Otroci so bili doma, midva pa ne. Končno je prišel na vrsto dolgo pričakovan dvodnevni pohod s ŠD Krti. Prečili smo del kamniških alp, prvi dan smo naredili skupaj 9ur hoje, večina od prehojenih poti je bila zelo zahtevnih.

Lahko rečem samo, da je bil tole zagotovo moj najtežji pohod, pa vendar sem bila povsem razočarana, ko je naslednje jutro padal dež in nismo mogli nikamor več, kot le v dolino. Jaz bi še! Tule pa še nekaj fotk.

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.

Malo kasneje sva lahko opazovala celotni mavrični lok.  (Ga je bilo pa vseeno malo preveč za slikanje med vožno.)

Pri Morski deklici si lahko osvežite pogled na pravila,
tukaj pa je današnja slikca:

Torej, kje sem fotkala in kaj gledam?

Nedeljsko potepanje

Med iskanjem izhodiščne poti za naš naslednji pohod društva, ki bo kar na sam vrh Montaža ali Poliškega špika po naše, smo se sprehodili po planini Pecol. Kako zelo je planina neizmerna, smo spoznali, ko smo naredili manjšo krožno pot po pobočju in za to potrebovali cele tri ure.

 planina Pecol

Med hojo po pobočju planine Pecol smo večkrat videli tudi zajetne bele kupe peska, pa tudi kar nekaj lukenj v podzemna bivališča.

 sveže izkopani vhodi v podzemne rove

Upala sem, da so bivališča res svizčeva in da tamaučka ne učim kakšnih bedarij. Do sedaj sem svizca videla samo enkrat, zelo od daleč, nekje na poti na Krn. Slišali pa smo tudi presunljive žvižge, ki so parali nebo. Ker so ptice letele nizko nad nami, smo bili prepričani, da se oglašajo ujede. Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Takrat smo  se dvignili že na 1870 nadmorske višine, ko smo zagledali prelepo mini dolinico, polno cvetja in velikih kamnov. Povsem nepričakovano smo se znašli v Deželi svizcev.

 dežela svizcev, v ozadju Montaž

Sedli smo in občudovali naravo, ko se kar naenkrat na sosednjem kamnu prikaže svizec. Nato še eden. Kriknila sem od navdušenja in kazala Alešu, naj fotka. Svizca sta bila še precej daleč, zato je Aleš uporabil kar daljnogled. Skoraj si nismo upali dihati, da ga ne bi premotili.

 svizca na skali

 fotkanje svizca prek daljnogleda

Pogled na ostale skale nas je prepričal, da smo na obisku v čisto pravi deželi svizcev. Skoraj za vsakim kamnom nas je gledala zvedava glavica. Ko so ugotovili, da najbrž nismo nevarni, so se mirno pasli in družili, ne meneč se za našo prisotnost. Doživetje je bilo res nenavadno. Posebej sem vesela, da je bil zraven tamauček, ki jih je prvič videl v živo.

Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci (marmota marmota) živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.

 samica z mladičkom

Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi.

 svizec pred poletnim rovom

Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.

 straža pred vhodom v domovanje

Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.

 prijateljski objem
 
Lahko bi končala "In potem svizec zavije ..." pa ne morem, ko pa je vse res! Svizci imajo tam zgoraj v višavju čisto pravi - neverjetni svet.

Povzeto po: http://www.gore-ljudje.net/novosti/36683/

Montaž, čebela, servis, vijolice, 
voda, ledenik, Višarje,
sončni vzhod, Rjavina, pekarna,
Radovna, muca,
kislo mleko,
Pokljuka, krapi, svizec, Zajzera, cvetje,
sneg, nevihta, Kanin, kozorogi,
koča,
rdeči kamni, Mangart, nona,
planika,
avtovleka, Krnica, ajda, planina Pecol,
slap, vlak, železo,
gondola, lisica, Italija, Psnak,
jezero, lipa, Krma, srne,
avto, borovnice,
jagode, mah, struga, most, Viš, melišče, Lesce

Vsak pogled, vsak spomin ima svojo zgodbo. Ležijo kot lepi kamni okoli nas. 
Objemi jih!

Tole pa je bil povsem nepričakovano najbolj raznolik vikend, poln vseh mogočih in nemogočih doživetij!  Ampak danes ne zmorem več, kot objaviti nekaj fotk, gradiva pa ne bo zmanjkalo še nekaj dni.

Ponoči se zbujam, vroče mi je in zdi se mi, da me nihče ne razume. Zdi se mi, da vse moje pripombe ali pobude ne dobijo pričakovane pozornosti, zato sem užaljena. Nekontrolirano kričim na nič sluteče in slučajno prisotne osebke v moji bližini. Predvsem sem pa zaspana. Spim lahko povsod. Spim na fotelju, na ležalniku, za pisalno mizo, pred TV, v banji, spim na WCju, spim v avtu, spim, spim, spim.

Moji možgani potrebujejo nove povezave, nove načine delovanja. Brez nikotina so neizmerno izmučeni, tako kot jaz sama. Izgleda da je nekaj v zraku. Kot se je dan prej odločila Tedi, se je posvetilo, skoraj dobesedno, tudi meni v četrtek.

In peklenski ples se vrti v obratno smer.

