Saj smo vedeli! Napoved je eno, sneg pa nekaj drugega.

Planjava včeraj, 29. avgusta:

in danes, 30. avgusta:

Še včeraj sva hodila v kratkih rokavih naokoli in se sončkala na vrhu Brane, danes pa takole.

Saj še cunj z morja nismo pospravili!

Ko gremo na morje na blef, drugače pravzaprav že ne znamo več, in ko se brez predhodne rezervacije namestimo na Premium Mare prostorčku, potem vemo, da je z nami spet delček sreče. Je luštno imeti skoraj privat plažo v prenatrpanem kampu in sedeti za mizico ob kavi, medtem, ko se otroka lahko kopata le nekaj metrov stran. In ko se zjutraj prvič zbudiš, te šumenje valov morja na obali tik pred šotorom zaziblje nazaj v sladek sen. Takšen vikend pobeg je le dobri dve uri vožnje stran od doma in vsakič, ko sem dol, se sprašujem, zakaj, le zakaj takih pobegov ne izvedemo večkrat.

Priznam, kampi v Istri so čedalje bolj urejeni, dostopni z avtocesto, sanitarije so čiste, trate negovane, cene pa primerljive z apartmaji. Koliko bodo še šli navzgor s cenami? Letos so cene občutno višje, 56€ na dan za takšen plac očitno ni ovira, da ne bi bile vse parcele zasedene in rezervirane večji del poletja. Torej? Se srečujemo z novim - starim trendom?  Kampiranje je privlačno in temu primerna je postala ponudba.

Še nekaj morskih fotk za vzpodbudo, da sonce sije, čeprav ga v Ljubljana z meglenimi jutri ne bo videla na obzorju.

Naš tokratni hit so bile napihljive blazine. Vikend je bil čas za dirke in borbe na morju in za krmljenje živali. Ne, na parceli nikakor nismo bili sami. Na prvem drevesu so bile črne mravlje velikanke, na drugem je svoj dom pod lubjem imel tri centimetrski škorpijon, ki se nikakor ni pustil fotkati. Preden sem pograbila aparat, se je lump vsakič znova skril, barve je pa bil tako kamuflažno rjave, da se ga na fotki tudi videlo ne bi.  Mravlje pa so neumorno iskale hrano in jo vlačile po drevesu neznansko visoko. Kje so imele gnezdo, nam ni jasno. Pa še za sladkor, kruh in ostale sladkarije niso marale, dišalo jim je samo ribje meso. Koščke tune so razgrabile v nekaj minutah, da nikjer ni bilo več sledu.

Ker je bil dan prekratek za vse norije, smo ga podaljšali še v noč. Nočno kopanje je bilo za mularijo posebno doživetje, seveda le na poznanem prostoru, v gruči in z veliko mero zmernosti. Morda se jima od vseh ponavljajočih nasvetov starcev le kaj vtisne v spomin za kasnejše čase.

Ko bomo in če bomo še kdaj barvali našo hišo, potem je moja edina želja v okna ujeti tako modrino in narediti naš dom bolj mediteranski. Glede na pričakovane podnebne spremembe, se mi morda moja želja še prekmalu izpolni.

Obožujem poletja. Ker poletja imajo vse te lepe, dolge, sončne dni. Ko se dan nepričakovano lahko še malo podaljša, ko sem lahko še zunaj, čeprav je za mano služben dan.

Tako smo naredili pohod na Cicelj. Edini preostanek še neprehojene Moravške poti. Le, da smo jo mahnili kar vsi trije in da se nam ni nikamor mudilo. Pot iz Tuštanja pa je strma in sladka. Toliko neobranih robid nas je čakalo, da se nam je kar smejalo.

Naslednji dan smo se pustili razvajati ob ribicah na Borštu, pa smo gledali v nebo; je leto naokoli in spet so tu žareči Perzeidi. Ko končno osvajamo še Plešivico, pa se nam jurčki kar sami mečejo pod noge.

Če bi bili vsi ti in taki gobani užitni, bi jih s koši nosili domov. Pa vendar, naša bera znaša za košaro jurčkov, veselja z njimi pa toliko, da je ves dan prelep.

Kaj potem, če se nebo temni. Mokri bomo tako ali drugače. Športno društvo v Stavči vasi tako vzorno skrbi za kopališče, da je našemu taborniku priraslo k srcu in da mora še enkrat pokazati vse odskočne deske za veliki štrbunk v vodo.

