Danes se je odvijal uradni Mura Challenge 2 na Sladkem Vrhu. Več o dogodku boste zagotovo zvedeli pri Wegi, Vremenu in piskecu. Da pa ne bi trpeli samo fantje, smo se tudi punce lotile podviga, tokrat še s palicami. Prehodile smo dobršen del poti ob Muri in sicer po avstrijski strani, ki se ponaša z zavidljivo urejenimi kolesarskimi in sprehajalnimi stezami. Tja smo se prepeljali kar z brodom.

Prvič sem tudi videla njihov mlin na Muri, ki je sedaj bolj namenjen turistom, kot pa mletju žita.

Sledil je še formalni zaključek, beri - piknik na Velki in odkotalili smo se domov. Super je bilo.

Kdaj sem bila nazadnje v "moji" Ljubljani? Pa tisti vsakodnevni jarm ne šteje. Tako, skoraj kot turistka?

Danes smo imeli tu z vrtcem zaključni izlet in spet sem uživala, kot vedno, kadar grem lahko ob sobotah dopoldan na tržnico. O tem sem že pisala, kar nekaj časa nazaj.

Pričeli smo v Tivoliju, v Tičistanu, kjer smo krmili ptice in veverice. Zraven nas pa je bila prava promenada fijakerjev, ki so vozili po parku sem ter tja. Pravzaprav nenavadno, otroci pa so bili navdušeni. Občudovali smo izvrstne fotografije iz živalskega sveta, ki so letos v razstavljene v galeriji na prostem.

Sledil je pravi voden ogled mesta, najprej malo peš do Tromostovja in tržnice, nato pa z ladijco po Ljubljanici in nazadnje še z vlakcem gori na Grad. Manjkal pa ni niti obisk mestne hiše.

Je pa letos še posebej izdaten vrvež na ulicah. Povsod je polno življenja. Glasbeniki, umetniki, stojnice, turisti, vse to polni našo prestolnico in meni je všeč. Še najraje bi sedla kam na klopco in bi neznansko dolgo lahko vse to samo opazovala.

Zaključili smo še s sladoledom in moram reči, da prijetnejšega izleta že dolgo ne pomnim. Mislim, da sem uživala tudi zato, ker tokrat nisem imela prav nič z organizacijo. Sem pa toliko bolj cenila delo vzgojiteljice, ki se je ukvarjala z evidencami prisotnih, pobirala denar, plačevala vstopnine, iskala vodički in ves čas skrbela, da smo sledili skupini. Ja, na koncu je vedno tako, da se nekdo mora tudi na prijetnih izletih zraven še izdatno razdajati.

Danes nas je tik pred domom pričakal radar, čeprav obvestila o merjenju po radiu ni bilo. Po pričakovanju se je cela kolona vozila mimo policijskega avtomobila po polžje, saj vsi, vključno z mano, stopimo ob takem pogledu na zavore.

Tale policist je bil kar vztrajen. Meril je vsakogar in več kot učinkovito umiril hitrost vožnje skozi vas. Bil je tako zelo prepričljiv, da sem morala prav zaustaviti in si ogledati tole genialnost.

Saj ne, da ga vidim prvič. Po mailih je že krožil njegov portret, vendar si nisem predstavljala, da je lahko optična prevara tako učinkovita. Da gre za potegavščino sem opazila šele, ko sem peljala mimo.

Čestitke in vsa čast tistemu, ki je tole postavil ravno v pravem kotu in sicer nelogičnem razmerju. Verjemi, da deluje!

Zadnje dni se intenzivno ukvarjam in razmišljam o svojih navadah in priučenih vzorcih. Le zakaj je tako težko sprejeti in izpeljati spremembe v našem delovanju?

Veliko sem že prebrala na to temo, vendar mi teorija očitno ne pride do živega. Vem, da, če dovolj časa nekaj ponavljam, potem začne to dejanje voditi moja podzavest. Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa je potrebno ponavljati določen vzorec, da se iz zavestnega truda prelevi v podzavestno? Ena od teorij je, da moram pri novih navadah vztrajati vsaj vsaj tri do šest mesece, toliko, kot potrebuje naše telo, da se v celoti celično obnovi in da nove navade ostanejo nekje zapisane.

