Komentar dr.Wega v prejšnjem postu me je malo spodbudil. Pravzaprav ne vem, o katerem "Polju" je govoril, jaz sem vsekakor imela v mislih Polje, kot ga imenuje Lynne McTaggart v svoji istoimenski knjigi, ki sem jo požrla na dušek in jo analiziram znova in znova.

Nekaj povzetkov:

Če verjamemo, da so vsa naša zavedanja ves čas na voljo, v neki vrsti polja, s katerim se je po potrebi mogoče povezati in ga uporabiti, potem lahko trdim, da ima človek sposobnosti, da pridobi informacije za ustvarjanje večjega reda v drugih ljudeh in stvareh.

Dejansko lahko prejmemo informacije nekoga drugega, kot da bi bile naše lastne.

Obenem se sinhronizira tudi električna dejavnost v obeh možganskih hemisferah, naši možganski vzorci postanejo zelo sinhronizirani. Vzpostavi se nekakšna "koherentna domena". Naše naravno stanje bivanje je odnos ali tango: stanje nenehnega vplivanja drug na drugega. Otroci pa so še posebej odprti za informacije iz Polja, bolj od povprečnega odraslega človeka. Ta tango vključuje tako naše misli kot tudi telesne procese.

Najbolj temeljno vprašanje zadeva človekovo individualnost. Kje je konec vsakega posameznika in kje njegov začetek? Če je vsak izid in vsak dogodek v resnici odnos in če so misli skupen proces, potem potrebujemo, da bi dobro funkcionirali v svetu, močno skupnost dobrega namena.

Številne druge raziskave so pokazale, da je udeleženost v močni skupnosti eden najpomembnejših kazalcev človekovega zdravja!

Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Odkar sem v Krtini in se družim s hribolazci, jih tudi kar naprej sprašujem, kako se imenuje kateri vrh. Le pozimi, ko je vidljivost izvrstna, imamo takšen pogled na hribe:

Neštetokrat so mi povedali, da je levo od Kamniškega sedla Brana, desno pa se vidi Planjava. Pa si nisem kaj prida zapomnila, do danes. Sedaj ne pozabim nikoli več. Danes smo splezali na Planjavo. In ko enkrat doživiš to lepoto, to čarobno pot, postane del tebe, kot pravljica iz globin.

Ponovno smo se dobili z Maretom, tako kot spomladi in smo zarana zjutraj krenili na Kamniško sedlo. Kar presenečeni smo bili, da je tolmuček, malo pred Pastirci letos celo poletje moker, zato nismo spustili prilike za oskrbo z res mrzlo in bistro vodo izpod planin.

Na sedlu smo že nekaj čez osmo zjutraj. Vsekakor se nam je šlo še dalje, le nismo se mogli odločiti kam. Levo ali desno?

Pa smo sklenili, da nadaljujemo prekinjen pohod, ko smo s Krti morali v dolino zaradi dežja. Takrat nam je ostala neobiskana Planjava. Torej? Pot pod noge in gremo višje. Meglice, ki so se dvigale iz dolin so nas kar malce preganjale, lovile, navsezadnje pa ravno toliko odkrile, da je bil pridih čarobnosti popoln.

Na vrhu pa - pogled za bogove. Vse naokoli nas vrhovi, meglice, sonce... 

pogled na Ojstrico iz Planjave

Poglejmo še strani v planinskem vodniku; kaj piše o Planjavi:

Najveličasnejša in mogočna je severna plat gore. Z vrha se grezi skoraj navpično 1000 m visoka in široka severna stena naravnost v Kot ali sklep Logarske doline. S to višino je pri nas takoj za Triglavsko severno steno...
Z vrha je lep razgled na sever h Karavankam, bližnji Mrzli gori, nepozabni pa so neposredni prizori v globino, v široko zeleno Logarsko dolino in na Okrešelj z njegovim enkratnim visokim sklanim obodom, nad katerim se na zahodu kaže vzvišena Skuta,...
Preg bližnjih gora sega na jug pogled na gozdna slemena in vrhove Dolenjske in Notranjske, medtem ko se na vzhod ustavlja pogled na bližnjih vrhovih: na vitki Ojstrici, Lučki babi, zeleni kotlinici Korošice in odsekanem sklanem Dedcu...
Od koče na Kamniškem sedlu - 2h.