Za protiutež vsej tej divjini in naravi, se podava še v mesto. Spet imava časa na pretek in raziskujeva, se čudiva in uživava.

Poletja mi daj!

Zadnjič je naš mulc izrazil željo, da bi imel lok, takšen plastičen, ki se dobi pri igračah. Skoraj sva že zavila do polic, ko me je prešinilo, da sem nekaj lokov pa tudi že sama naredila. Se spomnim izrezavanja šib pod Šmarno goro za sedaj že tavelikega mulca, še bolj pa vseh doma narejenih hudih lokov, ki smo jih imeli pri indijanskih igrah v moji mladosti.

Obljuba dela dolg in sva šla v gozd po nov lok, seveda opremljena z vso opremo, sekiro, nožem, vrvico, pijačo in fotoaparatom, da še dokumentirava postopek.

Najprej je potrebno najti dovolj velik in razraščen leskov grm, da se mu ne bo poznalo, če ureževa ven kakšno šibo.

Izberemo eno ravno, daljšo in malo močnejšo palico ter do pet za prst debelih šib.

Obrežemo konice in vejice.

Pripravimo zarezo za umestitev vrvice, da ne bo drsela po palici.

Vrvico zavežemo na enem koncu, lok previdno upognemo in močno zavežimo še na drugem koncu.

Pavza. Premamile so naju robide, se je treba tudi malo sladkati.

Na vrsti so puščice. Lepe, ravne, ravno prav dolge. Spredaj zašiljene, zadaj z utorom za vrvico.

Sedaj se je treba naučiti postaviti puščico na lok. Leva roka, kazalec drži puščico na sredini na obodu, desna roka, kazalec in palec zgrabita puščico in napneta vrvico. Leva roka premakne kazalec, postavi lok navpično in končno, preizkusni strel.

Le kako strelja takšen lok? Preizkusite sami, zabavno bo!

Toliko lepot zbranih na enem mestu je možno najti samo, če se vsaj malo potrudiš in obiščeš vse te skrite kotičke na trasi tolminskega trekinga.

Jutro v Tolminu, ob smaragdni reki, nato pa s Planine Kuhinja še pomežik morju, da bi prek meglic dosegli naš vrh.

Fascinanten razgled s Krna, pogled, ki je že od prvih pohodov v hribe moj najljubši.

Še bolj divji in brezčasen pa je Vrh nad peski.

Velikih in malih radosti kar ni bilo konca. Še pri prečenjenu potoka smo naleteli na ostanke nekega drugega morja.

Se še iz Hudičevega mosta zazrli v globine Tolminskih korit in dan se je prevesil v večer.

Hvala Migavcem, ki so nam pripravili in omogočili to nepozabno in enkratno doživetje!

Pa je že za nami tudi naš obisk triglavskih jezer, ki so dostopna po dovolj varnih in lahkih poteh, prav primernih za dvodnevni družinski potep po visokogorju.

Bolj kot jezera smo šteli planšarije, Planine, ki se v veliki večini obnavljajo in živijo na svoj, sodobnejši način. Koče so sedaj namenjena preživljanju prostega časa na Planini, časi, ko so z živino, mlekom in mlečnimi izdelki nudile preživetje, pa so v pozabi.

Hodili smo ves dan, saj smo načrtovali nočitev na Komni. Izbrali smo jo zaradi jutranjih razgledov v dolino in ni nas razočarala. Pogledi na jutranje meglice nad jezerom, medtem, ko smo se sami kopali v soncu, so res nekaj dragocenega.

Po večerji in namestitvi v sobah s skupnimi ležišči, kar nismo mogli še mirovat, pa smo šli še na en sprehod in pijačo do koče po Bogatinom. Le tako smo res v celoti zapolnili dan in končno smo se spravili v postelje na zaslužen počitek.

Sobo smo si delili še z enim parom. Smo se samo pozdravili v angleščini, njihove narodnosti pa nisva uspela ugotoviti, saj nista bila prav nič zgovorna. Veliko sta gledala v mapo ViaAlpina, zato predvidevam, da nadaljujeta to zanimivo mednarodno pot po Alpah.  Kaj sta si po napol prečuti noči lahko mislila o nas, lahko pa samo ugibam. No, v sobi z neznanci se ti kaj hitro lahko zgodi, da nekdo smrči, kar za nekatere ni nič posebnega, drugi pa ob smrčaču nikakor ne morejo zaspati.

