Čas roditeljskih sestankov je precej stresen čas. Ta teden imam kar dva. Kljub temu, da sem se enkrat, ko sta bila še v osnovni šoli zarekla, da na sestanke take sorte v šolo ne pojdem več, se vsake toliko le premislim, prebijem najmanj dve uri ob poslušanju učnih programov in diagramov uspeha celotnega razreda in nato vedno znova razočarana zapustim šolska poslopja.
Na sestanke hodim predvsem zaradi mojih otrok samih. Čeprav jima zaupam in vem, da mi povesta kaj se dogaja, bi mojo navidezno brezbrižnost do skupinskih seans utegnila razumeti narobe. Če pomislim, moji starši nikoli niso prestopili praga srednje šole. Bi bilo kaj drugače, če bi? Moja srednja šola je bila zame skoraj najtežavnejše obdobje. Ker sem se morala sama dokopati do novih spoznanj, o katerih v rani mladosti nisem niti slišala, kaj šele doživela. O razdelitvi družbe na sloje, o VIPih takšnih in drugačnih, o primernosti in neprimernosti določenih ljudi. Več ali manj sama razočaranja in takrat sem vedela, da mi moja starša pri tem ne bi (z)mogla pomagati in sem njuno odsotnost celo odobravala.
Kaj pa dandanes? Mislim, da je drugače. Da sta sposobna sprejemati svet z drugačnimi očmi, kot sem bila sama. In da sta sposobna sprejemati tudi drugačnost in se celo zavzemati za pravičnost.
In zakaj govorim o stresu? Kljub temu, da sem bila nekoč tudi v svetu staršev, še vedno skušam vsaj razumeti svet šolnikov. Verjamem, da je njihovo delo drugačno in naporno, pa vendar imam še vedno občutek, da stojimo vsak na svojem bregu. In počutim se kot šolarka, ki ni naredila svoje domače naloge.

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

3,2,1,...samo še enkrat spat, pa bo!

Ponavadi se taka novoletna srečanja dogajajo v dogodkov prepolnem decembru.

Naša družba pa se že kar tradicionalno dobiva raje januarja, ko so glavni pretresi okoli prazikov že krepko za nami. Bilo je prav prijetno, le dež, ki me je izdatno zalival celo pot, je bistveno zmanjšal mojo hitrost gibanja proti domu, vseeno pa ne tako zelo, kot predori pod Trojanami, kjer je že kar konstantna omejitev hitrosti na 60 km/h. Pravzaprav je vožnja s prisiljeno omejitvijo in z dolgo kolono za mano ravno tako neprijetna, kot vsi tisti junaki, ki kljub omejitvi drvijo po levem pasu z nezmanjšano hitrostjo. Dve skrajnosti, ki ne pomenita nič dobrega. Pa srečno pot!

Sinoči sem pustila zapis na blogu o tem, kako zadnje dni samo pečem potice za srečanja, ki sem mi vrstijo, ker se drugega enostavno ne spomnim, ali pa sem rahlo že obsedena s kokosovo potico.

In zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ta, da sem sinočnji post zbrisala. In potem sem bila jezna nase še cel dopoldan.

Zakaj se mi zvečer nekaj zdi tako kul, da to celo zapišem,  po napol prespani noči se pa se zjutraj zbudim s povsem drugačnimi občutki in začnem analizirati in secirati in se sekirati za zadeve, ki so že zdavnaj mimo. Ta moja jutranja hiperaktivnost gre še najbolj na živce Alešu, saj jaz takoj ko odprem oči, začnem z najbolj nemogočimi temami, načrti, lahko za leta vnaprej in podobno navlako. Medtem sem se že naučila, da o tem vsaj molčim, vsaj dokler ni prva kava za nama.

Današnji primer, ko se mi je zdelo, da se v vsesplošni draginji ne gre ravno hvaliti s poticami (saj če za kruh nimajo, pa naj jedo potico) lepo karikira mojo negotovost glede objavljanja določenih tem. Nikoli se tudi nisem imela za gospodinjski tip, pa vseeno pišem o kuhariji,  namesto o vsem, kar se mi medtem podi po glavi.

Koliko dejansko odkrivam o sebi? Selektivno izbiram teme in ustvarjam virtualno podobo. Koliko sem iskrena? Priznam, da ne napišem vsega in čeprav sem tudi sitna in  slabe volje, pa jezna in vzkipljiva, tega ni na blogu.

