Danes smo v vrtcu imeli jesenski dan. Pekli smo kostanj, delali izdelke iz jesenskih plodov in pacali po glini.

Zamišljene delavnice in sam dogodek je bil s strani vrtca že nekaj časa načrtovan. Le mi smo ga uspeli pri preobilici drugih dejavnosti nekako spregledati in sva se zato šele zjutraj odločila, da ostanemo po službi še malo v vrtcu. Ker tega nismo prej načrtovali, in ker je mene čakal še reden sestanek z društvom, več kot uro in pol nisva želela ostati. Doma sta poleg tega tavelika otroka čakala na naš prihod s pripravljenim skupnim kosilom.

Čeprav smo prvi prišli, vse pripravili, pekli kostanj, izdelali koruznega in nasploh pisanega ježka, se je vse ustavilo, ko sva želela domov.

Mali se je uprl na celi črti. Ne in ne. On bo še ostal. Pregovarjanja so trajala skoraj pol ure. Medtem se seveda ni igral, le trmaril je do konca. Nazadnje je na vsak poskus odhoda samo še tulil, mahal s pestmi in grozil. V ihti se je še udaril, nakar je sledilo res huronsko tuljenje, tako, da so nas prišle pogledati prav vse vzgojiteljice. So verjele, da ga nisem udarila, ampak da se je počil čisto sam? Glede na poglede, ki sem jih bila deležna, si mislim vse kaj drugega. Nič ni pomagalo. Mene ni pustil oditi, sam ni hotel ne nazaj ne naprej. Nazadnje sva ga vsega tulečega odnesla v avto.

Seveda sem bila jezna. Vem pa tudi, da je bil otrok danes neprespan, ker smo imeli sinoči borbe s tem, kdaj je potrebno v posteljo. Ostali starši so prišli v vrtec nazaj, le mi smo ostali po službi in tako vsi malo lačni in utrujeni skušali uživati v pripravljenih delavnicah. Po drugi strani pa sem bila zgrožena, kako zelo nesramen s svojimi besedami zna biti tale naš tamauček.

Bilo je tuleče in boleče za vse.

Pred kratkim sem dobila rezultate zanimive študije. Koliko hrane za en teden potrebuje družina?

Sami rezultati v številkah, ki se gibljenjo v razmerju 1:500 (!) ne povedo pol toliko, kot priložene fotografije.

Čeprav se iz fotografij vidi, da niso najnovejše, to še zdaleč ne spremeni sporočilnosti. Presenetilo me je, kako različno se prehranjujemo, še bolj pa, kako v različnih področjih sveta pojmujemo družino. Vsekakor zelo zanimivo in poučno.

Japan. Ukita: $317.25 a week

Italy: $260

Breidjing Camp. $1.23

Kuwait. $221.45

North Carolina (US): $341.98

Mexico: $189.09

China. Beijing : $155.06

 Poland: $151

Egypt: $68.53

Ecuador: $31.55

California, US: $160

Mongolia, Ulan Bator: $40

Great Britain: $253

Butan: $5

Germany: $500

Kaj pa v Sloveniji? Koliko porabimo za hrano?

Ali dejansko potrebujemo vse, kar nam ponujajo?

Ta vikend bo popolnoma v znamenju oranžne. Kolikor vem, z oranžno sporočamo, da imamo življenje radi.

Samo pogumni in drzni si upajo iskati nove poti!

Pri nas izganjamo hudiča vsak na svoj način.
Kakor sem včeraj podlegla najhujšemu nahodu v tem letu, med smrkanjem, kašljanjem in kihanjem, komaj menjavam sveže robčke pred oteklim nosom, se smilim sama sebi in sem nasploh vsa uboga.
V takih dneh pričnem s svojim čaranjem. Za večerjo si pripravim res izdatno količino česna, ki ga vmešam med tuno, zraven dodam še konkreten kozarec najbolj črnega vina, povrhu pripravim termofor in skupaj z Njim zavijem pod odejico.

Ponavadi se zbudim kot prerojena. Če ne gre od prve, pa postopek ponovim.

Pa je minilo prvih 31 dni, brez kave in cigaret. Lahko podam malo statistike (kot izkušena abstinentka):

• tokratni klik in skok za nekadilske mize v ogrevanih prostorih je bil zelo hiter in neboleč
• kriza je trajala natanko tri dni, oziroma bolje povedano tri noči
• takrat predvsem nisem mogla spati
• nespečnost sem z veseljem izkoristila za branje
• pri prejšnjih poskusih sem zamotila svoje prste s polnozrnatimi piškoti, tokrat sem si zadala dieto, s katero bi morala shujšati
• v resnici pa sem se zredila za dodatni 2 kg
• v paketu zdravega življenja sem črtala tudi kavo in jo nadomestila s čajem
• še vedno pijem zjutraj čaj, po 15h pa začnem tudi s kavo, sicer je življenje pretežko
• v planu je bila tudi redna rekreacija
• sedaj čakam na začetek aktivnosti v telovadnicah, nordijskih palic pa tudi še nisem nabavila
• dvakrat v tem mesecu sem imela resno krizo

Takrat ni drugega, kot da se stisnem v kot in čakam da mine.

Takole je šel dan, kot bi mignil, kot da je trajalo eno samo urico. Prišli, odtekli in zmagali. A je slučajno kdo dvomil?