Naša volja, da dosežemo nov cilj, naj bo še tako močna, lahko vzpodbudi več adrenalina, nam da zagon, morda cilj tudi dosežemo, vendar se po določenem času slej kot prej spet vrnemo na staro pot. Zakaj? Stare miselne navade nas čedalje bolj privlačijo.

Sama vem, da se na točki, ko bi lahko dosegla nekaj več, ponavadi premislim. Z lahkoto zbolim ravno v pravem trenutku, da ne morem nadaljevati z novim vzorcem prehranjevanja ali pa si enostavno prižgem novo cigareto in pokopljem zadnje tri mesece vzdržnosti. Pa vendar je vse le samo v vztrajnosti. Vztrajati pri novih vzorcih, ne pustiti svojemu umu, da te popelje nazaj v že znano okolje, kjer se počutiš udobno in varno.

Če ne drugega, jaz vztrajam pri začetkih. Približno vsake pol leta sem na isti točki. Sedaj pa začnem! Ponovno.

Pa je za mano prva tekaška preizkušnja. Ne rečem, da je bilo lahko, tako težko, da ne bi šla še kdaj, pa spet ne. Bila sem vesela, da mi je uspelo priti naokrog prej kot v pol ure. In to je to.

Pomembno je bilo, da smo tekli skupaj s prijatelji, našimi Krti, mladimi in še malo mlajšimi ;),
pa še Karmen je prišla!

Danes ob 12h v Ljubljani.

Ples četvorke, ki se ga je udeležilo 10.800 maturantov, dogodek pa je bil povezan še z večino mest po bivši jugi. Istočasno na isto glasbo naj bi plesalo kar 26.000 dijakov.

Jim je uspelo doseči Guinessov rekord?

Iščem po netu, iščem po albumih, pa ne najdem nikjer. Nič ni zapisano, nič ni poslikano. So le slike v mojem spominu, tako žive, kot da medtem ni minilo toliko let.
 
Slika motorja in najine vožnje po ozkih primorskih poteh in opeklina na nogah, ki se kar ni želela zaceliti.  
Plezanje po plezalni poti na Nanos, moje prvo srečanje s klini v skali in nato ležerno poležavanje v travi.  
Ahrehat za vodo in kopanje v ledeni Vipavi.

 
Bilo je lepo poletje, bili smo mladi in prijatelji za vedno. Sedaj zaman iščem odgovore na vprašanja zadnjih dni.
Kje smo izgubili drug drugega? Je res sedaj vsega konec in poti nazaj ni? Ga res nikoli, čisto nikoli več ne bom videla?
 
Ne, zame je še vedno tam in vsakič ko pogledam Nanos, vem, da je nekje v bližini.

Medtem, ko so si naši moški lizali rane po prestanih preizkušnjah, smo se krtinska dekleta družno odpravile na morje, oziroma v Trst in okolico.

Tole je bila nagrada in zaključni dogodek za udeležbo na celoletni ženski rekreaciji. Zaključek, ki se bo že konec tedna prelevil v nov začetek. Pravzaprav časa za počitek ni, zato smo toliko bolj  izkoristile podarjeni dan na morju. Obiskale smo Repen tabor, pa seveda dvorec Mira Mare, šle na kavico v Trst in nato še na dobro kosilo na Krasu. 

Malce smo uživale, ni kaj!

Evo, moj pozdrav z Gradiškega.

Fotkano z mobilcem Sony Ericsson K610i.

Resno razmišljam, da bi vsa jutra pričela kar tukaj. Ker je kiči lepo in koči* dosegljivo en, dva, tri.

(*A kdo ve, kaj v madžarščini pomeni kiči koči?)

Danes so me ponovno fascinirala polja oljčne repice. Toliko sonca!  Najlepše je, da so polja še kako živa, toliko čebel še nisem videla, kot bi imel vsak cvet svojo. Enkratno.

Pa tudi drugače je bil danes en tak sončkasto sončen dan.

________________________

epilog (spletno Delo 11.5.208)

Kot so sporočili iz Čebelarske zveze Slovenije, naj bi na nekaj kvadratnih kilometrih v okolici Domžal pomrlo sedem odstotkov čebeljih družin, čebelarji pa sumijo, da se je to zgodilo zaradi škropljenja oljne ogrščice.

________________________