Morda bi morala spremeniti svoj slog? To bi bila že nevarno novoletna obljuba, zatorej raje ne obljubljam,da bom pisala tudi o tistem jutranjem, ki me razburja. Danes so na primer po radiu ponujali kilogram, postrežno za x €? Kdo sploh pride v trgovino in zahteva kilogram, postrežno?  Ali pa najavili senzacionalno novico, da se bo predsednik moral seliti. Zakaj že? Kolikor vem, gre le za predlog vlade, ne njega osebno. Vseeno se mi zdi, da novinarji poberejo malo tu, malo tam, nekaj novic dodajo prejšnjim in zmečejo vse v en koš.  

Ma,  obrača se mi ob branju ali poslušanju vsega, kar nam ponujajo (postrežno). Sploh pa na taka jutra, kot je bilo današnje, pa potice gor ali dol.

Danes je bil le navidez najbolj turoben dan, ko sonce ni in ni moglo posijati čez ledeno mrzle oblake, ki so se naslanjali na kape naših hiš.

Jaz pa sem se zbudila v morje balonov, ki so me obkrožali z vseh strani. Prelepo presenečenje, ki razsvetli še tako turobne dni in šteje v mozaik dogodkov, ki me vedno spremljajo in vsekakor osrečujejo.

Danes je bil moj dan ali kot je zapisala Tadeja: "Na praznovanje vabljeni so znanci in prijatelji vsi, če le število let se prijazno zamolči."

Še dobro, da imamo take kotičke kot je Gradiško jezero.
Še dobro, da je zima, saj se lahko vrnem v topel dom.
Še dobro, da imam prijatelje, s katerimi lahko prečujem noč.
Še dobro, da imam palice in hojo po vseh štirih.
Še dobro, da imam vse moje, katerim želim Srečno!
Še dobro, da je novo leto!

Če so fantje tekli na Borških 10k, sem jih jaz šla premeriti s palicami.

Torej prvi pravi izziv torej, merjenje časa in trasiranje poti. Vsekakor bi se sicer večkrat ustavila, sedaj sem se samo 2x za hitro fotkanje zanimivosti ob poti. Sprva me je tako zeblo, da sem komaj zapela pasove na palicah, kasneje pa se je telo ogrelo in me precejšen mraz sploh ni motil. Morda so mi malo drvenela stegna, torej znak, kjer se moram naslednjič bolje obleči.

Hodila pa sem po asfaltu in z gumicami. Je to precej drugače, kot je hoja po gozdu ali travi. Po eni strani lažja, po drugi pa trša hoja, ki bi jo veliko lažje prehodila v supergah, kot pa v pohodnih čevljih. Skratka, tempo sem držala dokaj enakomeren, klanci me niso bremzali, pot navzdol bi pa morda s primernejšo obutvijo zlahka pretekla. Na tak način bi verjetno edino lahko tudi povečala svojo hitrost, saj s tempom malo pod 10 m/km nisem veliko dalje od ostalih pohodnikov.

Žal sem si med potjo uspela ustaviti štoparico pri sedmem kilometru, tako, da mi lahko za potek preostanka poti pripišete tudi kakšno drugo prevozno sredstvo. Na srečo so pa bile borške poti tako zelo osamljene, kar je pa hoji skozi zimsko idilo dalo še večji čar.

Potem pa nadaljevali popoldan in še dolgo v noč z regeneracijskimi dobrotami, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati. To je bil pa moj drugi izziv, na katerem pa sem padla po celi črti. Pa so spet šli moji lepi načrti (tako kot že nekateri doslej) po svoji stari poti. Dobrotam se ne znam odpovedati, pa sem veselo jedla potičko, pa narezke, pa makarončke in vse po vrsti lepo zalila z dobro pijačo.

Ampak, nič ne de. Zakaj bi si pokvarila tako prijeten večer? Imela sem se prav fajn, zato le hvala ostalim - dr. Wegi in Spominčici, ter MaRako paru za prednovoletno srečanje.  Si želim, da se še mnogokrat srečamo.

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Ko je bila malčica, varno zavita v naročju, mi je svakinja rekla: "Celo življenje te bo skrbelo zanjo".

Nikoli se ne konča. Najprej paziš, da ne pade po stopnicah, potem pridejo nezgode v vrtcu, pa v šoli. Dokler skoraj ne odraste in ji zaupaš, tako kot zaupaš usodi. Svojega otroka ne moreš več varovati. In potem te doseže klic, v katerem sporoča, da je sicer čisto v redu, le prometno nesrečo je imela.

Kako odreagirati? Je predaleč, da bi ji lahko nudila roko, je preblizu v tebi, da ne bi bolelo.  Vdihniti, se sprijazniti, se tolažiti.

Srečna sem, ker sta oba že doma. Prestrašena, pretresena, pa vendar živa in zdrava. Današnji božič bo res nekaj posebnega.  Vsi smo skupaj in le kaj si lahko drugega še želimo.