Pa smo doma. Skoraj vsi. Kajti letošnje poletje se že od junija dalje ne (z)moremo spraviti vsi skupaj vsaj za en vikend na morje. Kar mene malo žalosti. Kar ne morem se sprijazniti, da sta otroka že tako samostojna in da imata toooliko svojih obveznosti. Ostaneta torej tamaučka, pa še tukaj se nam je zalomilo pri planiranju. Začeli smo štirje, domov smo prišli skupaj samo trije. Tako nam je letos bil naš ogromen šotor kar malo prevelik, čeprav tudi preveč prostora včasih ni slabo. Smo imeli vsaj vso kramo pod streho in ob preživeli nevihti smo lahko kuhali kar v šotoru.

Letos smo šli na morje - plavat se učit. Prejšnja leta smo bolj potovali, kot pa se namakali. Zato sva izbrala enega bolj urejenih kampov na Pagu, z lepo plažo in nasploh z vsem, kar kamp lahko premore.  Nič nam ni manjkalo, imeli smo svoj plac, urejene sanitarije, pekarno v kampu, otroška igrala, hladno pivo za vogalom...

Pa grej ga zlomka. Po treh dneh dneh smo imeli vsega dovolj. Bilo je enostavno preveč. Preveč ljudi na plaži, preveč ljudi okoli nas. Preveč dni na istem placu.

Pa smo šli.

Iskat bolj zapuščene plaže, bolj odročne kraje. Skoraj sva obupala, kajti avgusta najti svoj prostor ob Jadranu je kar hudo. Prišli smo do Paklenice, kjer ni samo pakleno vroče, zna tudi peklensko pihati. Pa so nas pritegnili hribi in smo ostali.

Takoj naslednji dan smo že lazili v hribe, soteska Velike Paklenice je čudovita in nenavadna. Poslušaš škržate, obiraš fige in se pneš do planinske koče. Našli smo tudi čisto "svojo" plažo, sicer brez sence, pa kaj bi to. Celo noč smo držali šotor, da nam ga ne odpihne burja, pa smo uživali. Kot že dolgo ne.

Pot domov smo podaljšali še z obiskom pri prijatlih, malce se je zavleklo, čas v dobri družbi prehitro teče in skoraj bi zamudili dogovorjeno uro. Pobirali smo še tavelika, ki sta se vrnila iz Bavarske.

Ja, pa še splaval je naš najmlajši. Navsezadnje lahko le rečem, da smo spet dobili več, kot smo pričakovali. 

Res je vroče te dni!

Planika ali očnica (znanstveno ime Leontopodium alpinum) je ena najbolj znanih evropskih gorskih rož.  Ime planika izhaja iz dejstva, da je ta roža prisotna na planinah ter na drugih visokogorskih območjih. Po navadi raste na nedosegljivih krajih, na skalnatih jasah med 1500 in 2400m nadmorske višine.

 
 
Mi smo jih našli v čudoviti dolini Zajzere, kar med lapuhom, gozdnimi jagodami, ciklamami in drugim zelenjem, res pa na kamnitih tleh. Presenečenje je bilo popolno.

Nedeljsko kosilo na nadmorski višini 1792 mnm z lepim razgledom na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp?

Nedosegljivo?

Pa ni, oddaljeno le 12 minut z gondolsko žičnico.

Od nekdaj si želim imeli dolgodlako belo mačko. Da jo še vedno nimam, je vzrok v številnih rodovih muc, ki se same pojavljajo na našem vrtu in jih potem posvojimo. Nekatere ostanejo le zelo kratek čas, nekatere pa malce dlje.

Še vedno pa pogledujem za belimi mucki. Prejšnji teden sem spoznala ljubko muco, ki je na svojo srečo že našla nov mačji dom. Na srečo pravim zato, ker se je bila izgubila, najbrž tudi zato, ker je gluha. Da je ta lastnost zelo izrazita pri belih mucah, da misliti že podatek, da vrne google iskalnik po slovenskih straneh s frazo "gluha bela muca" kar 840 zadetkov!

albinčki

Bele muce, posebno v kombinaciji z modrimi očmi, v večini primerov niso bele zaradi bele dlake, ampak imajo gensko napako oziroma so albini (nimajo barvnega pigmenta). Žal se v tej kombinaciji pojavlja tudi gluhost, včasih pa tudi slepota.  So pa še posebej cotkane!

Če greste danes v Domžale, vas najprej pričaka obvezna kontrola vinjet.

Sicer mi ni bilo jasno, zakaj je za to potrebno 5 Darsovih vozil okrepljenih s policijskimi specialci. Ampak glavno šele pride, če vas prej ne obrnejo kar nazaj na avtocesto.

Če imate hrvaško registracijo, greste lahko kar v rep kolone, kajti brez kontrole ne boste prišli do željene destinacije - v Športni park, kjer je danes 2. krog kvalifikacij za ligo prvakov in tekma med  NK Domžale : Dinamo.

Vse skupaj izgleda prav strašljivo. Dobrodošlica pa taka!

Otroci so bili doma, midva pa ne. Končno je prišel na vrsto dolgo pričakovan dvodnevni pohod s ŠD Krti. Prečili smo del kamniških alp, prvi dan smo naredili skupaj 9ur hoje, večina od prehojenih poti je bila zelo zahtevnih.

Lahko rečem samo, da je bil tole zagotovo moj najtežji pohod, pa vendar sem bila povsem razočarana, ko je naslednje jutro padal dež in nismo mogli nikamor več, kot le v dolino. Jaz bi še! Tule pa še nekaj fotk.

Pa sta se vrnili še punci, ki sta bili nekje ob Krki, kakšen dan prej tudi Mitja s Slapa ob Idriji. Tole so bili šele prvi letošnji kampi. Sledi še en na Bavarskem in konec avgusta še eden nekje ob Kolpi. In tako ne bodo skupaj doma vse do septembra, razen ravno tale vikend.

Naslednje leto taborijo pa že vsi štirje. Kaj bova medtem počela midva, pa planiram že zadnjih pet let.

Malo kasneje sva lahko opazovala celotni mavrični lok.  (Ga je bilo pa vseeno malo preveč za slikanje med vožno.)