Skupina blogerjev (e-kipa srčnih eKs) in skupina Krtincev (ŠD Krti).

Obema sem bila danes spremljevalna ekipa na teku sv. Barbare v Velenju in na vse sem izjemno ponosna!

Dolgo, dolgo sem čakala na ta dan!

Bila je pomlad, pa ni bilo dovolj toplo. Pa je bilo poletje in nas skoraj ni bilo doma.  Jeseni, hm, kaj je bilo jeseni? Vsi vikendi so bili zasedeni že mesec dni vnaprej. Pa ni bil potreben samo čas. Potrebnih je bilo kar nekaj ključnih dejavnikov, ki so se morali zgoditi v istem trenutku.

Ravno pravi občutek v tebi, pa ravno pravi položaj planetov, pa ravno pravi zagon za delo, pa odkljukane že vse ostale zadeve,... In danes je 1. december (!), ko sem končno uspela

pomiti okna po hiši!

Vsak december imam polno mizo papirjev za razne vloge in letna poročila. Trenutno se prebijam čez pravilnike in pogoje za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, kot določa Uredba o namenitvi dela dohodnine za donacije.

Nikjer pa ne zasledim, kakšen je rok oziram časovni okvir, da se naše društvo uvrsti na seznam za leto 2007. Imamo še čas, da to naredimo z letnimi zaključki in poročili za letošnje leto? Ali Ministrstva izdelujejo sezname enkrat letno ali je to proces, ki se odvija skozi celo leto?

Ima kdo izkušnje s tovrstnimi opravki? Vsakršen namig mi bo dobrodošel.

Od Gornje Radgone do Trebnjega v dveh urah in desetih minutah. Brez kave, brez postanka, vendar pravočasno. Včasih so razdalje krajše, kot si predstavljamo.

Pa je spet mesec naokoli in pred vami je nova uganka. Tokrat iščemo imena slovenskih krajev. In nagrada? Tisti, ki doseže največje število pravilnih odgovorov, bo s stalno povezavo objavljen kot Frik meseca - City man - na mojem blogu!

Pa gremo po vrsti:

c1:

c2:

c3:

c4:

c5:

c6:

c7:

c8:

c9:

c10:

Pa hitre prste vam želim!

Le kdo skrivoma odpira vrata? Kdo preverja, ali smo doma? Kdo se ponoči skrito plazi naokoli? Zakaj so vrata spet odprta?

Pa smo ga odkrili, našega fantoma!

Danes sem doživela res prijetno presenečenje. Bila sem na obisku. Pogovor je s časom iz poslovnega prešel v zelo prijateljsko snidenje, saj sem srečala prijatelja, s katerim se že mnogo let nisem videla. Nekoč, ko sva bila tako rekoč skoraj sostanovalca, sva se zelo dobro razumela. In danes? Kakor, da ne bi bilo vmes vseh teh dogodkov in ljudi. Nadaljevala sva s pogovorom, tako, kot da se nisva videla 18 dni, ne pa 18 let!
Pri tem sem se ponovno spomnila na nekje posvojeno zamisel, da je naš čas v obliki spirale. Znanci, ki jih takole pustimo na neki točki so nam pri ponovnem obhodu dosegljivi in povsem blizu. Tako sem danes doživela Michela, njegov trud pri postavitvi  Inštituta za francoski jezik,  njegovo razumevanje in predajanje ciljem zaradi občutka izpolnitve.

Vsekakor mi je srečanje polepšalo dan in verjamem, da je bilo najino srečanje z namenom, ki se mi bo v kratkem tudi razkrilo.

Za vse pa vabilo v najlepši šolski ambient, kjer se francoščine učite tudi ob francoskih rogljičkih.

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

Pa smo doma. Na toplem in varnem. Z letošnjega najverjetneje zadnjega pohoda z društvom Krti. Danes smo se družno odpravili izzivat burjo. In smo jo doživeli na skoraj štiriurnem pohodu v vsej njeni veličini. Zraven pa je naletaval sneg.

Občudujem vse te naše pohodnike. Najmlajša sta stara štiri leta, najstarejša že ima šest križev. Pa smo vseeno tako enotni in solidarni, skromni v pričakovanjih, veseli naših uspehov in nasploh tako povezani, da je popolnoma vseeno, kakšno vreme je okoli nas. Prehodili smo del poti, po kateri so stopale tudi šavrinke.
Spomnim se, kako težko mi je šla hoja pred dvemi leti, ko sem se pričela družiti s pohodniki. Naslednje dni sem vedno čutila posledice, sedaj pa bi z veseljem hodila tudi ves dan.

V kamen vklesana podoba šavrinke, istrske žene, ki je z ogromno košaro na glavi prehodila vso pot od Buzeta do Trsta, z namenom blagovne menjave dobrin. Njihovi možje so medtem doma pazili na majhne otroke. (Podobnost s sedanjostjo je zgolj naključna.)