Ker se na spodnjo uganko ne oglasi noben pravi, niti ljubiteljski gobar, predvidevam, da je naloga pretežka ali pa so krive res slabe fotke. Za fotke se želim opravičiti, saj sem jih naredila z mobilnim telefonom, seveda preveč od blizu. Ko sem doma videla paberek dneva, mi je bilo neznansko hudo. Lahko bi se le vrnila v gozd in pričela znova, za kar seveda ni bilo časa ali pa pozabila na vse skupaj, kar pa spet ne morem. Zakaj?
Ker uvajam novo rubriko Frik meseca in bo naslednji mesec na vrsti druga tema, vsekakor tudi zanimiva in aktualna.

Ker je prvič in morda preveč gob, pomagam s polovičko. Odgovori na desni so:

2    Žolta lisička - užitna 
4    Bukova kresilka - neužitna 
6    Žametasti goban - pogojno užiten 
8    Preprosti goban - užitna 
10  Travniški puhovec - mlada užitna

Vam ostanejo torej samo še slikce na levi strani, kjer pa zagotovo ne bo pretežko uganiti vsaj nekateih. Vsak glas šteje. Ste Frik?

Sredi septembra se spomnim, da je že čas za kuhanje letne zaloge marmelade. Na to me spomnijo predvsem prvi šolski dnevi, saj je recept za marmelado prinesla domov Tadeja, ko so nekoč pri gospodinjstvu v šoli kuhali marmelado. Recept je tako preprost, učinek pa tako fantastičen, da sedaj to ponavljamo vsak september znova. Ker imam od doma v spominu, da je kuhanje marmelade nekaj strašansko kompliciranega in časovno potratnega, z veseljem sporočam, da gre tudi drugače!
Če se bo še komu zaluštalo sladke, lepe, rdeče marmelade, lahko naredi tudi takole:

Količina je seveda prilagojena na našo familijo, za 26 kozarcev, seveda pa gre tudi z manj sadja. Kupim torej 8 kg zrelih sliv in 2 kg kislih jabolk, odstranim koščice, jabolka olupim in maso kuham približno eno uro, da se zmehča. Sledi prva hitrostna bližnjica; vzamem namreč palični mešalnik in sadje previdno zmiksam, tako, da vseeno pustim nekaj koščkov sadja. Dodam mleti cimet. Razdelim v več posod (ker nimam večjega lonca) in pričnem z drugo hitrostno bližnjico. Počasi vmešam želirni sladkor, na mojo količino sadja sem ga porabila 4kg. Preden končam, vlijem še (poljubno) količino ruma. In to je to! Marmelado z zajemalko pretočim v kozarčke in jih še vroče zaprem. Pa dober tek!

Še nekaj prektičnih nasvetov (le kdo se od prve tega drži?)

- slive naj bodo res zrele, saj drugače ne dajo tiste intenzivne rdeče vijolične barve
- tudi jabolka imajo po mojem še največ zaslug za barvo, saj jo spremenijo v jagodno rdečo (njami)
- za kuhanje marmelade vedno vzemi novo kuhalnico (nasvet babic, ne me vprašat zakaj)
- pri miksanju ne bodi najbolj natančen, ker je marmelada s koščki sadja bolj zanimiva
- postopek prični s pomivanjem kozarcev, da bodo po končanem kuhanju že oprani in suhi
- marmelado namreč vlivaj v kozrace čim bolj vročo
- po vlivanju marmelade dobro obriši rob kozarca, sicer vakuuma ne bo, marmelada pa se ne bo obdržala

Prejšnji teden so se vaščani pogovarjali o neverjetni količini gob, ki je v gozdovih tule naokrog. V košarah naj bi jih nosili domov. Sama žal vse dni nisem utegnila priti do gozda, danes pa sem pogumno zakoračila na območje medveda, oborožena z nožem in veliko košaro. 

