Odkar kokodajsam na koornku, kar zanemarjam še blog. Sicer pa itak nimam časa.

Danes sem spet vstala ob 5h, da lahko: kofetkam, pečem pecivo, sesam, pomivam kopalnico, obiščem mehanika za avto, kuham kosilo, selim dnevno sobo, pucam pixno, preganjam otroke od igerc, imam obisk, obešam perilo, pomivam kopalnico (drugo), delam solato za piknik, perem perilo, kofetkam, berem bloge, se urežem na super necvetoči travi,

pa saj je sobota in ravno čas za kosilo.

Mednarodni obrtni sejem - razen zastav, mednarodna ponudba na sejmu res ne izstopa.

In zakaj taka množica ljudi na sejmu? Tega mi ni uspelo ugotoviti. Verjetno zato, ker vsakdo upa, da bo našel kaj zanimivega zase.

Jaz sem gledala predvsem različice razstavnih prostorov. Tale je nedvomno zmagal. Le zakaj?

Sedaj je že znano. Ob zadnji napovedi vremena za ta vikend, mrzlo bo in deževno, vem, da so mi bili dani zadnji dnevi pravega poletja, da sva jih (s tamaučkom) lahko preživela na morju. Mali je potreboval čas za okrevanje in vabilo none je prišlo ravno v pravem času. Pa sva se, takorekoč čez noč spakirala in odpeljala, soncu naproti.

 **** kamp Kanegra

September, če je sončen seveda, je čudovit. Sonce ne pripeka ampak boža, voda ni ledena, ampak se z vanjo zliješ z vsemi čuti, ki jih premoreš. Edino dnevi so pa tako kratki. Ob osmih je že noč in smo hodili spat s kurami in vstajali zgodaj, zgodaj. Vsaj meni se je ponudila možnost, da jutranje urice do pravega dne izkoristim zase.

 soline v ranem jutru

Tako sem dodobra raziskala vse poti v okolici kampa. Ob požaru dve leti nazaj, je bil kamp takorekoč odrezan od sveta, saj je bila edina pot zajeta v plamenih. Po tem dogodku se je marsikaj spremenilo. V dobro seveda. Nad kampom so naredili oziroma razširili novo pot, ki je sedaj prvenstveno namenjena rekreativcem, v primeru požara pa lahko služi tudi kot naravna pregrada (pot je zelo široka), omogoča pa tudi dostop do kampa iz večih smeri. Gre tudi za del Parenzane - poti prijateljstava in zdravja, poti ki je speljana po nekdanji trasi ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, imenovanim Porečanka ali Parenzana. Pot se vije nad Piranskim zalivom, kjer je čudovit razgled na slovensko obalo in Alpe v notranjosti.

Žalosten pa je pogled na opustel zaselek, ki ga narava jemlje nazaj, nekoč pa je bilo tole prekrasno bivališče.

Tako blizu, tako enostavno je lahko. Toliko lepote, toliko sonca je najti tu. Pa se tako težko sami odločimo in gremo iz te naše kotline.

Vsaj podaljšan vikend sem in tja. 

Kaj prehitro bomo spet nazaj, ...

Pa sem končno spet doma. Veliko (slikovnega) materiala imam, za kar nekaj časa bom zadoščalo.

No, na tole sem najbolj ponosna:

Ker:
- je bilo potrebno ob 5h vstati,
- se potiho preobleči,
- preteči nekaj km do razgledne točke,
- počakati na sončni vzhod,
- rešiti težave s fotoaparatom,
- priti na zajtrk, kot da se nič ni zgodilo.

Spet sem padla na foro. Tisoč sedemsto enajstič, se mi zdi. Na isto foro, ki jo trgovci ne zmerejo preseči niti v tridesetih letih. Odkrar so izumili samolepilne nalepke. To, da obstajajo tudi takšne, ki se dajo zlahka odstraniti, tega naši trgovci še niso vzeli. Vsaj zdi se mi tako.

Od nekdaj se jezim, pa nič ne pomaga. Jaz sem tista, ki vseeno kupuje, čeprav že v trgovini vidim, da zadeva ne bo šla dol. Da pa so nalepke na najbolj nemogočih mestih, tega pa sploh ne razumem. Nalepka na knjigi, kjer prekriva ime avtorja ali pa nalepka na ovitkih za zvezke na sprednji strani ali pa nalepka na kozarcih za piknik (takrat sem nesla vse skupaj nazaj v trgovino, pa še priznali so reklamacijo), pa nalepke na labelu, da se potem popa v žepih umazanija, pa nalepke povsod, kjer jih ni treba.

Tako kot včeraj, na temle plastičnem prozornem pladnju. Saj je res poceni, pa to spremeni bistvo, da je zaradi nalepke uničen?

Še vprašala sem, če tale nalepka gre dol, pa so mi zatrdili, da samo pošpricaš s čistilom za šipe, potem pa obrišeš z brisačko. Ja pa jade! Že dva dni namakam, sedaj sem seveda v obupu že zdrgnila s gobico, rezultat pa je viden na 20 m. Uničeno.

Jaz pa še kar verjamem, da so gor tiste nalepke, ki jih zlahka odlepiš, so narezane, da gre samo cena dol ali kaj sličnega. Do naslednjič!

Komentar dr.Wega v prejšnjem postu me je malo spodbudil. Pravzaprav ne vem, o katerem "Polju" je govoril, jaz sem vsekakor imela v mislih Polje, kot ga imenuje Lynne McTaggart v svoji istoimenski knjigi, ki sem jo požrla na dušek in jo analiziram znova in znova.

