Danes zjutraj sta nas zbudila, prispela direktno s Sicilije in nam polepšala dan. Končno spet doma.

Sliko z Etne sem prejela prek MMSja.

Samo nov stil košnje sem uvedla, pa se je Aleš že držal za glavo.

Pohvala je bila v stilu: "In kako hudirja naj sedaj to popravim?" Kdo bi ga razumel?

Ko se je pripravljalo k neurju, so bile barve na nebu tako zelo intenzivno kontrastne, da me je čisto prevzelo.

Pa se je na srečo vse skupaj prav lepo razpršilo in izginilo z obzorja.

Ponavadi moje telo ve več od mene. Tako mi odpove poslušnost v dneh, kot je današnji. Že zbudila sem se težko, sobotni obisk tržnice mi je predstavljal nepremagljivo breme, hiša se je morala sama pospravit, kosila ni bilo, čas pa je tekel mimo mene.

Po vseh polnih dnevih, ko sem tu in tam, in povsod, vsake toliko časa tudi padem dol. In jutri nas čaka celodnevni pohod, jaz pa bi se najraje zvila v klopčič, kot naša mala muca in spala na kavču cel ljubi dan.

Še dobro, da je jutri nov dan.

Kaj narediti, ko doma ni ne interneta, ne telefona, ne TV? Pa ravno danes, ko sva se namenila dokončati še en projekt. Namesto v klet sva se podala malo naokrog in pristala na Sv. Primožu nad Kamnikom. Tudi s svinčnikom in papirjem gre lahko. Pa še lepše je.

Bilo je povsem neverjetno, da sva bila gor skoraj celo uro popolnoma sama. Čudovit razgled, le midva in vonj poletja.

Srečate jih na Gradiškem jezeru in so zelo prikupni. Le strogi očka jih tako zelo čuva, da bi jih skoraj dobila po nosu, ko sem jih skušala slikati od blizu.