Po slabi uri hoje, ko je moja košara popolnoma samevala, sem se začela spraševati, kje so vse tiste gobe, ki so se drugim nastavljale pred noge. Ko sem ravno že obupala, sem ga le zagledala. Velikana, postavnega in čvrstega. In ko sem ugotovila, da sta pravzaprav celo dva, sem skoraj zaplesala bojni ples radosti nad ulovom. Samo to sem potrebovala in moja pot je bila v celoti poplačana.

Saj ne, da se štejem med gobarje. Poznam in nabiram natanko šest vrst gob. Jurčke (v barvah vseh letnih časov), lisičke, golobičke, turke, brezovčke in marele, le teh pa je ponavadi zelo malo. Je pa v izobilju vseh ostalih, katerim ne poznam imena niti užitnosti.

Lahko pa Vi poveste, katere od teh gob poznate in ali so užitne:

1.  2.

3.  4.

5.  6.

7.  8.

9.  10.

Tistemu, ki doseže največje število pravilnih odgovorov ponujam nagrado. Ker bom enkrat mesečno pripravljala takšne tematske uganke, bo zmagovalec kot Frik meseca objavljen na Blog'oHani  (po želji s povezavo na njegovo spletno stran).

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
tja na gornje Štajersko.

Nihče drug ne pojde z mano
kakor drobna ptičica.

S kljunčkom mi bo pot kazala,
s perjem senco delala.

Pesmice bo prepevala,
kratek čas mi delala.

Mal' počakaj, mal' ponehaj,
da se vreme sprevedri.

Vreme se je sprevedrilo,
zdaj pa moram rajžati.

Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.

Že od nekdaj se vsakič znova veselim poti na Gorenjsko. Že od otroštva, ko sem imela doma razglednico s podobo Kranja in z zasneženimi Alpami v ozadju, sem hrepenela po tem razgledu. Je že tako, da so nam nekatere poti ljubše od drugih. Meni so poti proti Kranju od nekdaj zelo pri srcu. Uživam v vožnji, uživam v razgledih. Je kaj lepšega, kot pogled na Storžič?

Imam lepe spomine na čas, ko sem se po tej poti vozila na izpite, na postanke pod "pristajalno pisto" na Brniku, na hojo v hribe, na službene sestanke, na razne delavnice v Kranjski gori, na "šoping" ture v Trbižu, na vožnjo k zobarju (!), na izlete kar tako.

Tudi danes je bil tak dan. Veselje in pričakovanje nad jutranjo vožnjo proti Gorenjski mi ni niti malo pokvarilo dejstvo, da sem bila namenjena na zobni kirurški sedež. Kakor zna biti obisk zobarja stresen in nelagoden, imam to srečo, da se takšnih posegov ne bojim.

Pravzaprav se spravim v neko čudno stanje umirjenosti, skorajda transa. Le nekaj minut v čakalnici mi zadošča in ne glede na vrsto in količino literature, ki jo imam s seboj in ne glede na število ostalih čakajočih, jaz preprosto zaspim. Vedno! Ponavadi pridem vsa takšna "matasta" nato na sedež, kjer dobim navodilo, da lahko spim dalje, samo usta naj držim odprta.

In ker sem se danes poslovila še od zadnjega koščka modrosti, me prav zanima, kakšno bo življenje odslej.

Foto utrinki s pohoda na Krn.

Planinski dom na Krnskih jezerih

proti Krnu - na sliki v ozadju

na Krnu v strelskem jarku, pogled skozi lino

Krnsko jezero je polno rib

 pravljično lepa pot na Komno

planiki

Meni je ta pot zagotovo ena najlepših po visokogorju. Res je tudi, da smo imeli čudovito vreme in dobro družbo. Ob takšnih dneh vedno obžalujem spust v dolino med vsakdanje skrbi. Gor je drug svet, gor si lahko prost in rešen spon.

