Danes je bila v Mariboru svečana otvoritev lepih, novih prostorov našega gibanja in občni zbor društva, ki prerašča v pravo humanitarno organizacijo. Veseli me, da je še veliko ljudi, ki mislijo dobro, jim ni vseeno in tako tudi delujejo, ker je bistvo v nas samih in ljudeh okoli nas.

Ste že kdaj poslušali melodijo in zven gonga? Lučka Šantl zna z gongi ustvariti neverjetne vibracije z izredno nežnimi gibi. Bilo je tako zelo sproščujoče in očiščajoče kot šum in dotik valov, ki te oblivajo na peščeni obali.

Ne morem razumeti, kako se lahko zgodi spodnja slika?

Imeti piknik je super. Biti zunaj, na gričku, kjer je lep razgled, ob obronku gozda, je še lepše. Če imaš ob sebi družbo prijateljev, se obeta res pravi piknik.

Na izbrani prostor si prineseš plastične krožnike in pribor, aluminijaste pladnje, steklene kozarce vloženih dobrot, poskrbiš za veliko količino pijače in zabava se prične. Verjetno imaš celo dober namen, da bo nekdo pospravil vse skupaj, zakaj so sicer na kupu tudi vrečke za smeti? Vendar kdaj se je končalo in kdo je odšel zadnji, tega najbrž nihče ne ve. Zato za druščino ostane tole:

Draga družba, kam boste šli naslednjič? Sem?

V sobotni akciji smo Krtinci počistili vso umazanijo v okolici, zato vabljeni tudi na Krtinski hrib. Le vrečk ne pozabite odnesti s seboj, ok?

V nedeljo sem ure in ure polagala tapete in medtem spoznala,
da bo v teh podobah vedno z nami. Pogrešam jo močno.

Ste kdaj razmišljali o vzrokih in posledicah naših dejanj? Kako je vse povezano in kakšen vpliv imamo na dogodke v prihodnosti? Včasih me je kar strah tega vseobsegajočega vesolja, teh vidnih in nevidnih vezi, ki se tkejo, prepletajo, približujejo in oddaljujejo.

En preprost primer: Otroci imajo v vrtcu plavalni tečaj, ki ga pripravi športni klub. Otrok se prehladi in zboli, zato oče ostane na bolniški, tisti, ki ga nadomešča mora ostati zato v službi, čeprav ima doma drugačne načrte. Njegova žena mora sama po opravkih in njegovi otroci so razočarani, ker ne morejo sami na igrišče.  Lahko rečemo, da je v tem primeru športni klub tisti, ki je s svojo ponudbo vrtcu povzročil, da nekateri drugi otroci ne morejo na igrišče? Seveda tako ne razmišljamo in ne iščemo vzrokov tako globoko in daleč nazaj. Vedno bi lahko začeli - in bila je zemlja in nebo....

Če lahko vidimo, slišimo in doživimo veliko neposrednih učinkov dejanj, koliko jih je šele v ozadju? Ki se prenašajo kot valovi, kot misli, kot energija, ki neposredno ali posredno vplivajo na naše življenje. Včasih potrebujem nasvet, namig ali čisto konkretno zadevo. Če le malo iščem naokoli, sem pozorna, mi vedno nekdo prinese prav to kar potrebujem. Življenje samo me spremlja in mi nudi tisto, kar iščem. Če iščem prepir, ga bom zagotovo naredila, če iščem lepe stvari, jih bom zagotovo našla. Zato močno verjamem, da je vsak svoje sreče kovač.

Toliko kot daješ v ta kaotični sistem, imenovan življenje, toliko tudi prejmeš, ker življenje je kruto in hkrati neznansko lepo.

Še en prijeteno razgiban dan je za mano. S ŠD Krti smo se tokrat odpravili na Tošč in Grmado, pa še na nekaj vrhov naokoli - izhodišče iz Govejka, cilj pa na Katarini. Skupaj s postanki za 8 ur hoje v čudovitem soncu, malo po snegu, dosti po blatu, pa vendar je dišalo že čisto po pomladi.