Nekaj povzetkov:

Če verjamemo, da so vsa naša zavedanja ves čas na voljo, v neki vrsti polja, s katerim se je po potrebi mogoče povezati in ga uporabiti, potem lahko trdim, da ima človek sposobnosti, da pridobi informacije za ustvarjanje večjega reda v drugih ljudeh in stvareh.

Dejansko lahko prejmemo informacije nekoga drugega, kot da bi bile naše lastne.

Obenem se sinhronizira tudi električna dejavnost v obeh možganskih hemisferah, naši možganski vzorci postanejo zelo sinhronizirani. Vzpostavi se nekakšna "koherentna domena". Naše naravno stanje bivanje je odnos ali tango: stanje nenehnega vplivanja drug na drugega. Otroci pa so še posebej odprti za informacije iz Polja, bolj od povprečnega odraslega človeka. Ta tango vključuje tako naše misli kot tudi telesne procese.

Najbolj temeljno vprašanje zadeva človekovo individualnost. Kje je konec vsakega posameznika in kje njegov začetek? Če je vsak izid in vsak dogodek v resnici odnos in če so misli skupen proces, potem potrebujemo, da bi dobro funkcionirali v svetu, močno skupnost dobrega namena.

Številne druge raziskave so pokazale, da je udeleženost v močni skupnosti eden najpomembnejših kazalcev človekovega zdravja!

Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Odkar sem v Krtini in se družim s hribolazci, jih tudi kar naprej sprašujem, kako se imenuje kateri vrh. Le pozimi, ko je vidljivost izvrstna, imamo takšen pogled na hribe:

Neštetokrat so mi povedali, da je levo od Kamniškega sedla Brana, desno pa se vidi Planjava. Pa si nisem kaj prida zapomnila, do danes. Sedaj ne pozabim nikoli več. Danes smo splezali na Planjavo. In ko enkrat doživiš to lepoto, to čarobno pot, postane del tebe, kot pravljica iz globin.

Ponovno smo se dobili z Maretom, tako kot spomladi in smo zarana zjutraj krenili na Kamniško sedlo. Kar presenečeni smo bili, da je tolmuček, malo pred Pastirci letos celo poletje moker, zato nismo spustili prilike za oskrbo z res mrzlo in bistro vodo izpod planin.

Na sedlu smo že nekaj čez osmo zjutraj. Vsekakor se nam je šlo še dalje, le nismo se mogli odločiti kam. Levo ali desno?

Pa smo sklenili, da nadaljujemo prekinjen pohod, ko smo s Krti morali v dolino zaradi dežja. Takrat nam je ostala neobiskana Planjava. Torej? Pot pod noge in gremo višje. Meglice, ki so se dvigale iz dolin so nas kar malce preganjale, lovile, navsezadnje pa ravno toliko odkrile, da je bil pridih čarobnosti popoln.

Na vrhu pa - pogled za bogove. Vse naokoli nas vrhovi, meglice, sonce... 

pogled na Ojstrico iz Planjave

Poglejmo še strani v planinskem vodniku; kaj piše o Planjavi:

Najveličasnejša in mogočna je severna plat gore. Z vrha se grezi skoraj navpično 1000 m visoka in široka severna stena naravnost v Kot ali sklep Logarske doline. S to višino je pri nas takoj za Triglavsko severno steno...
Z vrha je lep razgled na sever h Karavankam, bližnji Mrzli gori, nepozabni pa so neposredni prizori v globino, v široko zeleno Logarsko dolino in na Okrešelj z njegovim enkratnim visokim sklanim obodom, nad katerim se na zahodu kaže vzvišena Skuta,...
Preg bližnjih gora sega na jug pogled na gozdna slemena in vrhove Dolenjske in Notranjske, medtem ko se na vzhod ustavlja pogled na bližnjih vrhovih: na vitki Ojstrici, Lučki babi, zeleni kotlinici Korošice in odsekanem sklanem Dedcu...
Od koče na Kamniškem sedlu - 2h.

Nikakor se ne strinjam, da smo cel dan zapravljali čas. Res je, da kljub vsemu delu, ki ga imamo, vse pustimo in gremo v hribe. Tam gori pa je drug svet. Šele tam se zaveš, kje je tvoj prostor, kako nepomemben si in hkrati tako zelo svoboden in prost.  Ja, v hribih se skriva še mnogo več odgovorov, le poiskati jih je potrebno.

Obisk umetnega bajerja v Turnšah

Nekdo se je zelo potrudil in naselil res izjemno veliko raznovrstnih ptic, katerim še imena ne vem. Ne morejo biti vse race ali pa? Škoda le, ker imajo očitno premalo prostora. Le katere bodo preživele? Se katere odselile?

Le kaj se zgodi, ko nimaš dovolj življenskega prostora? Kdaj se tega zavemo? Mislim, da večina nas raje čofa v umazani a poznani mlaki, čeprav to pomeni, da lahko samo še stagniraš, mečeš ostale iz gnezda, se vsakodnevno prerivaš in nasploh gojiš taka in drugačna "prijateljska" nagnjenja do sojetnikov.

Koliko teh se je pripravljeno spopasti z novim okoljem in začeti na novo? V sveži, prostrani vodi.

Hja, če bi bila raca, bi bilo to tako enostavno, kajne?

Šele sedaj sem brala, kaj je napisal dr.Wega, že kak dan nazaj. Oj, preljub prijatelj!

Ja, s piskecom sva skupaj v nekem kokonu, kjer se dogajajo čudne reči. Ali pa čarodelne. Strašansko sem vesela za oba. In prepričana sem, da bo tokrat uspelo tudi meni. :))

Le še tale moj vrat mi ne da miru.