Nikakor se ne strinjam, da smo cel dan zapravljali čas. Res je, da kljub vsemu delu, ki ga imamo, vse pustimo in gremo v hribe. Tam gori pa je drug svet. Šele tam se zaveš, kje je tvoj prostor, kako nepomemben si in hkrati tako zelo svoboden in prost.  Ja, v hribih se skriva še mnogo več odgovorov, le poiskati jih je potrebno.

Obisk umetnega bajerja v Turnšah

Nekdo se je zelo potrudil in naselil res izjemno veliko raznovrstnih ptic, katerim še imena ne vem. Ne morejo biti vse race ali pa? Škoda le, ker imajo očitno premalo prostora. Le katere bodo preživele? Se katere odselile?

Le kaj se zgodi, ko nimaš dovolj življenskega prostora? Kdaj se tega zavemo? Mislim, da večina nas raje čofa v umazani a poznani mlaki, čeprav to pomeni, da lahko samo še stagniraš, mečeš ostale iz gnezda, se vsakodnevno prerivaš in nasploh gojiš taka in drugačna "prijateljska" nagnjenja do sojetnikov.

Koliko teh se je pripravljeno spopasti z novim okoljem in začeti na novo? V sveži, prostrani vodi.

Hja, če bi bila raca, bi bilo to tako enostavno, kajne?

Šele sedaj sem brala, kaj je napisal dr.Wega, že kak dan nazaj. Oj, preljub prijatelj!

Ja, s piskecom sva skupaj v nekem kokonu, kjer se dogajajo čudne reči. Ali pa čarodelne. Strašansko sem vesela za oba. In prepričana sem, da bo tokrat uspelo tudi meni. :))

Le še tale moj vrat mi ne da miru.

Sem objavila, da počivam. Pa, da bo čez dan, dva bolje. Pa ni bilo. Takole sem čakala križem rok, čedalje bolj v smeri kavča. Pa se mi ni dalo nič, še tisto kuharijo in pospravljanje cunj sem prepustila drugim. Da pa smo doma skupaj vsi; Tadeja in bolan tamauček, pa zagotavlja še zvrhano mero sitnobe na kupu.

In, ko sem takole obsedela, so me začeli preletavati najbolj čudni prebliski. In zdeli so se tako resnični.

Kaj, če samo blefiram?

Nekaj se grem, šport pa to. Jaz, da tečem? Blef. V hribe hodim? Saj ne morem na dostojem sprehod. Koga vlečem za nos? Pixna čaka. Kaj se sploh grem? Spet en blef. Saj se mi še bloga ne da spisati.

In tako dalje in dalje. Prvi, drugi, tretji, četrti dan, ko sem le pomislila, da tole ni normalno. Draga moja, kot da ne veš, da si prva in neposredna odjemalka vseh virusov in drugih migatajočih zadev.

Pa sem se le spravila k zdravnici, domov pa s torbo zdravil. Zdaj pa zares. Še dan, dva?

Tako je, danes ne delam nič več. Je čisto pravi dan za počitek. Še tamauček zbolel in sem ostala doma, tudi sama na robu z vročino. Zato ni (še) fotk niti poročila o Krtinskem izzvu.

Pa saj se že poznam. Bolj ko se zavzamem za kakšno stvar in Krtinski izziv je že bil pravi tak dogodek, višje ko sežem, bolj me zadane. Včeraj bi lahko šla na Triglav, danes ne bi zmogla niti Krtinskega hriba.

Še dan, dva, pa bom spet vsa v pričakovanjih - novim izzivom naproti.

Če verjamem spominu, je jezero tam spredaj. Danes se ne vidi nič, sopara je neznosna.
20,8 stopinj, 90% vlage, 1006.8 pada.

Tečem okoli Gradiškega. Medtem me premami vonj po gobah. Zavijem v gozd, kjer me dobršen del spremlja mlad srnjaček. Sploh se me ne bolji. Naberem nekaj lisičK in tik pred dežjem pribežim domov na zajtrk.

Paklenica je svoje ime dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki se uporablja za premazovanje ladij. Dve tretjini istoimenskega narodnega parka sta poraščeni z gozdovi, ki jih  odlikujejo najrazličnejše rastlinske skupnosti - od bukovih gozdov do avtohtonih gozdov črnega bora.

 soteska Velike Paklenice

Prizora iz skoraj zapuščenega naselja Marasovići, ob samem vhodu v kanjon Velike Paklenice.

 
Dolina pri vhodu v sotesko, levo in desno so stene, namenjenu plezanju.

Petdesetletna tradicija alpinizma in športnega plezanja je Paklenico uvrstilo med najbolj znana evropska plezalna središča. V Paklenici traja sezona plezanja od aprila do novembra, največ plezalcev pa se tukaj zbere okrog 1. maja, ko je organizirano mednarodno alpinistično srečanje "Big Wall Speed Climbing".