Spodaj daleč v dolini pa meglice in vsakdanje skrbi.

Prav praznično smo preživeli tale podaljšan vikend. Bil je pravi odklop od vsakodnevnih aktivnosti. Čeprav smo potovali naokrog, se udeležili teka, se pustili zasnežiti na Borštu, so bili tile trije praznični dnevi pravi balzam za dušo in telo.

V ponedeljek smo se takole le skidali tudi domov, kjer so nas čakale muce in mačkoni. Da o levih ne govorimo.

Enkrat na mesec greva s tamaučkom na sobotno otroško matinejo v Kulturni dom Franca Bernika. Takoj, ko nam poštar prinese spored za naslednji mesec, si tamauček že poišče naslednjo predstavo, ki se jo morava obvezno udeležiti. Pravzaprav me preseneča s kakšno navdušenostjo sam skrbi za ta svoj program.

Tako sva danes gledala predstavo Jajce, ki je bila res posrečena. V pričakovanju piščančka, ki bi se mogel izleči iz jajca, smo dobili najprej želvo, nato črička, pa pajka in hobotnico, krokodila, noja in kačo, orla in žabo. Čisto na koncu pa je le prišel iz svojega jajčka tudi petelinček. Skratka, čisto praznična predstava, jajca so danes za vsakogar. Če ne barvana, pa velika ali mala. Vsekakor pa polna življenja.

In danes

je prav poseben dan, saj je čisto pravi rojstni dan Kristiana. Dobrodošel!

Kaj ni danes prvi pomladni dan?

Pa je le prišla. Ne samo pomlad, tudi Pixna je tu!
Vznemirjenosti in veselja kar ni konca.

Včerajšnji dan je bil naporen kot že dolgo ne. Naporen na moj tipičen način.

Namesto, da bi se prepustila toku dogodkov, tako kot to počne (najbrž) večina ljudi, jaz planiram, načrtujem, se dogovarjam, organiziram,... Konča se tako, da imam nekaj dni ali tednov vnaprej povsem zasedenih. In ker so v teh planih seveda udeleženi drugi ljudje s svojimi obveznostmi, s svojim načinom dela, s svojim življenjem, kjer se vse prepleta in zapleta, se moji plani redko peljejo po prvotnih načrtih.

Način, kako reagiram, ko mi nekdo postavi prepreko, pa je včasih katastrofalen. Ne izuči me, ne zmorem drugače, ampak rinem naprej. Rinem z glavo skozi zid. Ne glede na posledice, ne glede na stroške, ne glede na druge okoli mene. Forsiram do konca. Ampak, zakaj? Ko bi le lahko enkrat zamahnila z roko in si rekla, da to pa res ni tako pomembno. In bi reševala težave, šele ko se pojavijo, ne pa vnaprej. Morda res potrebujem kak dober trening, knjig na to temo sem prebrala že kar nekaj, pa je nekaj v meni, kar me ne izpusti. Navsezadnje imam doma velikega učitelja, ki se vsaki prepreki lepo izogne in jo premosti na drugačen, svoj način.

Šele ko je vse za mano, postanem čudovito mirna. Poznam pa le enega človeka, ki je zmožen živeti z mano, se umikati mojim interesom in mi vedno stati ob strani. Kljub temu, da sem naporna še sama sebi, sem konec koncev tudi zelo zadovoljna.

Včeraj sem bila priča pri pomembnem dogodku. Ceremonial pri sprejemu Branka med 50+ letnike je bil pester in živ. Spremljali smo ga vsi prijatelji in sorodniki, dobil pa je tudi svojo pesmico, ki se konča nekako takole:

Morda le ne bo vse tak slabo,
morda bo za zdržat pr hiš,
morda pa le boš za rabo,
saj se še kar dobr držiš.

Vse najboljše dragi bratec!