Moram pohvaliti odgovorne v našem vrtcu Palček na Viru, da so dejansko vzorno poskrbeli za namestitev varoval. Vrtec je ograjen z visoko ograjo, vsa vrata pa imajo zatiče. Tudi kljuke na vhodnih vratih v stavbo so močno zvišane, tako, da jih otroci ne dosežejo. Lahko bi bilo idealno, pa ni tako. Zakaj?

Zato, ker nekateri starši, kljub temu, da imajo otroke v vrtcu, zatičev ne upoštevajo. Tega nikakor ne razumem in vsakič, ko pridem pred odprto ograjo, obnemim nad malomarnostjo. Da pa je bila danes mera polna, je naš tamauček stekel naprej, splezal lepo po ograji navzgor, odprl zatič in se mi režal.

Kaj naj pa sedaj? Pa toliko moralnih nasvetov sem imela pripravljenih, vendar pa izgleda, da od določene starosti dalje nobeno fizično varovalo ne pomaga več.

Težko pričakovan dan je bil tudi zato, ker sva se s Primožem  prvič pogovarjala že v juniju, ko so se začele prve počitnice. Potem sva usklajevala termine kar cela dva meseca. Danes je po celodnevnem dežju, tik pred dogovorjeno uro le posijalo malo sonca in naš dogovor smo lahko izpeljali.

Povsem prav sem imela, da sem šla v šolo glede načina hoje, drže in predvsem uporabe palic. Ne glede na vsa pisanja po spletu, tega kar sem zvedela v dveh urah in pol vadbe z realnimi palicami, ni mogoče opisati. Nordijska hoja je dejansko hoja po štirih. S pomočjo palic, ki so podaljšek rok, dejansko za tretjino razbremenimo hrbtenico, kolke in sklepe nog. Pri pravilno izvajanih gibih, vključimo 90% mišic, kar je mnogo več kot pri klasični hoji in pri teku.

Jutri me bodo neznansko bolele trebušne in ramenske mišice, kar pa je čisto prav. Se bo potrebno navadit. Hoja mi je zelo všeč, primerna je za vse letne čase in skoraj vse podloge (travniki, gozd, planine kot tudi asfalt). Sedaj si moram le še nabaviti primerni palici, kar pa je cela znanost.

Opis primerne palice je namreč dolg celo stran;

- proizvajalec mora zagotavljati rezervne gumijaste nastavke,
- špica je ukrivljena in pada pravokotno na podlago,
- obroček in špica naj ne bosta spojena s palico, da se lahko menjujeta,
- telo palice je homogeno, ne sestavljivo, naj ima 10 -20 enot karbona,
- ročaj je nagnjen naprej in navznoter. Palici sta namenjeni desni in levi roki. Ročaj se lahko zamenja,
- pasek naj bo čimbolj enostaven. Obvezna je le zagozda za uravnavanje širine,
- višina palice je 0,68* telesna višina.  -+ 5 cm glede na namembnost,
- cena - ne ravno zanemarljivih 70 - 80€.

Zraven si lahko omislimo še posebne čeveljce za nordijsko hojo, pa rokavičke, kapico in sličen šminkeraj. Se že vidim :)
Ja pa kaj še!

Na včerajšnjem pohodu, ki ga je že izčrpno opisal Aleš, me je tik pred koncem poti presenetilo in razveselilo polje ajde.

Zelo mi je bilo žal, da smo strašno hiteli, saj so nas preganjale že prve kaplje dežja. Kljub temu, sem uspela slikati to zanimivo, predvsem pa izredno okusno rastlino. Obožujem namreč jedi iz ajde, kot so ajdova pogača s skuto, ajdov kruh z orehi, ajdova kaša v solati, pa še mnogo več.

Sliki pa sem tudi pogrešala pri mojem opisu žit, ki je nastal na podlagi nekega pogovora, ko se za omizjem nismo mogli dogovoriti, ali sta ričet in ješprenj eno ter isto in ali je jed kuhana iz ječmena ali ne.