Mi smo takoj zaspali, ampak po nekaj minutah spanja me je popolnoma zbudilo smrčanje našega tamaučka. Zavedla sem se, da smo popolnoma pozabili na ta "problem", saj smo ga domači vajeni, tujci v sobi pa nikakor. Ker ima močno povečane nebnice in žrelnico, ki mu skorajda povsem zapirata dihalne poti, se ponoči resnično muči z dihanjem, rezultat pa je neznansko smrčanje. Čeprav je bil že operiran na žrelnici, se je le ta obrasla in ga isti postopek čaka ponovno v januarju. Do takrat pa so naše noči precej glasne.

No, v sobi je spal Aleš, ki se ni dal motiti in tamauček. Sostanovalca pa sta se obračala, gledala na uro, vzdihovala in na vsak način dajala vedeti, da ne moreta zaspati. Jaz sem budna ležala zraven tamaučka, ga skušala obračati, ga zamotiti, vendar brez uspeha. Bilo mi je silno neprijetno, vendar nisem vedela, kaj naj naredim. Naj zbudim vse po vrsti, skupaj z oskrbnikom in nas selim v svojo sobo? To bi lahko naredila zvečer, tokrat pa je bilo že prepozno.

Ure so minevale, malce sem podremala, zjutraj ob prvem svitu pa smo eni in drugi pobrali svoje stvari ter se razšli vsak v svojo smer. Ko bi se vsaj pogovarjali. Tako pa mi je ostal čuden občutek, da smo paru, ki je prenočil z nama ukradli del noči in počitka.

Od koče smo se lahko poslovili šele ob sedmih, kar mi je pravzaprav čudno, saj je sonce takrat že lepo na nebu. Še dobro, da smo se gibali po senčni poti, večinoma smo bili tudi precej mokri od podrastja v gozdu, dokler nismo prišli do planine Viševnik, kjer so razgledi na vrhove nad nami že vabili na nove poti, odprte, višje, zračnejše.

Se že veselim.

Včasih smo poznali vse znamke avtomobilov, kajti to res ni bilo težko. Danes so drugi časi in v nepregledni množici različnih, pa vendar tako podobnih avtomobilov, redko srečam še kakšnega, ki me res preseneti.

Najprej sem bila pozorna na registrsko tablico. Popolna neznanka. Kaj šele znamka in model avtomobila?!

Spredaj ima precej veliko značko konja. Mi kdo lahko pove, kakšen je ta avto in odkod se je pripeljal v naše kraje?

Kajti, kar nekaj časa smo ga pošteno "lovili" po avtocesti, da mi je uspel posnetek, je bil presneto hiter. Ups.

<-- drugi del

9. dan

Izpitna tura

Pohod na Lemež, pričnemo ob 5:15 z odhodom iz Lepene, pohod vodimo po načrtu prejšnjega dne;
do Koče pri Krnskih jezerih, na planini Duplje odcep na sedlo Čez Potoče, od tam na Vogel, Lemež in po krožni stezi nazaj do jezera.

Pohod poteka po neoznačeni stezi, na fotki je prehod med Voglom in Lemežem.

Naša skupina na vrhu Lemeža, v ozadju Krn.

Kam pa sedaj?

Pri načrtovanem sestopu naše steze ni bilo nikjer. Kljub temu, da je vrisana v karti Krna (1:25.000), je teren neprehoden.
Vrniti smo se morali na izhodišče (vrh) in iskati drugo primerno pot. Med turo se je našemu inštruktorju pripetila še "nezgoda" (izpah rame), ki smo jo morali imobilizirati. Tako smo prišli nazaj v Lepeno precej kasneje kot smo načrtovali.

Nauk za vodnika: nikoli ne načrtuj poti samo po pisnih virih. Ogledna tura je skoraj obvezna.

10. dan

Terenske vaje in izpitne pole

Vaja presenečenja, spet smo delali nosila in se šli reševanje v gorah. Vsi "poškodovanci" so srečno preživeli.

Izpiti, izpiti, izpiti...

