Še dobro, da imamo take kotičke kot je Gradiško jezero.
Še dobro, da je zima, saj se lahko vrnem v topel dom.
Še dobro, da imam prijatelje, s katerimi lahko prečujem noč.
Še dobro, da imam palice in hojo po vseh štirih.
Še dobro, da imam vse moje, katerim želim Srečno!
Še dobro, da je novo leto!

Če so fantje tekli na Borških 10k, sem jih jaz šla premeriti s palicami.

Torej prvi pravi izziv torej, merjenje časa in trasiranje poti. Vsekakor bi se sicer večkrat ustavila, sedaj sem se samo 2x za hitro fotkanje zanimivosti ob poti. Sprva me je tako zeblo, da sem komaj zapela pasove na palicah, kasneje pa se je telo ogrelo in me precejšen mraz sploh ni motil. Morda so mi malo drvenela stegna, torej znak, kjer se moram naslednjič bolje obleči.

Hodila pa sem po asfaltu in z gumicami. Je to precej drugače, kot je hoja po gozdu ali travi. Po eni strani lažja, po drugi pa trša hoja, ki bi jo veliko lažje prehodila v supergah, kot pa v pohodnih čevljih. Skratka, tempo sem držala dokaj enakomeren, klanci me niso bremzali, pot navzdol bi pa morda s primernejšo obutvijo zlahka pretekla. Na tak način bi verjetno edino lahko tudi povečala svojo hitrost, saj s tempom malo pod 10 m/km nisem veliko dalje od ostalih pohodnikov.

Žal sem si med potjo uspela ustaviti štoparico pri sedmem kilometru, tako, da mi lahko za potek preostanka poti pripišete tudi kakšno drugo prevozno sredstvo. Na srečo so pa bile borške poti tako zelo osamljene, kar je pa hoji skozi zimsko idilo dalo še večji čar.

Potem pa nadaljevali popoldan in še dolgo v noč z regeneracijskimi dobrotami, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati. To je bil pa moj drugi izziv, na katerem pa sem padla po celi črti. Pa so spet šli moji lepi načrti (tako kot že nekateri doslej) po svoji stari poti. Dobrotam se ne znam odpovedati, pa sem veselo jedla potičko, pa narezke, pa makarončke in vse po vrsti lepo zalila z dobro pijačo.

Ampak, nič ne de. Zakaj bi si pokvarila tako prijeten večer? Imela sem se prav fajn, zato le hvala ostalim - dr. Wegi in Spominčici, ter MaRako paru za prednovoletno srečanje.  Si želim, da se še mnogokrat srečamo.

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Ko je bila malčica, varno zavita v naročju, mi je svakinja rekla: "Celo življenje te bo skrbelo zanjo".

Nikoli se ne konča. Najprej paziš, da ne pade po stopnicah, potem pridejo nezgode v vrtcu, pa v šoli. Dokler skoraj ne odraste in ji zaupaš, tako kot zaupaš usodi. Svojega otroka ne moreš več varovati. In potem te doseže klic, v katerem sporoča, da je sicer čisto v redu, le prometno nesrečo je imela.

Kako odreagirati? Je predaleč, da bi ji lahko nudila roko, je preblizu v tebi, da ne bi bolelo.  Vdihniti, se sprijazniti, se tolažiti.

Srečna sem, ker sta oba že doma. Prestrašena, pretresena, pa vendar živa in zdrava. Današnji božič bo res nekaj posebnega.  Vsi smo skupaj in le kaj si lahko drugega še želimo.

Takole, pri minus 5 stopinjah, smo se mi šli veliko selitev garaže oz. lope za kolesa.

Sicer izgleda enostavno: prideš, dvineš in pelješ. No, sama izvedba je bila mnogo bolj dinamična, uporabili smo en kup orodja in strojev.

Le kaj bi brez Staneta in Marjana (starejšega in mlajšega)? Najbrž bi (ob)sedela in modrovala še lep čas.

Mi pa danes spet takole doma.

Ni mi žal nobenega centa za drva. Juhej Menina!

Najraje bi kar zbrisala spodnji prispevek, ki še najbolj meji na jadikovanje. Čeprav je najbrž v naši naravi, da smo in moramo biti včasih tudi malo dol, da se lahko potem spet še močneje vrtimo v svojem ritmu.
In ko me zgrabi vrtinec dogajanj, se vrtim kot vrtavka in zadnje dni leta se vse vrti še tem hitreje.
In že me dohitevajo praznična krašenja. Otroci že sprašujejo, kdaj bomo pa imeli tudi mi lučke. No, zaenkrat so zasvetile povsod okoli nas in kmalu, prekmalu jih bomo prižgali tudi mi. Pa dedki mrazi in prazniki in vsaj malo pričakovanja... Čeprav sem še teden dni nazaj bila povsem neopredeljena do kakršne koli ceremonije, sedaj že mrzlično pripravljam načrt, kaj vse bomo počeli.

Nič več se ne obremenjujem z vso tisto navlako, ki se je začela plaziti okoli mene.
Ne, vse je ravno tako, kot mora biti, le kanček več zaupanja vase potrebujem.

Z velikim redom je ustvaril največji nered.