanju, da tega nikoli ne boste potrebovali. Pa vendar je dobro vedeti.
DOBRO JE VEDETI: KAKO PREŽIVETI V POTRESU
Kadar ljudje začutijo, da prihaja potres, se v stavbah množično poženejo pod pisalne
mize ali se postavijo med vratne podboje. Velja namreč prepričanje, da je to najbolj
varno in da takšno zavetje nad glavo poveča možnosti preživetja.
Vendar je to velika napaka – pravi Doug Copp, vodja Ameriške mednarodne reševalne skupine (ARTI) in izkušen poveljnik reševalnih akcij v mnogih katastrofalnih nesrečah.
Doug je aktivno sodeloval v reševalnih akcijah v 60 državah in iskal preživele v 875 porušenih poslopjih. Dve leti je delal tudi kot strokovnjak Združenih narodov za odpravljanje posledic katastrof. Izkušenj ima torej več kot dovolj. Pravi pa, da je bila morda najhujša tista prva: »Prva porušena zgradba, v katero sem se moral splaziti, je bila šola, zrušena med hudim potresom, ki je leta 1985 prizadel Ciudad de Mexico. Vsi otroci so bili pod šolskimi klopmi. In vsi otroci so bili mrtvi, stisnjeni na debelino borih nekaj centimetrov. Bilo je grozno - obsceno in popolnoma nepotrebno. Kajti če ne bi čepeli pod klopmi, temveč POLEG klopi, bi zagotovo večina preživela. Takrat še nisem vedel, da so otrokom celo izrecno naročili, naj zlezejo pod klopi.«
Trikotnik preživetja
Ko se stavba poruši, ostane tik poleg večjih kosov pohištva prazen prostor s prerezom v obliki trikotnika. Teža stropa in nadstropij nad vami polomi mize, stole in postelje. Zato se je zelo nevarno skriti pod njimi. Le redko pa lahko večje kose pohištva popolnoma zravna s tlemi. Čim večji in bolj kompakten je nek predmet, tem težje ga bo teža zrušene stavbe do konca stlačila. Stisnila ga bo skupaj, vendar ne na nivo tal. Tako bo ob njih ostalo precej praznega prostora.
Doug pravi prostoru, ki ostane poleg večjih predmetov prazen, trikotnik preživetja.
Zgodilo se je že, da so ljudje v popolnoma porušenih stavbah ostali v takšnih trikotnih praznih prostorih čisto nepoškodovani. Vselej pa so manj poškodovani od ponesrečencev, ki se niso zatekli ob kakšen večji kos pohištva. Zanimivo je, da je ena od reči, ki jih je zelo težko popolnoma potlačiti, tudi časopisni papir. Tako da če imate v pisarni ali doma velike skladovnice papirja, lahko počepnete na tla tudi ob njih.
Kadar na televiziji prikazujejo porušene stavbe, je možno te
trikotne prazne prostore razločno videti. »Nikjer ni toliko trikotnikov, kot v porušenih
stavbah,« prav Doug.
Kako ravnati med potresom - šest nasvetov Douga Coppa
1. Če imate možnost zelo hitro priti na prosto, je to še najbolj
varno. Na prostem pojdite čimdlje proč od stavb, če pa to ni mogoče, se postavite
ob zunanjo steno (ne pa med vhodna vrata).
2. Izogibajte se stopnic, to so najbolj nevarne točke stavb, ker imajo drugačen nihajni
moment od preostale stavbe. Tudi če stopnice ostanejo v potresu navidez nepoškodovane,
jih ne uporabljajte, dokler jih ne pregledajo strokovnjaki. Nešteto stopnic
se je že porušilo, ko je bil potres že davno mimo.
3. Izogibajte se vratnih podbojev – vrata morajo pasti na eno ali drugo stran in nato
jih pokoplje pod sabo teža stropa. Vrata lahko telo tudi prerežejo, če se zrušijo
vstran, nevarna pa je tudi kljuka, ki se lahko zarine v telo.
4.
Najbolje je skočiti k večjemu kosu pohištva (lahko
je to tudi kavč) in se zviti v položaj zarodka.
5. Če vas potres doleti ponoči, ko ste v postelji, se zakotalite iz postelje
na tla in zvijte ob postelji kot zarodek. Otroci in živali vedno instinktivno naredijo
tako – to je njihov naravni nagon, ki je tudi pravilen. (Boljša je tista stranica
postelje, ki je višja).