Ker je zgrajena iz apnenca in dolomita, se Paklenica odlikuje z bogastvom kraških pojavov. Največji in z jamskimi okrasi najbogatejši jami sta Vodarica ter Manita peč, ki je urejena za turistične obhode. Med florističnimi okrasi Paklenice izstopa skalna vegetacija, še posebej razne vrste zvončkov, na skalovju pa prevladujeta kadulja in vresje. Na pakleniških livadah rastejo številne vrste orhidej  in perunik. Tu se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških fenomenov, raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta, atraktivnimi krajinami in nedotaknjeno naravo.

Pešačenje je edini način, da res spoznate Paklenico. Na območju Parka obstaja okrog 150 km steza in poti, od turističnih, ki iz kanjona Velike Paklenice vodijo do jame Manite peči, gozdarske koče "Lugarnice" in planinskega doma do planinskih poti, ki vodijo na najvišjih velebitskih vrhov Vaganskega vrha (1758m) in Svetega brda (1753). Le kdo se ne spomni zgodb in filma Winnetu? Le malokateri pa ve, da je bil film posnet kar v Paklenici in v bližnjem kanjonu reke Zrmanje (Rio pecos).

  
Oskrba koč - dvakrat do trikrat dnevo se vzpnejo z novimi zalogami,  Večka kula - stražni stolp še iz časov vpadov Turkov v te kraje. (14.-16. stoletje)

Planinski dom - na cilju se je zelo prilegla domača "travarica" iz plave rutve.

Ob obali je mesto Stari grad Paklenica, ki posrečeno združuje tako planince kot morske navdušence. Da pa je bil kraj že od nekdaj zanimiv, se lahko prepričamo na vzorno urejenih učnih poteh, kjer je opisana in poslikana cela zgodovina kraja od pračasa naprej.

Nekaj lepih fotografij na uradnih straneh.

Pa smo doma. Skoraj vsi. Kajti letošnje poletje se že od junija dalje ne (z)moremo spraviti vsi skupaj vsaj za en vikend na morje. Kar mene malo žalosti. Kar ne morem se sprijazniti, da sta otroka že tako samostojna in da imata toooliko svojih obveznosti. Ostaneta torej tamaučka, pa še tukaj se nam je zalomilo pri planiranju. Začeli smo štirje, domov smo prišli skupaj samo trije. Tako nam je letos bil naš ogromen šotor kar malo prevelik, čeprav tudi preveč prostora včasih ni slabo. Smo imeli vsaj vso kramo pod streho in ob preživeli nevihti smo lahko kuhali kar v šotoru.

Letos smo šli na morje - plavat se učit. Prejšnja leta smo bolj potovali, kot pa se namakali. Zato sva izbrala enega bolj urejenih kampov na Pagu, z lepo plažo in nasploh z vsem, kar kamp lahko premore.  Nič nam ni manjkalo, imeli smo svoj plac, urejene sanitarije, pekarno v kampu, otroška igrala, hladno pivo za vogalom...

Pa grej ga zlomka. Po treh dneh dneh smo imeli vsega dovolj. Bilo je enostavno preveč. Preveč ljudi na plaži, preveč ljudi okoli nas. Preveč dni na istem placu.

Pa smo šli.

Iskat bolj zapuščene plaže, bolj odročne kraje. Skoraj sva obupala, kajti avgusta najti svoj prostor ob Jadranu je kar hudo. Prišli smo do Paklenice, kjer ni samo pakleno vroče, zna tudi peklensko pihati. Pa so nas pritegnili hribi in smo ostali.

Takoj naslednji dan smo že lazili v hribe, soteska Velike Paklenice je čudovita in nenavadna. Poslušaš škržate, obiraš fige in se pneš do planinske koče. Našli smo tudi čisto "svojo" plažo, sicer brez sence, pa kaj bi to. Celo noč smo držali šotor, da nam ga ne odpihne burja, pa smo uživali. Kot že dolgo ne.

Pot domov smo podaljšali še z obiskom pri prijatlih, malce se je zavleklo, čas v dobri družbi prehitro teče in skoraj bi zamudili dogovorjeno uro. Pobirali smo še tavelika, ki sta se vrnila iz Bavarske.

Ja, pa še splaval je naš najmlajši. Navsezadnje lahko le rečem, da smo spet dobili več, kot smo pričakovali.