Kaj je kronična obstruktivna pljučna bolezen?

Za nastanek kronične obstruktivne pljučne bolezni (v nadaljevanju teksta KOPB) je v največji meri kriv cigaretni dim, ki postopoma uničuje pljuča in povzroča dražeč kašelj, težko sapo in izpljunke. Napredovanje bolezni preprečimo, če prenehamo kaditi, za zdravljenje bolezni pa je pomembno le, da jo odkrijemo pravočasno.

Beseda obstruktivna označuje motnjo v pretoku zraka iz pljuč pri izdihu, kar pomeni, da ljudje s to boleznijo težko izdihnejo zrak iz pljuč, saj pljučne mešičke obliva kri. V mešičke mora priti svež zrak, da oskrbi kri s kisikom. Če je veliko mešičkov uničenih, ni pretoka krvi in ni zadosti kisika. Zrak stoji, se ne izmenjuje, ostaja ujet v pljučih, kar povzroča težko sapo. V krvi ni zadosti kisika. "Celotna definicija zajema spekter sprememb, ki nastanejo v pljučih zaradi cigaret," pojasnjuje dr. Matjaž Fležar. "Dihalne poti so preoblikujejo, vnamejo, zožijo, pojavijo se brazgotine in zaradi tega se nabira več goste sluzi, ki jo je težko izpljiniti. Pljuča začno propadati. Sčasoma oboli tudi pljučno žilje in razvije se t.i. pljučno srce. Cigarete niso škodljive samo za pljuča, ampak škodijo tudi ostalim organom."

Zakaj nastane KOPB?

Bolezen nastane v več kot 95 % zaradi cigaretnega dima, v ostalih 5 % pa zaradi onesnaženega zraka.

Kakšni so simptomi bolezni ?

Bolezen se začne počasi, enako počasi se pojavljajo tudi simptomi.  "O KOPB lahko govorimo, kadar odkrijemo, da je pretok zraka iz pljuč moten. Zdravi lahko dihamo hitro in globoko ter brez težav, človek s KOPB pa potrebuje za izdih več časa, ker so dihalne poti zožane. Običajno se zelo hitro zadiha od telesnih naporov," pojasnjuje dr. Fležar in poudarja, da je težka sapa glavni simpton KOPB. Z okvaro pljuč se samo stopnjuje. "Bolniki na pregledih pogosto rečejo, da so bili leto nazaj boljši, letos pa na primer ne zmorejo več poti na določeno vpretino. Najtežje je diagnosticirati to bolezen pri ljudeh, ki niso telesno aktivni. Pol pljuč nam lahko propade, a če se bomo vozili samo z avtom in bili telesno povsem neaktivni, ne bo videti skoraj nobenih simptomov. Zato spodbujamo kadilce, da so telesno aktivni. Ne zato, da bi spravili tobak ven, ker tega ne morejo, ampak da se pokažejo težave in da jih lahko omilimo, ko je še čas. Kadilcem ne sme biti normalno kašljanje, pljuvanje in težka sapa samo zato, ker kadijo. To ni normalno, ampak so to že znaki okvare pljuč.

Brez spirometrije je KOPB težko odkriti

Po vsem svetu imajo težave z odkrivanjem bolezni. Odkrijejo jo le pri četrtini bolnikov, večinoma takrat, ko je več kot 30 % pljuč uničenih. Po izkušnjah dr. Fležarja se kadilci najbolj bojijo raka, pri katerem običajno živijo le še nekaj mesecev po odkritju, KOPB pa ne, ker bolezni ne poznajo. Ne vedo, da z njo sicer še živijo nekaj let, vendar so odvisni od kisika, ki ga dobivajo po cevkah in gredo lahko le do postelje, stranišča ter nazaj. Tako življenje ni kvalitetno. Vendar to bolezen lahko preprečimo, če nehamo kaditi pravočasno, poudarja dr. Fležar. "Tisti trenutek, ko prenehamo kaditi, se tveganje ustavi. Ostane določena okvara na pljučih, vendar ne napreduje. Idealno je, če uspemo kadilce prepričati, da okvara obstaja. Ponavadi ne učinkuje, da ga zdravnik "nadere", ker kadi, ampak da opravi preiskavo delovanja pljuč spirometrijo.

Naslednji korak je njihov: ali bodo nehali kaditi ali ne.

Zdravniki jim le povemo: v primeru, da ne boste prenehali, boste imeli čez tri leta 50 % manj pljuč, čez osem let boste morali preiti na kisik, nakar boste še pet let životarili v svoji sobi na cevki. Običajno je tak pristop bolj učinkovit. Kljub temu pa le tretjina kadilcev preneha kaditi takrat, ko jim to predlagamo, dve tretjini pa jih rabi aktivno pomoč." Zato si zdravniki zelo prizadevamo, da bi spirometrijo ponudili vsakemu kadilcu, ki kadi že več kot petnajst let po škatlico ali več na dan, saj tako lahko odkrijejo okvaro, ko je kadilec še ne čuti. Če se zanašajo le na zgodnje simptome, lahko traja predolgo. Preiskavo lahko predpiše osebni zdravnik, lahko pa si jo plačamo tudi sami, stane nekaj čez 8 evrov.

VIR - članek v reviji ABC zdravja - Februar 2007

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!