Čakale so nas izpitne pole iz predmetov:

Kulturne, sociološke in pravne osnove vodništva
 Zgodovina vodništva doma in v svetu
 Organizacija vodništva
 Moralna in pravna odgovornost
 Gora in umetnost
Planinec, bio-psiho-socialno bitje
 Vpliv gora na človeka
 Trening
 Prehrana v gorah
 Psihologija vodenja
 Družabnost
Prva pomoč in reševanje
 Prva pomoč
 Reševanje v gorah
Gorsko okolje
 Geologija in poznavanje gorstev
 Poznavanje in varstvo gorske narave
Razvedanje
 Planinsko izrazje, planinska pota in opis poti
 Orientacija in navigacija
Učenje in vodenje
 Elementi metodike dela
 Načrtovanje, izvedba in analiza akcij
Varnost v gorah
 Vremenoslovje
 Nevarnosti v gorah
Bivanje v naravi
 Osebna in tehnična oprema
 Gibanje in tehnika vodenja
 Bivakiranje in taborjenje

Saj ne moreš verjet!

11. dan

Predzadnji dan je bil namenjen obisku muzeja v Trenti. Priporočam ogled vsem, ki se peljete tam mimo (prek Vršiča).

Zaključna zabava in večer za spoznavanje skritih prijateljev, ki so za nas skrbeli vse dni. Veliko je bilo smeha. (in nobenih solz :)

12. dan

Čiščenje koče,

podelitev diplom in odhod.

Vsa pohvala organizatorjem in inštruktorjem Rudiju, Jožetu, Miranu, Mihi, Urški in Marjeti in vsem 33 udeležencem; ne poznam nikogar, ki bi tak program lahko naredil bolje.

Bili ste enkratni!

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

In obljuba; Se vidimo naslednje letu na tečaju B!

 <-- prvi del  -->tretji del

5. dan

Na bivaku

Edino poškodbo, ki sem jo uspela stakniti je bila dobljena pri norenju. Pri igrici sem se spotaknila in z drugo golenjo priletela na korenino. Grdo. No, saj ne maram za krilca poleti... Zvečer sem zaspala ob zvoku kitare in z vrečko ledu (hladne vode) na nogi.

Noč smo preživeli pod zvezdami ob vznožju Mangarta.

Čeprav se je zvečer bližala oblačnost, se je kasneje zjasnilo in zbudili smo se ob zori, prerojeni od svežega zraka.
Takoj, ko se je zdanilo smo šli iskat sneg in pričeli smo s terenskimi vajami.

Presenetila me debelina snega ob snežni poči.

Cepin in dereze, nerazdružljiv par. Nova oprema na mojih nogah, morda se pa res odločim še za zimske pohode. Vsaj Mare bi bil zelo vesel kakšne družbe. ps. Dereze so tudi njegove, cepin pa je Alešev. Še nerabljen.

Vadili smo ustavljanje s pomočjo cepina.

Malce kasneje pa se je bilo potrebno spustiti kar po žičnici v dolino.

6. dan

Tečaj prve pomoči in sušenje mokre opreme, predvsem gojzarjev, od nenačrtovanih zdrsov v Koritnico prejšnji dan.

Skupinski odhod po drva na območje ledenega plazu in prvi

družabni večer ob ognju, kljub 30+ stopinjam čez dan.

7. dan

Tura na Svinjak nad Bovcem

Tokrat nam gre vodenje skupin že mnogo bolje in smo do kosila že nazaj. Za malo malico. Ne glede kdaj pridemo, nas Betka čaka z obilico hrane. Neverjetne količine zajtrkov, kosil in večerij smo z lahkoto pospravili.



Popoldan:
terenske vaje


Izdelava nosil. Spet pletemo in štrikamo z vrvicami. Neverjetno so uporabne.

8. dan

Terenske vaje in popoldanska predavanja

Spust po vrvi s pomočjo Dűlferjevega sedeža lahko malce boli, saj se vrv rada zadrgne ob stegna ali vrat. Sama sem kar precej odrgnjena po vratu. Mažem in se zdravim.

