Mi pa danes spet takole doma.

Ni mi žal nobenega centa za drva. Juhej Menina!

Najraje bi kar zbrisala spodnji prispevek, ki še najbolj meji na jadikovanje. Čeprav je najbrž v naši naravi, da smo in moramo biti včasih tudi malo dol, da se lahko potem spet še močneje vrtimo v svojem ritmu.
In ko me zgrabi vrtinec dogajanj, se vrtim kot vrtavka in zadnje dni leta se vse vrti še tem hitreje.
In že me dohitevajo praznična krašenja. Otroci že sprašujejo, kdaj bomo pa imeli tudi mi lučke. No, zaenkrat so zasvetile povsod okoli nas in kmalu, prekmalu jih bomo prižgali tudi mi. Pa dedki mrazi in prazniki in vsaj malo pričakovanja... Čeprav sem še teden dni nazaj bila povsem neopredeljena do kakršne koli ceremonije, sedaj že mrzlično pripravljam načrt, kaj vse bomo počeli.

Nič več se ne obremenjujem z vso tisto navlako, ki se je začela plaziti okoli mene.
Ne, vse je ravno tako, kot mora biti, le kanček več zaupanja vase potrebujem.

Z velikim redom je ustvaril največji nered.

Končno sem eno soboto preživela povsem v miru brez obveznosti in hitenja,  bila sem lahko doma in naredila veliko tistih malenkosti, ki jih sicer odlagam iz dneva v dan.
Čedalje bolj se zavedam dragocenosti prostega časa, ko mi ni potrebno vstati na uro, ko se lahko posvetim tudi samo domačim opravilom, ki so mi v takih dneh pravzaprav v veselje.
Pri vseh otrocih in drugih rednih dejavnostih, kot so kuhanje, pospravljaje, kukanje na mail in po sosednjih blogih, si  veliko moje pozornosti  pridobita mačkona.

Eden (ki pravzaprav ni naš) se vztrajno trudi smukniti noter ob vsaki priložnosti in jo durno popiha spat na delovno mizo v klet, dokler se ne naspi in začne odpirati vrata po hiši. Takrat ga lepo deložiramo spet ven. Druga pa vztrajno hodi za mano in me spremlja, kjer koli sem. Povsod hoče biti zraven in pomagati. Je prava mala kleptomanka, saj mi krade majhne, uporabne predmete, ki jih potem spušča po lesenih stopnicah, da lepo ropotajo. Saj ne moreš verjet.

So prišli po nas, mali, slastni parkeljni.

Pa smo mi njih pohrustali kar za zajtrk. Njami!

Skupina blogerjev (e-kipa srčnih eKs) in skupina Krtincev (ŠD Krti).

Obema sem bila danes spremljevalna ekipa na teku sv. Barbare v Velenju in na vse sem izjemno ponosna!

Dolgo, dolgo sem čakala na ta dan!

Bila je pomlad, pa ni bilo dovolj toplo. Pa je bilo poletje in nas skoraj ni bilo doma.  Jeseni, hm, kaj je bilo jeseni? Vsi vikendi so bili zasedeni že mesec dni vnaprej. Pa ni bil potreben samo čas. Potrebnih je bilo kar nekaj ključnih dejavnikov, ki so se morali zgoditi v istem trenutku.

Ravno pravi občutek v tebi, pa ravno pravi položaj planetov, pa ravno pravi zagon za delo, pa odkljukane že vse ostale zadeve,... In danes je 1. december (!), ko sem končno uspela

pomiti okna po hiši!

Vsak december imam polno mizo papirjev za razne vloge in letna poročila. Trenutno se prebijam čez pravilnike in pogoje za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, kot določa Uredba o namenitvi dela dohodnine za donacije.

Nikjer pa ne zasledim, kakšen je rok oziram časovni okvir, da se naše društvo uvrsti na seznam za leto 2007. Imamo še čas, da to naredimo z letnimi zaključki in poročili za letošnje leto? Ali Ministrstva izdelujejo sezname enkrat letno ali je to proces, ki se odvija skozi celo leto?

Ima kdo izkušnje s tovrstnimi opravki? Vsakršen namig mi bo dobrodošel.