Spremljevalna ekipa se je močno potrudila, da je uspela slediti zmagovalcem. Ujeli smo jih šele na koncu, ko smo skupaj posedli na jesenskem soncu.

Čestitke vsem in hvala za dobro družbo.

Pridite lačni!

Nimam namena opisovati Kaj je in Zakaj uporabljati OpenId prijavo, saj ste si o tem že lahko veliko prebrali, tudi na OpenId.si. 

Imamo torej eno samo uporabniško ime in geslo za vse spletne aplikacije, razen, če uporabimo Vidoop rešitev, kjer geslo zamenjuje nekaj povsem novega. Geslo predstavljajo izbrane tri fotografije iz določene tematike

Gre za dinamično slikovno mrežo, kjer se fotografije v naključnem vrstnem redu pojavljajo na ekranu. Vsaka fotografija predstavljajo določeno tematiko in ob vsaki prijavi se fotografija iz te tematike zamenja z novo. Tematike vedno ostajajo enake, menjajo se le fotografije. Uporabniki vizualno ugotovijo svoje kategorije in vnesejo trenutno črko pri kategoriji.

Z vpisom kode, ki jo dobimo s kombinacijo slik, je prijava zaključena. Rešitev je simpatična, uporabniku prijazna, povrhu pa ponuja višjo stopnjo varnosti.

Ker geslo ni statično in ga dobimo samo z vizualnim prepoznavanjem sličic, je rešitev učinkovita pred vsemi prevladujočimi metodami vdorov:

• Phishing
• Keystroke Logging
• Man-in-the-Middle
• Brute Force

Z myvidoop uporabniškim imenom sem se uspešno prijavila tudi  http://www.sloblogi.net/ in upam, da jih v prihodnosti najdem še več, tudi med slovenskimi spletnimi mesti.

Naslednja Web2.0 Expo konferenca bo v Berlinu od 5. do 8. novembra. Če koga zanima, mu lahko pošljem "invitation code" (velja do 5. oktobra).

Ker se na spodnjo uganko ne oglasi noben pravi, niti ljubiteljski gobar, predvidevam, da je naloga pretežka ali pa so krive res slabe fotke. Za fotke se želim opravičiti, saj sem jih naredila z mobilnim telefonom, seveda preveč od blizu. Ko sem doma videla paberek dneva, mi je bilo neznansko hudo. Lahko bi se le vrnila v gozd in pričela znova, za kar seveda ni bilo časa ali pa pozabila na vse skupaj, kar pa spet ne morem. Zakaj?
Ker uvajam novo rubriko Frik meseca in bo naslednji mesec na vrsti druga tema, vsekakor tudi zanimiva in aktualna.

Ker je prvič in morda preveč gob, pomagam s polovičko. Odgovori na desni so:

2    Žolta lisička - užitna 
4    Bukova kresilka - neužitna 
6    Žametasti goban - pogojno užiten 
8    Preprosti goban - užitna 
10  Travniški puhovec - mlada užitna

Vam ostanejo torej samo še slikce na levi strani, kjer pa zagotovo ne bo pretežko uganiti vsaj nekateih. Vsak glas šteje. Ste Frik?

Sredi septembra se spomnim, da je že čas za kuhanje letne zaloge marmelade. Na to me spomnijo predvsem prvi šolski dnevi, saj je recept za marmelado prinesla domov Tadeja, ko so nekoč pri gospodinjstvu v šoli kuhali marmelado. Recept je tako preprost, učinek pa tako fantastičen, da sedaj to ponavljamo vsak september znova. Ker imam od doma v spominu, da je kuhanje marmelade nekaj strašansko kompliciranega in časovno potratnega, z veseljem sporočam, da gre tudi drugače!
Če se bo še komu zaluštalo sladke, lepe, rdeče marmelade, lahko naredi tudi takole:

Količina je seveda prilagojena na našo familijo, za 26 kozarcev, seveda pa gre tudi z manj sadja. Kupim torej 8 kg zrelih sliv in 2 kg kislih jabolk, odstranim koščice, jabolka olupim in maso kuham približno eno uro, da se zmehča. Sledi prva hitrostna bližnjica; vzamem namreč palični mešalnik in sadje previdno zmiksam, tako, da vseeno pustim nekaj koščkov sadja. Dodam mleti cimet. Razdelim v več posod (ker nimam večjega lonca) in pričnem z drugo hitrostno bližnjico. Počasi vmešam želirni sladkor, na mojo količino sadja sem ga porabila 4kg. Preden končam, vlijem še (poljubno) količino ruma. In to je to! Marmelado z zajemalko pretočim v kozarčke in jih še vroče zaprem. Pa dober tek!

Še nekaj prektičnih nasvetov (le kdo se od prve tega drži?)

- slive naj bodo res zrele, saj drugače ne dajo tiste intenzivne rdeče vijolične barve
- tudi jabolka imajo po mojem še največ zaslug za barvo, saj jo spremenijo v jagodno rdečo (njami)
- za kuhanje marmelade vedno vzemi novo kuhalnico (nasvet babic, ne me vprašat zakaj)
- pri miksanju ne bodi najbolj natančen, ker je marmelada s koščki sadja bolj zanimiva
- postopek prični s pomivanjem kozarcev, da bodo po končanem kuhanju že oprani in suhi
- marmelado namreč vlivaj v kozrace čim bolj vročo
- po vlivanju marmelade dobro obriši rob kozarca, sicer vakuuma ne bo, marmelada pa se ne bo obdržala