Šele sedaj sem brala, kaj je napisal dr.Wega, že kak dan nazaj. Oj, preljub prijatelj!

Ja, s piskecom sva skupaj v nekem kokonu, kjer se dogajajo čudne reči. Ali pa čarodelne. Strašansko sem vesela za oba. In prepričana sem, da bo tokrat uspelo tudi meni. :))

Le še tale moj vrat mi ne da miru.

Sem objavila, da počivam. Pa, da bo čez dan, dva bolje. Pa ni bilo. Takole sem čakala križem rok, čedalje bolj v smeri kavča. Pa se mi ni dalo nič, še tisto kuharijo in pospravljanje cunj sem prepustila drugim. Da pa smo doma skupaj vsi; Tadeja in bolan tamauček, pa zagotavlja še zvrhano mero sitnobe na kupu.

In, ko sem takole obsedela, so me začeli preletavati najbolj čudni prebliski. In zdeli so se tako resnični.

Kaj, če samo blefiram?

Nekaj se grem, šport pa to. Jaz, da tečem? Blef. V hribe hodim? Saj ne morem na dostojem sprehod. Koga vlečem za nos? Pixna čaka. Kaj se sploh grem? Spet en blef. Saj se mi še bloga ne da spisati.

In tako dalje in dalje. Prvi, drugi, tretji, četrti dan, ko sem le pomislila, da tole ni normalno. Draga moja, kot da ne veš, da si prva in neposredna odjemalka vseh virusov in drugih migatajočih zadev.

Pa sem se le spravila k zdravnici, domov pa s torbo zdravil. Zdaj pa zares. Še dan, dva?

Tako je, danes ne delam nič več. Je čisto pravi dan za počitek. Še tamauček zbolel in sem ostala doma, tudi sama na robu z vročino. Zato ni (še) fotk niti poročila o Krtinskem izzvu.

Pa saj se že poznam. Bolj ko se zavzamem za kakšno stvar in Krtinski izziv je že bil pravi tak dogodek, višje ko sežem, bolj me zadane. Včeraj bi lahko šla na Triglav, danes ne bi zmogla niti Krtinskega hriba.

Še dan, dva, pa bom spet vsa v pričakovanjih - novim izzivom naproti.

Če verjamem spominu, je jezero tam spredaj. Danes se ne vidi nič, sopara je neznosna.
20,8 stopinj, 90% vlage, 1006.8 pada.

Tečem okoli Gradiškega. Medtem me premami vonj po gobah. Zavijem v gozd, kjer me dobršen del spremlja mlad srnjaček. Sploh se me ne bolji. Naberem nekaj lisičK in tik pred dežjem pribežim domov na zajtrk.

Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Dve tretjini istoimenskega narodnega parka sta poraščeni z gozdovi, ki jih  odlikujejo najrazličnejše rastlinske skupnosti - od bukovih gozdov do avtohtonih gozdov črnega bora.

 soteska Velike Paklenice

Prizora iz skoraj zapuščenega naselja Marasovići, ob samem vhodu v kanjon Velike Paklenice.

 
Dolina pri vhodu v sotesko, levo in desno so stene, namenjenu plezanju.

Petdesetletna tradicija alpinizma in športnega plezanja je Paklenico uvrstilo med najbolj znana evropska plezalna središča. V Paklenici traja sezona plezanja od aprila do novembra, največ plezalcev pa se tukaj zbere okrog 1. maja, ko je organizirano mednarodno alpinistično srečanje "Big Wall Speed Climbing".

Ker je zgrajena iz apnenca in dolomita, se Paklenica odlikuje z bogastvom kraških pojavov. Največji in z jamskimi okrasi najbogatejši jami sta Vodarica ter Manita peč, ki je urejena za turistične obhode. Med florističnimi okrasi Paklenice izstopa skalna vegetacija, še posebej razne vrste zvončkov, na skalovju pa prevladujeta kadulja in vresje. Na pakleniških livadah rastejo številne vrste orhidej  in perunik. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških fenomenov, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta, atraktivnimi krajinami in nedotaknjeno naravo.