6. Če vas potres doleti v avtu, nikar ne ostanite v njem. Hitro skočite ven iz avta
in počepnite ob njem na tla. Vse žrtve potresa v San Franciscu, ki jih je potres zalotil
na avtocesti in so ostale v avtomobilu, so umrle. Doug pravi, da bi večina lahko preživela,
če bi zavetje poiskale ob avtu.
Doug Copp je o svoji metodi preživetja posnel tudi film. Skupaj s turško zvezno vlado, mestno upravo Istanbula in Istanbulsko univerzo so izvedli simuliran potres šole in še ene stavbe. Notri so razporedili 20 lutk, nato pa so reševalci zlezli v ruševine in iskali »ponesrečence«. Niti eden od tistih, ki so si poiskali kritje nad glavo, ni »preživel«.
Dodatek:
Metoda preživetja ni nikjer potrjena s strani ustreznih institucij,
tudi verodostojnost avtorja ni preverjena.
Vsak naj si svoje mnenje ustvari sam.
Medtem ko se v Krtini še vedno ukvarjamo s kupi snega in ko so na zadnji dan počitnic naši Krti odšli na smučanje na Soriško planino, smo jo mi mahnili na Primorsko, da vidimo, kako zgleda zima na morju.
No, najprej smo imeli skupno kosilo pri noni Alenki, kjer ne manjka sonca niti belih zvončkov. Tak ležeren in prav nedeljski dan smo imeli, nikamor se nam ni mudilo, še vedno pa je ostalo dovolj časa za dolgi sprehod po Piranu in Portorožu, kamor smo pred pričetkom drugega semestra odpeljali našo študentko.
V Portorožu pa kar ne moreš verjeti, da je šele februar. Najprej so me navdušile cvetoče mimoze in rožmarin, potem pa kar cela ulica, ki je izgledala ravno tako kot spomini na hiše v Cisku.
Brez sladoleda na morju pač ne gre, kaj potem če smo vsi v bundah.
Prav zavidam jim, Primorcem, tale novi letni čas. To vsekakor zima ni, je nekaj prav lepo sončnega in prijetnega. Še jaz bi ostala kar tam, pa moram nazaj v meglo, dež in sneg.
Dobra je tale študentska!
Še dan ali dva pred tem sta bila povsem ravnodušna. Ne, maškare ju pa res ne zanimajo. Lahko bi vedela!
Pa je prišla sobota, pustna sobota in kar naenkrat je bila velika škatla iz kleti sredi dnevne sobe in revija se je pričela.
Navlekla sta nase vse, kar sta tavečja že prerastla v letih zbiranja pustnih kostimov.
Prav prisrčni deklici sem dobila. Kar naenkrat pa so se odkrile še nove poteze na obrazu. Luštno.
Že sama beseda pležuh je posrečena, pri tem slišim predvsem kožuh in lenuh. Kožuhov je bilo kar nekaj, lenuhov pa tudi, če pomisliš, da si na smučeh, zraven pa še udobno sediš, kar na stolu.
Pred kakšnim tednom so se pojavili spodnji plakati, ki so pozivali k udeležbi. Meni se je zdeva zdela dovolj zanimiva, da sem zvlekla tamaučka v avto in hajd, gremo gledat kaj se dogaja v Kandrše, ki so malce naprej od Moravč, te pa so malce naprej od Krtine.
Seveda, prostega parkinga ni bilo kilometer naokoli. Ravno še nekaj sončnih žarkov je ujelo čez sedemdeset tekmovalcev na svojih zadnjih pripravah.
Potem pa kar na štart, organizatorji so obljubljali lepe nagrade, firbci pa smo začeli kaj kmalu zmrzovati.
Še malo, pa se je pričelo vijuganje med količki. Otroka sta bila navdušena. Nikoli prej še nista videla niti slišala za pležuhe.
Tekmovalnosti ni manjkalo in nekateri so res dali vse od sebe za tak dramatičen prihod skozi ciljno črto.
Organizatorji iz motokluba Rokovnjači so se izvrstno odrezali. Na prizorišču ni manjkalo niti glasbe, niti okrepčila, še prste smo si polizali ob slastnih krofih. Kaj kmalu smo pa šli domov, kajti mraz je v tisti dolini neverjeten, zato smo zamudili še obljubljeno vožnjo s štirikolesniki in motornimi sanmi.
