Ponavadi moje telo ve več od mene. Tako mi odpove poslušnost v dneh, kot je današnji. Že zbudila sem se težko, sobotni obisk tržnice mi je predstavljal nepremagljivo breme, hiša se je morala sama pospravit, kosila ni bilo, čas pa je tekel mimo mene.

Po vseh polnih dnevih, ko sem tu in tam, in povsod, vsake toliko časa tudi padem dol. In jutri nas čaka celodnevni pohod, jaz pa bi se najraje zvila v klopčič, kot naša mala muca in spala na kavču cel ljubi dan.

Še dobro, da je jutri nov dan.

Kaj narediti, ko doma ni ne interneta, ne telefona, ne TV? Pa ravno danes, ko sva se namenila dokončati še en projekt. Namesto v klet sva se podala malo naokrog in pristala na Sv. Primožu nad Kamnikom. Tudi s svinčnikom in papirjem gre lahko. Pa še lepše je.

Bilo je povsem neverjetno, da sva bila gor skoraj celo uro popolnoma sama. Čudovit razgled, le midva in vonj poletja.

Srečate jih na Gradiškem jezeru in so zelo prikupni. Le strogi očka jih tako zelo čuva, da bi jih skoraj dobila po nosu, ko sem jih skušala slikati od blizu.

Ne morem verjet, da se do sedaj še nikoli nisem povzpela do tako lahko dostopnega in hkrati tako čudovitega slapu. Danes smo bili ponovno v bližini in lep dan nas je zvabil tudi na sprehod do Peričnika. Je pa res, da ima za ta poletni čas izjemno veliko vode. Pot je speljana tudi izza slapu, tako, da se lahko hkrati malo osvežiš in uživaš v razgledu. Enkratno!

Pa smo šli tudi mi zvečer na Studenec pogledat Kekca. Predstave so popolnoma razprodane, zato načrtujejo še 7 ponovitev, tja do 1. septembra. Otroka sta uživala, tamaučka je bilo najprej celo malo strah, nazadnje pa je bil že pošteno zaspan. Kaj šele naslednji dan, ko je bilo treba v vrtec.

Danes je bil en tak lep dan, ko je bilo vsega ravno prav.

Zanimiv je učinek sveže barve na steni, za katero sem se še dan prej spraševala, ali jo je sploh potrebno barvati. In ko prvič potegneš z valjčkom po steni, je odgovor zelo jasen. Kakšna razlika! In ko začnem, kar ne morem odnehati, saj imamo sten na pretek. In tako belim in barvam že drugi teden. Seveda ne počnem tega vsak dan, ampak lepo v "prostem času". Pravzaprav mi je barvanje v užitek, nikakor pa ne uživam v pripravi prostorov. Ko bi mi nekdo vse oblepil s trakom, pogrnil časopis, prinesel barve, čopiče, posodice in pripravil metlo, našel prave rokavice, sestavil lestev, potem bi, kot veliki mojster, lahko barvala ure in ure.

Tako pa je potrebno za sabo še vse pospraviti, takoj pobrisati s krpo vse pobegle packarije, pobrisati svoje in svojih otrok stopinje po hiši, oprati čopiče, zdrgniti obleko in jo dati takoj v pranje, da o sesanju ne govorim. In ker imam dnevno za vse skupaj največ dve uri časa, lahko učinkovito barvam morda pol ure?

In zakaj tega ne prepustim moškemu? Ker sem prepričana, da bi si vzel samo tiste pol ure, ko dejansko nekaj ustvarjaš, vse ostale drobnarije pa itak niso delo velikih mojstrov.