To je pa druga zgodba. Eeleganten spust z osmico (abzajling) gre mnogo bolje, če le držiš noge dovolj narazen, sicer pristaneš v steni. Tudi to sem preizkusila. Steno namreč.

popoldan

Seminarska Priprava na pohod, kjer za nalogo izdelamo samostojne priloge:

- priprava izleta
- naloge vodnika
- promocijo (plakat)
- seznam opreme
- opis poti
- profil poti
- karto poti
- vetrnico (razglede)
- analizo poti (po pohodu)

fotografije so prispevali:
Miran , Drago in Helena

nadaljevanje sledi: Izpitna tura

Usposabljenje za vodnika Planinske zveze Slovenije A kategorije (lahke kopne ture) je osnovni program usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov Planinske zveze Slovenije, kjer se za gibanje po gorah uporablja predvsem hoja, posebna tehnična znanja pa niso potrebna, je pa potrebno opraviti sprejemni izpit. Izobraževanje traja 12 polnih dni, vsebuje pa veliko praktičnega dela (terenskih vaj), tri ture v visokogorje in veliko tematskih predavanj na temo vodenja in poznavanja narave.

Izpitni del sestavlja izpitna tura, obvezna seminarska naloga, poznavanje prve pomoči ter obvladovanje osnovnih vozlov in ustrezne opreme. Opravljen tečaj je obvezen za vsa nadaljnja licenčna usposabljanja.

Sama sem se udeležila druge izmene usposabljanja v Bavšici, ki je potekalo od 7.7. do 18.7.2010. Za ta termin se nas je prijavilo kar 33, lahko rečem, da kar s cele Slovenije.

 
Odkod vse prihajamo?

Program:

1. dan

Prihod, popoldan pregled in dopolnitev osebne tehnične opreme in Rudijevo predavanje o uporabi le te.

2. dan - Terenske vaje in popoldanska predavanja

Dan smo prvi pričeli okoli petih, zajtrk je bil na sporedu glede na predviden urnik. Včasih ob petih, šestih, enkrat ob sedmih in enkrat že ob štirih! Potem pa smo šli na teren.

 
Jože nam je pokazal izdelavo plezalnega pasu iz treh pomožnih prusikovih vrvic.

Zabijanje klinov v steno (delanje sidrišča). Dokler klini niso pravilno zapeli, je bilo potrebno kar vaditi in iskati prave razpoke.

Plezanje po učni poti, ki so jo v Bavšici postavili alpinisti iz Kamniškega odseka. Pravzaprav sem bila kar presenečena, da so nas kar spustili na zahtevno pot. Veliko zaupanja smo si pridobili v tako kratkem času, pa smo jo vsi prehodili brez težav, seveda z uporabo samovarovalnega kompleta.

3. dan

Tura na Stador

Prvo vodenje skupine po brezpotju ob enkratnih razgledih na okoliške vrhove Jalovca je za nami. Razgledi so bili res fantastični, mi smo pa spoznavali, kako težko je uskladiti različne interese udeležencev v skupini.

Skupaj na Stadorju. Pod vrhom smo srečali modrasa in gada, ki se nista prav nič bala ali umikala zaradi ljudi, ampak sta čuvala svoje domovanje pod skalcami, za katere smo se mi oprijemali, da smo prišli do vrha. Res zanimiva izkušnja.

So pa tukaj že cvetele tudi murke. Res je, dišijo po čokoladi.

Namesto predvidenih šestih ur, smo jih prehodili devet, torej - tri ure dlje. Nauk za vodnike: organiziraj pot tako, da bodo počitki in ustavljanja predvideni in vodeni, tempo celotne poti pa prilagojen najpočasnejšemu v skupini. Mi smo se kar naprej ustavljali, zaradi žeje, pa vezalk, pa srečavanj z drugimi ekipami, pa lakote, zaradi čakanja počasnejših itd... Na napakah se učimo, res je, čeprav noge pa bolijo.

4. dan - Terenske vaje, popoldanska predavanja, odhod na bivak

izdelava vrvnih ograj za varovanje

Varovano plezanje v steni. Še meni je uspelo priti do vrha.

Prečenje Koritnice je bilo poučno. Čeprav je voda segla samo do kolen, jo je en sam zelo težko prečil, saj je tok reke izredno močan. Nikakor ni primerna za igranje otrok ob vodi. Preizkusili smo prečenje ob vrvi, najbolj pa se je izkazala metoda, ko smo se prijeli trije za več palic in smo tako mnogo močnejši skoraj z lahkoto prečili brzice.

Proti večeru smo se spakirali in odšli spat pod steno Mangarta.

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi - Odhod na bivak.