Že naslednji dan pa smo dobili v izposojo pležuha kar na Krtinskem smučišču, ki je oživel kot še nikoli doslej. (v letih našega bivanja v Krtini). Bilo je kot pri Čukih: "Tam na hribu za vasjo, danes je vse živo". Se je smučalo in sankalo, pa še pležuhalo. Pravzaprav se je s to napravco prav zabavno in luštno spuščati po hribu. Pa še na vlečnico greš lahko z njo, če si le dovolj spreten.
Leander je bil tako navdušen, da skoraj ni mogel zaspat. Če kdo izdeluje pležuhe po naročilu - mi smo za. Kar v vrsto prosim.
Danes je bil najin dan. Tisti pravi, ko se zjutraj zbudiva in naju čez pol ure že ni več, ker drviva izhodišču naproti. Stahovica in Calcit, pot na Primoža nato pa samo navzgor.
Pri tej obilici snega je pot prav posebej zanimiva, ne morem reči, da je naporna, le drugačna je. Sneg je sipek kot moka, brez derez bi mi verjetno zelo drselo po strmini. Stopam kot po steperju, premikam nogi, kmalu postane hoja rutinska, moje misli, pa lahko odplavajo daleč proč.
Toliko se je dogajalo pretekle dni! En mesec priprav na dogodivščine so za mano, na eni strani neverjetno navdušenje, nato pa skoraj tik pred pričakovanim dnem zbolim. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno spalni bolezni. Niti poklicati nisem mogla v ZD, saj sem med vsakim čakanjem na prosto linijo zaspala nazaj. Še dobro, da ni dolgo trajalo. Naspala pa sem se.
Kako je potekalo? Kaj bi lahko naredila še bolje? So bili zadovoljni? Občutek je dober, načrtujem že naslednji podvig. Kaj pa nočno sankanje?
Pot čez Pasje pečine. Zakaj nisva izbrala zgornje poti čez hrib? Tule je smrtno nevarno in nikakor nama ni všeč. Le korak te loči od globine, ki zeva spodaj. Nobenega oprimka, pot pa povsem neutrjena. Ne priporočam nobenemu. Hodite raje po varni Poti modrega moža!
Bolijo me noge. Ne pomaga niti sonček, počutim se utrujeno.
Lepota okolice me predrami. Ne morem odvrniti pogleda od okrašene jelke. Toliko vsega je. Poskrbeti moram za poročila, pa za fotke in maile. Zbrati vse papirje, Krtom nisem objavila naslednje akcije, morda vem za dober prevoz. Marec bo kmalu in morda naju čaka še kaj več, kot le potepanje po planinah.
Še malo, pa sva pri koči. Dve uri in pol premlevanja lastnih misli. Enkraten čas za urejanje dogodkov, za sestavljanje lastnih občutkov.
Seveda vem, zakaj tako potrebujem take izhode. Ker me prerojijo. Utrujenost je iz uro v uro manjša. Bolečine v nogi ne pretehtajo lahkote v duši, ko se spustim po pobočju in tečem. Tečem vsa lahka, skrbi so med potjo odpadle in se zakopale globoko v sneg. Spet se smejem.
Sedaj se pa res že piše o tem, da ob torkih hodimo naokoli, ne glede na vreme in ostale pritikline. Da se spravimo skupaj, ponavadi ne zadošča na obeh straneh neverjetna organizacijska spretnost usklajevanja vseh torkovih taskov, ampak so zraven še nepredvidena torkova nakupovanja, varstvo za Leandra, pa obiski staršev, rojstni dnevi ravno na torek, študentsko delo, roditeljski sestanki in včasih tudi kakšen zmenek, pa prazniki in še kaj se najde.
No, včeraj smo ostali brez varstva, torku se pa vseeno nisva želela odpovedati. Pa smo se domislili, da na Šmarni gori že cel mesec nismo bili, kar pa je najpomembnejše, na Šmarno pa lahko vzameva tudi Leandra s sabo. Za obljubljen pohod z nočno lučko je bil takoj navdušen in to navdušenje ga ni minilo niti na poti na vrh.
Navzdol je pa letelo, 12 minut teka po strmini. Smo bili dol en, dva, tri. Med tekom me je prešinilo, da sem prostovoljno na rekreaciji, tamauček pa je moral z nami, kljub izjemnemu mrazu, snegu, temi. Sebično?
Pa vendar me je potegnil v tek in skakanje čez korenine s takim navdušenjem, da lahko
samo resno razmislim, kdo je koga peljal ven?!