Pešačenje je edini način, da res spoznate Paklenico. Na območju Parka obstaja okrog 150 km steza in poti, od turističnih, ki iz kanjona Velike Paklenice vodijo do jame Manite peči, gozdarske koče "Lugarnice" in planinskega doma do planinskih poti, ki vodijo na najvišjih velebitskih vrhov Vaganskega vrha (1758m) in Svetega brda (1753). Le kdo se ne spomni zgodb in filma Winnetu? Le malokateri pa ve, da je bil film posnet kar v Paklenici in v bližnjem kanjonu reke Zrmanje (Rio pecos).

  
Oskrba koč - dvakrat do trikrat dnevo se vzpnejo z novimi zalogami,  Večka kula - stražni stolp še iz časov vpadov Turkov v te kraje. (14.-16. stoletje)

Planinski dom - na cilju se je zelo prilegla domača "travarica" iz plave rutve.

Ob obali je mesto Stari grad Paklenica, ki posrečeno združuje tako planince kot morske navdušence. Da pa je bil kraj že od nekdaj zanimiv, se lahko prepričamo na vzorno urejenih učnih poteh, kjer je opisana in poslikana cela zgodovina kraja od pračasa naprej.

Nekaj lepih fotografij na uradnih straneh.

Pa smo doma. Skoraj vsi. Kajti letošnje poletje se že od junija dalje ne (z)moremo spraviti vsi skupaj vsaj za en vikend na morje. Kar mene malo žalosti. Kar ne morem se sprijazniti, da sta otroka že tako samostojna in da imata toooliko svojih obveznosti. Ostaneta torej tamaučka, pa še tukaj se nam je zalomilo pri planiranju. Začeli smo štirje, domov smo prišli skupaj samo trije. Tako nam je letos bil naš ogromen šotor kar malo prevelik, čeprav tudi preveč prostora včasih ni slabo. Smo imeli vsaj vso kramo pod streho in ob preživeli nevihti smo lahko kuhali kar v šotoru.

Letos smo šli na morje - plavat se učit. Prejšnja leta smo bolj potovali, kot pa se namakali. Zato sva izbrala enega bolj urejenih kampov na Pagu, z lepo plažo in nasploh z vsem, kar kamp lahko premore.  Nič nam ni manjkalo, imeli smo svoj plac, urejene sanitarije, pekarno v kampu, otroška igrala, hladno pivo za vogalom...

Pa grej ga zlomka. Po treh dneh dneh smo imeli vsega dovolj. Bilo je enostavno preveč. Preveč ljudi na plaži, preveč ljudi okoli nas. Preveč dni na istem placu.

Pa smo šli.

Iskat bolj zapuščene plaže, bolj odročne kraje. Skoraj sva obupala, kajti avgusta najti svoj prostor ob Jadranu je kar hudo. Prišli smo do Paklenice, kjer ni samo pakleno vroče, zna tudi peklensko pihati. Pa so nas pritegnili hribi in smo ostali.

Takoj naslednji dan smo že lazili v hribe, soteska Velike Paklenice je čudovita in nenavadna. Poslušaš škržate, obiraš fige in se pneš do planinske koče. Našli smo tudi čisto "svojo" plažo, sicer brez sence, pa kaj bi to. Celo noč smo držali šotor, da nam ga ne odpihne burja, pa smo uživali. Kot že dolgo ne.

Pot domov smo podaljšali še z obiskom pri prijatlih, malce se je zavleklo, čas v dobri družbi prehitro teče in skoraj bi zamudili dogovorjeno uro. Pobirali smo še tavelika, ki sta se vrnila iz Bavarske.

Ja, pa še splaval je naš najmlajši. Navsezadnje lahko le rečem, da smo spet dobili več, kot smo pričakovali. 

Res je vroče te dni!

Planika ali očnica (znanstveno ime Leontopodium alpinum) je ena najbolj znanih evropskih gorskih rož.  Ime planika izhaja iz dejstva, da je ta roža prisotna na planinah ter na drugih visokogorskih območjih. Po navadi raste na nedosegljivih krajih, na skalnatih jasah med 1500 in 2400m nadmorske višine.

 
 
Mi smo jih našli v čudoviti dolini Zajzere, kar med lapuhom, gozdnimi jagodami, ciklamami in drugim zelenjem, res pa na kamnitih tleh. Presenečenje je bilo popolno.

Nedeljsko kosilo na nadmorski višini 1792 mnm z lepim razgledom na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp?

Nedosegljivo?

Pa ni, oddaljeno le 12 minut z gondolsko žičnico.